Adam: Vedno ga je premalo

Vse bolj mi postaja jasno, da v ženskem razumevanju časa stavek "Saj bom hitro!" ne obstaja oz. se začne pri eni uri. Samo Ines pokličem in nekaj vprašam ... na eno kavico skočim ... samo še nohte si nalakiram ... samo za ene čevlje grem pogledat ...

Ena mojih največjih napak je točnost. Ja, napak, ker sem sam točen in točnost zahtevam in pričakujem tudi od drugih. Na sestanke in še kam se tako potrudim priti ne le točno, ampak vsaj kakšno minuto prej, v izogib težavam v prometu, iskanjem lokacije in parkirišča se pač odpravim na pot pravi čas. In seveda takrat, ko se mi ne mudi, vse najdem takoj in sem potem konkretno prezgoden in včasih celo koga prehitim, kar pa seveda ni prav nič lepo. Moji dragi gre ta točnost pošteno na živce (nekoč sem jo na zmenku čakal poldrugo uro in bi vendarle moral slutiti, kaj me čaka v skupni prihodnosti), še bolj pa moja živčnost in neprestano pogledovanje na uro, ker se mi mudi. Kar zgleda tako nekako ... dogodek se začne ob osmih zvečer in jaz bi šel od doma dvajset čez sedem. Prikima in reče, da prej kot dvajset do osmih ni treba nikamor. Jaz sem deset čez sedem pripravljen in čakam pri vratih, ko si ona nanaša ličila ali izbira obleko. Ličila se morajo ujemati s frizuro, ta z obleko, nakitom in njegovim visočanstvom čevlji, jaz pa moram seveda vse pohvaliti. Biti pri tem ravno prav prepričljiv, ne zdolgočasen ali nestrpen. S tem namreč zasejem dvom, postopek se ponovi in čas beži! Recimo, da je pet čez pol, ko mene že malo razganja (in postajam zoprn), načeloma je pripravljena na odhod, ko mora še lulat in če pride mimo gospod Murphy, si bo strgala žabe, zlomila noht ipd. Dvajset do sva na vratih, ko me premeri in reče "Pa menda ne boš šel tak od doma?!" Pol ure me je gledala, opazovala, a ni rekla besede!!! Pet minut kasneje se odpraviva, seveda ne gre nič po načrtu - rdeči val, polno parkirišče, napačna lokacija, vrsta pred garderobo, ... zamudiva vsaj petnajst minut, a sva še vedno med prvimi. Pa nikakor edina, ki se grdo gledata, ker se je nekomu mudilo, drugemu pa ne. Ženska intuicija tokrat (sicer) zmaga, ker če bi šel nekam sam, bi najbrž zamudil začetek.

Moški imamo na splošno manj težav in posledično več časa. Po oblačila si greš, ko imajo stara luknje ali so ti preprosto premajhna. Greš v trgovino, poiščeš všečen izdelek in izbereš tri kose. En predolg/prekratek, en preširok/preozek in tretji ponavadi ravno pravi. Sicer greš ven in glede na pomerjeno poiščeš pravo številko. Petnajst minut. Blagajna in domov. Enako velja za čevlje, kozmetiko in vse ostalo. Greš in kupiš. Vzorci, barve, kroji, ujemanje, kdo od prijateljev ima enako ... to je nepomembno.

Tako kot je nepomembno, ko srečaš starega znanca v mestu in morata na pijačo ... "Kje je najbližje, a poznaš ta lokal, a imajo dobro pivo?". In spijemo prvo pivo in se zmenimo vse za nazaj in ob drugem pivu naredimo načrt za revolucijo, ki bo spremenila svet in ob tretje... ne, tretjega piva ne spijemo, ker je že nevarno - ali bomo z revolucijo začeli ali pa postali tako filozofski, da ni za nikamor. Moški se pač ne srečamo na ulici in začnemo pogovora z "Joj, sem zadnjič prebral, da je tukaj blizu super lokal in mi ga je tudi Marko priporočil, ampak kje točno pa je, a si ti kaj bolj domač, upam, da ne rabiš rezervacije in samo upam, da ne bo ta in ta prav zdaj notri, ker se mi pa res ne da pogovarjat z njim", kar po petnajstih minuta iskanja, lociranja z mobiteli in klicanja Marka in še petih drugih prijateljev in znancev pripelje do "Koliko je že ura, moram pa kar iti, pa sem res upal, da nama bo zneslo, ampak bova pa drugič kakšno rekla ..." Drugič, tretjič in vsakič bo ista zgodba, dokler enkrat naslednjič takemu človeku kar sredi ulice ne nameniš tistih pet puhlih fraz. In greš naprej po svoji poti, pa ga kljub vsemu ne začneš opravljati, še preden izgine za prvim vogalom!

Tako pač je, čas ni na naši strani. In tako kot moja draga po vsakem shopping izletu najprej sliši "Ja, kje si pa hodila tako dolgo? In to za ene čevlje???", tudi jaz zvečer še vedno prevečkrat slišim "A že? Tako hitro?". Nekaj bo na tistem Marsu in Veneri ...

Objavljeno v reviji Eva, marca 2013

Dobra ali slaba znanost?

DOBRA ALI SLABA ZNANOST?

Lansko leto sem “nasedel” priporočilu znanke in odšel na predavanje, ki naj bi mi spremenilo življenje. Kmalu zatem sem v roke dobil knjigo 'Slaba znanost' dr. Bena Goldacrea, ki naj bi konkretno zatresla bralčevo vedenje o marsičem, povezanem z zdravim življenjem in zdravljenjem.

Imam se za zdravega človeka n resnejših težav z zdravjem nimam (prav zdaj trkam po lesu!). Niti jih nisem nikoli imel - v šoli sem manjkal bolj izjemoma kot praviloma in tudi v zadnjih letih imam še največ težav z modrostnimi zobmi ter tu in tam s kakšno poškodbo. No, tudi pomlad mi z vsem cvetenjem utegne zagreniti lepše in toplejše dni, a se ne dam. A ker se, tudi kot oče dveh predšolskih otrok; še kako dobro zavedam, kako dragoceno in pomembno je zdravje; nikoli ne rečem ne priložnosti, da ne bi bilo še boljše. In če mi nekdo obljubi spremembo na boljše, to logično povežem z zdravjem.

V »SEKTO« ZA BOLJŠE POČUTJE?

Saj morda ste se že sami povezali, na kakšno predavanje sem odšel in prepričan sem, da ste bili tudi mnogi tam. Imen ne bom navajal, njihov trženjsko-promocijski stroj svoje delo opravlja popolno in najbrž imajo oboževalcev več kot sovražnikov. Na predavanju sem sicer dobil občutek, da prisostvujem srečanju nekakšne sekte, kjer so vsi vedno zdravi, zadovoljni, imajo ogromno časa in denarja. Bistvo srečnega življenja se skriva v zdravju in odličnem počutju, rešitev pa je v zdravi in uravnoteženi prehrani. Uravnotežena prehrana in redni obroki so v današnjem času nekaj ne najbolj običajnega in na tržišču je mnogo rešitev. O naravnosti vseh sem skeptičen, ker nekako dvomim, da so praški in tablete zelo naravni … Ampak ker sem radoveden in ker nerad sodim, preden nekaj poskusim, sem nasedel še enkrat in poskusil. Morda ne povsem nezanemarljivo - zdrava hrana je draga, prehranski dodatki pa še toliko bolj! Svojo radovednost sem pošteno plačal in nemudoma začel z »izboljšanjem« svojega počutja. Čaj zjutraj (za katerega sem ugotovil, da gre za povsem običajen zelen čaj), pa tabletka z vlakninami in vitamini (polnozrnat kruh in sadje bi bila boljša) in proteinski napitek (ki nadomesti konkreten obrok). Vse skupaj bi me moralo držati do naslednjega obroka - ki je spet lahko napitek, lahko pa mini čokolada; oziroma tam nekje 3 ure. Prve dni sem se še prepričeval, da moj želodec pač ne ve, da je dobil super polnovreden obrok in da naj bo vsaj dve uri še tiho, kmalu sem ga začel tolažiti z lepljivimi in neokusnimi čokoladami in da, še enim napitkom. Po le nekaj dneh sem bil eno uro po zaužitem obroku že lačen in sem čutil vse večjo potrebo po hrani. Še huje je bilo to, da sem bil vsakih 15 minut na stranišču in da je moje telo oddajalo vodo, kot bi vsakih 15 minut spil najmanj liter tekočine. Moje telo se je menda čistilo strupov … A meni se to ni zdelo normalno. Kot se mi tudi ne zdi normalno, da se lahko po prvih nekaj predavanjih že okličeš za strokovnjaka za prehrano ali celo nutricionista. Po manj kot mesecu sem vse skupaj postavil v precej temen kot v kuhinjski omari in se predal običajni prehrani in navadam. Znanka, ki mi je pripravila dieto, za katero bi mesečno odštel kakšnih 500 €, je bila užaljena, ko sem ji povedal, da me vse skupaj ne zanima več. Ampak, ker jih učijo in oblikujejo v marljiva kolesca mašinerije, se dolgo ni obremenjevala.

KDO JE BEN GOLDACRE?

Ampak, kot sem se kmalu zatem naučil iz knjige Slaba znanost, so »nutricionisti« sila občutljiva bitja, le malenkost manj od homeopatov. Ben Goldacre je zdravnik (ne alternativni, ampak tradicionalni), zatorej bi njegove zadržke in kritike do alternativnih načinov zdravljenja lahko razumeli kot zaščito lastnega poklica, a je po drugi strani tudi odličen analitik in govorec, ki prepričuje zgolj in predvsem z dejstvi. Če povem drugače - ko nekje opazite oglas, ki obljublja 60-odstotno izboljšavo nečesa in je (ali pa tudi ne) okrepljen z drobnim tiskom o neki raziskavi; dobite občutek, da ne kupujete mačka v žaklju. Nimate dostopa do raziskave in tudi, če bi ga imeli, nimate ustreznih znanj, da bi znali raziskavo pravilno tolmačiti. In tukaj nastopi Goldacre, ki na zelo konkretnih primerih pojasni površnosti raziskav in tolmačenja dobljenih rezultatov. Brez milosti se loti homeopatije, farmacije, nutricionizma, kozmetične industrije in industrije prehranskih dopolnil ter se v zaključku loti nečesa, ker vedno in povsod buri duhove, cepljenja.

ALI CEPLJENJE POVZROČA AVTIZEM?

Ali cepljenje res povzroča avtizem? Goldacre je raziskal hude obtožbe na račun cepljenja v Veliki Britaniji, ki naj bi bilo krivo za porast avtizma in jih z zares konkretnimi izsledki in jasno razloženimi rezultati raziskav ovrže. Sam sem zavestno cepil oba otroka - navkljub nekaterim pomislekom; in z izjemo povišane telesne temperature nismo imeli prav nobenih težav. Težava je v nesposobnih in neprofesionalnih pediatrih, ki cepijo otroka, ki je bolan ali kaže znake obolelosti. Nekajkrat smo šli domov slabe volje in poparjeni, ker smo se psihično pripravili na cepljenje, ki se je zaradi nedolžnega kašlja in smrkanja prestavilo za cel mesec. Ampak taka odločitev pediatra je edina pravilna! Sodeč po lastnih izkušnjah - cepivo pri zdravem otroku ne povzroči nobenih težav ali obolenj.

PLACEBO UČINEK

Ste imeli kdaj opravka z zares hudo bolečino - migreno, zobobolom, bolečinami v želodcu? Vzeli ste tableto in po nekaj minutah ste čutili olajšanje. Kot sem omenil v uvodu, imam pogoste težave z modrostnimi zobmi in na trenutke nemogočimi bolečinami, ki jih lajšam z močnimi protibolečinskami tabletami. Skozi leta sem prepoznal vzorec, kako pride do težav in če je le mogoče, jih pravočasno zaustavim s tableto. A tableta mi ne pomaga v petih minutah - včasih traja tudi uro ali več, da “prime”. Svoji babici, katere dan se vrti okoli odmerkov zdravil, pogosto govorim, da je rešitev vsaj polovice njenih zdravstvenih težav v njeni glavi, saj je včasih dovolj, da tableto vidi, pa se počuti bolje. Torej, če bi dobila placebo namesto pravega zdravila (a pozor! - ne posplošujem in zdravila pri določenih boleznih je potrebno jemati), tega najverjetneje ne bi opazila in se počutila ravno tako boljše, ker je pač pojedla tableto.

In prav testiranja s placebom so tisti adut iz rokava, ki ga Goldacre uspešno uporablja, industrija “slabe znanosti” pa vedno zamolči. Sladkorna kroglica namesto homeopatske kroglice? Sladkorna tableta namesto prehranskega dopolnila? Povsem običajna krema namesto čudežnih krem za glajenje kože itn.? In še bi lahko naštevali, a vam priporočam branje knjige, saj boste potem polovico “zdravil”, “prehranskih dopolnil” in “kozmetičnih čudežev” pometali stran. Verjeli ali ne - na veliko večino delujejo povsem enako kot placebo, torej nikakor. Naše telo je genialen organizem, ki dobro ve, kaj potrebuje, kdaj in koliko. In lahko mi verjamete, da nobena čudežna tableta ne bo odtehtala jabolka, korenja ali zadostne količine vode ter svežega zraka. Sam sem lani pozimi vsako jutro na tešče popil kozarec tople vode, v kateri sem stopil žlico domačega medu, dodal pa sem še limonin sok. Brez bolezni! Letos sem navade malce spremenil in za dobro jutro popijem kozarec domače sirotke …

HOMEOPATIJA = ČUDEŽ?

In kakorkoli verjamem in sem takorekoč prepričan v placebo učinek, pa se v celoti z Goldacrom ne strinjam. Odrasli imamo resnično programirane možgane: bolečina, tableta, olajšanje. Če je bolečina res huda, rajši kar dve tableti. Kaj pa otroci? Otroci ne vedo, kaj je zdravilo in kako naj bi učinkovalo. Pri starejšem otroku smo imeli kar precej težav - krči, alergija na mleko in potem mati vseh bolečin - zobje. To je bil neutolažljiv jok, ki je lahko trajal ure in ure in ki ga ni ublažilo nič. Nobeno mazilo, noben sirup, grizalo, svečka, karkoli. Dokler nismo odkrili homeopatskih globul, pripeljanih iz Avstrije. Nisem vedel, ali naj se jočem ali smejim, ko sem za malo plastično škatlico polno brezbarvnih kroglic odštel veliko evrov. Poskusili smo pri prvem napadu bolečine, nabreklih dlesnih in besnem griženju v karkoli, kar bi ponudilo tolažbo in … delovalo je! Slabih petnajst minut po zaužitju kroglic je bolečina izginila. Neverjetno, ampak resnično. In ne, ni bil osamljen primer, saj so nam globule kasneje rešile marsikatero noč, še vedno pa jih uporabljava pri mlajši hčerki, prej pri krčih, zdaj pri rasti zob. Homeopatija, vsaj v mojih očeh, le ni “slaba znanost” in nesmiseln lari-fari.

Kako slaba je v resnici znanost in katera znanost je slaba - tradicionalna ali alternativna, je težko presoditi oziroma je najlažje presoditi na podlagi lastnih izkušenj. Sam menim, da je z zdravili (in drugimi »čudeži«) približno enako kot s hrano in vsem, kar nas obdaja. Izdelek najprej sodimo po embalaži, nato tudi po ceni. Zaupajte telesu in ne blagovnim znamkam ter praznim obljubam izurjenih tržnikov! 

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2012. 

Besedo ima očka: kako nas leta zaznamujejo?

Oče je pred kratkim dopolnil šestdeset let, mama jih bo naslednje leto, oba sta upokojena in večina njunih občasnih zdravstvenih težav postaja kroničnih. Brat je lani dopolnil štirideset let in kar nenadoma me je prešinila misel - sem postal kar tako, čez noč, star?

Vitin prvi rojstni dan

Do nedavnega nisem nikoli razmišljal o sebi kot starem. Imam tri otroke oziroma družino, imam službo, še vedno rad poslušam rock glasbo in to na glas, dvema tetovažama bi rad dodal vsaj še eno, ampak po drugi strani ... tolerančni prag je vsako leto nižji, las vse manj, obstoječi pa vse hitreje sivijo, kosti sumljivo pokajo in mlajši me vse pogosteje vikajo in naslavljajo z gospod. Mlajši, mlajši od trideset! In ja, tam okoli 25. leta ni bila nobena težava iti zvečer ven, nekaj spiti, uživati na koncertu, priti sredi noči domov, spati par (včasih dobesedno) ur in priti zjutraj točno v službo. Nekajkrat na teden! Zdaj grem na izbrane koncerte, ki se pred deseto ponavadi ne začnejo, pridem tja 15 minut pred začetkom in kmalu po zaključku odidem.

Odkrito priznam, da se mi ljudje med tridesetim in štiridesetim niso zdeli nikoli stari. Nanje sem gledal kot na izkušene, zrele, ki vedo, česa si v življenju želijo in imajo življenje urejeno. Tako stereotipno - stanovanje, služba, družina, otroci (ali ne) in pripadnost nekemu življenjskemu slogu. Na svoje "vrstnike" še danes gledam enako in sodim med tiste, ki se jim trideset let ni zdela posebna prelomnica. Štirideset let? Najbrž bi me skrbelo, ampak doma bom imel trinajstletnika, desetletnico in sedemletnika, torej tri osnovnošolce. Dve leti bomo imeli odplačan kredit za stanovanje, kar pomeni, da bomo živeli na svojem in seveda upam, da bova oba s Heleno v varnih službah, da nam ne bo treba gledati na vsak evro. Gledam (pre)daleč v prihodnost? Morda, ampak mislim, da je to vsekakor nujno potrebno.

Vitin tretji rojstni dan

Ne razumem in hkrati občudujem ljudi, ki se za prvega otroka odločijo pri 35. ali celo kasneje. Stari bodo 50 let in doma bodo imeli najstnika. Najverjetneje bodo šli proti sedemdesetim, ko bodo dobili vnuke, če sploh. Adam bo star 17 let, ko jih bom imel jaz 50, kar se mi zdi sprejemljivo, sploh, ker jih bo imel Taras takrat 23 in Vita 20. Sam sem bil obupen najstnik in moja starša takrat nista imela niti 50 let, pa jima je bilo vse prej kot lahko.

In prav zato še toliko težje razumem tiste, ki se za prvega otroka zavestno odločijo med 35. in recimo 40. letom. V to skupino nikakor ne prištevam tistih, ki otrok prej niso mogli imeti. Poznam jih kar nekaj in čeprav vidim, da jim ni najlažje, imajo svoje otroke (pogosto edince) neizmerno radi in nanje upravičeno gledajo kot na darilo. Mnogo težav preprosto spregledajo, ker jim prej z njimi ni bilo prizanešeno in preprosto uživajo. Ampak mmogo bolj me presenetijo tisti, ki dosežejo npr. nek karierni nivo, so stari 35+ in bi imeli otroka. Zato, ker ga je pač treba imeti, da bo slika, ki jo kažejo navzven, popolna.

Pa ni. Tempo življenja je dandanes res tak, da imamo časa vse manj. Žal nas je tempo prisilil v to, da o otrocih večina pred dopolnjenim tridesetim letom sploh ne razmišlja. Država ne pomaga, stanovanj ni, služb še manj, vemo, kako je z vrtci ... Na delovnem mestu smo do štirih ali dlje in žal komaj najdemo čas zase, kje šele za otroka. Sam se imam za izredno srečnega, da imam pri 33. tri otroke in kolikor je trenutno možno, urejene pogoje za "normalno" življenje. Se pa bojim, kakšna bo generacija naših otrok, ko enkrat odraste. Časi so se drastično spremenili. Moja mami jih ni imela osemnajst, ko je rodila brata in moja tašča recimo niti šestnajst, ko je rodila Heleno. Pa tedaj to niso bili tako osamljeni primeri. Danes tega skoraj ni! Tedaj pa ni bilo težav s stanovanji, s službami, pojem socialne države ni bil le pojem in otroci so odrasli v samostojne posameznike. Naju so mnogi znanci gledali čudno, ko sva se, tedaj stara 26 let, odločila za prvega otroka. Tako zgodaj? Še bolj čudno so naju seveda gledali, ko sva se po drugem odločila še za tretjega. V teh časih, sta nora?

A se mi zdi, da so tovrstne krize vedno poskrbele za eksplozijo rojstev. V takih časih se najbrž najbolje prepričaš, če je človek, s katerim si se odločil preživeti življenje, pravi ali ne. Marsikaj nas zaznamuje, preizkušnje težkih časov, ki so pred nami, nas bodo tudi. A resnično upam, da bo čez nekaj let bolje (za vse) in da se bodo otroci svojih prvih let spominjali kot let, ko smo skupaj preživeli veliko časa, se imeli lepo in nam ni nič manjkalo.

In če sem bil tokrat v pisanju malo manj osredotočen na dogodivščine, ki smo jih prestajali zadnji mesec, še zaključna misel, povezana s stvarmi, ki nas zaznamujejo. Rojstvo se mi za otroka nikoli ni zdelo posebej travmatičen dogodek, ki bi si ga otrok zapomnil ... kako le? A ne boste verjeli, Taras in Vita noč pred rojstnim dnem vedno spita zelo slabo - premetavata se, prebujata, včasih kličeta, zgodi se kakšna nesreča ... ali je morda mogoče, da se nekje globoko v podzavesti spominjata, da se je te noči vse skupaj začelo? Nenavadna, nepričakovana vožnja, imenovana Življenje.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.

Vzgoja tako in drugače

“Danes sem bila pa kaznovana.” “Zakaj pa si bila kaznovana?” “Med kosilom sem skakala po ležalnikih.” “In kako si bila kaznovana?” “Morala sem pojesti kosilo za ta malo mizo, pri vratih.” Tako je bilo pred časom v vrtcu kaznovana Vita - kazen, za katero sva s Heleno izvedela isti dan in ji zgolj pritrdila - med kosilom sedimo za mizo in jemo.

Kazni in vzgojni primeri so pri naših malih nadebudnežih nujni doma kot seveda tudi v vrtcu. Osamitev oz. izločitev iz skupine je takorekoč tista najbolj mila oblika kazni, ki jo tako starši kot vzgojitelji uporabljamo najpogosteje. Otroku na ta način pokažeš, da ne dela pravilno in mu daš obenem priložnost, da se malo ohladi in razmisli o svojih dejanjih.

Kaj pa, če ... otroka se igrata, sta razigrana, seveda vse glasnejša in prej ali slej pride do prepira. Starejši otrok gre po lepilni otrok, da bo mlajšemu zalepil usta. Začudeni pogledi staršev, ki jim otrok razloži, da tako naredi tudi vzgojiteljica v vrtcu, kadar kdo noče biti tiho. In k temu doda še, da se je moral iti večkrat hladit na balkon, čeprav pomanjkljivo oblečen in da vzgojiteljici sobo najraje kar zapustita, kadar so otroci preveč glasni in razigrani. Vzgojiteljica mu pove še, da tega ne sme povedati mamici, saj bo mamica zelo jezna in to nanjo, potem bo ona (torej zdaj vzgojiteljica) še bolj jezna na otroka in ga bo toliko bolj kaznovala. Starši seveda vzrojimo, morda začnemo otroku polagati besede v usta, dvignemo telefon in pokličemo še nekaj staršev iz vrtca ter jim zaupamo, kar nam je ravnokar povedal otrok. In zgodi se to, kar se je zgodilo v kamniškem vrtcu. Medijski linč. Starši se povlečejo nazaj, v dobro svojega otroka rajši molčijo.

Taras je imel v vrtcu super skupino in dve odlični vzgojiteljici (ki imata sedaj v varstvu tudi Vito). V skupini so imeli nekaj živahnih otrok in seveda so imeli navadno prav ti otroci nekoliko bolj zoprne starše, ki so s prstom kazali na vzgojiteljici, da svoje delo opravljata slabo, da sta preveč strogi in da premalo vzgajata. Imeli smo pač nekaj zoprnih staršev, ki so težave iskali povsod drugje, samo pri sebi ne. Njihov otrok že ne, oni so super ljubeči starši, saj otroku kupijo vse, kar si zaželi in ga peljejo vsak dan na kakšno dodatno aktivnost, obvlada računalnik, na pamet pozna vse junake iz risank in tako lepo zapoje melodije iz najljubšega TV oglasa. In seveda so za vse krive vzgojiteljice, ki ne vzgajajo. Ti isti starši so vsakič znova presenečeni, kako tihi so njihovi otroci v vrtcu in kako ubogajo vzgojiteljico na prvo besedo ...

Ja, vrtci so vzgojno-varstveni zavodi, ampak prvi in najpomembnejši pri vzgoji smo starši. Vzgojiteljice in učiteljice tukaj nudijo recimo temu nadgradnjo vsega, kar zgradimo starši, nikakor pa ne smemo od njih pričakovati, da bodo (pre)vzgojili našega otroka. Tako kot tudi ne smemo pričakovati, da se našim otrokom v vrtcu ne more nič zgoditi - nesreče se dogajajo doma, ko moramo imeti na očeh le enega ali dva otroka, kako se ne bi zgodile v vrtcu, ko jih je treba ponavadi gledati najmanj deset. In v vsaki skupini se tako najde otrok ali dva, pa zoprn straš ali dva, ki za seboj hitro potegne še koga, uperi prst proti vzgojiteljici, zagrozi s tožbami, mediji in preiskavo, potem pa ...

Vsekakor mora biti vzgojiteljica prva, ki starše opozori, da so z otrokom težave in da je bil (morda tudi) strožje kaznovan. Potem so na vrsti starši, da se z otrokom pogovorijo, potem pa se lahko krog sogovornikov razširi na vzgojiteljici, morda na druge starše (če je otrok s kom v konfliktu) in navsezadnje na psihologinjo in ravnateljico. Seveda se rado zgodi, da je kateri od sogovornikov nezmožen konstruktivnega pogovora in začne vsepovprek groziti, vendar mislim, da bi morale odgovorne osebe poskrbeti, da do verbalnega ali celo fizičnega obračunavanja ne pride in predvsem, da se vse zadeva uredi in reši znotraj vrtčevskih (ali šolskih) zidov. Policija, mediji, ministrstva morajo biti zadnji in skrajni ukrep.

V kamniškem primeru se zdi, da so bile storjene vse napake po spisku. Morda nemiren otrok, ki je najbrž res bil kaznovan, kar pa mami ni bilo všeč. O kazni ni izvedela od vzgojiteljice, ampak od otroka in vsi, ki imamo otroke, vemo, kako bujna in silovita je lahko otroška domišljija. Morda je vse skupaj zgolj ideja mame, ki se je odločila na povsem neprimeren način “obračunati” z vzgojiteljico. Mama je najprej razširila “dober glas”, med starši (mogoče nekateri ravno tako niso bili naklonjeni vzgojiteljicama) je zavrelo in snežna kepa se je začela kotalit. Ravnateljica se je groženj ustrašila, ukrepala neprimerno, očitno brez temeljite interne preiskave in soočenja vpletenih odpustila oba vzgojiteljici (oz. sta dali odpoved in utegneta imeti zaradi obtožb težave pri prihodnji zaposlitvi), a tu se zgodba ni končala, saj je vse skupaj prišlo v medije. Velika večina staršev ni več vedela, kaj je res in kaj ne in se bodo morali zdaj predvsem ubadati s tem, kako bodo otroci sprejeli novi vzgojiteljici in kako se obnašati do mame, ki je vse skupaj zakuhala. Na koncu bo seveda najbolj trpel njen otrok, saj bodo nanj vsi kazali s prstom ...

Zgodba je bila medijem zanimiva nekaj dni, širša javnost resnice (ki je najbrž nekje vmes) ne bo nikoli izvedela in za večino to predstavlja konec. Ampak tovrstne težave so nekaj povsem vsakdanjega - starši, otroci, vzgojiteljice, učitelji; se z njimi srečujejo vsak dan in težave rešujejo izven medijev, kar je v veliki večini primerov edino pravilno.