Čustveni incest ali ko si starši naredijo otroke za (nadomestne) partnerje

Dobro se spominjam bratov, ki sta živela v sosednjem stopnišču - vedno samska, vedno en z drugim ali pač z mamo in očetom. In vedno sta mi starša govorila, da le ne bom postal kot onadva. Ja, hotela sta mi namigniti, da bo prišel čas, ko se bom moral osamosvojit. Moj čas je prišel, njun - pa sta oba stara blizu šestdeset let; pa še vedno ne. In nikoli ne bo.

To je žal le eden od tovrstnih primerov, ki jih poznam in kjer tista največja težava pravzaprav ni zmožnost samostojnega življenja, ampak težava priklenjenosti na starše, v tem primeru konkretno na mati. Nekdaj so Italijani sloveli kot strašni mamini sinčki ("mammoneji", kot smo se šalili na njihov račun), a se iz leta v leto zdi, da je vse več maminih sinčkov (in očkovih deklic) tudi pri nas. Krivdo gre v prvi vrsti iskati pri starših (ponavadi gre za starša nasprotnega spola), ki otroke že od mladih let priklepajo nase in nenazadnje tudi pri samih otrocih, ki predvsem v času odraščanja ne znajo postaviti (zdrave) meje in imajo zato v življenju velike težave.

Kaj se sploh zgodi? Starš in otrok zamenjata vlogi - starš, namesto, da bi zadovoljil otrokove čustvene potrebe, od otroka zahteva, da zadovoljuje njegove potrebe in tako govorimo o čustveni zlorabi oz. čustvenem ali prikritem incestu. Ta pa, v posameznih primerih (največkrat na relaciji oče-hči, ki pa ni tako pogost kot zapleten odnos mama-sin) vodi tudi v tisti klasični, odkriti oz. telesni incest. Zakaj pri starših pride do te, pogosto nenadne spremembe? Velikokrat so bili tudi sami žrtve čustvenega incesta in drugačnega način ne poznajo. Največkrat pa se to zgodi, kadar med staršema oz. partnerjema zazeva luknja in otrok postane staršev največji zaupnik oz. celo njegov nadomestni partner. Otroku je tako onemogočeno, da bi odrasel v avtonomno osebo, poleg tega je oropan lastnega otroštva in odrašča v zmedenem svetu ter bo odrastel v pogosto jezno, izkoriščano in ujeto osebo. Odraslo osebo, ki bo ves čas idealizirala svoje starše (oziroma enega od njih) in stopa po enaki poti v začaran krog čustvenih zlorab.

Začaranemu krogu težko pripišemo začetek, saj starš največkrat to travmatično izkušnjo prinese s seboj iz otroštva - torej je bil sam v enako zahtevnem incestnem razmerju s svojimi starši in preprosto ne zna drugače. Enako težko je začarani krog presekati in razmerju narediti konec, sploh, če smo se sami navzeli vseh teh slabosti. Starši otroke začnemo priklepati nase že v otroštvu - zasipavamo jih tako z darili kot s pozornostjo. Meja med ljubeznijo, pozornostjo in nato razvajanjem je tanka, še tanjša pa je med razvajanjem in zametki čustvenega incesta. In kjer je otrok v družini en sam, vse skupaj ni tako izrazito (edinci so pogosto razvajeni), zato pa se favoriziranje enega in zanemarjanje drugih otrok (v družini z več otroci) lahko razvije v to incestno razmerje, ki pa je - tega ne gre pozabiti; še vedno zelo odvisno od staršev. 

Odgovorni  in čustveno zreli starši se bodo vedno trudili otrokom nuditi vse (najboljše), a jih bodo istočasno vzgajali v samostojne osebnosti, ki bodo slej ali prej odleteli iz domačega gnezda in si ustvarili svojega.

Po drugi strani so žrtve čustvenega incesta tudi otroci, ki so prehitro odrasli - nekateri so izgubili izgubo katerega od staršev, morda sta se starša ločila na otrokom neprijazen način in potem so otroci prevečkrat postavljeni pred dejstvo, da bodo zdaj oni gospodarji, da bodo morali skrbeti za mlajše brate in sestre in seveda pomagati ter stati ob strani staršu, ki tako skozi leta pravzaprav postane njegov partner. Tak otrok bo odraščal z izjemnim čutom za odgovornost in zaščito mlajših in si bo tako najverjetneje poiskal partnerja, ki bo ob sebi potreboval zelo močno osebo, ki bo skrbela zanj in tako se začarani krog čustvenega incesta ponavadi spet začne.

In če se navežemo na prav ta primer, so ti, ki ob sebi potrebujejo močno osebo, tega vajeni iz otroštva - zanje je bilo vedno poskrbljeno in starši (oz. eden izmed njih) jim je dal to jasno vedeti, da so bili oni tisti, ki so poskrbeli zanj/o. Nikoli jim ni bilo potrebno veliko narediti, ker je to vedno nekdo (starš) naredil boljše, hitreje, učinkoviteje od njih. Te osebe se težko osamosvojijo in si še težje poiščejo partnerja, saj bodo iskali močno, zaščitniško osebo, ki bo morala ustrezati njihovim staršem. In kot da to ne bi bilo dovolj, bodo partnerja vedno primerjali z oboževanim staršem in partner praviloma ne bo nikoli dovolj dober. Prav v teh primerih pa se rado zgodi, da svojemu otroku partnerja izberejo kar starši!

V primeru čustvenega incesta seveda govorimo o veliki soodvisnosti - starš se takega otroka oklepa z vsemi štirimi in ga nerad izpusti iz svojih rok. Dogajajo se bolezni, ki to niso, pomembni telefonski klici ob najbolj nemogočih urah in trenutkih, ki so povsem banalni, nenapovedani obiski in vse pogostejši očitki. Otrok (sedaj že odrasla oseba), ki je bil za starša vajen skrbeti oz. mu biti celo življenje v oporo ali pa je bil od njega odvisen, ima seveda vedno prisoten občutek, da mora biti staršu vedno in povsod na voljo, zato ga tudi postavlja na prvo mesto - pred partnerja oz. svojo družino.

In tako pridemo do bistvenega - kako ob vseh (predvsem miselnih) preprekah ta začarani krog prekiniti? Ti ljudje so pogosto čustveno zelo labilni in zato je treba z njimi delati v rokavicah, kar pa ne pomaga. Oni se zavedajo svoje premoči in jo izkazujejo skozi svojo nemoč. Zato je treba biti načelen, odločen in dosleden. Popkovnico je treba pretrgati in to staršem jasno povedati. Obstajajo tudi skupine za pomoč (podobno kot recimo Anonimni alkoholiki), ki imajo odlično razvite programe 12-ih korakov in izurjene mentorje, ki bodo pomagali tako enim kot drugim stopiti na neodvisno pot.  

Za razumevanje pomembnosti in težavnosti čustvenega incesta je potrebno ločevati številne pojme in pri tem nam je bila v veliko pomoč tudi nedavno izdana knjiga Po tihem zapeljani ameriškega strokovnjaka Kennetha M. Adamsa, kjer so zelo jasno opisani različni primeri in tudi rešitve oz. nasveti, kako si pomagati. Knjiga bo v vsakem bralcu prebudila zavedanje, da čustveni incest ni tabu, ampak nekaj vse bolj vsakdanjega, predvsem pa zelo težavnega za premagovanje. A kot pravi star pregovor: “Kjer je volja, je tudi pot.”  

Stavki, ki so zelo pogosti in na katere bodite pozorni:

“Kako sem vesela, da te imam, saj si edini, ki me razume!”

“Joj, mama me kliče, moram se oglasit, zagotovo je nujno!”

“Kajne, da ti ona ne kuha tako dobro kot jaz?!”

Kaj pa o čustvenem incestu pravi Sanja Rozman, dr. med, psihoterapevtka, ki je med svojim usposabljanjem v ZDA spoznala avtorja knjige Po tihem zapeljani.

Telesni incest zveni kot tisto najhujše v družini, a vse bolj se zdi, da čustveni incest postaja vse glasnejša grožnja?

“Čedalje bolj spoznavamo, na kakšen način vpliva vzgoja v družini na oblikovanje človekove osebnosti. Nepoučeni ljudje si predstavljajo, da je res hudo, če se eden od družinskih članov neprimerno seksualno vede do otroka, pozabljajo pa na grozo, da mora otrok s svojim napadalcem vsakodnevno živeti v intimnosti družinskega okolja in da se pri tem popolnoma napačno uči o ljubezni in odnosih, kar ima kasneje posledice na pomembna področja njegovega življenja. Pri čustvenem incestu sicer ne pride do spolne zlorabe, podobno kot pri incestu, pa se spremenijo odnosi v družini. Gre za to, da eden od nezrelih staršev zlorabi otroka za vir svoje čustvene tolažbe, ko bi moralo biti ravno obratno. Pri tem, podobno kot pri incestu, je otrok postavljen v vlogo odrasle osebe, ki ji ni dorasel, in se je prisiljen psihično deformirati pod to težo. Posledice so prepoznavne, ko otrok odraste, v njegovih odnosih z nasprotnim spolom.”

Ali obstajajo kakšni podatki, koliko “žrtev” čustvenega incesta je v Sloveniji in katero razmerje je pogostejše - mama-sin ali oče-hči?

“S statističnimi podatki ne razpolagam. Opozorila pa bi na pisanja psihiatrov dr. Janeza Ruglja in Marijana Košička, ki govorita o "maminih sinčkih" in odsotnih očetih in jih imenujeta največji slovenski problem. Za čustveni incest pri moškem je značilno, da se sin ne more čustveno odcepiti od mame in povezati s partnerko. Mami je dolžan lojalnost, hkrati pa goji do žensk hudo jezo, ker se počuti zmanipuliran od njih - kar se kaže v sovraštvu do žensk. Le-to ni zmeraj izraženo v odkriti grobosti, pač pa v šovinističnem načinu obnašanja, zlorabi pornografije in prostitucije, čustveni odsotnosti doma in ne nazadnje tudi v begu v alkoholno o-MAMO! Podatkov o ženskah nimam, če pa sodim po pogostosti med mojimi klienti, pa je vsaj enaka kot pri moških. Čustveni incest deklice ni nujno z očetom, tudi oblastna mama, ki si iz hčerke dela "najboljšo prijateljico in uteho na stara leta", naredi ogromno škode. To, da se v družini ena  hči žrtvuje za mamino "družabnico" je itak tako pogosto, da se sploh ne sliši patološko. Kar poglejte slovensko literaturo, zlasti tisto, ki opisuje kmečko življenje. Razne "tete", ki se nikoli niso poročile, in "strici", ki so bili čudaki in so se zapili, v ozadju pa močna in jezna tašča ali Mati. Za čustveni incest je značilno vzgajanje z vzbujanjem občutka krivde. Spomnite se pesmi Svetlane Makarovič o Primožku, ki je moral paziti, da ne bo mamica žalostna.

Katere so najpogostejše napake pri razumevanju čustvenega incesta?

“Verjetno to, da se misli, da če ni bilo prekoračene spolne meje, potem pa že ni bilo tako hudo. Ker starši otroka vzgajajo, imajo "licenco" za prekoračevanje telesne, duševne in duhovne meje. Ne pa seksualne. Nihče pa kaj dosti ne ve, koliko imajo starši pri tem v mislih otrokov, koliko pa svoj interes, saj za to, da postaneš starš in dobiš to "licenco" za poseganje v najbolj ranljive dele otrokove psihe ni potrebno nobeno znanje ali izpit! Posebno škodo delajo starši, ki so bili tudi sami tako vzgajani, saj se jim zdi samoumevno, da naj bi vzgajali otroka tako, kot so starši njih. In tako se motnja vleče skozi generacije … Posledice čustvenega incesta so nedorasli, čustveno in seksualno "kastrirani" moški, mamini sinčki, ki sovražijo ženske in bežijo iz komunikacije z njimi. In podredljive, odvisne, nezrele ženske, ki se počutijo manjvredne od moških in vidijo smisel svojega življenja v služenju drugim na svoj račun.”


Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, avgusta 2013

Eurobasket 2013: Jutro potem ...

Obljuba dela dolg … jutro po zaključku uvodnega skupinskega dela EuroBasketa2013 in po dveh zaporednih porazih, ki so - vsaj tako se bojim, pošteno potolkli moralo naših fantov in najbrž tudi navijačev.

Nekateri bodo rekli, da je vsega kriva Hrvaška, ki je naše “junake” ubila s cono in tudi drugim pokazala, kako ubiti igro naše ekipe. Pa čeprav je našim težave s cono povzročala že Španija, pa potem Gruzija in zdaj še Hrvaška in Poljska. In odkar pomnim, so imeli naši težave z igranjem proti coni in igranjem cone. Ja, če ne znaš “napadati”, boš imel tudi z “branjenjem” težave. Večina bo prikimala, da je morda za težave na zadnjih treh tekmah pravzaprav kriva Španija (oziroma zmaga proti njim) - veliki in nesporni favorit, ki so ga naši brez večjih težav premagali. Tekma, ki smo se je vsi bali, a očitno so šli naši fantje v tekmo zelo sproščeni, saj so vedeli, da poraz proti Špancem ne bo usoden in igrali so odlično. Prikazali so eno najboljših iger sploh - brez panike, borbeno, preudarno, čvrsto v obrambi in zanesljivo v napadu. In čeprav so ves čas lovili Špance, tega niso počeli brezglavo kot na zadnjih dveh tekmah.

Zdaj pa pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi naši izgubili že proti Češki? Imeli so srečo, veliko sreče in nato podobno zvrhano mero še proti Gruziji. Hrvati so bili pač boljši, Poljaki včeraj so jih nadigrali. In upam, da sta zadnja dva poraza in pravzaprav vse tekme na prvenstvu naše nečesa naučile in da imajo v glavi šest korakov - šest zmag. Od četrtka naprej ne šteje nič drugega kot zmaga!  Recimo, da ostajam (pretiran) optimist in še vedno upam na naslov evropskih prvakov.

Pa čeprav imamo z Grki kronične težave, Italijani nam načeloma ne ustrezajo preveč (naj nikogar ne zavede lahka zmaga na turnirju v Kopru), Finci pa so tako ali tako največje presenečenje prvenstva in če uspejo zadržati sproščenost, utegnejo priti tudi do polfinala. V napovedih sem sicer obupen - Rusi in Turki so na poti domov, Nemci ravno tako, v naslednji krog se je uvrstila Latvija, pa seveda Finska, najožji krog favoritov pa … Francija in Španija vsekakor, skoraj zagotovo tudi Srbija in potem? Lahko Grčija, lahko Italija, upajmo na Slovenijo.

Kje tičijo težave naše (i)zbrane vrste? Ena je igranje proti conski obrambi - če naši ne zadenejo prvih poskusov za tri točke, se začnejo zaletavati pod koš in izgubljati žoge. Druga je igranje proti hitrim ekipam z agresivno obrambo - včerajšnja predstava proti Poljski je bila iz tega vidika zelo poučna. Upam. In izgovor treh tekem v treh dneh je res le to - izgovor! Vse ekipe imajo identičen razpored tekmovanja. Maljković sicer pametno prilagaja ekipo glede na nasprotnika, ampak dejstvo je, da nimamo udarne peterke, ki bi lahko naredila razliko. Goran Dragić sicer lahko odigra simultanko, ampak mimo so časi, ko je tekme odločal en igralec. Velika težava je tudi njegova menjava - že zadnjič sem pisal o tem, da Jaka Lakovič preprosto ni več pravi. Meta nima pravega, izgublja žoge, nima pravega pregleda nad igro in celo, če ima do koša odprto pot, išče soigralca. Poleg tega nam igra v minutah, ko on vodi in organizira našo igro, preprosto zamre. Kapetan že, a odgovornosti na igrišču raje ne bo prevzel nase. Slabo. Centra Vidmar in Begić igrata po principu toplo-hladno, si pa oba hitro nabirata osebne napake, Slokarja pa očitno pesti poškodba iz priprav in igra le nekaj minut. Nekje sta poniknila Blažič in Murić, Joksimović ima predvsem obrambne prebliske, igre pa ne more razviti niti Balažič. Konstantno solidne predstave kažeta brata Dragić in Boštjan Nachbar, najprijetnejše presenečenje pa je nedvomno Domen Lorbek - koši, prodori, zagrizena obramba, borbenost, …Naši si predvsem ne smejo več privoščiti, da jim nasprotnik vsili svoj tempo in način igre, igrati morajo hitreje in ne stati kot lipovi bogovi ter se zavedati, da igrajo pred domačim občinstvom in da takšne priložnosti najbrž ne bodo imeli več. Nejasna mi je tudi (psihološka) blokada, ko pridejo enkrat na +10 - nosilci in ogreti igralci odidejo na klop, naši se trudijo držati razliko, namesto, da bi jo povečali in kar naenkrat je rezultat izenačen, igralci se spet zamenjajo in tudi zato tempo ves čas niha.   

Trudim se izogibati kritikam na račun sojenja, saj od nekdaj zagovarjam tezo, da v kolikor igraš dobro in boljše od nasprotnika, ti pač tudi kakšna sporna sodniška odločitev ne more pokvariti končnega rezultata. Dejstvo je, da je sojenje slabo - ne le na tekmah naše reprezentance, saj pritožbe in negodovanja prihajajo tudi iz drugih taborov (v spominu imam vsaj makedonskega in srbskega) in upajmo, da se bo stanje v nadaljevanju popravilo.

Torej, če se navežem na moje prejšnje razmišljanje … Kolega Had je danes že razmišljal o smislu in pomenu oznake #junaki, s katero se označuje našo ekipo na Eurobasketu2013. Junaki, kar tako? Ja, zadeva zna biti res nerodna, če bodo naši nadaljevali s takimi predstavami in se poslovili še pred četrtfinalom. Potem ne bodo #junaki, ampak za mnoge žal #bedaki.

In čeprav je vsak lahko “kavč-selektor”, je v teh dneh zelo težko biti tudi navijač, ampak resnično moramo z našimi reprezentanti, z našimi #junaki; držati do zadnjega sodnikovega žvižga. In le upam, da ne bomo tudi na razprodanih bojih v Stožicah spet gledali praznih sedežev, medtem, ko tisoči stiskamo pesti pred TV zasloni in bentimo po družabnih omrežjih.

In še (tiha) glasna želja za nedeljo, 22. septembra - upam, da se bo v Stožicah in povsod po Sloveniji glasno razlegalo “Slovenija - šampion!”.

Eurobasket 2013: Prva tekma je za nami, bodo #junaki (p)ostali junaki ali ...

Vse odkar sem si ogledal nekaj pripravljalnih tekem naših fantov, sem se spravljal k pisanju teh vrstic, pa kar ni bilo časa. Včeraj so naši odigrali prvo tekmo, proti Češki zabeležili prvo (srečno) zmago in vtis s pripravljalnih tekem se ni popravil.

Z Eurobasketom (oziroma evropskim prvenstvom v košarki) je bilo v naši prelepi deželici ogromno težav in prepričan sem, da bo kakšna vzniknila še med prvenstvom, koliko okostnjakov bo popadalo iz slačilnic po prvenstvu, pa … skratka, zdi se mi sramotno, da smo brez tekem v Mariboru (konec koncev gre za drugo največje slovensko mesto) in predvsem, da smo brez tekem v Novem mestu - mestu večkratnih državnih in pokalnih prvakov v košarki.

Recimo, da je bil žreb našim fantom naklonjen, saj so se (če izvzamem tekmo v skupinskem delu) izognili Španiji in načeloma tudi Franciji, ampak je jasno, da je skupina vse prej kot lahka - Španija je očiten favorit, Hrvaška vedno zmožna presenečenja (sploh proti našim fantom), Čehi so včeraj pokazali, česa so sposobni in tu sta še ekipi Gruzije in Poljske … recimo, da dve ekipi, ki posebnih možnosti (za končni uspeh!) nimata, a se bosta zagrizeno borili do zadnjega sodnikovega piska in iskali svojo priložnost. Jasno pa je, da je vsak še posebej motiviran igrati proti domačinom in da našim tudi zaradi pritiskov javnosti ne bo nič lažje.

Naša skupina se potem križa s skupino D, iz katere bodo najbrž napredovale Rusija, Italija (ki je včeraj “presenetila” Rusijo, čeprav so že na prijateljski tekmi proti našim dokazali, da gre za odlično ekipo, na katero velja računati) in Grčija, Finska je včeraj zares presenetila tihe favorite Turke, Švedi pa so zagotovo “outsiderji” skupine.

V skupini A so Nemci včeraj presenetili druge velike favorite prvenstva, rutinirane Francoze, težko pa je napovedati, kdo bo še napredoval poleg omenjenih dveh reprezentanc - Izrael, Ukrajina ali Belgija, zagotovo pa ne Velika Britanija. Izredno izenačena je lahko tudi jeseniška (prav težko bi si izbrali primernejše mesto za to skupino) skupina B s “favoriti” Litvo, pa Srbijo, Makedonijo, BiH, Črno Goro in Latvijo. Vsak lahko pravzaprav premaga vsakega.

Kaj bo in kako bo naprej, čez nekaj dni, ko se skupinski del zaključi …

Zdaj pa naša reprezentanca. V pripravljalnih tekmah jim je šlo “odlično” - le dva poraza (proti Srbiji in Franciji) in deset zmag. Zdi se mi, da jih med favorite za medalje vsi uvrščajo bolj zaradi dejstva, da smo domačini kot pa zaradi odličnih iger. Mislim, da je imel Zoran Predin zadnjič kar prav, ko je rekel, da bo 7. mesto in uvrstitev na SP v Španiji prihodnje leto, že uspeh. Karkoli več … bo težko, ne pa nemogoče. Jasno je, da je motiv na naši strani izreden in da take priložnosti najbrž ne bo nikoli več. Spomnimo se, kaj se je zgodilo z rokometaši med domačim prvenstvom - blesteli so in nato v finalu klonili proti takrat res boljšim Nemcem.   

Še pred začetkom prvenstva se je seveda največ govorilo o ekipi - kdo je in koga ni, ampak kot je znal vedno lepo povedati Srečko Katanec - imamo, kar imamo in s tem je treba doseči najboljši rezultat. Bi bila naša ekipa boljša z Vujačićem, Benom Udrihom in Erazmom Lorbkom? Prvi je “zdrahar”, drugi si je z neodločnostjo nakopal preveč slabe volje, čeprav bi ekipi zelo koristil, tretji pa … ja, njega pogrešam(o). Pod košem smo namreč slabi, zelo slabi. 

Mirza Begić, ki bi moral s svojo višino sejati strah in trepet pod obema obročema, je preprosto preveč štorast. Gašper Vidmar je odločen in borben, a kaj, ko včasih žoga noče v koš ali pa ostati v rokah, potem so tu še osebne napake in obupno izvajanje prostih metov. Na včerajšnji tekmi sem pogrešal Uroša Slokarja (poškodba?), ki je za igro pod košem sicer premehak, a ima mehko roko in zna zadeti tudi z razdalje.

V kakšni meri bo izkoriščen potencial Domna Lorbka, Nebojše Joksimovića in Eda Murića je v veliki meri odvisno od slabih dni njihovih soigralcev in predvsem od tega, kako bodo znali sami izkoristiti ponujeno priložnost. Predvsem mladi Murić je tisti, ki utegne zablesteti.

Zoran Dragić je bil prijetno presenečenje prejšnjega prvenstva, tokrat bo to najbrž Jaka Blažič, pred katerim je - upam; odlična klubska in reprezentančna kariera.Tudi Jure Balažić z borbenostjo nam bo zagotovo ostal v spominu, prepričan pa sem, da njegove najboljše partije šele prihajajo.

In tu sta naši glavni “zvezdi”, igralca, do katerih se pričakuje, da bosta vlekla voz naprej in poskrbela za odločilne poteze. Goran Dragić, ki je v zadnjih dveh sezonah postal eden najboljših organizatorjev igre na svetu in blesti v ligi NBA ter zimzeleni Boštjan Nachbar, ki doživlja drugo pomlad in iz tekme v tekmo kaže, kako pomemben in nepogrešljiv je v ekipi. Njegova bogata bera izkušenj in seveda talenta je točno tisto, kar naša ekipa potrebuje. Seveda se zgodi, da se tudi njima zatresejo roke, a imata na eno slabo vsak lahko po pet odličnih potez. Pri Goranu je še večja težava morda ta, da je izjemno hiter, intuitiven in posledično nepredvidljiv, da mu soigralci v napadu preprosto ne sledijo. A kakorkoli, naveza G. Dragić-Nachbar mora biti tista, ki bo vlekla reprezentančni voz čim dlje …

In dvanajsti, Jaka Lakovič? Jaka je bil svoj čas med najboljšimi organizatorji igre v Evropi, a ga je malo načelo neigranje, malo pa leta. Nikakor ne gre dvomiti o njegovi borbenosti in pripravljenosti igrati za državno reprezentanco, vsekakor pa bi lahko razbremenil soigralce na “lažjih” tekmah.

Kje so težave? Predvsem v obrambi, saj dobivamo preveč košev, nasprotnik prelahko prihaja do povsem neoviranih metov (spomnimo se tekem proti Italiji in Črni Gori), pod košem pa je dovolj prostora za sprehod pod koš in potem še za neoviran skok. V napadu so včeraj naši storili preveč napak - izgubljene žoge, nenatančne podaje, zapravljeni “zicerji”, neizdelani napadi, …

Dobro, recimo, da so včeraj igrali v krču, da so se jim tresle roke in upajmo, da so včeraj odigrali najslabšo tekmo prvenstva. Prvi pravi preizkus vsekakor sledi danes danes - nasproti jim bo stala velika Španija. Ampak, če fantje ne bodo popravili številnih napak do včeraj, se bo števec ustavil nekje pri 100, naš pa recimo pri 60. In en tak poraz bo poskrbel za strašen padec morale in po porazih in ob padcih morale se ponavadi pokaže, kakšna je dejanska kemija v moštvu.

In res si želim, da bodo v nedeljo, 22. septembra - ne glede na končni rezultat, ampak glede na prikazane igre in pristop, naši #junaki res junaki in ne bedaki.     

Besedo ima očka: Kako otroke (na)učiti samostojnosti?

Pred kratkim sem v intervjuju z znanim slovenskim podjetnikom prebral, da bo svojega sina ob vstopu v šolo “preselil” v lastno stanovanje - del družinske hiše sicer, a s samostojnim vhodom. Tako so njega starši naučili samostojnosti …

Taras v vodovem kotičku med
taborjenjem

Na nek način si zagotovo vsi starši želimo, da bi svoje otroke lahko iz družinskega gnezda poslali v lastne domove (no, ne pri šestih letih, seveda), a so pri veliki večini to le sanje. Že starši smo lahko neverjetno srečni in počaščeni, če živimo pod lastno streho. Zato se mi ta izjava zdi v prvi vrsti postavljanje v stilu “Poglejte, koliko denarja imam in kaj jaz lahko omogočim otroku!” in kot drugo dokaj zgrešen način osamosvajanja.

Namreč - mislim, da si ta šestletnik ne bo sam kuhal, pral, likal, si čistil stanovanje, se prebujal za v šolo in še kaj. Skratka, živel samostojno življenje. Tudi denarja za vse to ne bo zaslužil sam, ampak ga bo najbrž dobil. Od očka, seveda. Slednji bo najbrž poskrbel tudi za to, da bo imel sin v svojem stanovanju tudi svojo čistilko in še kakšno varuško, ki ga bo spremljala na poti v šolo in domov.

Ena od bistvenih razlik med časom zdaj in časom pred 20 in več leti, ko je bil gospod podjetnik osnovnošolec; je ta, da otroci do tretjega razreda ne smejo sami v šolo in domov. No, v šolo gredo načeloma lahko sami, ker tu ni nobene kontrole, ampak domov pa ne sme iti sam. Z vzgajanjem v samostojne osebe seveda že prej začnemo starši sami … recimo tako, da se znajo sami obleči in obuti, sedeti za mizo in sami jesti, se iti umiti in lepo zaspati. To so tisti prvi koraki, ki so vse prej kot enostavni. Podobno kot naučiti otroka sila preprostih besed “Da”, “Ne”, “Hvala”, “Prosim”, “Dober dan”, “Na svidenje”. Preprosto, a se mi vse bolj zdi, da se morajo teh istih besed naučiti tudi mnogi starši.

In tako se zgodi, da prideš v šolo (vrtec, trgovino, na igrišče, ...), kjer so vse glave sklonjene, pričakajo te mrki pogledi. Starši preobuvajo in preoblačijo šest, sedem in več let stare otroke, jim nosijo torbe in jih spremljajo vse do vrat v razred. Hodiš po pločniku in se ljudje, najmlajši pa sploh; ne znajo umaknit. Hodijo po trije vštric in se bodo rajši zaleteli vate, v voziček, ki ga potiskaš oz. v kogarkoli, ki jim pride na pot. Enako je pri vhodnih vratih, na stopniščih, avtobusih in še kje. In to so samostojne osebe, ki bodo čez toliko in toliko let vodile naša podjetja in nenazadnje državo. Res lepo so jih naučili starši, za katere se hitro lahko prepričaš, da so enako brez manir.

Namreč, otroci so ogledalo svojih staršev, mi pa smo svojim otrokom prvi in največji zgled. Torej, če otrok doma gleda očeta, ki ne naredi nič, še smeti ne odnese, najraje se zlekne pred televizor (ali zasede nedotakljiv položaj za računalnikom) s pivom v roki in preklaplja med programi, preklinja in se od vsega najraje pritožuje čez svojo službo. Mama je nekje med besnim kuhanjem, zlaganjem posode v en stroj in perila v drug stroj ter prošnjami, naj ji kdo vendar pomaga, da ima samo dve roki. Na neki točki ji postane vseeno, še sama se zlekne v kavč in se apatično zazre v TV zaslon …tam dela družbo odtujenemu možu in vsega naveličanim otrokom.

Osamljena Vita se super zaposli

Priložnost imamo opazovati tudi mladeniča, v dvajsetih, za katerega bi človek domneval, da prekipeva od energije, moči in predvsem volje za delo. Ampak ne - dobi službo, dela kakšen teden in se mu ne da več. Včasih zato, ker je delo fizično “težko”, včasih, ker je treba delati tudi  popoldan in / ali ponoči in včasih, ker plačilo zamuja dan ali dva. In ne, njegovi starši niso nesramno bogati in ga ne morejo finančno podpirat. Ima neverjetno srečo, da službo dobi takorekoč takoj, ko se ene naveliča - gre na razgovor in spet dela. V dobrem letu je zamenjal slab ducat služb! Mislim sicer, da bo na neki točki zmanjkalo podjetij, kjer še ni bil in nekoč se bo iztekel tudi študentski status in iskanje zaposlitve ne bo tako preprosto. Še težje pa bo službo obdržati. Za nekoga takega, ki mu ni nikoli nič prav, je še najboljša rešitev, da postane sam svoj šef, ampak pri takem pristopu med strankami ne bo najbolj priljubljen. Zelo rad se prepira in je prepričan v svoj prav, a se ima obenem zelo v čislih in je prepričan, da on sploh ni problematičen. Vsi drugi so! In kakšen mož in morda oče bo čez nekaj let in kaj se bodo od njega naučili otroci?

Pomembno je, da otroke najprej naučimo samostojnosti skozi pomoč doma - pospravljanje za seboj, zlaganje in pospravljanje posode, čiščenje sobe in pospravljanje igrač, zlaganje perila in še se najde teh drobnih opravil. Otroku, ki to počne pri šestih, bo povsem samoumevno, da bo to isto počel tudi čez 5, 10 in več let. In kasneje, v drugi polovici osnovne šole, jih je treba začeti učiti finančne samostojnosti in resnega prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Mislim, da traja kakšnih petnajst let, odkar otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, zanemarjajo pa svoje dolžnosti oz. obveznosti. A eno brez drugega ne gre. In zakaj bi otroke kar zalagali z denarjem, ki smo ga MI zaslužili z delom? Naj tudi otrok zasluži žepnino, naj si začne stvari kupovati sam (začenši z oblačili in obutvijo) in plačevati svoje položnice (za recimo mobilni telefon) ter druge “razvade”. Tako bodo vsako stvar veliko bolj cenili, predvsem pa se bodo naučili spoštovati delo. Spoštovanja pa, (nikoli zadovoljni) generaciji rojeni okoli leta 1990 in mlajšim; manjka.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, avgusta 2013

Besedo ima očka: starševska dvoličnost

Prvi dan drugega letnika srednje šole sem naredil nekaj naravnost nepozabnega - v šolo sem se odpravil s kričeče zeleno brado. Brade takrat sicer ni bilo velika, a je bila zelena dovolj kričeča, da sem bil opažen na kakšen kilometer. Starši me niso videli, je pa oče zame slišal na tržnici, čez katero sem se sprehodil na poti domov, na šoli pa so si me dobro zapomnili vsi - vodstvo, profesorji in seveda dijaki - tako mlajši kot starejši. Takrat še ni bilo mobitelov, kaj šele pametnih s fotoaparati in tudi družabnih omrežij ni bilo, sicer bi bil tisti dan najbrž zvezda Facebooka.   

Vita ali ko glavnik podivja

Nekajkrat sem že s tega ali onega zornega kota pisal o tem, kako trapasti in pogosto dvolični smo starši in kako podobno velja tudi za naše stare starše. Otrokom vsiljujemo lastna prepričanja, na njih izživljamo lastne ambicije in jih usmerjamo v uresničitev naših neuspelih sanj in prevečkrat ne razmišljamo v dobro otrok.

Zadnje dni opažam - tudi pri predšolskih otrocih; pojav pričesk, ki so bile moj čas nekaj odtrganega in za starše nezaželenega in celo prepovedanega tudi v času najstništva. Vse več fantkov hodi po svetu “zabritih” ob strani, z malimi irokezami in izdatno dozo učvrščevalca las, deklice pa se že dičijo z raznobarvnimi prameni. Staršem se zdi njihov podmladek tako luštkan in simpatičen, mene pa zanima, kakšna bo njihova reakcija čez 10-15 let, ko bo odraščajoči podmladek prišel domov od frizerja - pa bodo dekleta zabrite ob strani, fantje pa z mavrico ob strani ali pa bodo danes luštkani in simpatično frizuro “navili” do ekstrema.

Tudi uhani oziroma preluknjana ušesa niso pri najmlajših nič nenavadnega - fantkih in deklicah. Spet skok v prihodnost in njihov najstnik se bo doma prikazal s preluknjano obrvjo, jezikom ali morda celo kakšnim bolj intimnim delom telesa. Sam uhana ne nosim več, vem pa, da sem s staršema bil dolgo bitko nekje pri trinajstih, da sem si smel preluknjati uho, a sem uhana nekje pri dvajsetih pustil za seboj - recimo temu odraščanje. In enako ne razumem staršev ali drugega sorodstva, ki spodbujajo pisanje s flomastri in kemičnimi svinčniki po koži, tako zelo pa se jim upirajo tetovaže?! Sam sem sicer ponosni lastnik dveh tetovaž in če se bodo otroci odločili zanje, temu zagotovo ne bom nasprotoval, vendar pa risanja po goli koži ne maram, kot ne maram niti lakiranja nohtov dvoletnim deklicam.

Sploh dedkom in kakšnim stricem se zdi naravnost imenitno, če dajo podmladku poskusiti “malo pene iz piva” ali pa celo kar kakšen požirek piva in s čudijo našemu zgražanju ob predlogu “naj dudico namočimo v vino ali pa žganje, da bo otrok lepše zaspal ali pa ga ne bodo več boleli zobje”. Potem pa nehote kdaj opazijo posnetke s kakšnega glasbenega festivala ali športnega dogodka, kjer žal vsi vemo, da prihaja do najhujših zlorab alkohola in med opito množico opazijo svojega vnuka. “Kakšna starša pa sta, da sta to dovolila?” jih potem slišimo.

Taras s svežo pričesko

Tudi glasba in športne aktivnosti so pri najmlajših seveda vedno priljubljene. Otrokom je všeč ritmična glasba, obožujejo melodičen zvok harmonike in poslušajo otroške pesmice z besedili, ki se nam staršem pogosto zdijo … no, otročja. Ampak edino pravilno, da jim je všeč taka glasba in da vzporedno spoznavajo in odkrivajo tudi druge zvrsti. Starši jim (aha, uporabil sem prvo osebo!) tu pridemo nasproti seveda z glasbo, ki je všeč nam, ampak … če tudi zdaj skočim v prihodnost za recimo deset let, ko se utegne Taras znajti v kakšni glasbeni skupini, bom jaz (pa jaz morda ne, Helena pa zagotovo) morda preklinjal dan, ko sem kazal posnetke odličnih bobnarjev, virtuoznih kitaristov in še koga. Tudi šport otroci spoznavajo pogosto s pomočjo staršev - preproste igre z žogo, ki postanejo tisti najbolj preprosti nogomet; pa uporaba raznih prevoznih sredstev, tek in še kaj. Nezgode in nedolžne poškodbe so seveda sestavni del spoznavnih športnih korakov, ki jih starši največkrat odpravimo z “Ah, saj je samo praska, hitro se bo zacelilo!”, “Zakaj pa jokaš, saj ni nič hudega!”, “A ti sploh veš, kolikokrat sem bil jaz takole - in še huje!!!; opraskan, pa pol toliko nisem jokal”. Ampak, če pomislimo, da bo naš otrok nekoč postal v športu uspešen in bo prišel do meje, ko bo čas za prestop med profesionalce, člane, morda pred prestopom v kak vrhunski klub … pa bo prišlo do poškodbe, do poškodbe, ki bo morda pomenila konec kariere?! No, takat utegnemo starši jokati bolj bridko od otrok …

Vita pozira

Nenazadnje je celo izbira verske usmeritve, ki je seveda stvar vernikov; lahko nekaj dvoličnega. Zakaj bi morali mi otroku določiti vero in “boga”, v katerega bo verjel?! Sam iz množice sošolk in sošolcev ter znancev, ki so opravili vse zakramente in vestno hodili k maši (nekje do verouka in pridobljenega darila) poznam danes le peščico takih, ki iskreno in predano verujejo. Večina se zaveda napak svoje vere, a očitno potrebujejo nekaj, da se tega oprimejo v težkih (in tudi dobrih) trenutkih. In ne, ne bom šel v ekstreme, kaj utegnejo čez petnajst let početi najstniki ali odrasli, vzgojeni ali potisnjeni v katerokoli vero.

Starši bi se morali vsega, povezanega z vzgojo, lotevati tudi s pogledom v prihodnost. Iz lastnega primera lahko rečem, da je mojima staršema morda kdaj žal, da sta me vzgajala (in vzgojila)  v tako samostojno in predvsem samosvojo osebo, a mi kljub vsemu tudi danes stojita ob strani. Pa čeprav jim marsikatera moja poteza pogosto ni všeč. Sam si le želim, da bi nama s Heleno uspelo najine tri otroke vzgojiti tako, kot so starši vzgojili naju.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2013.