Adam: Vedno ga je premalo

Vse bolj mi postaja jasno, da v ženskem razumevanju časa stavek "Saj bom hitro!" ne obstaja oz. se začne pri eni uri. Samo Ines pokličem in nekaj vprašam ... na eno kavico skočim ... samo še nohte si nalakiram ... samo za ene čevlje grem pogledat ...

Ena mojih največjih napak je točnost. Ja, napak, ker sem sam točen in točnost zahtevam in pričakujem tudi od drugih. Na sestanke in še kam se tako potrudim priti ne le točno, ampak vsaj kakšno minuto prej, v izogib težavam v prometu, iskanjem lokacije in parkirišča se pač odpravim na pot pravi čas. In seveda takrat, ko se mi ne mudi, vse najdem takoj in sem potem konkretno prezgoden in včasih celo koga prehitim, kar pa seveda ni prav nič lepo. Moji dragi gre ta točnost pošteno na živce (nekoč sem jo na zmenku čakal poldrugo uro in bi vendarle moral slutiti, kaj me čaka v skupni prihodnosti), še bolj pa moja živčnost in neprestano pogledovanje na uro, ker se mi mudi. Kar zgleda tako nekako ... dogodek se začne ob osmih zvečer in jaz bi šel od doma dvajset čez sedem. Prikima in reče, da prej kot dvajset do osmih ni treba nikamor. Jaz sem deset čez sedem pripravljen in čakam pri vratih, ko si ona nanaša ličila ali izbira obleko. Ličila se morajo ujemati s frizuro, ta z obleko, nakitom in njegovim visočanstvom čevlji, jaz pa moram seveda vse pohvaliti. Biti pri tem ravno prav prepričljiv, ne zdolgočasen ali nestrpen. S tem namreč zasejem dvom, postopek se ponovi in čas beži! Recimo, da je pet čez pol, ko mene že malo razganja (in postajam zoprn), načeloma je pripravljena na odhod, ko mora še lulat in če pride mimo gospod Murphy, si bo strgala žabe, zlomila noht ipd. Dvajset do sva na vratih, ko me premeri in reče "Pa menda ne boš šel tak od doma?!" Pol ure me je gledala, opazovala, a ni rekla besede!!! Pet minut kasneje se odpraviva, seveda ne gre nič po načrtu - rdeči val, polno parkirišče, napačna lokacija, vrsta pred garderobo, ... zamudiva vsaj petnajst minut, a sva še vedno med prvimi. Pa nikakor edina, ki se grdo gledata, ker se je nekomu mudilo, drugemu pa ne. Ženska intuicija tokrat (sicer) zmaga, ker če bi šel nekam sam, bi najbrž zamudil začetek.

Moški imamo na splošno manj težav in posledično več časa. Po oblačila si greš, ko imajo stara luknje ali so ti preprosto premajhna. Greš v trgovino, poiščeš všečen izdelek in izbereš tri kose. En predolg/prekratek, en preširok/preozek in tretji ponavadi ravno pravi. Sicer greš ven in glede na pomerjeno poiščeš pravo številko. Petnajst minut. Blagajna in domov. Enako velja za čevlje, kozmetiko in vse ostalo. Greš in kupiš. Vzorci, barve, kroji, ujemanje, kdo od prijateljev ima enako ... to je nepomembno.

Tako kot je nepomembno, ko srečaš starega znanca v mestu in morata na pijačo ... "Kje je najbližje, a poznaš ta lokal, a imajo dobro pivo?". In spijemo prvo pivo in se zmenimo vse za nazaj in ob drugem pivu naredimo načrt za revolucijo, ki bo spremenila svet in ob tretje... ne, tretjega piva ne spijemo, ker je že nevarno - ali bomo z revolucijo začeli ali pa postali tako filozofski, da ni za nikamor. Moški se pač ne srečamo na ulici in začnemo pogovora z "Joj, sem zadnjič prebral, da je tukaj blizu super lokal in mi ga je tudi Marko priporočil, ampak kje točno pa je, a si ti kaj bolj domač, upam, da ne rabiš rezervacije in samo upam, da ne bo ta in ta prav zdaj notri, ker se mi pa res ne da pogovarjat z njim", kar po petnajstih minuta iskanja, lociranja z mobiteli in klicanja Marka in še petih drugih prijateljev in znancev pripelje do "Koliko je že ura, moram pa kar iti, pa sem res upal, da nama bo zneslo, ampak bova pa drugič kakšno rekla ..." Drugič, tretjič in vsakič bo ista zgodba, dokler enkrat naslednjič takemu človeku kar sredi ulice ne nameniš tistih pet puhlih fraz. In greš naprej po svoji poti, pa ga kljub vsemu ne začneš opravljati, še preden izgine za prvim vogalom!

Tako pač je, čas ni na naši strani. In tako kot moja draga po vsakem shopping izletu najprej sliši "Ja, kje si pa hodila tako dolgo? In to za ene čevlje???", tudi jaz zvečer še vedno prevečkrat slišim "A že? Tako hitro?". Nekaj bo na tistem Marsu in Veneri ...

Objavljeno v reviji Eva, marca 2013

Dobra ali slaba znanost?

DOBRA ALI SLABA ZNANOST?

Lansko leto sem “nasedel” priporočilu znanke in odšel na predavanje, ki naj bi mi spremenilo življenje. Kmalu zatem sem v roke dobil knjigo 'Slaba znanost' dr. Bena Goldacrea, ki naj bi konkretno zatresla bralčevo vedenje o marsičem, povezanem z zdravim življenjem in zdravljenjem.

Imam se za zdravega človeka n resnejših težav z zdravjem nimam (prav zdaj trkam po lesu!). Niti jih nisem nikoli imel - v šoli sem manjkal bolj izjemoma kot praviloma in tudi v zadnjih letih imam še največ težav z modrostnimi zobmi ter tu in tam s kakšno poškodbo. No, tudi pomlad mi z vsem cvetenjem utegne zagreniti lepše in toplejše dni, a se ne dam. A ker se, tudi kot oče dveh predšolskih otrok; še kako dobro zavedam, kako dragoceno in pomembno je zdravje; nikoli ne rečem ne priložnosti, da ne bi bilo še boljše. In če mi nekdo obljubi spremembo na boljše, to logično povežem z zdravjem.

V »SEKTO« ZA BOLJŠE POČUTJE?

Saj morda ste se že sami povezali, na kakšno predavanje sem odšel in prepričan sem, da ste bili tudi mnogi tam. Imen ne bom navajal, njihov trženjsko-promocijski stroj svoje delo opravlja popolno in najbrž imajo oboževalcev več kot sovražnikov. Na predavanju sem sicer dobil občutek, da prisostvujem srečanju nekakšne sekte, kjer so vsi vedno zdravi, zadovoljni, imajo ogromno časa in denarja. Bistvo srečnega življenja se skriva v zdravju in odličnem počutju, rešitev pa je v zdravi in uravnoteženi prehrani. Uravnotežena prehrana in redni obroki so v današnjem času nekaj ne najbolj običajnega in na tržišču je mnogo rešitev. O naravnosti vseh sem skeptičen, ker nekako dvomim, da so praški in tablete zelo naravni … Ampak ker sem radoveden in ker nerad sodim, preden nekaj poskusim, sem nasedel še enkrat in poskusil. Morda ne povsem nezanemarljivo - zdrava hrana je draga, prehranski dodatki pa še toliko bolj! Svojo radovednost sem pošteno plačal in nemudoma začel z »izboljšanjem« svojega počutja. Čaj zjutraj (za katerega sem ugotovil, da gre za povsem običajen zelen čaj), pa tabletka z vlakninami in vitamini (polnozrnat kruh in sadje bi bila boljša) in proteinski napitek (ki nadomesti konkreten obrok). Vse skupaj bi me moralo držati do naslednjega obroka - ki je spet lahko napitek, lahko pa mini čokolada; oziroma tam nekje 3 ure. Prve dni sem se še prepričeval, da moj želodec pač ne ve, da je dobil super polnovreden obrok in da naj bo vsaj dve uri še tiho, kmalu sem ga začel tolažiti z lepljivimi in neokusnimi čokoladami in da, še enim napitkom. Po le nekaj dneh sem bil eno uro po zaužitem obroku že lačen in sem čutil vse večjo potrebo po hrani. Še huje je bilo to, da sem bil vsakih 15 minut na stranišču in da je moje telo oddajalo vodo, kot bi vsakih 15 minut spil najmanj liter tekočine. Moje telo se je menda čistilo strupov … A meni se to ni zdelo normalno. Kot se mi tudi ne zdi normalno, da se lahko po prvih nekaj predavanjih že okličeš za strokovnjaka za prehrano ali celo nutricionista. Po manj kot mesecu sem vse skupaj postavil v precej temen kot v kuhinjski omari in se predal običajni prehrani in navadam. Znanka, ki mi je pripravila dieto, za katero bi mesečno odštel kakšnih 500 €, je bila užaljena, ko sem ji povedal, da me vse skupaj ne zanima več. Ampak, ker jih učijo in oblikujejo v marljiva kolesca mašinerije, se dolgo ni obremenjevala.

KDO JE BEN GOLDACRE?

Ampak, kot sem se kmalu zatem naučil iz knjige Slaba znanost, so »nutricionisti« sila občutljiva bitja, le malenkost manj od homeopatov. Ben Goldacre je zdravnik (ne alternativni, ampak tradicionalni), zatorej bi njegove zadržke in kritike do alternativnih načinov zdravljenja lahko razumeli kot zaščito lastnega poklica, a je po drugi strani tudi odličen analitik in govorec, ki prepričuje zgolj in predvsem z dejstvi. Če povem drugače - ko nekje opazite oglas, ki obljublja 60-odstotno izboljšavo nečesa in je (ali pa tudi ne) okrepljen z drobnim tiskom o neki raziskavi; dobite občutek, da ne kupujete mačka v žaklju. Nimate dostopa do raziskave in tudi, če bi ga imeli, nimate ustreznih znanj, da bi znali raziskavo pravilno tolmačiti. In tukaj nastopi Goldacre, ki na zelo konkretnih primerih pojasni površnosti raziskav in tolmačenja dobljenih rezultatov. Brez milosti se loti homeopatije, farmacije, nutricionizma, kozmetične industrije in industrije prehranskih dopolnil ter se v zaključku loti nečesa, ker vedno in povsod buri duhove, cepljenja.

ALI CEPLJENJE POVZROČA AVTIZEM?

Ali cepljenje res povzroča avtizem? Goldacre je raziskal hude obtožbe na račun cepljenja v Veliki Britaniji, ki naj bi bilo krivo za porast avtizma in jih z zares konkretnimi izsledki in jasno razloženimi rezultati raziskav ovrže. Sam sem zavestno cepil oba otroka - navkljub nekaterim pomislekom; in z izjemo povišane telesne temperature nismo imeli prav nobenih težav. Težava je v nesposobnih in neprofesionalnih pediatrih, ki cepijo otroka, ki je bolan ali kaže znake obolelosti. Nekajkrat smo šli domov slabe volje in poparjeni, ker smo se psihično pripravili na cepljenje, ki se je zaradi nedolžnega kašlja in smrkanja prestavilo za cel mesec. Ampak taka odločitev pediatra je edina pravilna! Sodeč po lastnih izkušnjah - cepivo pri zdravem otroku ne povzroči nobenih težav ali obolenj.

PLACEBO UČINEK

Ste imeli kdaj opravka z zares hudo bolečino - migreno, zobobolom, bolečinami v želodcu? Vzeli ste tableto in po nekaj minutah ste čutili olajšanje. Kot sem omenil v uvodu, imam pogoste težave z modrostnimi zobmi in na trenutke nemogočimi bolečinami, ki jih lajšam z močnimi protibolečinskami tabletami. Skozi leta sem prepoznal vzorec, kako pride do težav in če je le mogoče, jih pravočasno zaustavim s tableto. A tableta mi ne pomaga v petih minutah - včasih traja tudi uro ali več, da “prime”. Svoji babici, katere dan se vrti okoli odmerkov zdravil, pogosto govorim, da je rešitev vsaj polovice njenih zdravstvenih težav v njeni glavi, saj je včasih dovolj, da tableto vidi, pa se počuti bolje. Torej, če bi dobila placebo namesto pravega zdravila (a pozor! - ne posplošujem in zdravila pri določenih boleznih je potrebno jemati), tega najverjetneje ne bi opazila in se počutila ravno tako boljše, ker je pač pojedla tableto.

In prav testiranja s placebom so tisti adut iz rokava, ki ga Goldacre uspešno uporablja, industrija “slabe znanosti” pa vedno zamolči. Sladkorna kroglica namesto homeopatske kroglice? Sladkorna tableta namesto prehranskega dopolnila? Povsem običajna krema namesto čudežnih krem za glajenje kože itn.? In še bi lahko naštevali, a vam priporočam branje knjige, saj boste potem polovico “zdravil”, “prehranskih dopolnil” in “kozmetičnih čudežev” pometali stran. Verjeli ali ne - na veliko večino delujejo povsem enako kot placebo, torej nikakor. Naše telo je genialen organizem, ki dobro ve, kaj potrebuje, kdaj in koliko. In lahko mi verjamete, da nobena čudežna tableta ne bo odtehtala jabolka, korenja ali zadostne količine vode ter svežega zraka. Sam sem lani pozimi vsako jutro na tešče popil kozarec tople vode, v kateri sem stopil žlico domačega medu, dodal pa sem še limonin sok. Brez bolezni! Letos sem navade malce spremenil in za dobro jutro popijem kozarec domače sirotke …

HOMEOPATIJA = ČUDEŽ?

In kakorkoli verjamem in sem takorekoč prepričan v placebo učinek, pa se v celoti z Goldacrom ne strinjam. Odrasli imamo resnično programirane možgane: bolečina, tableta, olajšanje. Če je bolečina res huda, rajši kar dve tableti. Kaj pa otroci? Otroci ne vedo, kaj je zdravilo in kako naj bi učinkovalo. Pri starejšem otroku smo imeli kar precej težav - krči, alergija na mleko in potem mati vseh bolečin - zobje. To je bil neutolažljiv jok, ki je lahko trajal ure in ure in ki ga ni ublažilo nič. Nobeno mazilo, noben sirup, grizalo, svečka, karkoli. Dokler nismo odkrili homeopatskih globul, pripeljanih iz Avstrije. Nisem vedel, ali naj se jočem ali smejim, ko sem za malo plastično škatlico polno brezbarvnih kroglic odštel veliko evrov. Poskusili smo pri prvem napadu bolečine, nabreklih dlesnih in besnem griženju v karkoli, kar bi ponudilo tolažbo in … delovalo je! Slabih petnajst minut po zaužitju kroglic je bolečina izginila. Neverjetno, ampak resnično. In ne, ni bil osamljen primer, saj so nam globule kasneje rešile marsikatero noč, še vedno pa jih uporabljava pri mlajši hčerki, prej pri krčih, zdaj pri rasti zob. Homeopatija, vsaj v mojih očeh, le ni “slaba znanost” in nesmiseln lari-fari.

Kako slaba je v resnici znanost in katera znanost je slaba - tradicionalna ali alternativna, je težko presoditi oziroma je najlažje presoditi na podlagi lastnih izkušenj. Sam menim, da je z zdravili (in drugimi »čudeži«) približno enako kot s hrano in vsem, kar nas obdaja. Izdelek najprej sodimo po embalaži, nato tudi po ceni. Zaupajte telesu in ne blagovnim znamkam ter praznim obljubam izurjenih tržnikov! 

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2012. 

Besedo ima očka: kako nas leta zaznamujejo?

Oče je pred kratkim dopolnil šestdeset let, mama jih bo naslednje leto, oba sta upokojena in večina njunih občasnih zdravstvenih težav postaja kroničnih. Brat je lani dopolnil štirideset let in kar nenadoma me je prešinila misel - sem postal kar tako, čez noč, star?

Vitin prvi rojstni dan

Do nedavnega nisem nikoli razmišljal o sebi kot starem. Imam tri otroke oziroma družino, imam službo, še vedno rad poslušam rock glasbo in to na glas, dvema tetovažama bi rad dodal vsaj še eno, ampak po drugi strani ... tolerančni prag je vsako leto nižji, las vse manj, obstoječi pa vse hitreje sivijo, kosti sumljivo pokajo in mlajši me vse pogosteje vikajo in naslavljajo z gospod. Mlajši, mlajši od trideset! In ja, tam okoli 25. leta ni bila nobena težava iti zvečer ven, nekaj spiti, uživati na koncertu, priti sredi noči domov, spati par (včasih dobesedno) ur in priti zjutraj točno v službo. Nekajkrat na teden! Zdaj grem na izbrane koncerte, ki se pred deseto ponavadi ne začnejo, pridem tja 15 minut pred začetkom in kmalu po zaključku odidem.

Odkrito priznam, da se mi ljudje med tridesetim in štiridesetim niso zdeli nikoli stari. Nanje sem gledal kot na izkušene, zrele, ki vedo, česa si v življenju želijo in imajo življenje urejeno. Tako stereotipno - stanovanje, služba, družina, otroci (ali ne) in pripadnost nekemu življenjskemu slogu. Na svoje "vrstnike" še danes gledam enako in sodim med tiste, ki se jim trideset let ni zdela posebna prelomnica. Štirideset let? Najbrž bi me skrbelo, ampak doma bom imel trinajstletnika, desetletnico in sedemletnika, torej tri osnovnošolce. Dve leti bomo imeli odplačan kredit za stanovanje, kar pomeni, da bomo živeli na svojem in seveda upam, da bova oba s Heleno v varnih službah, da nam ne bo treba gledati na vsak evro. Gledam (pre)daleč v prihodnost? Morda, ampak mislim, da je to vsekakor nujno potrebno.

Vitin tretji rojstni dan

Ne razumem in hkrati občudujem ljudi, ki se za prvega otroka odločijo pri 35. ali celo kasneje. Stari bodo 50 let in doma bodo imeli najstnika. Najverjetneje bodo šli proti sedemdesetim, ko bodo dobili vnuke, če sploh. Adam bo star 17 let, ko jih bom imel jaz 50, kar se mi zdi sprejemljivo, sploh, ker jih bo imel Taras takrat 23 in Vita 20. Sam sem bil obupen najstnik in moja starša takrat nista imela niti 50 let, pa jima je bilo vse prej kot lahko.

In prav zato še toliko težje razumem tiste, ki se za prvega otroka zavestno odločijo med 35. in recimo 40. letom. V to skupino nikakor ne prištevam tistih, ki otrok prej niso mogli imeti. Poznam jih kar nekaj in čeprav vidim, da jim ni najlažje, imajo svoje otroke (pogosto edince) neizmerno radi in nanje upravičeno gledajo kot na darilo. Mnogo težav preprosto spregledajo, ker jim prej z njimi ni bilo prizanešeno in preprosto uživajo. Ampak mmogo bolj me presenetijo tisti, ki dosežejo npr. nek karierni nivo, so stari 35+ in bi imeli otroka. Zato, ker ga je pač treba imeti, da bo slika, ki jo kažejo navzven, popolna.

Pa ni. Tempo življenja je dandanes res tak, da imamo časa vse manj. Žal nas je tempo prisilil v to, da o otrocih večina pred dopolnjenim tridesetim letom sploh ne razmišlja. Država ne pomaga, stanovanj ni, služb še manj, vemo, kako je z vrtci ... Na delovnem mestu smo do štirih ali dlje in žal komaj najdemo čas zase, kje šele za otroka. Sam se imam za izredno srečnega, da imam pri 33. tri otroke in kolikor je trenutno možno, urejene pogoje za "normalno" življenje. Se pa bojim, kakšna bo generacija naših otrok, ko enkrat odraste. Časi so se drastično spremenili. Moja mami jih ni imela osemnajst, ko je rodila brata in moja tašča recimo niti šestnajst, ko je rodila Heleno. Pa tedaj to niso bili tako osamljeni primeri. Danes tega skoraj ni! Tedaj pa ni bilo težav s stanovanji, s službami, pojem socialne države ni bil le pojem in otroci so odrasli v samostojne posameznike. Naju so mnogi znanci gledali čudno, ko sva se, tedaj stara 26 let, odločila za prvega otroka. Tako zgodaj? Še bolj čudno so naju seveda gledali, ko sva se po drugem odločila še za tretjega. V teh časih, sta nora?

A se mi zdi, da so tovrstne krize vedno poskrbele za eksplozijo rojstev. V takih časih se najbrž najbolje prepričaš, če je človek, s katerim si se odločil preživeti življenje, pravi ali ne. Marsikaj nas zaznamuje, preizkušnje težkih časov, ki so pred nami, nas bodo tudi. A resnično upam, da bo čez nekaj let bolje (za vse) in da se bodo otroci svojih prvih let spominjali kot let, ko smo skupaj preživeli veliko časa, se imeli lepo in nam ni nič manjkalo.

In če sem bil tokrat v pisanju malo manj osredotočen na dogodivščine, ki smo jih prestajali zadnji mesec, še zaključna misel, povezana s stvarmi, ki nas zaznamujejo. Rojstvo se mi za otroka nikoli ni zdelo posebej travmatičen dogodek, ki bi si ga otrok zapomnil ... kako le? A ne boste verjeli, Taras in Vita noč pred rojstnim dnem vedno spita zelo slabo - premetavata se, prebujata, včasih kličeta, zgodi se kakšna nesreča ... ali je morda mogoče, da se nekje globoko v podzavesti spominjata, da se je te noči vse skupaj začelo? Nenavadna, nepričakovana vožnja, imenovana Življenje.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.

Vzgoja tako in drugače

“Danes sem bila pa kaznovana.” “Zakaj pa si bila kaznovana?” “Med kosilom sem skakala po ležalnikih.” “In kako si bila kaznovana?” “Morala sem pojesti kosilo za ta malo mizo, pri vratih.” Tako je bilo pred časom v vrtcu kaznovana Vita - kazen, za katero sva s Heleno izvedela isti dan in ji zgolj pritrdila - med kosilom sedimo za mizo in jemo.

Kazni in vzgojni primeri so pri naših malih nadebudnežih nujni doma kot seveda tudi v vrtcu. Osamitev oz. izločitev iz skupine je takorekoč tista najbolj mila oblika kazni, ki jo tako starši kot vzgojitelji uporabljamo najpogosteje. Otroku na ta način pokažeš, da ne dela pravilno in mu daš obenem priložnost, da se malo ohladi in razmisli o svojih dejanjih.

Kaj pa, če ... otroka se igrata, sta razigrana, seveda vse glasnejša in prej ali slej pride do prepira. Starejši otrok gre po lepilni otrok, da bo mlajšemu zalepil usta. Začudeni pogledi staršev, ki jim otrok razloži, da tako naredi tudi vzgojiteljica v vrtcu, kadar kdo noče biti tiho. In k temu doda še, da se je moral iti večkrat hladit na balkon, čeprav pomanjkljivo oblečen in da vzgojiteljici sobo najraje kar zapustita, kadar so otroci preveč glasni in razigrani. Vzgojiteljica mu pove še, da tega ne sme povedati mamici, saj bo mamica zelo jezna in to nanjo, potem bo ona (torej zdaj vzgojiteljica) še bolj jezna na otroka in ga bo toliko bolj kaznovala. Starši seveda vzrojimo, morda začnemo otroku polagati besede v usta, dvignemo telefon in pokličemo še nekaj staršev iz vrtca ter jim zaupamo, kar nam je ravnokar povedal otrok. In zgodi se to, kar se je zgodilo v kamniškem vrtcu. Medijski linč. Starši se povlečejo nazaj, v dobro svojega otroka rajši molčijo.

Taras je imel v vrtcu super skupino in dve odlični vzgojiteljici (ki imata sedaj v varstvu tudi Vito). V skupini so imeli nekaj živahnih otrok in seveda so imeli navadno prav ti otroci nekoliko bolj zoprne starše, ki so s prstom kazali na vzgojiteljici, da svoje delo opravljata slabo, da sta preveč strogi in da premalo vzgajata. Imeli smo pač nekaj zoprnih staršev, ki so težave iskali povsod drugje, samo pri sebi ne. Njihov otrok že ne, oni so super ljubeči starši, saj otroku kupijo vse, kar si zaželi in ga peljejo vsak dan na kakšno dodatno aktivnost, obvlada računalnik, na pamet pozna vse junake iz risank in tako lepo zapoje melodije iz najljubšega TV oglasa. In seveda so za vse krive vzgojiteljice, ki ne vzgajajo. Ti isti starši so vsakič znova presenečeni, kako tihi so njihovi otroci v vrtcu in kako ubogajo vzgojiteljico na prvo besedo ...

Ja, vrtci so vzgojno-varstveni zavodi, ampak prvi in najpomembnejši pri vzgoji smo starši. Vzgojiteljice in učiteljice tukaj nudijo recimo temu nadgradnjo vsega, kar zgradimo starši, nikakor pa ne smemo od njih pričakovati, da bodo (pre)vzgojili našega otroka. Tako kot tudi ne smemo pričakovati, da se našim otrokom v vrtcu ne more nič zgoditi - nesreče se dogajajo doma, ko moramo imeti na očeh le enega ali dva otroka, kako se ne bi zgodile v vrtcu, ko jih je treba ponavadi gledati najmanj deset. In v vsaki skupini se tako najde otrok ali dva, pa zoprn straš ali dva, ki za seboj hitro potegne še koga, uperi prst proti vzgojiteljici, zagrozi s tožbami, mediji in preiskavo, potem pa ...

Vsekakor mora biti vzgojiteljica prva, ki starše opozori, da so z otrokom težave in da je bil (morda tudi) strožje kaznovan. Potem so na vrsti starši, da se z otrokom pogovorijo, potem pa se lahko krog sogovornikov razširi na vzgojiteljici, morda na druge starše (če je otrok s kom v konfliktu) in navsezadnje na psihologinjo in ravnateljico. Seveda se rado zgodi, da je kateri od sogovornikov nezmožen konstruktivnega pogovora in začne vsepovprek groziti, vendar mislim, da bi morale odgovorne osebe poskrbeti, da do verbalnega ali celo fizičnega obračunavanja ne pride in predvsem, da se vse zadeva uredi in reši znotraj vrtčevskih (ali šolskih) zidov. Policija, mediji, ministrstva morajo biti zadnji in skrajni ukrep.

V kamniškem primeru se zdi, da so bile storjene vse napake po spisku. Morda nemiren otrok, ki je najbrž res bil kaznovan, kar pa mami ni bilo všeč. O kazni ni izvedela od vzgojiteljice, ampak od otroka in vsi, ki imamo otroke, vemo, kako bujna in silovita je lahko otroška domišljija. Morda je vse skupaj zgolj ideja mame, ki se je odločila na povsem neprimeren način “obračunati” z vzgojiteljico. Mama je najprej razširila “dober glas”, med starši (mogoče nekateri ravno tako niso bili naklonjeni vzgojiteljicama) je zavrelo in snežna kepa se je začela kotalit. Ravnateljica se je groženj ustrašila, ukrepala neprimerno, očitno brez temeljite interne preiskave in soočenja vpletenih odpustila oba vzgojiteljici (oz. sta dali odpoved in utegneta imeti zaradi obtožb težave pri prihodnji zaposlitvi), a tu se zgodba ni končala, saj je vse skupaj prišlo v medije. Velika večina staršev ni več vedela, kaj je res in kaj ne in se bodo morali zdaj predvsem ubadati s tem, kako bodo otroci sprejeli novi vzgojiteljici in kako se obnašati do mame, ki je vse skupaj zakuhala. Na koncu bo seveda najbolj trpel njen otrok, saj bodo nanj vsi kazali s prstom ...

Zgodba je bila medijem zanimiva nekaj dni, širša javnost resnice (ki je najbrž nekje vmes) ne bo nikoli izvedela in za večino to predstavlja konec. Ampak tovrstne težave so nekaj povsem vsakdanjega - starši, otroci, vzgojiteljice, učitelji; se z njimi srečujejo vsak dan in težave rešujejo izven medijev, kar je v veliki večini primerov edino pravilno.

Besedo ima očka: Z odprtimi kartami

Poleg vzgoje otroka v samostojno, zrelo in odgovorno osebo se mi zdi izredno pomembno tudi to, da med starši in otroci vladata spoštovanje in zaupanje. Ponekod gre eno z drugim, ponekod ne, žal pa je tako, da se eni in drugi ne zavedajo pomembnosti obojega ...

Ne dolgo tega sva se z bežno znanko zaklepetala o tem, kaj se dogaja v vrtcih (ona ima v vrtcu sina, mi Vito), kaj v šolah (sama je učiteljica, mi imamo našega prvošolčka) in kaj za štirimi stenami stanovanj. V pol ure sem slišal veliko preveč grozljivih zgodb ... kako njenega sina en fant neprestano tepe v vrtcu, kako vsak dan poslušajo očitno nasilje v bloku, kjer živijo, kako so nasilni prizori staršev nad lastnimi otroci nekaj povsem vsakdanjega in navsezadnje je podoživela tudi najbolj travmatično izkušnjo, ko je hotel šestošolec storiti samomor! Ne živijo v Ljubljani, kar seveda ni opravičilo, saj se bojim, da je v Ljubljani vsega tega še veliko več, a človek se potem vpraša, kako smiselno je sanjariti o življenju v majhnem mestu, vasici, kjer te vsak pozna in kjer se ti (takole od daleč) zdi, da se ne more zgoditi prav nič nepredvidljivega.

33 let, trije (enkratni) otroci (od leve proti desni: Taras, Adam in Vita)

Družba, katere del smo in časi, v katerih živimo, so vse prej kot rožnati. Povsem običajno bi bilo, da zgoraj naštete težave nekako z levo roko uredijo v prvi vrsti vzgojiteljice ali pač učitelji s pomočjo psihologov in seveda tudi staršev, v skrajnem primeru se vpletejo in pomagajo centri za socialno delo. Otrok sploh ne bi smel razmišljati o samomoru in to zaradi zadev, ki se dogajajo doma! Pedagogi so preobremenjeni, socialni delavci ujeti v kolesje birokracije, starši nimamo nikoli časa in otroci so prevečkrat prepuščeni sami sebi. In tako smo vsi najraje kar tiho, da se ne bi komu kaj zamerili ali da ne bi s svojimi težavami še dodatno obremenili nekoga drugega.

Sam sem imel tam nekje do srednje šole svojega sogovornika v mami. Oče je bil preveč zaposlen in ni imel pravega časa, niti energije. Potem je bilo tega konec, saj je dvoizmenski pouk preprečeval normalne stike med tednom  in ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem prehitro odrasel, starša pa tega nista pravočasno dojela in med nami je zazevala velika luknja, ki smo jo z mostovi nekako zakrpali šele v zadnjih letih. Veliko srečo sem imel, da sem imel ob sebi dva izjemna človeka (hvala Klemen in hvala Helena), ki sta tiste čase skrbela, da je imelo moje življenje smisel, da sta me (na pozitiven način) izzivala in da sem imel tudi odlične vzgojne temelje. Vloga staršev je kljub vsemu najpomembnejša, saj nas starši začnejo kaliti in oblikovati, pa čeprav včasih po lastnih in včasih po nekih utopičnih kalupih. Zato seveda ne razumem staršev, ki gledajo samo na to, kako se bodo svojega otroka “znebili”, z njim preživeli čim manj časa in odgovorili na čim manj njihovih vprašanj.

Trudimo se učiti in naučiti otroke, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ne, a v uspešnost lastne vzgoje bomo dvomili vse do nekega trenutka, ko bo otrok postavljen na preizkušnjo. Primer: otrok gre iz šole, ko se blizu ustavi avtomobil in mu ponudi nekaj, sladkarijo, igračo, zaupljive besede. Otrok ve, da mora reči ne ali zgolj iti naprej oz. se vrniti v šolo in o tem obvestiti odgovorne osebe. Pa bo otrok to naredil? Sploh, če se je zjutraj malo sprl s starši ali pa je imel slab dan in si želi malo kljubovati, se postaviti pred vrstniki. Kot mala klovnska ribica Nemo, ki je kljuboval očetu in odplaval do čolna, potem pa … no, imel srečo, da nastopa v filmu in da se je zanj vse srečno izteklo. Otrok je lahko v šoli vsak dan žrtev "bullyinga" (mislim, da Slovenci za to obliko nasilja še nimamo pravega izraza) in tako skrivnostno izgublja denar in druge stvari, je lačen, brez kakšnega oblačila in prepogosto pada po stopnicah. Seveda se lahko kaj od tega dogaja tudi doma. Bo otrok povedal, kaj se dogaja? Ali ga bo preveč sram, morda strah ali pa vas preprosto ob vašem namrgodenem izrazu ne bo želel obremenjevati.

In kako bomo reagirali starši? Kaj storiti - se iti igro "oko za oko", se boriti z mlini na veter ali kaj tretjega? Moj nasvet je, da se mora vsak od nas znati postaviti sam zase, tudi otrok. "Bully" te ne bo pustil pri miru, dokler mu ne boš pokazal, da s tabo ne bo pometal. Tudi s pestmi, če bo treba. In če bomo starši vedeli, kaj se dogaja z otrokom in da ni zaleglo nič miroljubnega, bomo svojemu otroku stopili v bran. In takrat najbrž ugotovili, da je mali "bully" pač otrok velikega "bullyja".

Želim si in vsaj zaenkrat se mi zelja uresničuje, da bi nama otroci zaupali. Potrudiva se, si vzameva čas in jima prisluhneva. Včasih otrok ne bo izdal stiske neposredno, a jo bomo starši "zavohali". In želim si, da bom imel vedno dovolj časa, da bom lahko prisluhnil svojemu otroku, ga poslušal in tudi slišal. Mu znal svetovati in pomagati, biti rama za zjokat, morda boksarska vreča za izliti frustracijo, dlan za potolažit in če bo treba jeklena pest za ubranit. In če mi to uspe vse do najstniških let, potem bom zelo ponosen. Verjamem, da bo marsikatera izkušnja zamolčana, a želim si, da bi nama tiste pomembne (in morda usodne) zaupala. Tako kot jih bova midva njima ... marsikaj nas še čaka - bolezni, tudi smrti, morda ločitve, selitve in še kaj. In otroci morajo za to vedeti, tudi starši moramo zaupati njim. In to obojestransko zaupanje, ki je - verjemite, prežeto z izrednim spoštovanjem (in morda tudi občudovanjem); je najbolj čvrst temelj, kar jih lahko ustvarimo in na njem zgradimo hišo ... družino, prihodnost.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2013.

Besedo ima očka: Ali je ime res tako pomembno?

Kovanec s podobo Tarasa

Ena od štirih naslovnic prvenca skupine Adam

Ime zaznamuje človeka in starši z izbiro imena otroka zaznamujemo za celo življenje. Nisem pristaš nenavadnih (da ne rečem izmišljenih) imen, rad pa ima karakterna, redka imena. In ne, ne razumem slovenskih zvezdnikov, ki dajejo otrokom imena kot so Šajana, Tiar, Kanenas, Lejs Tai in podobna. No, a tudi tako dobijo svoj trenutek slave …

Z ženo sva vedno govorila, da nama spol otroka ni tako pomemben kot to, da bo otrok zdrav. Temu pritrjujeva še danes. Ponosna, vesela in srečna sva, da sva starša trem otrokom, dvema fantoma in eni deklici. No, tretji, najmlajši, je v dneh, kot berete, že na svetu, v trenutkih, ko jaz pišem te vrstice, pa še v varnem zavetju maternice.

Izbira imena je seveda zelo pomembna … vsaj pri nama je tako, da sva najprej izločila vsa imena, ki so med sorodniki (vsaj bližnjimi) in prijatelji. Potem seveda za marsikatero ime pomisliš, da bi bilo super, a se spomniš osebe s tem istim imenom, ki ti je zoprna ali pač nesimpatična. In seveda se ti kasneje lahko zgodi, da ima otrok v vrtcu oz. šoli vsaj enega sošolca, sošolko z istim imenom. In vsemu temu sva se želela pri izbiri imena izogniti ...

A naj se vrnem šest let nazaj, v drugo polovico leta 2006, ko sva pričakovala prvega otroka in ko sva na podlagi genskih testov izvedela (proti najini želji, sicer), da pričakujeva fanta. Imela sva zanimiv nabor dekliških imen in nekaj fantovskih imen, okoli katerih se nisva mogla zediniti, katero bo tisto pravo. Oskar, Jakob in Martin so bili med favoriti. Nato sem v knjigi imen našel ime Taras. “Ime izhaja iz grščine in pomeni upornik.” sem prebral, “Odlično! Moj sin bo zagotovo upornik!” Obstajata dve mitološki razlagi imena - po prvi naj bi bil Taras sin Pozejdona in nimfe, upodobljen pa je na delfinu z očetovim trizobom v rokah. Po drugi, novejši razlagi, pa naj bi bil mitološki Taras sin boginje Gaie in Leonida iz Sparte. Večina pa ime Taras poveže z Gogoljevim literarnim (in filmskim) likom Tarasa Bulbe, pogumnega in brezkompromisnega kozaškega konjenika, ki ga je v filmu upodobil Yul Brynner. V Sloveniji jih ni prav veliko, do leta 2010 jih Statistični urad vodi 57. No, Helena je tedaj odločno odkimala, a so predlagano ime hitro pograbili vsi drugi in ostalo je pri Tarasu. Danes si seveda ne predstavljava, da bil naš mali veliki upornik karkoli drugega. Vedela pa sva, da bova - če bova imela še kakšnega fanta; imela zelo težko nalogo pri izbiri imena, ki bi lahko “konkuriralo” Tarasu.

V drugi nosečnosti sva imela potem z izbiro imena vseeno lažje delo, saj smo pričakovali deklico. Zanimivo je, da se na ožjem izboru niso pojavila imena, o katerih sva razmišljala v prvo. Ostala je Izabela, razmišljala sva še o Zoji in Fioni … moj favorit je bila Ronja. A temu se je Helena uprla: “Ne, dovolj je, da imava upornika, ne bova imela še razbojnice!” Potem se je nenadoma pojavila Vita … iz latinskega imena Vita, ki pomeni življenje. Sam sem pomislil tudi na fantastičen Benignijev film La vita e’bella oz. Življenje je lepo, ki je prvi in edini film, ob katerem sem jokal. Vita je živa, živahna, polna energije in pravo malo sonce, še posebej, ko te kot prava pravcata lisička pogleda s svojimi nagajivimi očmi. Ime je v zadnjem desetletju sicer postalo zelo priljubljeno, do leta 2010 jih v Sloveniji beležijo 936, a z izjemo bivše sodelavke osebno ne poznam nobene druge.

In kaj sedaj? Tokrat nama je bilo (spet) resnično vseeno, ali bova dobil fanta ali deklico. Samo zdrav naj bo tudi ta otrok. Jaz sem začel kmalu “lobirati” za Ronjo, Heleni pa je šesti čut govoril, da nosi še enega fanta. In res - eden prvih pregledov je jasno pokazal, da bomo dobili še enega fanta. Ime? Joj prejoj. Moja stara predloga po Svarunu in Perunu sta odpadla, Lars in Thor sta bila zavrnjena kot preveč tuja in neprimerna. Potem se je začela veselica v trebuhu in s Heleno sva se le spogledovala - Dobili bomo še enega divjaka! Tako je bolj oz. predvsem za šalo nastala delovna različica imena - Tihomir. Z željo, da bo naš tretji otrok kdaj tudi tiho in pri miru. Med tistimi dejanskimi predlogi so bili Marcel, Lovro, Martin, Voranc in Tarasov predlog Jurij. Marcel je odpadel, saj sta bili prvi asociaciji Marcel Štefančič mlajši in vreščeča opica iz TV serije Prijatelji. Sledil je Lovro, saj so dvoji prijatelji v zadnjem letu dobili Lovra, Voranc je pač koroška različica istega imena, s katerim se je bilo težko poistovetiti in potem bi imeli dva otroka z imenom na črko “v”. Martin se je zdel preveč tradicionalen in “neprimerna” družba Tarasu in Viti. Jurij je bil tako glavni favorit. Vse dokler nekega večera nisem med pisanjem poslušal glasbe, ko me je Helena vprašala, kaj poslušam. Jaz ji odgovorim, da skupino, ki njej ni všeč, da imajo pa v bistvu odlično ime. Adam. Adam? Adam torej kot odlična slovenska zasedba z enim najboljših kitaristov, sicer dolgoletnim znancem Petrom Deklevo. Adam kot Adam Yauch, nekje v tistem času preminuli član zasedbe Beastie Boys - velik človek in odličen glasbenik. Adam kot Adam Savage, tisti gobezdavi član TV oddaje Uničevalci mitov. Tudi Adamov je nekaj več v zadnjih desetih letih, še vedno pa le 452. Adam ima grški, latinski in hebrejski izvor, pomeni pa človek, zemljan. V družini, kjer trije radi fantaziramo in smo z glavo pogosto v oblakih, bo povsem super, če bomo imeli nekoga, ki nas bo držal pri tleh.             

Nimam pojma, kako bodo imena zaznamovala otroke in tisto, kar bodo počeli v življenju, vem pa, da sva jim izbrala odlična imena. In prepričan sem, da bodo tako ali drugače zaznamovali svet, v katerem bodo živeli.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2012.

Besedo ima očka: Boleče spoznanje - napake se ponavljajo

Jaz in moja fanta - na levi Taras in na desni Adam

Celo življenje se učimo, doživljamo razsvetljenja, ignoriramo očitno in si mečemo pesek v oči. Za starša sta dve spoznanji lahko precej grozni - da ti je otrok navkljub trudu pri vzgoji vse preveč podoben (sploh pri delanju napak) in da sam postajaš vse bolj podoben svojim staršem (spet pri delanju napak!), pa čeprav si si ob rojstvu obljubil, da ne boš nikoli tak.

Morda vam je kdaj kdo rekel, da je starševstvo preprosto, enostavno in se pač zgodi ter odvija. No, lagal vam je. Ali pa s svojim otrokom ne preživi prav veliko časa. V času nosečnosti te je ves čas strah, ali bo s plodom vse v redu in potem te je strah rojstva, pa seveda je vse novo in drugačno, še posebej pri prvem otroku te skrbi prav vse in zaradi vsega ustvarjaš (največkrat nepotrebno) paniko. Lažejo tudi tisti, ki pravijo, da otroka ne moreš prav zgodaj scrkljat. Dojenčki nekje pri tretjem mesecu že dobro vedo (čutijo), če veliko časa preživijo v rokah, da je najboljša tolažba kar pri mami in z glasnim jokom lahko izsilijo svoje. In ni hujšega kot poslušati bitje, ki ga imaš najrajši na svetu, ko neizprosno joče in preprosto ne neha. Popustiš, se zlomiš, narediš napako …

Najpogostejša napaka, ki jo delamo starši, je seveda popuščanje. Popustiš v prvi vrsti zato, ker se bojiš, da te otrok potem ne bo imel rad. Popustiš zato, ker nočeš otroka gledati žalostnega in razočaranega (pa čeprav je oboje pogosto odigrano). Popustiš, sploh pa v javnosti, ker si želiš prihraniti nekaj očitajočih pogledov, kakšen grozen starš si in otroku nič ne dovoliš. In včasih popustiš tudi zato, ker se ti preprosto ne ljubi več prepirat in bi rad (vsaj) pet minut miru. Bitke se začnejo okoli prvega leta otrokove starost, ko se pripravlja na prve korake in že vestno raziskuje okolico, stopnjuje z govorjenjem in potem počasi narašča skozi leta, ko otrok tudi mentalno dozoreva in se kali v verbalnih veščinah. Ja, malo me je strah, kaj bo čez pet in deset let …

Taras je zadnjič naredil križ čez plezanje oziroma sva ga naredila midva s Heleno, saj sva videla, da vsak ponedeljek išče izgovor, kako ne bi več hodil in bi raje ostal doma. Pa čeprav smo se dogovorili, da bo vztrajal vsaj do konca šolskega leta (in morda le vzljubil ta zanimiv šport), a se nama ni zdelo smiselno ga siliti v nekaj, pri čemer ne uživa. Seveda sem se jezil in mu bral levite, zakaj se nad nečim navduši in je ves zagret, potem ga pa enako hitro vse skupaj tudi mine. In da še dobro, da ga nismo vpisali v glasbeno šolo, zapravili za nakup inštrumentov in seveda tudi šolske ure, on bi se pa tja hodil igračkat. Vzporedno so se mi odvijali v glavi prizori mojih dejavnosti - nogomet, rokomet, košarka, pevski zbor, kitara, kegljanje (!!!), odbojka, fotografija, novinarski krožek, turistični krožek, karate, modelarstvo in še česa bi se najbrž spomnil. Če ne jaz, pa moja mama.    

In sem nenadoma utihnil. Spomnil sem se namreč, kako sem bil tudi sam zagret in kako hitro sem se ohladil. Ponavadi do prvega konflikta, grdih trenerjevih besed ali pač neuspeha. Včasih je bilo drugače - skupaj smo bili od prvega do četrtega in od petega do osmega razreda, trenerji so bili vse prej kot pedagogi, poleg tega je bilo vsaj meni težko narediti karkoli, saj je bila nad menoj senca uspešnega brata in želje staršev, da bi bil vedno najboljši. Poleg tega sem imel veliko težavo še s tem, da sem si krožke in dejavnosti izbiral zato, ker je bil v njih uspešen moj brat (šport) ali pa so bili všeč očetu (modelarstvo). Turistični krožek me je recimo navdušil, da sem se kasneje vpisal tudi na srednjo turistično šolo, pa čeprav je šlo bolj za nekakšne debatne čajanke, s fotografijo bi se najbrž ukvarjal še naprej (in sem kasneje tudi se), a je žal po hudi bolezni hitro umrla učiteljica, zvest pa ostajam novinarskemu oz. pisateljskemu delu. Tu, kjer ni bilo nikogar … in neverjetno, dva dni po zaključku plezanja je Taras prišel domov ves navdušen in začel pripovedovati, kako kar dve njegovi sošolki in en sošolec hodijo k tabornikom. Taborniki? Hej, tudi sam sem bil tabornik, štiri leta. Neizmerno sem užival, hodil na tekmovanja, kjer smo bili vedno med najboljšimi v naši starostni skupini, se naučil veliko novega in pozitivnega (predvsem v odnosu do narave in živali), spoznal zanimive ljudi … Zakaj sem nehal? V prvi vrsti zato, ker so se tedenska srečanja križala s fotografskim krožkom in tudi zato, ker me starša nikoli nista pustila na letovanje v Bohinj. Teden dni v naravi, druženja, zabavanja in spoznavanja novega … in potem sem imel vsako jesen znova občutek, da sem izoliran, saj sem manjkal pri nečem velikem in lepem. Taras hodi k tabornikom in upam, da bo vztrajal.

Zanimivo je, kako hitro starši prestopimo mejo, ki jo sami postavimo, ko sami rečemo, da  bomo otroka vzpodbujali in mu stali ob strani. Ali od njega pričakujemo preveč in prehitro, na naše obljube pozabimo, ko se soočimo z včasih hudimi stroški (glasbena šola recimo, kjer te mesečno poučevanje stane med 70 in 100 €, pa seveda še inštrument) in ga morda potisnemo v smer, ki je všeč nam, ne pa tudi otroku. In potem smo še tako zaslepljeni v svoj prav, da ne vidimo in slišimo obupa in nemoči v otrokovih očeh in besedah, saj ga je strah povedati, da mu nekaj ni več všeč.

Težka je starševska … učimo se z vsakim dnem, tednom, mesecem in letom, z vsakim otrokom posebej in še se bom čez dvajset let spraševal, če sem delal prav. No, čez dvajset let bom videl, kakšne otroke sva vzgojila in kaj so postali. In kot mi je zadnjič lepo rekla Helena: “Vidiš, takole naju pa vidim čez kakšnih trideset let, ko bova midva hodila okrog z vnučki …” Včasih pravijo, da je prava tista oseba, ki jo vidiš kot mati / očeta svojih otrok, jaz pa imam to izjemno srečo, da se nekdo z menoj vidi tako daleč v prihodnosti. In kljub napakam, ki so jih počeli moji starši in jih žal delam tudi jaz, upam, da bodo moji, najini otroci nekega dne ponosni na to, kar bodo sami dosegli in potem bova nanje ponosna tudi midva.    

objavljeno v reviji Naša žena, februarja 2013