Besedo ima očka: Nevarnost preži na vsakem koraku

Starševstvo v prvi vrsti pomeni skrb za otroke - za njihovo duhovno bogastvo, za njihovo predmetno preskrbljenost in predvsem za njihovo varnost. Pri dojenčku nas skrbi, da se ne zaduši in ga doleti “smrt v posteljici”, nato začnejo v usta tlačiti vse mogoče, prav neverjetno privlačne so jim električne naprave in vtičnice, ko začnejo hoditi in se vzpenjati ter tudi padati so vsi robovi veliko ostrejši, mika jih voda in še bi lahko našteval.

O varnosti tako in drugače

Pri nas doma smo v treh različnih fazah … Taras kot najstarejši seveda želi biti samostojen - želi si ostajati sam doma, želi hoditi sam v šolo in domov, imeti svoje ključe in svoj mobilni telefon, želi imeti tudi svoj denar in ga po svoje zapravljati. Vse lepo in prav, če ne bi bil na trenutke tako svojeglav in brezbrižen! Vita pri štirih letih vse bolj prekipeva od samozavesti, sploh ker s hitrimi koraki v marsičem dohiteva ali celo prehiteva svojega starejšega brata - trudi se s pisanjem prvih črk, je neverjetna v interpretaciji pravljic in pesmic, gibalno neverjetna, … No, Adam pa je v obdobju, ki je za starše zagotovo najbolj naporen. Še dobro, da je tretji in ne prvi otrok! Pogumno zleze na karkoli (mizo, stopnice, delovni pult, gugalnik!), skače s česarkoli, po celem stanovanju teka z metlo ali sesalcem, se steguje za kozarci, skodelicami, jedilnim priborom, vročimi lonci, odpira omare in predale, prevrača stole, vleče knjige in uničuje igrače starejših dveh. On bi vse, kar počneta starejša dva in za veliko stvari tudi ve, da ne bi smel, ampak … prepovedano je vedno najslajše.

In tako smo se nek večer z Vito in Tarasom (Adam je samo poslušal in mino žulil svoj kos kruha z maslom) začeli pogovarjati o spolnosti, kmalu smo prešli do spolnih zlorab, pedofilije, ugrabitev, vlomov in ropov … Pogovoru sta bolj ali manj botrovala dva dogodka - tašči in tastu so sredi belega dne vlomili v stanovanje, v Ljubljani pa so obsodili pedofila, ki se je potikal okoli osnovnih šol in fotografiral otroke.

In to ravno v času, ko sva s Heleno začela resno premišljevati, da je pa zdaj res že čas, ko bi Taras lahko začel hoditi sam domov iz šole. In kot da te ne skrbi dovolj, da bi bil le za hip nepreviden na cesti ali pa bi ga za lahko tarčo izbrali kakšni starejši učenci, da o nepredvidljivih klošarjih, ki “taborijo” pred bližnjo trgovino, niti ne govorim. Pa sem ga vprašal, kaj bi storil, če bi se ob njem zaustavil neznan avto in bi ga voznik povabil na vožnjo. Odločno je rekel, da bi ga zavrnil in šel naprej. “Kaj pa, če bi rekel, da naju pozna z mami in da sva mu midva naročila, naj te odpelje domov?” “Če ga jaz ne poznam in mi vidva nič ne bi rekla, bi šel kar naprej.” “Kaj pa, če bi ti ponudil kakšno ogromno čokolado ali pa bi ti recimo rekel, da greš lahko tudi k njemu domov počakat, tam pa boš lahko ves čas igral igrice in gledal risanke?” Tu je Taras že na debelo požrl slino, a sem vztrajal “In če ti recimo tak moški v nekem super avtu, recimo BMWju (njegova trenutno najljubša avtomobilska znamka) skozi okno pomaha s PSP-jem in ti reče, da bo tvoj, če greš z njim?” Taras je prebledel, a naslednji trenutek vseeno pohitel in rekel, da še vedno ne bi šel z njim. Ampak videl sem dvom in zaskrbelo me je. “In ti bi šel z njim, ker si tako zelo želiš imeti PSP in mogoče ti gospod ne bi nič hotel, mogoče pa bi ti počel kaj grdega … in na koncu bi ti rekel, da doma tega ne smeš povedati, ker ti midva ne bova verjela, poleg tega pa te bova kaznovala in ne boš smel več nikoli k njemu in se zabavati.” 

Tisti del o početju grdih stvari in kaj pomeni zloraba, je sicer pri obeh poskrbel za veliko smeha, saj so se jima otroško opisani prepovedani dotiki zdeli smešni, a vseeno upam, da sta razumela vsaj toliko, da karkoli od opisanega z njima ne sme početi nihče. Toliko vendarle vem o pedofilih (ker sem imel tudi sam izkušnjo v otroštvu z enim) in vem, da so res namazani z vsemi “žavbami” in da znajo odlično prebrati otroka, mu popihati na dušo in ponuditi ravno pravo stvar, da otroka vendarle prepričajo. Morda ne danes, morda ne jutri in čez en teden, a če bodo dovolj vztrajni, otrok pa - malce seveda v dilemi; morda neprijetnega dogodka ne bi želel nikomur zaupati in ne bi vedel, kako pravilno odreagirati … nikoli ne vemo. Ne želimo si izvedeti.  

Nekdaj je bila to Amerika, kot še marsikaj drugega … a očitno so s popularnimi blagovnimi znamkami, globalizacijo in “blagostanjem” iz one strani Atlantika prišle tudi vse druge stvari - ustrahovanje, pretepanje, izsiljevanja, ropi, orožje in droge že v osnovnošolskih klopeh, pa pedofilija in vse mogoče zlorabe. 

Svet pokvarjenih igrač o katerem je pred dvema desetletjema pel naš glasbenik, je postal tudi naš svet - svet, v katerem nas starše MORA skrbeti za otroke. In nam tako nalaga še večjo odgovornost, da jih vzgojimo v normalne posameznike, ki bodo ločili med PRAV in NAROBE.   

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, aprila 2014.   

Pravljica: Kako nastane pravljica

Kdo je pravljičar? Pravljičar je seveda oseba, ki piše pravljice. Ponavadi so to starejši gospodje, na glavi imajo sive lase ali pa sploh ne, radi si gladijo dolge brade (in je nikoli ne spletajo v kite, tega pravljičarji res ne marajo!), obožujejo karamelne bombone in puhajo nebeško modre oblačke dima iz svojih pip. Najraje posedajo v parku na kakšni klopici, krmijo golobe in iščejo navdih. Kadar navdih iščejo doma, se zleknejo v udoben fotelj ali gugalnik, v naročju jim prede muca in tako iščejo in iščejo. Kaj? Navdih za pravljico, seveda. Brez navdiha so pravljice dolgočasne in jih nihče noče niti brati, kaj šele poslušati. Ko ga najdejo, se usedejo za debelo hrastovo mizo, vzamejo list papirja in nalivno pero ter pišejo ... in pišejo, pišejo, pišejo in pišejo, dokler ne napišejo. Česa? Pravljice, seveda.

No, tako je bilo včasih. Dandanes so pravljičarji drugačni. To niso več stari gospodje, res pa imajo na glavi vse manj las. Karamelnih bombonov nimajo preveč radi, saj povzročajo zobobol in seveda ne kadijo pip, temveč najraje spijejo skodelico čaja. Časa za posedanje in iskanje navdiha nimajo, saj imajo enega, dva, tri ... otroke, s katerimi se cele dneve igrajo. Potem jih nekega dne zmoti klic ali elektronska pošta, v katerem jih urednica ali urednik sprašujeta, kdaj bodo vendarle dobili pravljico. Tiskarna čaka, starši in otroci čakajo ... mudi se, mudi se, zelo se mudi.

In potem se začne pravljičar ozirati naokrog, če bo kje opazil, ali našel navdih. Išče ga v škatli s piškoti in med čokoladami, išče ga v skodelici čaja in med umazano posodo ... trudi se tudi med obešenimi oblačili in pospravljenimi čevlji ter copati ... mogoče pa ga najde med kupi knjig, ampak ne - pravljic se NE prepisuje! Tudi v otroški sobi, kjer je polno igrač in kjer je seveda polno otroškega veselja, ga ne najde.

Potem pa nenadoma iz kopalnice (ha, tam pa pravljičar res še ni bil!) priteče njegov sin in v rokah drži zob: “Oči, oči, še en zob mi je izpadel! Takoj ga bom dal pod blazino, da ga bo zobna miška našla.” In tedaj se pravljičarju utrne ideja!!! Odhiti v sobo, se usede za računalnik in začne pisati.  

“Nekoč je živela majhna miška. Opazovala je, kako so vsi v njeni družini nekaj zbirali. Oče gumbe, mama zamaške, brata svetleče kamne, sestra koščke stekla, bogate zbirke dragocenih predmetov pa so imeli tudi strici, tete, babice in dedki, sestrične, bratranci in še kdo. Pa se je tudi ona odločila, da bo nekaj zbirala. Ampak kaj? Tako se je nekega dne potikala po stanovanju prijazne družine, kjer je bilo na tleh vedno dovolj hrane in drugih priboljškov in pod blazino deklice, ki je tam pogosto skrivala kakšne čokolade; našla zob. Majhen, ne preveč lep zob. In tako je mala miška pomislila, da bi začela zbirati zobe, ki jih otroci izgubijo, vsi pa jo bodo klicali Zobna miška.

Zobna miška se je navadila, da je po zobke hodila ponoči, že prej pa je v svojo malo malhico zbirala druge dobrote, ki jih je dala pod otroške blazine v zameno za zobke. Piškote, bombone, čokolade, lizike, včasih kakšen kovanec ... kar je našla v stanovanjih ali na poti tja. Hitro je ugotovila, da ogromno otrok izgublja zobe in tako se je njena zbirka bogatila in večala. Nekega večera pa je miško čakalo presenečenje. Zobek je pospravila v malhico in skočila s postelje na tla, da bi odhitela v luknjo in potem naprej, ko ji je pot zaprl ogromen maček! Očitno je prej spal, saj ga Zobna miška sploh ni opazila in tako je zdaj prestrašena drgetala in gledala, kako bi ušla zelooo lačnemu mačku. Maček se je oblizoval, jo gledal z velikimi in lačnimi očmi ter se ji počasi bližal. Miška se je odločila v hipu - trdno je prijela svojo malhico in se pognala v beg - kar med mačkovimi nogami je švignila naravnost proti vratom. Maček pa za njo. Miška je tekla in tekel je maček, po ulici, kjer preveč obcestnih svetilk ni delovalo in kjer ni bilo žive duše, ki bi ji lahko pomagala. Zobni miški se je zdelo, da teče celo noč in res se je začelo na vzhodu kazati sonce. Sončni žarek je zaspano, utrujeno in prestrašeno Zobno miško tako presenetil, da je zavila v slepo ulico. Zobna miška se je stisnila v kot, vidno in slišno zasopihani maček pa se ji je počasi bližal.

Tedaj pa jutranji mir nenadoma prekine vrisk! V ulico vstopi fantek, ki se z vsakim korakom zdi večji in bolj strašljiv ter nenadoma prime mačka za rep in ga dvigne visoko v zrak. Maček, ki je iz lovca nenadoma postal plen, se začne zvijati, mijavkati, fantku pokaže kremplje in zobe, a ne pomaga. Fantek začne vihteti ubogo mačko po zraku, ko nenadoma glasno zagrmi ...”

Naš pravljičar zdaj nič ne vidi in nič ne sliši, tipka hitro in še ga misli včasih prehitevajo po desni in mu spet drugič po levi bežijo naprej, daleč stran.

“V slepi ulici se z gromom in bliskom pojavi nenavadna žival - imela je pasjo glavo z ogromnimi zobmi, telo konja, ki pa je bilo pokrito z luskami in z dolgim krokodiljim repom. Nenavadna žival je najprej jezno zarenčala, se postavila na zadnji dve nogi in nato zamahnila z repom ter prevrnila nekaj smetnjakov. Potem je z glasom kot bi drobila kamenje rekla fantku: “Spusti mačko! Takoj!” Okrutni deček je mačko nemudoma izpustil in želel pobegniti, a sedaj je bilo nenavadno bitje tisto, ki se je začelo oblizovati. Miška je drgetala in se skrivala za mačko, ki se ji je še vedno vrtelo v glavi, obe pa sta se oklepali dečkovih nog, ki si je obraz zakrival z rokami in v potokih točil krokodilje solze, ki so okoli njih ustvarjali malo jezero.

Potem pa je nenadoma v ulici, polni prevrnjenih smetnjakov in raztresenih smeti, zadišalo po cvetju. V ulico je vstopila čudovita ženska, oblečena v obleko iz samih rož ter z dolgimi kostanjevo rjavimi lasmi, v katere je imela vpleteno cvetje.  Z glasom, nežnim kot svila jim je dejala: “Pridite z menoj!” Znašli so se ob igralnem polju, kjer so ‘med dvema ognjema’ z velikim rdečim balonom igrali - kaktusi in ježi. Nenavadno igro, kjer je bilo predvsem veliko pokov in šumenja počenih in spuščajočih balonov, je čudovita gospa v cvetlični obleki začela fotografirati z velikansko marjetico, slike, na katerih so bile namesto ježev vrtnice brez trnov in namesto kaktusov visoke palme s povsem gladkimi debli, pa so se ves čas prikazovale na jasnem nebu.

Potem pa se je na nebu nenadoma prikazal velikanski cepelin, iz katerega se je spustila lestev, po kateri je cvetlična gospa zlezla v plovilo. Potem se je spustila iz cepelina še košara, v katero so se vkrcali nenavadno bitje, maček, Zobna miška in deček ... Ampak dečku ni bilo všeč, da ga bo nekdo nekam odpeljal in je začel prestrašeno in vse glasneje vpiti “Mami, mami, mami!!!” A mamice ni bilo nikjer, zato je še glasneje začel vpiti “Oči, oči, OČI!!!”

Pravljičar se v tistem trenutku prebudi in zmedeno pogleda nakrog. Pred njim stoji njegov sin in se mu vrže v objem. “Oh, oči, saj si tukaj.” reče s solzami v očeh, “Tako čudne sanje sem imel … o mali miški, ki jo je lovil maček, potem sem ji želel pomagati, pa nas je vse začela loviti ogromna, nenavadna zver, ki, ki ...” Pravljičar je objel svojega prestrašenega sina in se zazrl v računalniški monitor. Pravljica o tem, kako nastane pravljica, je bila napisana.  

Pravljica je bila objavljena v reviji Mama, ilustracije: Katja Oder

"Pametne" igrače za 21. stoletje

Sestavljanke - vedno "in"

Otroške igrače so morda najbolj zgovoren dokaz, kako drastično se je svet spremenil v zadnjih nekaj desetletjih. In tako kot igrače, so zgovoren dokaz tudi otroci, ki tehnološke novotarije pogosto osvojijo pred starši in zelo zgodaj postanejo izolirani od živega …

Igrače nekoč …

… so bile drugačne. Generacija rojena okoli leta 1990 je bila med zadnjimi, ki se je še igrala zunaj in jih vsaj v zgodnjem otroštvu še niso premamile igralne konzole, tablični računalniki, pametni telefoni in internet. Po drugi strani pa je ravno ta generacija odrasla v času tehnološke eksplozije in se danes, ko so stari 20+ let, družijo predvsem na družabnih omrežjih.

Bolj so igrače preproste,
bolj veselijo otroka

Generacija rojena desetletje prej je svoj prosti čas preživljala zunaj - fantje s(m)o bili veseli, če smo imeli kakšno žogo, dekleta so se v tistih časih zabavale predvsem z gumi twistom in hula-hop obroči. Ristanc, zemljo krast, med dvema ognjema, blokovske olimpijske igre, po travnikih in poljih so bila zgrajena prava mala mesta za različne igre. Barbike so bile takrat del prestiža in niso sodile v prostore izven čistih in urejenih stanovanj, Commodore64 ali SpectrumZX sta bila prisotna v domovih premožnejših, podobno železnica ali avtosteza.

Najmlajši niso bili zasuti z didaktičnimi igračami, govorečimi knjigami, pojočimi plišastimi spremljevalci in drugimi razvojnimi pripomočki … največkrat je bil dovolj že kar kakšen lonec iz omare, mame so vestno spravljale različne škatle in škatlice in otroška domišljija ni poznala meja.

… in danes

Danes je les zamenjala plastika. Lesene igrače, pobarvane z bio barvami imajo starši sicer rajši, a le do trenutka, ko preberejo, da so bio barve pravzaprav popoln nateg.

Zvezde stalnice sicer so - LEGO kocke, sestavljanke in pobarvanke. Pa čeprav so tudi za LEGO kocke nekateri otroci leni in prisegajo na Playmobil, ker jih ni treba sestavljat. Tudi sestavljanke dobivajo 3D podobo, mlajši otroci pa so zelo navdušeni predvsem nad tistimi, ki imajo večje in trše kose.  

Navadne plišaste igrače so zamenjale takšne, ki jih je mogoče upravljati na dotik, pojejo, pripovedujejo zgodbice … z redkimi izjemami je večina teh igrač hitro pokvarljivih, zvok pa je nekje med hreščečim in cvilečim ter posledično nerazumljiv. Redke in čudovite izjeme pa bodo navduševale in odlično služile več kot le enemu otroku.   

Najmlajši so sicer najbolj zadovoljni s preprostimi stolpi, ki jih je treba zlagat - in podirat!!!; pripomočki za prepoznavanje in razvrščanje oblik in preprosto čemerkoli, kar proizvaja naraven zvok oz. ropota.

Otroci ne potrebujejo dragih
igrač

Najbolj žalostno je seveda to, da so otroci obkoljeni s toliko igračami, ki jih zaposlujejo ves prosti čas in z zvoki zapolnijo vsak skupni trenutek, da otrok nima časa za razvijanje nekega lastnega sveta. Kdaj ste nazadnje videli deklico, ki bi plišasti igrači pripovedovala zgodbico ali pa fanta, ki bi z avtom, komaj večjim od njegove dlani, odkrival nove svetove? Ne, danes igrače naredijo vse same, samo pravi gumb je treba pritisnit. In seveda - ker imajo otroci toliko super igrač, ki pa so namenjene zgolj igranju v sobi, sploh nočejo več ven, na zrak. In tako se vzgaja generacija »motoričnih debilov«, ki ne znajo teči, skakati, se igrati z žogo, …

Igrače »prihodnosti« …

Hollywood je 20 let nazaj obljubljal leteče avtomobile, pa vendar si najbrž niti ustvarjalci filmov niso znali predstavljati, kaj vse bo res prineslo 21. stoletje. Otroci nočejo več papirnatih knjig, saj imajo bralnike e-knjig ali pa tablične računalnike. Namizne igre niso zanimive, saj imajo večje ali manjše, v vsakem primeru pa drage konzole. Televizije, kjer smo nekdaj poznali 6-10 programov, danes zgolj otrokom ponujajo 20 otroških programov v kar nekaj jezikih. Otroci že v vrtcih obvladajo tablične računalnike, ki ob vstopu v šolske klopi skupaj s pametnim mobilnim telefonom (in kakšno prenosno konzolo) tvorijo nujno opremo.  

Starši, ki otrokom kupijo tovrstne »igrače« bi se morali najprej vprašati ali njihov otrok to potrebuje? Ali je pametno, da otroci, ki komaj sami nosijo šolsko torbo, vsak dan v šolo nosijo nekaj stotakov vredne »igrače«? Zanimivo je, da bodo starši še vedno zelo nezaupljivi in zaskrbljeni, če bo moral otrok pred desetim letom sam v šolo in domov ali pa, da bi ga poslali v trgovino nakupit nekaj stvari. Za to so dolgo časa premajhni ...

Namizne igre za stare 0-99 let

Otroci imajo posledično vedno več težav s pisanjem, saj predvsem tipkajo … imajo težave z govorom, saj predvsem poslušajo …imajo težave z vidom, saj so ti mali zasloni očem vseeno škodljivi ... težko se zberejo, saj so bombardirani z neverjetno količino informacij in si vsako stvar lahko neštetokrat ponovijo …

In da, vse našteto so lahko odlični pripomočki za učenje in tudi za igro, a so starši tisti, ki morajo otroku odmeriti čas za uporabo in predvsem so starši tisti, ki morajo presoditi, kdaj otrok potrebuje npr. lastni mobilni telefon ali tablični računalnik. Otrok seveda meni, da ga potrebuje takoj, sploh, če je žal med tistimi redkimi, ki ga v razredu nima.  

Za mnenje smo vprašali tudi učiteljico prve triade na OŠ Riharda Jakopiča v Ljubljani

Kakšne igrače opažate, da so priljubljene med otroci in ali se vam zdijo primerne?

»Učenci se najraje igrajo s športnimi rekviziti (žogami itd.), temu pa sledijo računalniške igre, družabne igre in kocke. Poleg omenjenega se igrajo še z akcijskimi junaki ter sestavljankami. Pri starejših učencih je situacija najbrž drugačna.«

Tehnološki napredek zadnjih let je nesluten in vedno bolj se mu zdi, da so mu podlegli tudi otroci?

»Na tehnološki napredek je treba gledati s pravo mero razuma. Računalnik je lahko zelo dober vir informacij, ki so otrokom prikazane na zanimiv in njim privlačen način, seveda pa je potrebno postaviti zdravo mejo uporabe le-tega.

Opažam, da je tehnološki napredek doprinesel k lažji in hitrejši dostopnosti do (poceni) igrač, s katerimi pa so otroci čedalje bolj zasičeni. Številne igrače na trgu nudijo otrokom pretirano multisenzorno doživljanje in otroke s svojo atraktivnostjo (bleščečim videzom, zvoki ipd.) sprva privlačijo, a prav zaradi navedenega pogosto zavirajo razvoj kreativnosti in domišljije.

Mislim, da so otroci nemalokrat »žrtve« tehnološkega napredka v smislu prenasičenosti, saj se mi dozdeva, da utegnejo imeti, (tudi) zaradi potrebe po nenehnih impulzih iz okolja, težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti, kar pa utegne imeti (vsaj) v šolskem okolju dolgoročne posledice.«  

Na eni strani gre krivdo za to najbrž pripisati staršem, na drugi pa je vedno prisotna otroška želja imeti, kar ima najboljši prijatelj.

»Iz pogovora z učenci je jasno, da jim starši čas, ki ga preživijo za računalnikom, omejujejo, recimo največ pol ure dnevno. Starši imajo v tej starostni skupini otrok (do 8 let) še velik vpliv na izbiro ter uporabo igrač, poleg tega pa starši še lahko vplivajo na to, koliko časa bo njihov otrok preživel za računalnikom in drugimi video napravami.

Želja po »imeti novo igračo« pri nekaterih otrocih ni več tako izrazita, poglavitni vzrok za to pa gre iskati v prehitri zadovoljitvi otrokovih želja, s čimer igrača izgubi na pomenu.

Menim, da bi se morali starši pred nakupom »tistega nekaj«, kar ima najboljši prijatelj ali vrstnik v prvi vrsti vprašati, zakaj ima njihov otrok takšno željo. Žal, ugotavljam, da so številni otroci, ki imajo (predrage oz. »drugačne«) igrače, željni pozornosti, včasih pa tudi priljubljenosti med vrstniki. Na tem mestu se mi poraja misel: Danes si otrok »kupuje« pozornost in priljubljenost z igračami, s čim si bo navedeno »kupoval« v prihodnosti?

Poleg tega se mi zdi smiselno, da starši otroka že zelo zgodaj naučijo, da ne more dobiti vsega, kar si želi oz. da se mora za dobljeno potruditi. Menim, da bo otrok le na ta način razvil zdrav odnos do stvari (igrač), okolja (vrstnikov) in najpomembnejše, sebe.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2014

Besedo ima očka: darila, darila, darila ...

Za nekatere je sezona daril in obdarovanja že mimo, pri nas pa decembru sledijo trije meseci, polni rojstnih dni, polni pričakovanj, obljub in včasih tudi solza. Želje so eno, realnost pač nekaj povsem drugega, sploh v časih, ko moramo res gledati na prav vsak evro …

Taras je glede svojih želja sploh postal zelo zahteven odkar je v šoli. Nisem verjel, da je mogoče, da so otroci že v drugem razredu lahko tako obremenjeni z blagovnimi znamkami in da jim je lahko nekdo predmet posmeha zgolj zato, ker je oblečen ali se igra z nečim, kar mu je preprosto všeč. In kar je še huje - tisto, kar je bilo še včeraj (včasih dobesedno včeraj) nujno in najbolj vroča roba, je naslednji dan že povsem nezanimivo in preživeto. In šokiran sem, ko nosi informacije o vedno novih igračah, ki so priljubljene med sošolci in brez katerih si pač izločen … “Ne moreš se igrati z nami, kar pojdi stran.” In temu že dovolj nesramnemu dodajo potem še “Zakaj pa imaš ti še vedno enako šolsko torbo kot lani?!”, “A tebi so pa všeč Angry Birds, to je za dojenčke!”, “Poglejte ga, Bakugane ima na puščici!” in še in še in še.

Družinsko igramo Moja Slovenija junior

Otrok pride domov jezen in razočaran. “Vsi se mi smejijo!” Staro puščico nekam potlači, torbo nalašč meče in brca, da bi se uničila … oblačila, ki so bila še teden dni nazaj razlog za neizmerno veselje, so mu nenadoma pretesna in neudobna … igrač, ki si jih je tako zelo želel, ne bi imel več. Njegovim prijateljem te stvari niso všeč in jih ne želi več imeti. Pa ne pomaga, da otroku razlagaš, da naj vse to presliši, da v šoli šteje učni uspeh, urejeni zvezki in pospravljena torba. Pa je komaj v drugem razredu!!! Kaj nas čaka v višjih razredih in kaj nas čaka čez dve leti, ko bo osnovnošolski prag prestopila še Vita?!

On želi imeti svoj PSP (prenosna PlayStation konzola), svoj mobitel in kopačke. Pa seveda najrajši kar vsak teden novo šolsko torbo in druge pripomočke. Vsaj enkrat na mesec bi šel na kakšen vikend oddih, morda na smučanje ali kopanje, kdaj na bowling in kdaj v kino … za šolo ne bi naredil nič, ker je šola itak brezvezna.

Hm, kdo je pokvaril otroka - šola, sošolci?

Ne razumem niti staršev, ki dajo otroku v drugem razredu zelo drag telefon, da ga nosi v šolo, otrok pa potem med poukom odhaja na WC in tam igra igrice. Telefon je lahko seveda tudi PSP ali pa vsak teden druga nova igrača, ki stane vsaj desetaka. Ne le druga, torej tudi draga igrača. Igrače gredo v šolo, domov pa ne pridejo. “Zamenjal sem jo, pozabil, pustil na polici …” Seveda sva midva čudna, ko mu rečeva, naj si nese kakšno knjigo ali pa vsaj strip in pač bere. Naj riše, ustvarja …

Doma smo naredili razpored učenja. Vsako popoldne aktivnosti za šolo, po 15 minut. Brez izpolnjenih obveznosti ni igre. Zahtevava, da pomaga pri hišnih opravilih. In če bo še brzdal svojo jezo in začel ubogati, bo začel prejemati skromno tedensko žepnino. Namreč, če si tako zelo nekaj želi in sva midva preveč nesramna in sebična (ja, čisto zares), da mu tega nočeva kupit, naj varčuje. Za začetek je fant spoznal, da sto evrov (kolikor stane PSP) sploh ni tako malo denarja in da teh sto evrov ni tako preprosto zbrati. Seveda si je vmes že premislil in se odločil, da si bo rajši kupil mobilni telefon, a kaj, ko tudi ti niso ravno poceni. Tako zdaj nosi na kupček kovance in seveda objokuje lastno nespametnost in neposlušnost, zaradi katere mu je za posteljo ušel bankovec za deset evrov.

Seveda si želiva, da se bo počasi začel zavedati vrednosti denarja, da bo ugotovil, da si je treba vsak evro prislužiti in posledično biti odgovoren za stvari, ki si jih kupiš z zares lastnim denarjem. Seveda ga vnaprej opozarjava, da PSP ni nekaj za vse večne čase in da se bodo njegovi sošolci medtem najbrž navduševali že nad novo novotarijo, ki je on (spet) ne bo mogel imeti in naj denar rajši varčuje za kaj pametnejšega. Ampak on hoče TO in hoče ZDAJ!

Pravzaprav komaj čakam, da bo pomlad in da bomo šli lahko ven … s kolesom, rolerji, žogo in da ga bodo nehale preganjati želje po materialnem in instantnem. Sreča se skriva marsikje drugje kot v trapastih japonskih pogruntavščinah za nespametno zabijanje časa in zaviranje kreativnosti. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2014.  

Učenje in otrokov razvoj po metodi Montessori

V trenutku, ko v starševskem krogu izrečeš besedno zvezo “Montessori vzgojne metode” je podobno kot bi kopo sena vrgel vžigalico. V hipu nastane požar, nekje na sredini se začne premišljevanje, kako požar pogasiti, na koncu pa vsi ugotovijo, da je bil požig povsem nepotreben. Naš nasvet - v primeru požara imejte blizu odgovornega gasilca. Kajti, Montessori metode so v večini naših vrtcev in šol veliko bolj vkoreninjene kot si lahko predstavljate.

Kdo je bila Maria Montessori?

Leta 1870 rojena Italijanka je bila sploh prva italijanska zdravnica, ki je pri svojem delu veliko opazovala otroke in ugotovila, da vsak otrok pri razvoju svoje inteligence in osebnosti potrebuje spremstvo. Spremstvo so v prvi vrsti seveda starši, kasneje (in z vsakim letom bolj in bolj) pa se morajo v tej izredno pomembni vlogi dokazovati tudi vzgojitelji in pedagogi.

Starši se zavedamo, da so naši otroci kot gobe in da zelo silovito vsrkavajo vplive iz okolice, tako pozitivne kot seveda tudi negativne. Otroci se tako (žal) učijo in razvijajo, starši pa smo postavljeni v vlogo filtra in smerokaza. Vsako obdobje v otrokovem odraščanju je za starše prav poseben (psihološki) podvig in preizkus, a ker gre za mejnike, ki jih otrok na neki točki mora doseči, je zelo pomembno, da ima ob sebi nekoga, ki bo pokazal pravo smer in otroka usmeril. Žal je starševska nepozornost (in nepripravljenost) pogost vzrok, da otroci odraščajo v apatične osebke in motorične “debile”.

Otroku je treba prisluhniti, njegove želje obravnavati resno, si zanje vzeti čas in jim ta čas predvsem aktivno posvetiti. Včasih si nečesa želi otrok, drugič mi, a slej ali prej se bosta poti srečali in se prepleteno nadaljevali. Potrebno je vztrajati, pomagati, podpirati in sodelovati …

Spodbuda in priznanje ali kazen in nagrada?

Večni kamen spotike zagovornikov tradicionalne vzgoje pri Montessori metodi je, kako otroka “nagraditi”? Eno od izhodišč Montessori metode je, da grdega obnašanja ni in da je vse “le” faza razvoja. Zatorej se otroka za grdo obnašanje ne sme kaznovati, kot se ga tudi za lepo ne sme nagraditi. Otroci za pozitiven razvoj potrebujejo zgolj spodbudo in priznanje. Ali to pomeni, da moramo otrokom dovoliti kar vse? Oziroma, ali bo otrok pohvaljen ne glede to, kaj bo storil?!

Sam sem imel priložnost ta “dovolimo vse, da je le otrok srečen” pristop žal videti na lastne oči, a se mi vse bolj zdi, da ni povezan le z Montessori vzgojnimi metodami (ki so v določeni družini sicer uporabljane in spoštovane), ampak splošnim starševskim pristopom, torej ne smemo kar posploševati. Seveda tudi dobro vemo, da si tudi dva otroka nista enaka, vsak pa zna pokazati, kdaj je pripravljen storiti korak naprej in spoznati nekaj novega.

Skozi igro do znanja

Eno najpomembnejših načel Montessori vzgoje je seveda tudi to, da otroci nove veščine in znanja osvajajo nekoliko bolj igrivo in zabavno, torej se učijo skozi igro. Krepijo si čute, občutek za koordinacijo, širijo in bogatijo jezikovne zmožnosti in dobijo veselje do raziskovanja vedno novega.

Seveda pa je priporočljivo otroke z načeli in principi seznaniti čim prej, da si okrepi tudi gibalne sposobnosti, kako se sporazumevati z vrstniki, razvija umetniške sposobnosti in tudi s pomočjo domišljije spoznava svet okoli sebe.

Otroci seveda vse to počnejo, a jim pri tem starši lahko pomagamo in jih usmerimo na pravo pot.

Ustrezno okolje in material

A za uspešno vpeljavo in izvedbo Montessori metod ni pomembna samo filozofija, temveč tudi ustrezno opremljeno okolje in materiali, ki jih za to uporabljamo. Starši prostore opremljamo glede na občutek in potrebe, javni vrtci so zaradi prostorske stiske prepuščeni iznajdljivosti vzgojiteljic, opaziti pa je, da nekaj več pozornosti opremi in postavitvi prostorov posvečajo v prvi triletki devetletke in se trudijo pri otrocih spodbuditi željo po učenju, spoznavanju in razvoju. Ponekod so sicer prehodi preveč mehki in otroci se v tretjem razredu, kjer so po novem znova ocene; prestrašeni izgubijo. A to je spet bolj težava našega javnega šolstva, ki z vsakoletnimi spremembami skrbi za zmedenost med starši in otroci.

Posamezni elementi, ki se uporabljajo znotraj Montessori metode so zelo preprosti, povsem vsakdanji, seveda ponavljajoči in zdi se celo nepotrebni, a v kombinaciji z zahtevnejšimi in kompleksnejšimi pripomorejo k uravnoteženemu in učinkovitemu pristopu.

Veliko število elementov Montessori vzgoje se je že uspešno preneslo v klasične izobraževalne ustanove in so na nek način postali tradicionalni. Dajte jim priložnost, “oborožite” se z gradivom (Mladinska knjiga je izdala kar tri zelo koristne knjige - Otroške igre in Pokaži mi, kako se naredi strokovnjakinje na tem področju Maje Pitamic ter 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi Montessori)in pripomočki, saj metoda ponuja veliko uporabnega in koristnega, kar lahko uporabite v vašem lastnem procesu vzgoje.    

Mnenje strokovnjaka: Melita Kordeš Demšar, predsednica Združenja Montessori Slovenija

Ali bi za Montessori metode lahko rekli, da so bolj izobraževalne kot vzgojne?

»Končni cilj pedagogike, kakor jo je zastavila Maria Montessori, je mir na svetu. Če bomo imeli posameznike z zdravo samozavestjo (ki temelji na izkušnjah, ne na praznih pohvalah), bodo ti pripravljeni pristopiti k drugim, jih bodo spoštovali in z njimi sodelovali. Otroci so tisto upanje, da bo svet enkrat drugačen, bolj harmoničen kraj. Zato vidim pedagogiko montessori bolj vzgojno kot izobraževalno. Za izobraževalno me ne skrbi: poglejte koliko informacij je vsak dan dostopnih. Kakšen napredek dosega človeštvo na tehničnem področju. Kako pa je na moralnem? Maria Montessori je že pred 80 leti zapisala: »Ko bi človeštvo imelo toliko znanstvenih laboratorijev na vzgojnem področju kakor jih imamo na področju izdelave orožja!«. Položaj danes se je kvečjemu nagnil še bolj na stran tehnike kakor morale.«

Katere so največje prednosti Montessori metod napram “klasičnim” in “tradicionalnim”, ki pa se iz leta v leto bolj prepletajo z Montessori metodami.  

»Oddelki so mešani, saj je to temelj, da lahko govorimo o pedagogiki montessori, na ta način poteka medvrstniško učenje, razlike med otroci istega letnika, ki so naravne, niso tako očitne in otrok ne blokirajo pri učenju. Priprave niso za določen oddelek, ampak za vsakega otroka posebej, odrasli ne predava vsem otrokom hkrati, ampak posameznemu oz. v majhnih skupinah. Vloga učitelja je zelo drugačna: je v ozadju, je opazovalec, mentor, spodbujevalec, demonstrator. Z uporabo znanstvenega materiala se otrokom omogoči, da sami odkrijejo teoretične koncepte in morda najpomembneje - otroci sami dan za dnem izbirajo, kaj bodo v tistem dnevu delali, pa naj bo to v vrtcu ali šoli. Otroci se radi učijo – in to veselje do učenja se ohranja s prosto izbiro.«

Otroci, sploh v družinah z več sorojenci, imajo težave z ločevanjem med pravilnim in napačnim, tu je seveda še vpliv okolja, starši pa pogosto storijo napako in otroku dovolijo vse, da bi bil le srečen. Pa je to recept za otroško srečo?

»Mislim, da je otrokom v družinah z več sorojenci za kanček lažje, saj v varnem okolju spoznavajo, da so konflikti del raznolikosti življenja, in da se rešujejo. Včasih popusti eden, vsi se pa tudi kdaj motimo. Postaviti varno okolje za razvoj nujno vključuje, omejiti otroka in mu v ustvarjanju srečnega otroštva pripraviti priložnosti, ki oblikujejo osebo prihodnosti in temelje zadovoljnega življenja. Življenje je pa mozaik raznolikih izzivov, ki zahtevajo tudi vztrajnost, odpoved svojih trenutnim željam, empatijo do soljudi, altruizem. Če vzgajamo otroke, ki so odporni, jim bomo pomagali, da bodo v življenju bolj zadovoljni s seboj in bolj uspešni. Zato so pri nas pravila osrednjega pomena in odrasli ima tukaj ključno vlogo. Kot starš moraš samo vedeti, kaj hočeš in tam postaviš mejo.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, februarja 2014.

Besedo ima očka: otroci in delo

V našem stanovanju imamo grelnik vode, ki včasih prav nenavadno ječi - kot bi tiho stokal in jokal majhen otrok. Zaradi grelnika imam vedno našpičena ušesa, saj nisem povsem prepričan, ali iz sobe morda slišim Adamovo stokanje?! No, pred nekaj dnevi sem pomislil, da morda grelnik vsebuje "dušo” kakšnega otroka, ki ga nekje na Kitajskem sestavlja za drobiž …

Če je volja prava ...

Seveda se naši otroci ves čas pritožujejo in nikoli jim ni nič prav, ampak se sploh ne zavedajo, kako luštno jim je pravzaprav. Ne, ni jim treba opravljati težaških del in biti nekomu novodobni sužnji, da bi prispevali nekaj k skromnemu družinskemu proračunu … nihče jih ne sili v prostitucijo, ne novači za mafijska “kurirska” dela, … konec koncev so časi taki, da otroka še po riti ne smeš udarit, ne da bi ti on sam grozil s policijo in odvetnikom, kaj šele, da to kdo vidi ali sliši kdo drug.

Pa sem se oni dan pogovarjal z znanko, kako kaj otroci in sem malo potarnal, da me jezi, ker Tarasa ne moremo nikakor pripraviti do tega, da bi tudi sam opazil kakšno delo in se ga lotil brez tega, da ga s Heleno prosiva in prosiva in potem obupava ter postoriva rajši vse sama. “Ja, pa saj je še otrok!” je bil prvi odziv, “Pustita ga, naj uživa, že tako sta mu ukradla otroštvo, ko sta ga dala leto prej v šolo!” Aha, pa smo spet tam … Namesto vnovičnega pojasnjevanja, da mu v šoli ni hudega in da se ima prav lepo, da mu nisva ukradla nič otroštva, ampak sva mu kvečjem še bolj na stežaj odprla vrata, sem se izognil prepiru in se hitro poslovil.

Vita pridno pomaga pri peki

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako otroci sploh ne vedo več, kaj je delo. In ne delajo! Ne vejo, kaj sta odgovornost in kazen in zato pač počnejo, kar se jim zahoče. In spet smo starši tisti, ki moramo otrokom dovolj zgodaj vcepiti čut za red, odgovornost in predvsem zdrave delovne navade. Saj vsi poznamo tisto “kar se Janezek nauči, to Janez zna”?!  

Jaz osebno ne vidim nič slabega, če otrok v drugem razredu osnovne šole pomaga pri hišnih opravilih - seveda po najboljših močeh. Od njega nihče ne pričakuje, da bo šel štiri nadstropja visoko s polno košaro perila in ga obesil in tudi v klet ga ne bi poslal po plinsko jeklenko. Pomivalnega stroja pa ni tako težko izpraznit in posode, pribora in kozarcev pospraviti na svoje mesto? preložiti perilo iz pralnega v sušilni stroj? Pripraviti mizo za obed? Pobrisati prah, posesati - vsaj po otroški sobi? Odnesti in pospraviti svoja oblačila v omare? Vsakodnevno pospraviti igrače, da je po sobi mogoče vsaj hoditi?

Ampak ne, to je preveč … preveč je danes, preveč bo čez tri leta in še čez pet let otrok (tedaj mladostnik) tega ne bo hotel početi. No, pa znal tudi ne. Ampak po drugi strani je staršem popolnoma vseeno, če otrok tu pa tam popije kakšen požirek piva, je cel dan izpostavljen cigaretnemu dimu, se v avtu vozi na sprednjem sedežu ali nezavarovan … no, to so stvari, ki ne le ukradejo, ampak lahko tudi za vekomaj končajo otroštvo.

Tudi Taras si zna "umazati"
roke

Najbolj zanimivo je seveda spremljati vse tri … Adam je trenutno v zelo redoljubni fazi, ko stvari sicer razmeče, a jih potem tudi pospravi. In to tako temeljito, da se je treba pošteno potruditi, da kaj najdeš - recimo ščipalec za nohte med knjigami, v čevljih pa … ja, tam je veliko prostora za marsikaj! Vita se trudi in če je Taras ne potegne za sabo, bo ubogala in pomagala na prvo besedo. Prav v veselje ji je, ko lahko pokaže, kako velika je in v vsej vnemi je včasih tudi prehitra. A ji ne bom očital razbitega krožnika / skodelice / kozarca, če se iskreno trudi pomagati. In prav tak je bil tudi Taras! In potem je bilo z vsakim letom slabše, zdaj je v neki obupni prednajstniški fazi, ko se mu nič ne da in mu je vse dolgočasno. Seveda vse tisto, kar si ni izbral sam.

Najslabše pri vsem skupaj je pravzaprav to, da kot starš preprosto nimaš volje, da bi vztrajal, energije, da bi se prerekal in potrpljenja, da bi vse skupaj pustil in počakal, če bo koga kakorkoli ganilo, da živi med “smetmi”. Potem vse postoriš sam, si vsakič znova rečeš, da je zadnjič in da boš otroka že naučil reda, ampak … vse bolj se mi zdi, da smo s tem vzpostavljanjem reda že malce pozni in da starši postajamo “sužnji” svojih otrok. 

Starševstvo je zagotovo ena najzahtevnejših služb na svetu, žal pa se prevečkrat zgodi, da je tudi obupno plačana …prav nič nas ne obogati bolj kot srečen, zadovoljen otrok, ki odrašča v odgovorno in samostojno osebo.