Otroci in domači ljubljenčki - kdaj reči da in kdaj ne?

Največkrat se začne s povsem nedolžnim vprašanjem ali prošnjo “Mami, ali bi mi lahko imeli _________ (vstavite poljubnega hišnega ljubljenčka)?” in potem oklevajoč odgovor staršev, ki otroku ne želijo kar tako reči ne. Ampak, kot lepo piše Desa Muck v svoji sveži zbirki o čudežni bolhi Megi, ki je namenjena staršem in otrokom, si domače živali sploh ne izberemo mi, ampak one izberejo nas.

Domače živali so velikokrat domena mestnih otrok, ki pač niso v vsakodnevnem stiku z živalmi in najbrž vam je poznan začuden obraz kakšnega mestnega otroka, ki nekje pri desetih prvič vidi kravo in je presenečen, da ni vijolične barve?! Otrokovi želji po domači živali velikokrat botruje dejstvo, da je sam - torej gre za nadomeščanje bližine in družbe kakšnega sorojenca in je tako zelo podobna želji oz. potrebi odraslih, ki na otroke morda niso pripravljeni, jih ne želijo imeti ali pa jih pač ne morejo imeti. Dejstvo pa je, da je z domačo živaljo velikokrat točno tako kot z otrokom - življenje nam obrne glavo in postane središče našega vesolja, predstavlja veliko odgovornost in zanjo smo dolžni skrbeti pet, deset, petnajst in več let.

Te odgovornosti se mnogi odrasli zavedajo in vedo, da je za njihovega otroka to preveč, breme pa bo padlo na njihova bremena, zato največkrat rečejo ne. Mnogi starši živali ne marajo, nekateri so celo alergični nanje (sploh mačke znajo biti problematične). Seveda pa so tu tudi starši, ki so kakšno domačo žival imeli in vedo, kako posebni občutki to so ali pa ravno nasprotno, te sreče niso imeli in jo želijo zdaj omogočiti svojemu otroku.   

Starši so pri odločitvi in posledično nakupu hišnega ljubljenčka pogosto postavljeni pred odločitev - da ali ne. A ker tu ne gre za impulziven nakup, recimo drugačne vrste kosmičev, ker je priljubljene zmanjkalo; je treba pred končno odločitvijo vseeno razmisliti o marsičem. Vsekakor med najpomembnejše spada iskren pogovor z otrokom, ki bo najprej zagotovo iskreno in odločno zatrdil, da bo za želeno žival skrbel, a si morda vseeno niti sam ne predstavlja, kaj vse ta skrb pomeni in kako dolgo traja.

Najpomembnejše, kar mora otrok glede domače živali vedeti je, da žival NI igrača. Prihod živali je podoben prihodu mlajšega bratca ali sestrice - torej se bo morala najprej navaditi na prostor, ljudi, morebitne že obstoječe domače živali, glasove, zvoke in seveda se bo morala žival (tako kot njen lastnik) veliko stvari naučiti. Kje je njen prostor za počitek in kje je prostor za igro, kje in kako ter kaj bo jedla, vse o higieni in seveda je tudi za žival pomembno, da osvoji bioritem svojega lastnika. Imeti domačo žival ne pomeni le skrbeti za njeno prehrano in čistočo bivalnega prostora, ampak veliko več.   

Vsaka domača žival potrebuje svoj prostor, ki pa je seveda različen od živali do živali. Pes, odvisno od pasme, pogosto potrebuje prostor zunaj bivalnega prostora ljudi in znotraj oz. z izjemo malih, hišnih psičkov, potrebuje veliko prostora. Morski prašički in hrčki se bodo zadovoljili s kletko, kjer pa naj bo vseeno dovolj prostora, enako velja za zajce in papagaje. Mačke so same po sebi zelo hišne živali in si znajo svoj kotiček pod soncem poiskati kar same, najbolj zahtevne pa so akvarijske (oz. terarijske) živali. Ribe morda niti ne, če se ni vaš otrok zagledal v kakšno posebej eksotično vrsto, ki za bivanje potrebuje ustrezno rastlinstvo in pogoje (vlaga, toplota, …) ali če boste imeli rib več in potem potrebujete tudi ustrezno velik akvarij.

Daleč najbolj zahtevne domače živali so želve, nekdaj najbolj priljubljene in tudi pogoste zaradi svoje pregovorne nezahtevnosti. Pred desetletjem in več so bila le redka slovenska gospodinjstva, kjer ne bi imeli tedaj priljubljenih rdečevratk. Želve so rasle, tako kot njihovi lastniki (otroci), ki pa zanje niso imeli več časa in tako je velika večina želv našla svoj novi dom v naravi, torej v kakšni reki, bajerju, jezeru, mlaki, … in počasi začela odžirati življenjski prostor avtohtoni slovenski sladkovodni želvi, močvirski sklednici, ki je sedaj zaščitena. Zato bodite še posebej previdni, če se odločite za nakup želv (izogibajte se ravno tako agresivni vrsti rumenovratk, ki so v prodaji zgolj zaradi sive cone v zakonu!), hkrati pa se zavedajte, da želve ne potrebujejo le akvarija, ampak terarij oz. akvaterarij (strokovnjaki pravijo, da je za želve minimum 400 litrski akvarij, kar pa ni malo), saj zimo prespijo zakopane v pesku in zatorej potrebujejo poseben prostor, treba jih je redno čistiti (bakterije na želvah so povzročiteljice izredno nevarne salmonele) in hraniti ter imeti ustrezno opremo, da je tudi njihov terarij čist in urejen. Poleg tega ne gre zanemariti še dveh pomembnih faktorjev - zrastejo lahko do 30 ali celo 40 cm, kar pomeni, da potrebujejo zelo veliko prostora (tako za plavanje kot počitek) in lahko dočakajo kar do 100 let! To pa pomeni, da želva v družini ne bo le nekaj let, ampak kar nekaj generacij!   

Časovno vam bo največ časa zagotovo vzel pes. Pri “človekovem najboljšem prijatelju” je vedno prisotna dilema, ali sploh sodi v (blokovsko) stanovanje ali zgolj v hišo z vrtom, saj pes potrebuje prostor. A bolj kot prostor se je pri psu potrebno zavedati, da zahteva in potrebuje res veliko časa - pa to niso le skupni sprehodi (ki bodo seveda koristni tudi za otroka), temveč v prvi vrsti navajanje na hišni red in posledično šolanje (ki ga sestavlja šolanje psa in tudi lastnika), ki bi moralo biti zakonsko obvezno za vse, saj vidimo preveč primerov podivjanih psov in tudi malomarnih in neodgovornih lastnikov.

Vsaka žival seveda predstavlja tudi določen strošek, ki ga je treba upoštevati - tu je v prvi vrsti nakup same živali, v določenih primerih domovanja in potrebne opreme (kjer bodo trgovci vsekakor prišli na svoj račun) ter kasneje so tu stroški prehrane (strokovnjaki in veterinarji vse bolj odločno zagovarjajo tezo, da človeška hrana ni primerna za domače živali in da jim je treba kupovati in pripravljati zanje prilagojeno prehrano), šolanja, cepljenj in morebitnih drugih stroškov zdravljenja.

Težave utegnete imeti tudi, če imate doma že kakšno domačo žival, sploh če si živali že v osnovi nista naklonjeni (najbolj očitni so primeri psov in mačk, mačk in ptičev, …), saj lahko pride do bojev za dominacijo, če pa boste recimo želeli razveseliti kakšnega papagaja z družbo, pa lahko ravno tako poskrbite za ogorčeno rivalstvo. Težave bodo toliko večje, če boste imeli dlje časa samo eno žival, ki se bo navezala na vas oz. lastnika. Težavam pa se ne boste izognili niti, če se bo vaša (oprostite izrazu, človeška) družina povečala še za kakšnega člana, ki se bo seveda nemudoma znašel v središču pozornosti vseh.    

Razmisliti je treba tudi, kaj bo z domačimi živalmi v času počitnic - bo potovala / počitnikovala z vami, jo boste dali v kakšen živalski hotel ali jo zaupali v varstvo sorodnikom, morda sosedom? Karkoli od naštetega tako za vas kot za žival predstavlja stres in morebitne težave.

Ste dobro razmislili? Predstavili otroku vse najpomembnejše vidike odločitve “Rad/a bi imel/a domačo žival!”, ki bo skoraj zagotovo v razmeroma kratkem času še ena skrb več, za vas? Imeti žival ni seveda nič slabega, prav obratno … otrok se bo tudi skozi skrb za žival naučil empatije, ki je današnji družbi primanjkuje in z leti razvil čut za odgovornost. A ne gre pretiravati in prehitevati - nekateri menijo, da otroci pred 10. letom niso sposobni zares skrbeti za domačo žival in prevzeti bremena te odgovornosti nase in še vedno bodo lep čas potrebovali pomoč in podporo staršev.

Mnenje strokovnjaka:

Ali obstaja kakšen način, kako otroka pripraviti na odgovornosti, ki jih prinaša domača žival?

“Treba je začeti zgodaj, že v vrtcu ali celo prej, doma. Lokalna društva za zaščito živali omogočajo izobraževanja, obiskujejo šole in vrtce in s tem pomagajo pri osveščanju otrok, kako skrbeti za živali. Starši, ki ne vedo, kako je prav, naj obiščejo veterinarja v svoji bližini, društvo za zaščito živali, mogoče kinološko društvo, tudi zavetišče za živali je vir pomembnih informacij. Marsikatera šola že ima v svojih programih t.i. ekološke vsebine, med katerimi je tudi skrb za domače živali.”

Katere so pri najpogostejše in posledično najbrž tudi najbolj zaželene domače živali pri nas?

“Slovenci tukaj ne izstopamo. Najbolj priljubljeni so še vedno psi, na drugem mestu muce. Sledijo jim mali glodavci, kot so morski prašički, hrčki in tudi zajčki. V porastu so beli dihurji, vendar še ne tako kot npr. v Veliki Britaniji, kjer je registriranih dihurjev več kot psov. Najmanj zastopani so razni plazilci in druge »eksotične« živali, saj zahtevajo tudi posebno oskrbo in znanja.”

Domače živali, izpuščene v naravo, predstavljajo veliko grožnjo za avtohtone vrste - najbolj očiten primer je močvirska sklednica oz. želva rdečevratka, ki jo je izpodrinila. Ali so se še kakšni drugi primeri in kaj svetujete staršem, ko se otroci enkrat “naveličajo” domače živali?

“Kontrola nad avtohtonimi vrstami in boj za njihov obstanek, je izrednega pomena. Zato so še vedno poostreni ukrepi na mejah, da se prepreči nedovoljen vnos in preprodaja živali. Žal so preprodajalci zelo iznajdljivi in kupcev navadno »papirologija« ne zanima. Otroci, ki se živali »naveličajo« pa so, žal, skoraj vedno posledica napačne vzgoje. Otroci in njihovi starši se morajo zavedati, da je hišni ljubljenček družinski član, za katerega je treba primerno skrbeti, dokler je živ, ne samo, dokler je otroku zanimiv. Ko sem bil še vodja zavetišča za male živali, so mi šli kar lasje pokonci, ko so si zaželeli psa ali muco za darilo za božička. To je neodgovorno in zato so zavetišča polna.”

Kaj bi svetoval staršem, katerih otrok si zaželi kakšno eksotično ali nevarno žival - kače, pajki, kuščarji, ...  

“Tovrstne živali zahtevajo prav posebne življenjske pogoje in prav posebna, pogosto zelo obsežna znanja o posamezni živalski vrsti. Kupiti takšno žival je še najlažje, skrbeti za njo pa zahtevno. Starši naj si vzamejo čas in skupaj z rejci oz. trgovci teh živali predelajo vsako podrobnost, da se prepričajo ali so sposobni skrbeti zanje. Moje osebno mnenje je, da to niso živali primerne za otroke.“

Rok Štibler, dr. vet. med.

Veterinarska bolnica Maribor, d.o.o.

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, oktobra 2013.

Besedo ima očka: Naša družina ima težave s komunikacijo

Naša družina ima težave s komunikacijo - kakšnemu zunanjemu opazovalcu bi se morda temu čudil, a tako pač je. Veliko kričanja, skakanja v besedo, površnega poslušanja ali sploh ne, jezikanja, odgovarjanja … in ker vsi vemo, da so otroci ogledalo svojih staršev, je čas za premislek.

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako nam staršem otroci vse prevečkrat nastavijo ogledalo in nas spravijo v neprijeten položaj. Običajna reakcija staršev je seveda odločno zanikanje in kazanje s prstom ter iskanje krivcev drugje, ampak resnica boli. Ni se mi zgodilo enkrat, da sem v izbruhu katerega od starejših dveh otrok slišal sebe - začutil svojo jezo, videl svoje kretnje, slišal svoje besede.

A tako kot vse drugo, se tudi komunikacija z otroci, ne začne, ko so stari 3, 5 ali več let, ampak že v maminem trebuhu. Plod zelo dobro sliši in ne vem, zakaj so nekateri presenečeni, ko se dojenček pomiri, ko mu bratec, sestrica ali pa starša z mirnim glasom zapojeta kakšno pesmico, ki jo je poslušal že v maternici. Po drugi strani pa še vedno ne razumem, zakaj se ljudje (sploh pa starejši) tako radi bebavo pogovarjajo z najmlajšimi. Otrokom “buci buc gubli bubli špikule špakule” ob spačenih obrazih v večini primerov niso niti zabavni niti prisrčni, ampak jih strašijo. Ščipanje za lička in prepričanost, da dojenček komaj čaka, da bo šel v naročje človeka, ki ga je prestrašil s cvilečim glasom, potem pa začne neutolažljivo jokat; ravno tako ni na mestu.

No, kot očetu treh mi je še vedno naravnost neverjetno in nemogoče poslušati starše (torej ne stare starše, kakšno starejšo tetko ali sosedo), ki svojemu otroku (ne le dojenčku, ampak tudi kasneje) govorijo “A si aman?” (v prevodu Ali si lačen?), “A si ajan?” (v prevodu Ali si zaspan?, pri čemer obstajajo tudi spakovanke kot so “pančan”), “A si bubana?” (v prevodu Ali te kaj boli z drugo možno razlago tudi Ali si se udarila?) in žal bi še lahko našteval. In ne razumem, zakaj potem starši pričakujejo, da bo njihov otrok govoril jasno in razumljivo?! Tu so potem še ljubeči vzdevki (miške, mucke, žabice, pikice, pupike, ljubice, ljubčki, sončki, srčki), občasne menjave spolov (poznam primer družine, kjer so vsi štirje člani - mama, oče in dva sinova; “miška”) in ljudje se čudijo, ker otroci ne vedo, kako je ime njihovim staršem.

In potem se zgodi, da se otrok kdaj kje izgubi, že tako je zmeden in prestrašen, pa sledi pogovor: “Kako pa je ime tvoji mamici?” “Miška.” “Kako pa jo kliče oči?” “Miška. Ali pa mami.” “Kako pa je ime očiju?” “Miška.” “Aha, in mami ga kliče miško?” “Ne, miška. Včasih pa oči.” Otroka bo morda rešilo to, da njemu ni ime Lana, Žan, Nik, Jaka (ki je mimogrede Jakec ali Jaki) in da pozna svoje ime. Ker ja, v takih trenutkih odpovejo možgani še tako bistrim otrokom, ki so sicer sposobni povedati ime, priimek, naslov, nadstropje, telefonsko številko in še kaj.   

Ja, človek bi se včasih najrajši kar skril ...

Pri nas doma imamo z Vito trenutno res zabavno fazo, ko besede, ki zvenijo kot pomanjševalnica, to niso. In potem je treba navihani triletnici razložit, zakaj pravljica pač ni pravlja, voščilnica ni voščilna, kopalnica ni kopalna in skakalnica ne skakalna ter da vilice in vile pač niso enak pripomoček. Taras je po uspešno končanem prvem razredu povsem druga zgodba, saj je na šolskih hodnikih in seveda tudi na ulicah izpostavljen vsemu - tudi besedam na f, k, p, j idr. in ne dolgo nazaj naju je osupnil z vprašanjem “Kaj pomeni, če nekdo reče, da te bo pref**al?”. Globoko zajameš sapo, vprašaš, kje je to slišal in v kakšnem pomenu ter potem skušaš razložit na miren in razumljiv način. V velik plus pri najini viharni komunikaciji nama štejem to, da vulgarnih kletvic pri nas doma ni slišati, saj s Heleno pač ne preklinjava. Pri naju se beseda na pi- nadaljuje v pismo, je- v jebela cesta, kdo se “gre solit”, ali pa obiskat vraga oz. hudiča, drugega pa ni, sploh. Smo pa doma dogovorjeni dve stvari: 1. če besede ne poznaš / ne razumeš, je ne uporabljaj in posledično 2. vedno lahko vprašaš, kaj nekaj pomeni oz. predstavlja. Potem pa razloži otroku, kaj pomeni, ko nekdo nekoga pošlje v p.m. in dobiš servirano novo vprašanje “Zakaj pa bi moral iti tja?” Otroci že vedo, kako (ne)smiselne so v resnici kletvice.

In da ne bo zdaj izgledalo, da sem izogibam v začetku omenjeni pereči temi - kako izboljšati našo medsebojno komunikacijo? Odgovor s Heleno iščeva, vsak dan … zakaj ne smemo skakati v besedo, zakaj je treba lepo počakati, govoriti tiho, počasi in razločno, zakaj je treba biti vljuden in še in še in še. In zdi se ti, da je vsak dan slabše in da gredo navodila in prošnje kar mimo njiju oz. skozi eno notri in skozi drugo ven. Pa se s Heleno zadnje čase zelo trudiva in glas povzdigneva res le, ko je to potrebno - recimo ob nepravilnem prečkanju ceste, ob kakršnem koli fizičnem obračunavanju, … in tudi takrat, ko so prošnje preslišane - prvič, drugič, tretjič. In kljub temu, da si povzdignil glas, da bi končno dobil svojo pozornost, se potem potrudiš otroku lepo razložiti, kaj je prav in kaj narobe. Včasih celo zaleže za več kot pet minut. Zanimivo je, da lekcije do doma veliko bolje razumeta in tudi upoštevata, ko nismo doma - torej na igrišču, po besedah učiteljic in vzgojiteljic tudi v vrtcu oz. šoli.     

Govor je za veliko večino osnovno izrazno sredstvo … nekateri so tihi in ne izstopajo radi, drugi so glasni in nastopaški, tretji pač po potrebi  in glede na trenutek. Včasih imamo pozornost in bi jo radi izkoristili, spet drugič jo želimo pritegniti. Otroci, v “veliki” družini, kot je naša, se sploh vsak po svoje borijo za svoj del pozornosti. Žal prevečkrat napačno, saj so vedno postavljeni na prvi mesto in pred vse. Če pa kdo najde kakšen uspešen recept (pa ne iz knjige), se toplo priporočam ...

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, septembra 2013.

Eurobasket 2013: nekaj zaključnih misli

Evropsko prvenstvo v košarki 2013 se je končalo, z velikim (pa tudi pričakovanim in zasluženim) zmagoslavjem Francije ter končnim 5. mesto naše reprezentance. In kaj smo se naučili? Favoritov v pravem pomenu besede ni več, saj lahko vsak premaga vsakega.

Kar poglejmo si Francoze, evropske prvake. Izgubili so prvo tekmo na prvenstvu, proti Nemčiji, ki je kaj hitro pobrala kovčke in odšla domov. Pa Litvo, evropske podprvake, ki so se borili za preboj in sicer izgubili (a vseeno napredovali) z Bosno in Hercegovino. Nenazadnje tudi naše fante, ki so z odličnimi predstavami premagali Španijo, Grčijo, Italijo, ugnali tudi Srbijo in na koncu Ukrajino, pa se hkrati mučili s Češko in Gruzijo ter gladko izgubili s Poljsko in Finsko.   

Naša reprezentanca je imela lepo priložnost na domačem prvenstvu vendarle priti do prve medalje. Žal jim ni uspelo, a so s složnostjo, borbenostjo in srčnostjo prepričali vedno zahtevno Slovenijo. Tista vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, niso na mestu. Tisti, ki so bili, so lahko upravičeno ponosni nase. Tisti, ki niso mogli oziroma hoteli pa naj v svojih glavah razčistijo, kako in kaj. Prepričan sem, da ta ekipa (z minimalnimi popravki), za katero smo dihali in s katero smo živeli zadnje tri tedne, lahko veliko doseže tudi na svetovnem prvenstvu naslednje leto. Dokazali smo, da se lahko enakovredno kosamo z najboljšimi evropskimi reprezentancami, svet pa (z izjemo ZDA) ne ponuja oz. grozi s kom bistveno boljšim, nepremagljivim.    

In če sem se v prvem zapisu na temo Eurobasket2013 spraševal, ali bodo naši #junaki tudi na koncu junaki, sem sedaj res vesel, da niso postali #bedaki. Pokazali so držo in karakter, držali skupaj ob zmagah in porazih, nihče na nikogar kazal s prstom in krivil soigralcev. In tako je edino pravilno. Tudi to dela velike ekipe! Zame so #junaki res JUNAKI.

Naši so na tem prvenstvu nekajkrat padli in se vsakič tudi pobrali. Pa verjamem, da jim ni bilo lahko. Ampak pokazali so karakter! Težko se je pobrati po tem, ko izgubiš tekmo za boj za medalje, pa čeprav izgubiš s Francijo. Pa so naslednji dan suvereno opravili s Srbijo in potem niso pokleknili pod težo pritiska polne dvorane in so premagali še Ukrajino. Pa bi se obe tekmi lahko obrnili v povsem drugo smer! Glede tekme s Francijo sem še vedno prepričan, da jih nismo mogli premagati. Mislim, da bi bilo popolnoma vseeno, kaj bi storili, Francozi bi še vedno tekmo obrnili sebi v prid. Kako so opravili s Španijo, bo šlo zagotovo v zgodovino! In še vedno ne morem verjet, da so na zadnjih treh tekmah (torej četrtfinale proti Sloveniji, polfinale s Španijo in finale z Litvo) razliko naredili (ali v primeru tekme proti Španije, nadomestili), ko v igri ni bilo Tonyja Parkerja, MVP-ja prvenstva. Francozi se takrat razigrajo, nato se na parket vrne vodja in rutinirano drži niti igre v svojih rokah. Ampak to zgolj potrjuje, kako kvalitetni so tudi ostali francoski igralci.

Kakšna bo naša prihodnost? Jaka Lakovič je napovedal slovo od reprezentančnega dresa. Pri 35. letih mislim, da se je odločil pravilno. Na tem prvenstvu ni bil pravi, kar pa nikakor ne zmanjšuje predanosti in odličnih predstav v preteklosti. Boštjan Nachbar pravi, da je bilo to njegovo zadnje evropsko prvenstvo, za svetovnega bo še razmislil. Zelo dobro ga razumem, ko pravi, da ga potrebuje družina, ampak iskreno si želim, da bo vsaj za svetovno prvenstvo še ostal zvest in predan tudi košarkaški družini. Preprosto - igralca njegovega kova pač potrebujemo. Vprašanje je, če bo naslednje leto v ekipi Uroš Slokar, enako velja za Jureta Balažiča, želim pa si, da bo več priložnosti dobil Nebojša Joksimović.

Goran Dragić je bil povsem zasluženo uvrščen v prvo peterko prvenstva, z odličnimi predstavami pa je znova navdušil njegov mlajši brat Zoran, ki je zagotovo našel prav poseben prostor v srcih slovenskih navijačev. In če ob bratih Dragić pogledamo še brata Murić in Lorbek, pa Jako Blažiča, Gašperja Vidmarja, tudi Mirzo Begića in še kup mladih igralcev, ki čakajo svojo priložnost in selektorjev klic, se nam ni treba bati.

Božidarju Maljkoviću je po “slabem” začetku z reprezentanco in uspehu na EuroBasketu 2013 potekla pogodba. Ali bo nadaljeval, je odvisno tako od njega kot tudi od KZS-ja. Menjati selektorja, ki bo moral vzpostaviti avtoriteto in morda na novo zgraditi ekipo ter igro, če vidimo, da rezultati so … moje osebno mnenje je, da nam s trenerjem njegovega kova in z res bogatimi izkušnjami lahko uspe storiti tudi korak dlje na svetovnem prvenstvu naslednje leto v Španiji. V velik plus mu je potrebno šteti vsekakor tudi to, da je uspel ohraniti ekipo homogeno tudi v težkih trenutkih in vemo, da to v slovenskem ekipnem športu ni niti približno preprosto. In če že, kdo ga bo nasledil? Mahorič, Sagadin, Zdovc in še nekaj jih je na seznamu. Morda celo Peter Vilfan (podobno kot Brane Oblak v nogometu), ki ima vedno dovolj oster jezik …

Posebna pozornost je veljala tudi Lipkotu, simpatični maskoti in čeprav je bilo nad izbiro imena (kot tudi nad oznako “junaki”) veliko pripomb, si priznajmo, da ga zlepa ne bomo pozabili. Otroci so bili nad njegovo prisotnostjo navdušeni podobno kot nad bratoma Dragić, kar pomeni, da so ga za svojega vzeli najmlajši, ki pa so - največkrat; najhujši in najbolj iskreni kritiki. Mislim, da si Lipko zasluži (p)ostati kar maskota naših košarkašev. In seveda je tu še nekaj sto prostovoljcev, ki v zadnjih treh tednih (in najbrž tudi že prej) pustili ob strani vse svoje redne obveznosti in zadolžitve ter pomagali, da je na prvenstvu vse teklo, kot je moralo.

Prepričan sem, da bi lahko našli kar nekaj napak (predvsem tehničnih), ampak Sloveniji je v hudo nezavidljivih časih uspelo pod streho spraviti največji košarkaški dogodek leta. Zdaj pa lahko spet sanjamo, da bomo imeli kmalu spet evroligaša in da bomo nekega dne gostili tudi zaključni turnir četverice.     

Eurobasket 2013: Zakaj sem včerajšnjo tekmo spremljal mirno in ...

... bom jutri seveda spet živčen? 

Včerajšnja tekma proti Finski ni (spet) pomenila nič - tako kot tista gladko izgubljena proti Poljski. Naši fantje so pred tekmo vedeli, da so uvrščeni v četrtfinale in da jih tam v sredo (torej jutri!) čaka Francija. Močna, rutinirana Francija, ki kljub “slabšim” predstavam zame še vedno sodi v najožji krog favoritov za naslov prvaka.

Tisti, ki so bili včeraj na tekmo in so plačali vstopnice, so bili seveda razočarani - naši so izgubili, selektor Božidar Maljković pa je odpočil (oz. se je vsaj trudil odpočiti) glavne nosilce igre, predvsem Gorana Dragića. Finci so nas včeraj prerešetali, podobno kot Poljaki. In če smo se po porazu na zadnjih dveh tekmah skupinskega dela spraševali, kako bo to vplivalo na moralo naših junakov, so nam na najboljši možni način odgovorili na naslednjih dveh tekmah - najprej so z odlično igro nadigrali Italijane in potem navkljub padcu v drugem polčasu premagali še vedno neprijetne Grke.

Se lahko nadejamo, da bodo naši proti Francozom ponovili igri iz tekem proti Španiji in Italiji? Če želijo napredovati v polfinale, jih bodo vsekakor morali. Spremenilo se ni veliko - tekme še vedno odloča kolektivna igra v obrambi ter zanesljiv napad. Iz tekme v tekme se bolj kaže, kdo so nosilci igre, kdo se ne boji prevzeti odgovornosti in preprosto igrati.

Goran Dragić iz tekme v tekmo dokazuje in potrjuje, zakaj je ne le eden najboljših igralcev v Evropi, ampak na svetu. Njegov brat Zoran je neustavljiv motor, ki besed “predaja” in “izgubljena žoga” ne pozna - torej igralec, kot si ga lahko le želiš v ekipi in ki lahko kadarkoli prispeva tisto odločilno potezo, dvigne tako ekipo kot občinstvo v dvorani. Boštjan Nachbar, izkušen, borben in zanesljiv - nekateri so pred prvenstvom rekli, da je prestar, a Boštjan potrjuje, da je zagotovo v najboljših letih in brez njega reprezentanca na tem prvenstvu ne bi bila, kjer je.

Trio, na katerega se lahko zaneseš in potem … potem smo v “škripcih”. No, ne čisto zares, ampak računati na to, da bodo trije igralci prinesli zlato medaljo …

Gašper Vidmar je borben in atraktiven, a se pogosto prehitro iztroši. Mirza Begić bi ČISTO ZARES moral biti strah in trepet v obrambi in za njegovo samozavest je odlično, če mu takoj na začetku uspe zapret “raketo” in podelit blokado ali dve, smo rešeni. Kar pa zelo pogrešam pri naših centrih, je pomoč soigralcem, prevzemanje in predvsem odločnost pri skoku, ki je manjka. Edo Murić ima podobno kot Domen Lorbek svoje trenutke, ko odlično izkoristi priložnost, zadene prelomno trojko, ukrade žogo, Nebojša Joksimović se je izkazal predvsem v obrambi in pričakujem, da bo on tisti, od katerega bo odvisna igra Tonyja Parkerja, od Jake Blažiča sem pričakoval več, podobno velja za Jureta Balažiča. Jure je bil včeraj sicer točkovno med našimi najboljšimi igralci, a se mi je na trenutke zdelo, da ima v rokah namesto žoge milo?! Jaka Lakovič počasi prihaja v nek tempo, uspe s kakšnim prodorom in metom od daleč, a gre še vedno preveč njegovih žog v prazno, poleg tega bistveno upočasni našo igro in je nezanesljiv v obrambi. Uroš Slokar je včeraj dobil svojo priložnost, a jo z izjemo ene blokade ni kaj prida izkoristil in je žal naš najbolj nekoristen igralec.   

Francozi so v drugem delu izgubili tako proti Srbiji kot Litvi in premagali Latvijo, v prvem delu so najprej presenetljivo izgubili z v nadaljevanju neprepoznavno Nemčijo, pa premagali Veliko Britanijo, Izrael, Ukrajino in Belgijo. In ne pozabimo na zadnjo pripravljalno tekmo, ki so jo odigrali proti našim in tekmo sebi v prid odločili v zadnjih minutah. Vtis, ki so ga pustili? Nobeno tekmo se niso kaj veliko naprezali in ves čas si imel občutek, da igrajo z rezervo, veliko rezerve. Odlika velikih in izkušenih ekip, da stopijo na plin takrat, ko je treba. Tako kot imamo mi Gorana Dragića, imajo oni Parkerja. Nimajo pa Zorana Dragića, ne igrajo na domačem parketu in pred fanatično in fantastično domačo publiko, ki bo morala še enkrat več glasno navijati, spodbujati in stiskat pesti (najbrž) do zadnje sekunde.    

Francozi so, kot vsi drugi na tem prvenstvu; seveda premagljivi. Naši so tudi na tem prvenstvu že nekajkrat dokazali, da proti najboljšim ekipam igrajo najboljše. V sredo bodo imeli prvo priložnost potrditi do domnevo. Čaka jih Francija in v primeru zmage zmagovalec izjemnega dvoboja med Španijo in Srbijo. Na drugi strani se bodo za mesto v polfinalu spopadli Hrvaška in Ukrajina (presenečenje prvenstva, ki ga najbrž ne bo nihče več podcenjeval) ter Italija in Litva.

Moja (realistična) napoved - naši premagajo Francijo in Srbija Španijo. Hrvaška premaga Ukrajino in Italija Litvo. V polfinalu naši klonijo proti Srbiji, Hrvaška prizna premoč Italiji. V tekmi za tretje mesto naši v infarktni končnici premagajo Hrvaško in se okronajo z bronom, Srbi pa v tekmi, ki bo ves čas potekala na meji pretepa, premagajo Italijo.

Moja (optimistična) napoved so tri zmage Slovenije od srede do nedelje, ne glede na nasprotnika.

Čustveni incest ali ko si starši naredijo otroke za (nadomestne) partnerje

Dobro se spominjam bratov, ki sta živela v sosednjem stopnišču - vedno samska, vedno en z drugim ali pač z mamo in očetom. In vedno sta mi starša govorila, da le ne bom postal kot onadva. Ja, hotela sta mi namigniti, da bo prišel čas, ko se bom moral osamosvojit. Moj čas je prišel, njun - pa sta oba stara blizu šestdeset let; pa še vedno ne. In nikoli ne bo.

To je žal le eden od tovrstnih primerov, ki jih poznam in kjer tista največja težava pravzaprav ni zmožnost samostojnega življenja, ampak težava priklenjenosti na starše, v tem primeru konkretno na mati. Nekdaj so Italijani sloveli kot strašni mamini sinčki ("mammoneji", kot smo se šalili na njihov račun), a se iz leta v leto zdi, da je vse več maminih sinčkov (in očkovih deklic) tudi pri nas. Krivdo gre v prvi vrsti iskati pri starših (ponavadi gre za starša nasprotnega spola), ki otroke že od mladih let priklepajo nase in nenazadnje tudi pri samih otrocih, ki predvsem v času odraščanja ne znajo postaviti (zdrave) meje in imajo zato v življenju velike težave.

Kaj se sploh zgodi? Starš in otrok zamenjata vlogi - starš, namesto, da bi zadovoljil otrokove čustvene potrebe, od otroka zahteva, da zadovoljuje njegove potrebe in tako govorimo o čustveni zlorabi oz. čustvenem ali prikritem incestu. Ta pa, v posameznih primerih (največkrat na relaciji oče-hči, ki pa ni tako pogost kot zapleten odnos mama-sin) vodi tudi v tisti klasični, odkriti oz. telesni incest. Zakaj pri starših pride do te, pogosto nenadne spremembe? Velikokrat so bili tudi sami žrtve čustvenega incesta in drugačnega način ne poznajo. Največkrat pa se to zgodi, kadar med staršema oz. partnerjema zazeva luknja in otrok postane staršev največji zaupnik oz. celo njegov nadomestni partner. Otroku je tako onemogočeno, da bi odrasel v avtonomno osebo, poleg tega je oropan lastnega otroštva in odrašča v zmedenem svetu ter bo odrastel v pogosto jezno, izkoriščano in ujeto osebo. Odraslo osebo, ki bo ves čas idealizirala svoje starše (oziroma enega od njih) in stopa po enaki poti v začaran krog čustvenih zlorab.

Začaranemu krogu težko pripišemo začetek, saj starš največkrat to travmatično izkušnjo prinese s seboj iz otroštva - torej je bil sam v enako zahtevnem incestnem razmerju s svojimi starši in preprosto ne zna drugače. Enako težko je začarani krog presekati in razmerju narediti konec, sploh, če smo se sami navzeli vseh teh slabosti. Starši otroke začnemo priklepati nase že v otroštvu - zasipavamo jih tako z darili kot s pozornostjo. Meja med ljubeznijo, pozornostjo in nato razvajanjem je tanka, še tanjša pa je med razvajanjem in zametki čustvenega incesta. In kjer je otrok v družini en sam, vse skupaj ni tako izrazito (edinci so pogosto razvajeni), zato pa se favoriziranje enega in zanemarjanje drugih otrok (v družini z več otroci) lahko razvije v to incestno razmerje, ki pa je - tega ne gre pozabiti; še vedno zelo odvisno od staršev. 

Odgovorni  in čustveno zreli starši se bodo vedno trudili otrokom nuditi vse (najboljše), a jih bodo istočasno vzgajali v samostojne osebnosti, ki bodo slej ali prej odleteli iz domačega gnezda in si ustvarili svojega.

Po drugi strani so žrtve čustvenega incesta tudi otroci, ki so prehitro odrasli - nekateri so izgubili izgubo katerega od staršev, morda sta se starša ločila na otrokom neprijazen način in potem so otroci prevečkrat postavljeni pred dejstvo, da bodo zdaj oni gospodarji, da bodo morali skrbeti za mlajše brate in sestre in seveda pomagati ter stati ob strani staršu, ki tako skozi leta pravzaprav postane njegov partner. Tak otrok bo odraščal z izjemnim čutom za odgovornost in zaščito mlajših in si bo tako najverjetneje poiskal partnerja, ki bo ob sebi potreboval zelo močno osebo, ki bo skrbela zanj in tako se začarani krog čustvenega incesta ponavadi spet začne.

In če se navežemo na prav ta primer, so ti, ki ob sebi potrebujejo močno osebo, tega vajeni iz otroštva - zanje je bilo vedno poskrbljeno in starši (oz. eden izmed njih) jim je dal to jasno vedeti, da so bili oni tisti, ki so poskrbeli zanj/o. Nikoli jim ni bilo potrebno veliko narediti, ker je to vedno nekdo (starš) naredil boljše, hitreje, učinkoviteje od njih. Te osebe se težko osamosvojijo in si še težje poiščejo partnerja, saj bodo iskali močno, zaščitniško osebo, ki bo morala ustrezati njihovim staršem. In kot da to ne bi bilo dovolj, bodo partnerja vedno primerjali z oboževanim staršem in partner praviloma ne bo nikoli dovolj dober. Prav v teh primerih pa se rado zgodi, da svojemu otroku partnerja izberejo kar starši!

V primeru čustvenega incesta seveda govorimo o veliki soodvisnosti - starš se takega otroka oklepa z vsemi štirimi in ga nerad izpusti iz svojih rok. Dogajajo se bolezni, ki to niso, pomembni telefonski klici ob najbolj nemogočih urah in trenutkih, ki so povsem banalni, nenapovedani obiski in vse pogostejši očitki. Otrok (sedaj že odrasla oseba), ki je bil za starša vajen skrbeti oz. mu biti celo življenje v oporo ali pa je bil od njega odvisen, ima seveda vedno prisoten občutek, da mora biti staršu vedno in povsod na voljo, zato ga tudi postavlja na prvo mesto - pred partnerja oz. svojo družino.

In tako pridemo do bistvenega - kako ob vseh (predvsem miselnih) preprekah ta začarani krog prekiniti? Ti ljudje so pogosto čustveno zelo labilni in zato je treba z njimi delati v rokavicah, kar pa ne pomaga. Oni se zavedajo svoje premoči in jo izkazujejo skozi svojo nemoč. Zato je treba biti načelen, odločen in dosleden. Popkovnico je treba pretrgati in to staršem jasno povedati. Obstajajo tudi skupine za pomoč (podobno kot recimo Anonimni alkoholiki), ki imajo odlično razvite programe 12-ih korakov in izurjene mentorje, ki bodo pomagali tako enim kot drugim stopiti na neodvisno pot.  

Za razumevanje pomembnosti in težavnosti čustvenega incesta je potrebno ločevati številne pojme in pri tem nam je bila v veliko pomoč tudi nedavno izdana knjiga Po tihem zapeljani ameriškega strokovnjaka Kennetha M. Adamsa, kjer so zelo jasno opisani različni primeri in tudi rešitve oz. nasveti, kako si pomagati. Knjiga bo v vsakem bralcu prebudila zavedanje, da čustveni incest ni tabu, ampak nekaj vse bolj vsakdanjega, predvsem pa zelo težavnega za premagovanje. A kot pravi star pregovor: “Kjer je volja, je tudi pot.”  

Stavki, ki so zelo pogosti in na katere bodite pozorni:

“Kako sem vesela, da te imam, saj si edini, ki me razume!”

“Joj, mama me kliče, moram se oglasit, zagotovo je nujno!”

“Kajne, da ti ona ne kuha tako dobro kot jaz?!”

Kaj pa o čustvenem incestu pravi Sanja Rozman, dr. med, psihoterapevtka, ki je med svojim usposabljanjem v ZDA spoznala avtorja knjige Po tihem zapeljani.

Telesni incest zveni kot tisto najhujše v družini, a vse bolj se zdi, da čustveni incest postaja vse glasnejša grožnja?

“Čedalje bolj spoznavamo, na kakšen način vpliva vzgoja v družini na oblikovanje človekove osebnosti. Nepoučeni ljudje si predstavljajo, da je res hudo, če se eden od družinskih članov neprimerno seksualno vede do otroka, pozabljajo pa na grozo, da mora otrok s svojim napadalcem vsakodnevno živeti v intimnosti družinskega okolja in da se pri tem popolnoma napačno uči o ljubezni in odnosih, kar ima kasneje posledice na pomembna področja njegovega življenja. Pri čustvenem incestu sicer ne pride do spolne zlorabe, podobno kot pri incestu, pa se spremenijo odnosi v družini. Gre za to, da eden od nezrelih staršev zlorabi otroka za vir svoje čustvene tolažbe, ko bi moralo biti ravno obratno. Pri tem, podobno kot pri incestu, je otrok postavljen v vlogo odrasle osebe, ki ji ni dorasel, in se je prisiljen psihično deformirati pod to težo. Posledice so prepoznavne, ko otrok odraste, v njegovih odnosih z nasprotnim spolom.”

Ali obstajajo kakšni podatki, koliko “žrtev” čustvenega incesta je v Sloveniji in katero razmerje je pogostejše - mama-sin ali oče-hči?

“S statističnimi podatki ne razpolagam. Opozorila pa bi na pisanja psihiatrov dr. Janeza Ruglja in Marijana Košička, ki govorita o "maminih sinčkih" in odsotnih očetih in jih imenujeta največji slovenski problem. Za čustveni incest pri moškem je značilno, da se sin ne more čustveno odcepiti od mame in povezati s partnerko. Mami je dolžan lojalnost, hkrati pa goji do žensk hudo jezo, ker se počuti zmanipuliran od njih - kar se kaže v sovraštvu do žensk. Le-to ni zmeraj izraženo v odkriti grobosti, pač pa v šovinističnem načinu obnašanja, zlorabi pornografije in prostitucije, čustveni odsotnosti doma in ne nazadnje tudi v begu v alkoholno o-MAMO! Podatkov o ženskah nimam, če pa sodim po pogostosti med mojimi klienti, pa je vsaj enaka kot pri moških. Čustveni incest deklice ni nujno z očetom, tudi oblastna mama, ki si iz hčerke dela "najboljšo prijateljico in uteho na stara leta", naredi ogromno škode. To, da se v družini ena  hči žrtvuje za mamino "družabnico" je itak tako pogosto, da se sploh ne sliši patološko. Kar poglejte slovensko literaturo, zlasti tisto, ki opisuje kmečko življenje. Razne "tete", ki se nikoli niso poročile, in "strici", ki so bili čudaki in so se zapili, v ozadju pa močna in jezna tašča ali Mati. Za čustveni incest je značilno vzgajanje z vzbujanjem občutka krivde. Spomnite se pesmi Svetlane Makarovič o Primožku, ki je moral paziti, da ne bo mamica žalostna.

Katere so najpogostejše napake pri razumevanju čustvenega incesta?

“Verjetno to, da se misli, da če ni bilo prekoračene spolne meje, potem pa že ni bilo tako hudo. Ker starši otroka vzgajajo, imajo "licenco" za prekoračevanje telesne, duševne in duhovne meje. Ne pa seksualne. Nihče pa kaj dosti ne ve, koliko imajo starši pri tem v mislih otrokov, koliko pa svoj interes, saj za to, da postaneš starš in dobiš to "licenco" za poseganje v najbolj ranljive dele otrokove psihe ni potrebno nobeno znanje ali izpit! Posebno škodo delajo starši, ki so bili tudi sami tako vzgajani, saj se jim zdi samoumevno, da naj bi vzgajali otroka tako, kot so starši njih. In tako se motnja vleče skozi generacije … Posledice čustvenega incesta so nedorasli, čustveno in seksualno "kastrirani" moški, mamini sinčki, ki sovražijo ženske in bežijo iz komunikacije z njimi. In podredljive, odvisne, nezrele ženske, ki se počutijo manjvredne od moških in vidijo smisel svojega življenja v služenju drugim na svoj račun.”


Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, avgusta 2013