Naši otroci so debeli

Skrb za pravilno prehranjevanje otrok se začne že v času nosečnosti, saj se mnoge nosečnice zavedajo, da bodo že v tistih devetih mesecih položile temelj. Temelj zdravja ali temelj težav? In čeprav so starši tisti, ki s prstom pogosto kažejo na krivca “nekje zunaj”, so za otrokove slabe prehranjevalne navade in s tem povezane težave, največkrat krivi kar oni sami.

Naši otroci so debeli

Lani je završalo, ko so bili objavljeni podatki, da so slovenski otroci med najdebelejšimi v Evropi (3. med državami EU in najdebelejši v srednjevzhodni Evropi), kar bi nekdaj lahko opravičevali z izobiljem, v katerem živimo. Nekdaj ...

Danes gre prvi vzrok iskati v pomanjkanju časa - otroci imajo svoj prvi dom v vrtcu oz. šoli in s starši preživljajo vse manj skupnega časa. Starši nimajo časa, da bi pripravili okusen in hranljiv obrok in se zatekajo k instantnim rešitvam. Največkrat pa je pomanjkanje časa le izgovor za lenobo, saj je enostavneje nekaj na hitro pogreti ali pa otroke odpeljati v restavracijo s hitro prehrano …

Jamie Oliver, npr. je v svojih dveh knjigah 15 minut za obrok oz. 30 minut za kosilo še enkrat več razblinil in odpihnil izgovore ter predstavil razgibane jedilnike, ki bi lahko služili kot kuharska osnova v marsikateri družini. In če k kuhanju pritegnete še otroke, ki jih brbotajoči lonci vedno tako zelo mikajo, boste skupaj preživeli lepe trenutke. Otroku boste odličen zgled, katera hrana je zdrava, okušali bodo in si sami pripravili zdrav obrok, ki ga bodo pojedli s še večjim veseljem.

Starševski zgled

Poznate primere, ko starši brskajo po krožniku zelenjavne juhe in se po kosilu radi usedejo pred televizor ali pa prigriznejo kakšen sladek grižljaj? Noben otrok se ne rodi izbirčen, izbirčne naredijo starši in jih prevečkrat ukrojijo po lastni podobi.

“Jaz pa tega ne jem!”, “Tega že ne bom dal v usta!”, “O, fuj!” so stavki, ki nikakor ne sodijo za mizo. Slovenija ima neverjetno srečo glede hrane in samo vprašanje časa je, kdaj se bomo začeli zavedati in izkoriščati možnosti samooskrbe s sadjem, zelenjavo, zelišči, …  In ne smemo dovoliti, da otroci ne bi ločili med npr. papriko in jajčevcem ali čebulo in česnom. In naj se ne zgodi, da bi vas otrok v najstniških letih vprašal, kaj ste mu postavili na krožnik ali, če on to sploh je?! Od otroka morajo starši zahtevati vsaj to, da hrano, ki jo ima na krožniku, poskusi. Sicer ne more vedeti, ali je dobra oz. ali mu je všeč. In še moder nasvet za starše - če želite otroku predstaviti novo živilo oz. jed - vzemite si čas in jo najprej pripravite samo zase, poskusite, izboljšajte; šele potem jo ponudite otroku.

Enoličnost

Med največje težave sodi tudi enoličnost - krompir, testenine in riž kot priloga, morda kaj zelenjave in obvezno meso (puran ali piščanec). Pozablja se (vsaj doma) na stare jedi - joto, ješprenj, polento, na različne kaše, kus kus, kvinojo, omake in juhe, ki so lahko tudi zelenjavne.

Dobrodošlo je pogledati vrtčevske jedilnike, kjer se starš lahko prepriča, kako raznovrstno hrano jedo otroci po vrtcih, pogovori z vzgojiteljicami pa razblinijo iluzije o izbirčnosti. “Tukaj otroci pojedo vse!” bo najpogosteje slišan odgovor. In če otrok je npr. brokolijevo juho in kislo zelje kar v ščepcih v vrtcu, zakaj jih ne bi tudi doma? Zato ker mu taka hrana ni ponujena!

Voda, čaj, sok, gazirane pijače

Pediatri in zobozdravniki od majhnega opozarjajo, kaj je dobro (zdravo) tako za otroške zobe kot tudi za samo zdravje. Čim manj sokov in sladkanega čaja - otroci naj pijejo vodo. In ko otroci začnejo odkrivati gazirane pijače, se ne zavedajo neverjetnih vsebnosti sladkorja - v litru pijače je lahko tudi do 100 gramov sladkorja!

Otroci (in mladostniki) so agresivni ali pa otopeli, v zgodnjih letih se začnejo spopadati s sladkorno boleznijo in debelostjo. Skrb zbujajoče je, da sicer uživajo visoko energijsko hrano, ki pa je hranilno izredno revna in jih dobesedno sili, da kmalu po obroku spet jedo, saj so - lačni.

Gibajmo se!

Tisto, kar našim otrokom in mladostnikom tudi manjka - ob zdravi prehrani; je vsekakor gibanje. Sodobne “igrače”, vse bolj pogosta lenoba in splošna apatičnost botrujejo k temu, da so otroci najrajši skriti med štiri stene. Otroška igrišča pogosto samevajo, ko bi morala kipeti in vrveti od mladostne energije.  

Veselje (in voljo) do gibanja je treba privzgojiti že najmlajšim - naj tekajo in se lovijo, skačejo in se plazijo, naj padajo in se pobirajo … naj se vozijo po dveh, treh in štirih kolesih, žoge mečejo, brcajo ali si jih zgolj podajajo. In tudi tu naj starši otrokom predstavljajo svetel zgled! Otroci so neusahljiv vir energije, ki jo morajo tako in drugače porabiti, najslabše pa je, da se kopiči v njihovih telesih in odlaga.

MNENJE STROKOVNJAKA, Andreja Podržaj, organizatorica prehrane in zdravstveno higienskega režima v vrtcu Hansa Christiana Andersena v Ljubljani
          
Ali se vam zdi, da se slovenski otroci zdravo prehranjujejo?

“V vrtcu ne opažamo, da bi bili otroci predebeli. V vzgojno izobraževalnem procesu dajemo

velik poudarek gibanju na svežem zraku v vseh vremenskih razmerah. Trudimo se, da pripravljamo prehrano, ki je skladna s Smernicami zdravega prehranjevanja. V želji, da bi spodbudili zdrave prehranjevalne navade, otrokom tekom dopoldneva ponujamo sadno malico, enkrat tedensko pa tudi sezonsko svežo zelenjavo. Ob praznovanju rojstnih dni večinoma uživajo sadje in ne samo sladkarije. Veseli smo opažanj, da otroci vse raje in pogosteje posegajo po vodi in da si jo izberejo tudi, če je na voljo še čaj. Pitje vode spodbujamo tudi s petimi pitniki.”

Skrbite za uravnoteženost, pestrost in razgibanost jedilnikov v vrtcu - kakšni so odzivi?

“Ni opaziti, da otroci ne bi hoteli jesti hrane, ki jo pripravljamo. Je pa znano, da so

otroci ljubitelji makaronov in špagetov z mesno omako, obožujejo tudi lazanjo, panirane fileje

in seveda palačinke. Hrane ne cvremo v olju, ampak jo pripravimo v parno konvekcijski

pečici. Velika večina otrok z veseljem uživa zelenjavne kremne juhe, pa tudi solate. Po besedah strokovnih delavk jih je včasih potrebno nagovoriti naj poizkusijo le pikico, ker jim bo morda celo všeč, največkrat pa zaleže dober zgled njegovega prijatelja, ki rad uživa solato in jo zato malo poizkusi še sam. Pogosteje, kot se otroci srečajo še s kakšnim novim živilom in okusom, npr. brezmesnim narastkom, domačimi zelenjavnimi polpeti, kremno zelenjavno juho … bolj jim je sčasoma všeč in je pojedo vedno več.

V tednu otroka damo starejšim otrokom možnost, da povejo svoje želje oziroma priljubljene jedi,

in jih skozi celo šolsko leto postopno vključujemo v jedilnike. Priljubljenih jedi namenoma nismo izključili iz jedilnika, kajti izločitev jih lahko naredi še mikavnejše, jih pa skušamo ponuditi oziroma kombinirati še z zelenjavo.”

Kje pri prehrani delajo napako starši in kaj bi jim svetovali?

“Veliko je napisanega o tem, kako bi morala biti sestavljena ustrezna prehrana otrok, manj pa

o tem, kako otroka prepričati, da bo to hrano tudi pojedel in, ko bo sam odločal, tudi izbral bolj zdravo različico! Otrok hranilna in energetska vrednost ne zanima, ker si v prvi vrsti želijo pri hranjenju uživati. Pri izbiri hrane je najpomembnejši dejavnik okus (sladek, slan, kisel, grenak). Največ okušalnih brbončic imajo otroci do dopolnjenega šestega leta starosti, kar lahko razloži njihovo izbirčnost pri izbiri hrane. Izbirajo predvsem sladka in slana živila ter zavračajo grenak okus. Uravnoteženo prehrano in veselje do hrane pa je mogoče dobro združiti. Veliko se lahko naredi že s tem, da si čim več hrane pripravijo skupaj, v domači kuhinji iz osnovnih sestavin, ker je za otroke zanimivo in predstavlja prvi korak v smeri prehranske vzgoje.”

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, aprila 2014. 

Besedo ima očka - Ovce, volkovi in pastirji

Ne, ne bom bibličen, pa tudi laibachovski ne, temveč svoj - torej vsak dan bolj zaskrbljen oče. Starejši otrok postaja vse bolj samostojen, srednja mu sledi, najmlajši pa postaja vse bolj svojeglav. Kaj sedaj?

Taras je začel hoditi iz šole sam domov in tudi v šolo gre zjutraj že sam. Ni edini iz njegovega razreda in tako se jih po nekaj sto metrih nabere kar lepo število in potem družno hitijo v šolo. Pločniki sicer vedno in povsod dovolj široki in kakšna noga mimogrede stopi dol … mimogrede pride tudi do prijateljska prerivanja in igrivega zaletavanja, pa zbadanja, pa seveda še kdo jim pride nasproti …

Danes tabornik - jutri ovca, volk ali pastir?

In potem z varne daljave slišiš “Dajva teč’t in ujemiva tiste spredaj!” in vidiš, kako se dva poženeta naprej, brez razmisleka skočita s pločnika pošteno na cesto, slišiš cviljenje zavor … od strahu zapreš oči in jih hitro strahoma odpreš. Vse je v najlepšem redu. Voznik - na srečo dovolj zbran in previden; je očitno bolj pretresen od razposajenih fantov, ki sta jo tokrat odnesla brez poškodb in že tečeta naprej proti šoli. Tokrat brez poškodb, kaj pa naslednjič? In vse le zato, ker se je “volk” odločil steči za vrstnikom, “ovca” pa mu je slepo sledila …

Kdo so “volkovi”? Tisti najbolj glasni, pa vedno v zadnjih vrstah, s serijsko samozavestjo in hkrati isti, ki niso nikoli dovolj pogumni, da bi prevzeli odgovornost? Kdo jih naredi “volkove”? In po drugi strani - kdo so “ovce”? Potrpežljivi, pridni in marljivi, ki jih nekdo potisne v prvo vrsto, vedno prosi za pomoč, a ga ni nikoli blizu, ko pomoč potrebuje? Ja, taka so razmerja med “volkovi” in “ovcami” in zelo jasno se kažejo že med najmlajšimi.

“Žoga mi je ušla na cesto, pojdi ti ponjo!”, “Ha ha, poglej tistega, kako neumno hodi, dajva ga malo spotikat!”, “Ne, on se ne sme igrati z nami, ker mi ni všeč!”, “Daj mi svojo čokolado.” in še bi lahko našteval tiste prevečkrat slišane stavke in ukaze, ki jih “volkovi” tako radi izrekajo, kažejo svojo (pre)moč, ponižujejo druge in se kažejo kot bodoči vodje. Bojmo se jih. “Ovce” pa sklonjenih glav vdano prikimajo, saj gre pogosto za posameznike, ki niso tako zelo družbeno angažirani, morda depriviligirani in predvsem z manjkom samozavesti, da lahko z njimi pometa vsakdo.

Sam sem bil točno ta “ovca” in zato si ne želim, da bi to isto postali moji otroci. Zaslužijo si več. Na srečo sem imel odlična pastirja, po potrebi tudi izkušenega psa ovčarja (brata) in tako sem postal stepni volk. Ja, Hessejeva knjiga mi je v trenutkih, ko mi je bilo v življenju najtežje pomagala prebroditi krizo in spoznati, da sploh ni slabo biti osamljen in nerazumljen, dokler verjameš vase in v svoje sposobnosti in veš, da delaš dobro in hodiš po pravi poti. In ostal sem na pravi poti, medtem, ko so mnogi moji vrstniki - naj so bili tedaj v vlogi volkov ali ovac; zašli na stranska in na kriva pota. Mnogi so obtičali v enosmerni ulici in se iz nje ne bodo vrnili.  

In prav zato je pomembna vloga “pastirjev” - staršev (in seveda starih staršev), učiteljev, vzgojiteljev in nenazadnje tudi starejših bratov ali sester. Mi smo tisti, ki moramo “ovce” popeljati na pravo pot in poskrbeti, da jih v svoje šape in čekane ne dobi kakšen “volk”. Ali pa v pastirja preoblečen volk. Seveda moramo hkrati poskrbeti, da ne postanejo tudi sami “volkovi”, ampak prej pastirji. Lahko so tudi stepni volkovi …

Moji trije otroci me vsak dan znova presenečajo in kažejo koliko pozitivnega, ustvarjalnega in preprosto neverjetnega se skriva v vsakem od njih. Taras sicer prihaja v fazo, ko se je toliko bolj zanimivo upirati staršem, Vita in Adam mu sledita in dogajanje pogosto stopnjujeta, a vzgoja ni tek na 100 metrov. Vzgoja je maraton, torej peklensko, težavno, nemogoče in večkrat pomisliš, da bi dvignil roke in obupal, ampak ne …

Zunaj čakajo krdela sestradanih volkov, a jim jaz svojih otrok ne bom poslal v ovčji koži.   

Kolumna je objavljena v reviji Naša žena, maja 2014.      

Besedo ima očka: Nevarnost preži na vsakem koraku

Starševstvo v prvi vrsti pomeni skrb za otroke - za njihovo duhovno bogastvo, za njihovo predmetno preskrbljenost in predvsem za njihovo varnost. Pri dojenčku nas skrbi, da se ne zaduši in ga doleti “smrt v posteljici”, nato začnejo v usta tlačiti vse mogoče, prav neverjetno privlačne so jim električne naprave in vtičnice, ko začnejo hoditi in se vzpenjati ter tudi padati so vsi robovi veliko ostrejši, mika jih voda in še bi lahko našteval.

O varnosti tako in drugače

Pri nas doma smo v treh različnih fazah … Taras kot najstarejši seveda želi biti samostojen - želi si ostajati sam doma, želi hoditi sam v šolo in domov, imeti svoje ključe in svoj mobilni telefon, želi imeti tudi svoj denar in ga po svoje zapravljati. Vse lepo in prav, če ne bi bil na trenutke tako svojeglav in brezbrižen! Vita pri štirih letih vse bolj prekipeva od samozavesti, sploh ker s hitrimi koraki v marsičem dohiteva ali celo prehiteva svojega starejšega brata - trudi se s pisanjem prvih črk, je neverjetna v interpretaciji pravljic in pesmic, gibalno neverjetna, … No, Adam pa je v obdobju, ki je za starše zagotovo najbolj naporen. Še dobro, da je tretji in ne prvi otrok! Pogumno zleze na karkoli (mizo, stopnice, delovni pult, gugalnik!), skače s česarkoli, po celem stanovanju teka z metlo ali sesalcem, se steguje za kozarci, skodelicami, jedilnim priborom, vročimi lonci, odpira omare in predale, prevrača stole, vleče knjige in uničuje igrače starejših dveh. On bi vse, kar počneta starejša dva in za veliko stvari tudi ve, da ne bi smel, ampak … prepovedano je vedno najslajše.

In tako smo se nek večer z Vito in Tarasom (Adam je samo poslušal in mino žulil svoj kos kruha z maslom) začeli pogovarjati o spolnosti, kmalu smo prešli do spolnih zlorab, pedofilije, ugrabitev, vlomov in ropov … Pogovoru sta bolj ali manj botrovala dva dogodka - tašči in tastu so sredi belega dne vlomili v stanovanje, v Ljubljani pa so obsodili pedofila, ki se je potikal okoli osnovnih šol in fotografiral otroke.

In to ravno v času, ko sva s Heleno začela resno premišljevati, da je pa zdaj res že čas, ko bi Taras lahko začel hoditi sam domov iz šole. In kot da te ne skrbi dovolj, da bi bil le za hip nepreviden na cesti ali pa bi ga za lahko tarčo izbrali kakšni starejši učenci, da o nepredvidljivih klošarjih, ki “taborijo” pred bližnjo trgovino, niti ne govorim. Pa sem ga vprašal, kaj bi storil, če bi se ob njem zaustavil neznan avto in bi ga voznik povabil na vožnjo. Odločno je rekel, da bi ga zavrnil in šel naprej. “Kaj pa, če bi rekel, da naju pozna z mami in da sva mu midva naročila, naj te odpelje domov?” “Če ga jaz ne poznam in mi vidva nič ne bi rekla, bi šel kar naprej.” “Kaj pa, če bi ti ponudil kakšno ogromno čokolado ali pa bi ti recimo rekel, da greš lahko tudi k njemu domov počakat, tam pa boš lahko ves čas igral igrice in gledal risanke?” Tu je Taras že na debelo požrl slino, a sem vztrajal “In če ti recimo tak moški v nekem super avtu, recimo BMWju (njegova trenutno najljubša avtomobilska znamka) skozi okno pomaha s PSP-jem in ti reče, da bo tvoj, če greš z njim?” Taras je prebledel, a naslednji trenutek vseeno pohitel in rekel, da še vedno ne bi šel z njim. Ampak videl sem dvom in zaskrbelo me je. “In ti bi šel z njim, ker si tako zelo želiš imeti PSP in mogoče ti gospod ne bi nič hotel, mogoče pa bi ti počel kaj grdega … in na koncu bi ti rekel, da doma tega ne smeš povedati, ker ti midva ne bova verjela, poleg tega pa te bova kaznovala in ne boš smel več nikoli k njemu in se zabavati.” 

Tisti del o početju grdih stvari in kaj pomeni zloraba, je sicer pri obeh poskrbel za veliko smeha, saj so se jima otroško opisani prepovedani dotiki zdeli smešni, a vseeno upam, da sta razumela vsaj toliko, da karkoli od opisanega z njima ne sme početi nihče. Toliko vendarle vem o pedofilih (ker sem imel tudi sam izkušnjo v otroštvu z enim) in vem, da so res namazani z vsemi “žavbami” in da znajo odlično prebrati otroka, mu popihati na dušo in ponuditi ravno pravo stvar, da otroka vendarle prepričajo. Morda ne danes, morda ne jutri in čez en teden, a če bodo dovolj vztrajni, otrok pa - malce seveda v dilemi; morda neprijetnega dogodka ne bi želel nikomur zaupati in ne bi vedel, kako pravilno odreagirati … nikoli ne vemo. Ne želimo si izvedeti.  

Nekdaj je bila to Amerika, kot še marsikaj drugega … a očitno so s popularnimi blagovnimi znamkami, globalizacijo in “blagostanjem” iz one strani Atlantika prišle tudi vse druge stvari - ustrahovanje, pretepanje, izsiljevanja, ropi, orožje in droge že v osnovnošolskih klopeh, pa pedofilija in vse mogoče zlorabe. 

Svet pokvarjenih igrač o katerem je pred dvema desetletjema pel naš glasbenik, je postal tudi naš svet - svet, v katerem nas starše MORA skrbeti za otroke. In nam tako nalaga še večjo odgovornost, da jih vzgojimo v normalne posameznike, ki bodo ločili med PRAV in NAROBE.   

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, aprila 2014.   

Pravljica: Kako nastane pravljica

Kdo je pravljičar? Pravljičar je seveda oseba, ki piše pravljice. Ponavadi so to starejši gospodje, na glavi imajo sive lase ali pa sploh ne, radi si gladijo dolge brade (in je nikoli ne spletajo v kite, tega pravljičarji res ne marajo!), obožujejo karamelne bombone in puhajo nebeško modre oblačke dima iz svojih pip. Najraje posedajo v parku na kakšni klopici, krmijo golobe in iščejo navdih. Kadar navdih iščejo doma, se zleknejo v udoben fotelj ali gugalnik, v naročju jim prede muca in tako iščejo in iščejo. Kaj? Navdih za pravljico, seveda. Brez navdiha so pravljice dolgočasne in jih nihče noče niti brati, kaj šele poslušati. Ko ga najdejo, se usedejo za debelo hrastovo mizo, vzamejo list papirja in nalivno pero ter pišejo ... in pišejo, pišejo, pišejo in pišejo, dokler ne napišejo. Česa? Pravljice, seveda.

No, tako je bilo včasih. Dandanes so pravljičarji drugačni. To niso več stari gospodje, res pa imajo na glavi vse manj las. Karamelnih bombonov nimajo preveč radi, saj povzročajo zobobol in seveda ne kadijo pip, temveč najraje spijejo skodelico čaja. Časa za posedanje in iskanje navdiha nimajo, saj imajo enega, dva, tri ... otroke, s katerimi se cele dneve igrajo. Potem jih nekega dne zmoti klic ali elektronska pošta, v katerem jih urednica ali urednik sprašujeta, kdaj bodo vendarle dobili pravljico. Tiskarna čaka, starši in otroci čakajo ... mudi se, mudi se, zelo se mudi.

In potem se začne pravljičar ozirati naokrog, če bo kje opazil, ali našel navdih. Išče ga v škatli s piškoti in med čokoladami, išče ga v skodelici čaja in med umazano posodo ... trudi se tudi med obešenimi oblačili in pospravljenimi čevlji ter copati ... mogoče pa ga najde med kupi knjig, ampak ne - pravljic se NE prepisuje! Tudi v otroški sobi, kjer je polno igrač in kjer je seveda polno otroškega veselja, ga ne najde.

Potem pa nenadoma iz kopalnice (ha, tam pa pravljičar res še ni bil!) priteče njegov sin in v rokah drži zob: “Oči, oči, še en zob mi je izpadel! Takoj ga bom dal pod blazino, da ga bo zobna miška našla.” In tedaj se pravljičarju utrne ideja!!! Odhiti v sobo, se usede za računalnik in začne pisati.  

“Nekoč je živela majhna miška. Opazovala je, kako so vsi v njeni družini nekaj zbirali. Oče gumbe, mama zamaške, brata svetleče kamne, sestra koščke stekla, bogate zbirke dragocenih predmetov pa so imeli tudi strici, tete, babice in dedki, sestrične, bratranci in še kdo. Pa se je tudi ona odločila, da bo nekaj zbirala. Ampak kaj? Tako se je nekega dne potikala po stanovanju prijazne družine, kjer je bilo na tleh vedno dovolj hrane in drugih priboljškov in pod blazino deklice, ki je tam pogosto skrivala kakšne čokolade; našla zob. Majhen, ne preveč lep zob. In tako je mala miška pomislila, da bi začela zbirati zobe, ki jih otroci izgubijo, vsi pa jo bodo klicali Zobna miška.

Zobna miška se je navadila, da je po zobke hodila ponoči, že prej pa je v svojo malo malhico zbirala druge dobrote, ki jih je dala pod otroške blazine v zameno za zobke. Piškote, bombone, čokolade, lizike, včasih kakšen kovanec ... kar je našla v stanovanjih ali na poti tja. Hitro je ugotovila, da ogromno otrok izgublja zobe in tako se je njena zbirka bogatila in večala. Nekega večera pa je miško čakalo presenečenje. Zobek je pospravila v malhico in skočila s postelje na tla, da bi odhitela v luknjo in potem naprej, ko ji je pot zaprl ogromen maček! Očitno je prej spal, saj ga Zobna miška sploh ni opazila in tako je zdaj prestrašena drgetala in gledala, kako bi ušla zelooo lačnemu mačku. Maček se je oblizoval, jo gledal z velikimi in lačnimi očmi ter se ji počasi bližal. Miška se je odločila v hipu - trdno je prijela svojo malhico in se pognala v beg - kar med mačkovimi nogami je švignila naravnost proti vratom. Maček pa za njo. Miška je tekla in tekel je maček, po ulici, kjer preveč obcestnih svetilk ni delovalo in kjer ni bilo žive duše, ki bi ji lahko pomagala. Zobni miški se je zdelo, da teče celo noč in res se je začelo na vzhodu kazati sonce. Sončni žarek je zaspano, utrujeno in prestrašeno Zobno miško tako presenetil, da je zavila v slepo ulico. Zobna miška se je stisnila v kot, vidno in slišno zasopihani maček pa se ji je počasi bližal.

Tedaj pa jutranji mir nenadoma prekine vrisk! V ulico vstopi fantek, ki se z vsakim korakom zdi večji in bolj strašljiv ter nenadoma prime mačka za rep in ga dvigne visoko v zrak. Maček, ki je iz lovca nenadoma postal plen, se začne zvijati, mijavkati, fantku pokaže kremplje in zobe, a ne pomaga. Fantek začne vihteti ubogo mačko po zraku, ko nenadoma glasno zagrmi ...”

Naš pravljičar zdaj nič ne vidi in nič ne sliši, tipka hitro in še ga misli včasih prehitevajo po desni in mu spet drugič po levi bežijo naprej, daleč stran.

“V slepi ulici se z gromom in bliskom pojavi nenavadna žival - imela je pasjo glavo z ogromnimi zobmi, telo konja, ki pa je bilo pokrito z luskami in z dolgim krokodiljim repom. Nenavadna žival je najprej jezno zarenčala, se postavila na zadnji dve nogi in nato zamahnila z repom ter prevrnila nekaj smetnjakov. Potem je z glasom kot bi drobila kamenje rekla fantku: “Spusti mačko! Takoj!” Okrutni deček je mačko nemudoma izpustil in želel pobegniti, a sedaj je bilo nenavadno bitje tisto, ki se je začelo oblizovati. Miška je drgetala in se skrivala za mačko, ki se ji je še vedno vrtelo v glavi, obe pa sta se oklepali dečkovih nog, ki si je obraz zakrival z rokami in v potokih točil krokodilje solze, ki so okoli njih ustvarjali malo jezero.

Potem pa je nenadoma v ulici, polni prevrnjenih smetnjakov in raztresenih smeti, zadišalo po cvetju. V ulico je vstopila čudovita ženska, oblečena v obleko iz samih rož ter z dolgimi kostanjevo rjavimi lasmi, v katere je imela vpleteno cvetje.  Z glasom, nežnim kot svila jim je dejala: “Pridite z menoj!” Znašli so se ob igralnem polju, kjer so ‘med dvema ognjema’ z velikim rdečim balonom igrali - kaktusi in ježi. Nenavadno igro, kjer je bilo predvsem veliko pokov in šumenja počenih in spuščajočih balonov, je čudovita gospa v cvetlični obleki začela fotografirati z velikansko marjetico, slike, na katerih so bile namesto ježev vrtnice brez trnov in namesto kaktusov visoke palme s povsem gladkimi debli, pa so se ves čas prikazovale na jasnem nebu.

Potem pa se je na nebu nenadoma prikazal velikanski cepelin, iz katerega se je spustila lestev, po kateri je cvetlična gospa zlezla v plovilo. Potem se je spustila iz cepelina še košara, v katero so se vkrcali nenavadno bitje, maček, Zobna miška in deček ... Ampak dečku ni bilo všeč, da ga bo nekdo nekam odpeljal in je začel prestrašeno in vse glasneje vpiti “Mami, mami, mami!!!” A mamice ni bilo nikjer, zato je še glasneje začel vpiti “Oči, oči, OČI!!!”

Pravljičar se v tistem trenutku prebudi in zmedeno pogleda nakrog. Pred njim stoji njegov sin in se mu vrže v objem. “Oh, oči, saj si tukaj.” reče s solzami v očeh, “Tako čudne sanje sem imel … o mali miški, ki jo je lovil maček, potem sem ji želel pomagati, pa nas je vse začela loviti ogromna, nenavadna zver, ki, ki ...” Pravljičar je objel svojega prestrašenega sina in se zazrl v računalniški monitor. Pravljica o tem, kako nastane pravljica, je bila napisana.  

Pravljica je bila objavljena v reviji Mama, ilustracije: Katja Oder

"Pametne" igrače za 21. stoletje

Sestavljanke - vedno "in"

Otroške igrače so morda najbolj zgovoren dokaz, kako drastično se je svet spremenil v zadnjih nekaj desetletjih. In tako kot igrače, so zgovoren dokaz tudi otroci, ki tehnološke novotarije pogosto osvojijo pred starši in zelo zgodaj postanejo izolirani od živega …

Igrače nekoč …

… so bile drugačne. Generacija rojena okoli leta 1990 je bila med zadnjimi, ki se je še igrala zunaj in jih vsaj v zgodnjem otroštvu še niso premamile igralne konzole, tablični računalniki, pametni telefoni in internet. Po drugi strani pa je ravno ta generacija odrasla v času tehnološke eksplozije in se danes, ko so stari 20+ let, družijo predvsem na družabnih omrežjih.

Bolj so igrače preproste,
bolj veselijo otroka

Generacija rojena desetletje prej je svoj prosti čas preživljala zunaj - fantje s(m)o bili veseli, če smo imeli kakšno žogo, dekleta so se v tistih časih zabavale predvsem z gumi twistom in hula-hop obroči. Ristanc, zemljo krast, med dvema ognjema, blokovske olimpijske igre, po travnikih in poljih so bila zgrajena prava mala mesta za različne igre. Barbike so bile takrat del prestiža in niso sodile v prostore izven čistih in urejenih stanovanj, Commodore64 ali SpectrumZX sta bila prisotna v domovih premožnejših, podobno železnica ali avtosteza.

Najmlajši niso bili zasuti z didaktičnimi igračami, govorečimi knjigami, pojočimi plišastimi spremljevalci in drugimi razvojnimi pripomočki … največkrat je bil dovolj že kar kakšen lonec iz omare, mame so vestno spravljale različne škatle in škatlice in otroška domišljija ni poznala meja.

… in danes

Danes je les zamenjala plastika. Lesene igrače, pobarvane z bio barvami imajo starši sicer rajši, a le do trenutka, ko preberejo, da so bio barve pravzaprav popoln nateg.

Zvezde stalnice sicer so - LEGO kocke, sestavljanke in pobarvanke. Pa čeprav so tudi za LEGO kocke nekateri otroci leni in prisegajo na Playmobil, ker jih ni treba sestavljat. Tudi sestavljanke dobivajo 3D podobo, mlajši otroci pa so zelo navdušeni predvsem nad tistimi, ki imajo večje in trše kose.  

Navadne plišaste igrače so zamenjale takšne, ki jih je mogoče upravljati na dotik, pojejo, pripovedujejo zgodbice … z redkimi izjemami je večina teh igrač hitro pokvarljivih, zvok pa je nekje med hreščečim in cvilečim ter posledično nerazumljiv. Redke in čudovite izjeme pa bodo navduševale in odlično služile več kot le enemu otroku.   

Najmlajši so sicer najbolj zadovoljni s preprostimi stolpi, ki jih je treba zlagat - in podirat!!!; pripomočki za prepoznavanje in razvrščanje oblik in preprosto čemerkoli, kar proizvaja naraven zvok oz. ropota.

Otroci ne potrebujejo dragih
igrač

Najbolj žalostno je seveda to, da so otroci obkoljeni s toliko igračami, ki jih zaposlujejo ves prosti čas in z zvoki zapolnijo vsak skupni trenutek, da otrok nima časa za razvijanje nekega lastnega sveta. Kdaj ste nazadnje videli deklico, ki bi plišasti igrači pripovedovala zgodbico ali pa fanta, ki bi z avtom, komaj večjim od njegove dlani, odkrival nove svetove? Ne, danes igrače naredijo vse same, samo pravi gumb je treba pritisnit. In seveda - ker imajo otroci toliko super igrač, ki pa so namenjene zgolj igranju v sobi, sploh nočejo več ven, na zrak. In tako se vzgaja generacija »motoričnih debilov«, ki ne znajo teči, skakati, se igrati z žogo, …

Igrače »prihodnosti« …

Hollywood je 20 let nazaj obljubljal leteče avtomobile, pa vendar si najbrž niti ustvarjalci filmov niso znali predstavljati, kaj vse bo res prineslo 21. stoletje. Otroci nočejo več papirnatih knjig, saj imajo bralnike e-knjig ali pa tablične računalnike. Namizne igre niso zanimive, saj imajo večje ali manjše, v vsakem primeru pa drage konzole. Televizije, kjer smo nekdaj poznali 6-10 programov, danes zgolj otrokom ponujajo 20 otroških programov v kar nekaj jezikih. Otroci že v vrtcih obvladajo tablične računalnike, ki ob vstopu v šolske klopi skupaj s pametnim mobilnim telefonom (in kakšno prenosno konzolo) tvorijo nujno opremo.  

Starši, ki otrokom kupijo tovrstne »igrače« bi se morali najprej vprašati ali njihov otrok to potrebuje? Ali je pametno, da otroci, ki komaj sami nosijo šolsko torbo, vsak dan v šolo nosijo nekaj stotakov vredne »igrače«? Zanimivo je, da bodo starši še vedno zelo nezaupljivi in zaskrbljeni, če bo moral otrok pred desetim letom sam v šolo in domov ali pa, da bi ga poslali v trgovino nakupit nekaj stvari. Za to so dolgo časa premajhni ...

Namizne igre za stare 0-99 let

Otroci imajo posledično vedno več težav s pisanjem, saj predvsem tipkajo … imajo težave z govorom, saj predvsem poslušajo …imajo težave z vidom, saj so ti mali zasloni očem vseeno škodljivi ... težko se zberejo, saj so bombardirani z neverjetno količino informacij in si vsako stvar lahko neštetokrat ponovijo …

In da, vse našteto so lahko odlični pripomočki za učenje in tudi za igro, a so starši tisti, ki morajo otroku odmeriti čas za uporabo in predvsem so starši tisti, ki morajo presoditi, kdaj otrok potrebuje npr. lastni mobilni telefon ali tablični računalnik. Otrok seveda meni, da ga potrebuje takoj, sploh, če je žal med tistimi redkimi, ki ga v razredu nima.  

Za mnenje smo vprašali tudi učiteljico prve triade na OŠ Riharda Jakopiča v Ljubljani

Kakšne igrače opažate, da so priljubljene med otroci in ali se vam zdijo primerne?

»Učenci se najraje igrajo s športnimi rekviziti (žogami itd.), temu pa sledijo računalniške igre, družabne igre in kocke. Poleg omenjenega se igrajo še z akcijskimi junaki ter sestavljankami. Pri starejših učencih je situacija najbrž drugačna.«

Tehnološki napredek zadnjih let je nesluten in vedno bolj se mu zdi, da so mu podlegli tudi otroci?

»Na tehnološki napredek je treba gledati s pravo mero razuma. Računalnik je lahko zelo dober vir informacij, ki so otrokom prikazane na zanimiv in njim privlačen način, seveda pa je potrebno postaviti zdravo mejo uporabe le-tega.

Opažam, da je tehnološki napredek doprinesel k lažji in hitrejši dostopnosti do (poceni) igrač, s katerimi pa so otroci čedalje bolj zasičeni. Številne igrače na trgu nudijo otrokom pretirano multisenzorno doživljanje in otroke s svojo atraktivnostjo (bleščečim videzom, zvoki ipd.) sprva privlačijo, a prav zaradi navedenega pogosto zavirajo razvoj kreativnosti in domišljije.

Mislim, da so otroci nemalokrat »žrtve« tehnološkega napredka v smislu prenasičenosti, saj se mi dozdeva, da utegnejo imeti, (tudi) zaradi potrebe po nenehnih impulzih iz okolja, težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti, kar pa utegne imeti (vsaj) v šolskem okolju dolgoročne posledice.«  

Na eni strani gre krivdo za to najbrž pripisati staršem, na drugi pa je vedno prisotna otroška želja imeti, kar ima najboljši prijatelj.

»Iz pogovora z učenci je jasno, da jim starši čas, ki ga preživijo za računalnikom, omejujejo, recimo največ pol ure dnevno. Starši imajo v tej starostni skupini otrok (do 8 let) še velik vpliv na izbiro ter uporabo igrač, poleg tega pa starši še lahko vplivajo na to, koliko časa bo njihov otrok preživel za računalnikom in drugimi video napravami.

Želja po »imeti novo igračo« pri nekaterih otrocih ni več tako izrazita, poglavitni vzrok za to pa gre iskati v prehitri zadovoljitvi otrokovih želja, s čimer igrača izgubi na pomenu.

Menim, da bi se morali starši pred nakupom »tistega nekaj«, kar ima najboljši prijatelj ali vrstnik v prvi vrsti vprašati, zakaj ima njihov otrok takšno željo. Žal, ugotavljam, da so številni otroci, ki imajo (predrage oz. »drugačne«) igrače, željni pozornosti, včasih pa tudi priljubljenosti med vrstniki. Na tem mestu se mi poraja misel: Danes si otrok »kupuje« pozornost in priljubljenost z igračami, s čim si bo navedeno »kupoval« v prihodnosti?

Poleg tega se mi zdi smiselno, da starši otroka že zelo zgodaj naučijo, da ne more dobiti vsega, kar si želi oz. da se mora za dobljeno potruditi. Menim, da bo otrok le na ta način razvil zdrav odnos do stvari (igrač), okolja (vrstnikov) in najpomembnejše, sebe.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2014

Besedo ima očka: darila, darila, darila ...

Za nekatere je sezona daril in obdarovanja že mimo, pri nas pa decembru sledijo trije meseci, polni rojstnih dni, polni pričakovanj, obljub in včasih tudi solza. Želje so eno, realnost pač nekaj povsem drugega, sploh v časih, ko moramo res gledati na prav vsak evro …

Taras je glede svojih želja sploh postal zelo zahteven odkar je v šoli. Nisem verjel, da je mogoče, da so otroci že v drugem razredu lahko tako obremenjeni z blagovnimi znamkami in da jim je lahko nekdo predmet posmeha zgolj zato, ker je oblečen ali se igra z nečim, kar mu je preprosto všeč. In kar je še huje - tisto, kar je bilo še včeraj (včasih dobesedno včeraj) nujno in najbolj vroča roba, je naslednji dan že povsem nezanimivo in preživeto. In šokiran sem, ko nosi informacije o vedno novih igračah, ki so priljubljene med sošolci in brez katerih si pač izločen … “Ne moreš se igrati z nami, kar pojdi stran.” In temu že dovolj nesramnemu dodajo potem še “Zakaj pa imaš ti še vedno enako šolsko torbo kot lani?!”, “A tebi so pa všeč Angry Birds, to je za dojenčke!”, “Poglejte ga, Bakugane ima na puščici!” in še in še in še.

Družinsko igramo Moja Slovenija junior

Otrok pride domov jezen in razočaran. “Vsi se mi smejijo!” Staro puščico nekam potlači, torbo nalašč meče in brca, da bi se uničila … oblačila, ki so bila še teden dni nazaj razlog za neizmerno veselje, so mu nenadoma pretesna in neudobna … igrač, ki si jih je tako zelo želel, ne bi imel več. Njegovim prijateljem te stvari niso všeč in jih ne želi več imeti. Pa ne pomaga, da otroku razlagaš, da naj vse to presliši, da v šoli šteje učni uspeh, urejeni zvezki in pospravljena torba. Pa je komaj v drugem razredu!!! Kaj nas čaka v višjih razredih in kaj nas čaka čez dve leti, ko bo osnovnošolski prag prestopila še Vita?!

On želi imeti svoj PSP (prenosna PlayStation konzola), svoj mobitel in kopačke. Pa seveda najrajši kar vsak teden novo šolsko torbo in druge pripomočke. Vsaj enkrat na mesec bi šel na kakšen vikend oddih, morda na smučanje ali kopanje, kdaj na bowling in kdaj v kino … za šolo ne bi naredil nič, ker je šola itak brezvezna.

Hm, kdo je pokvaril otroka - šola, sošolci?

Ne razumem niti staršev, ki dajo otroku v drugem razredu zelo drag telefon, da ga nosi v šolo, otrok pa potem med poukom odhaja na WC in tam igra igrice. Telefon je lahko seveda tudi PSP ali pa vsak teden druga nova igrača, ki stane vsaj desetaka. Ne le druga, torej tudi draga igrača. Igrače gredo v šolo, domov pa ne pridejo. “Zamenjal sem jo, pozabil, pustil na polici …” Seveda sva midva čudna, ko mu rečeva, naj si nese kakšno knjigo ali pa vsaj strip in pač bere. Naj riše, ustvarja …

Doma smo naredili razpored učenja. Vsako popoldne aktivnosti za šolo, po 15 minut. Brez izpolnjenih obveznosti ni igre. Zahtevava, da pomaga pri hišnih opravilih. In če bo še brzdal svojo jezo in začel ubogati, bo začel prejemati skromno tedensko žepnino. Namreč, če si tako zelo nekaj želi in sva midva preveč nesramna in sebična (ja, čisto zares), da mu tega nočeva kupit, naj varčuje. Za začetek je fant spoznal, da sto evrov (kolikor stane PSP) sploh ni tako malo denarja in da teh sto evrov ni tako preprosto zbrati. Seveda si je vmes že premislil in se odločil, da si bo rajši kupil mobilni telefon, a kaj, ko tudi ti niso ravno poceni. Tako zdaj nosi na kupček kovance in seveda objokuje lastno nespametnost in neposlušnost, zaradi katere mu je za posteljo ušel bankovec za deset evrov.

Seveda si želiva, da se bo počasi začel zavedati vrednosti denarja, da bo ugotovil, da si je treba vsak evro prislužiti in posledično biti odgovoren za stvari, ki si jih kupiš z zares lastnim denarjem. Seveda ga vnaprej opozarjava, da PSP ni nekaj za vse večne čase in da se bodo njegovi sošolci medtem najbrž navduševali že nad novo novotarijo, ki je on (spet) ne bo mogel imeti in naj denar rajši varčuje za kaj pametnejšega. Ampak on hoče TO in hoče ZDAJ!

Pravzaprav komaj čakam, da bo pomlad in da bomo šli lahko ven … s kolesom, rolerji, žogo in da ga bodo nehale preganjati želje po materialnem in instantnem. Sreča se skriva marsikje drugje kot v trapastih japonskih pogruntavščinah za nespametno zabijanje časa in zaviranje kreativnosti. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2014.