Najpomembnejša postranska stvar na svetu

Nadaljujem s predstavitvami zanimivih (avto)biografij na temo športa in če sem prejšnjič objavil zapis na temo jugoslovanske košarke, tokrat nekaj o nogometu ... Najbolj obširno o izvrstni biografiji morda najboljšega nogometnega trenerja vseh časov, potem pa še čisto na kratko o igralcih in dogodkih ...

Alex Ferguson - AVTOBIOGRAFIJA

Tako kot obstajajo posebni igralci, obstajajo tudi zares posebni trenerji in eden izmed tistih, ki se je že zapisal med največje, je vsekakor sir Alex Ferguson. Kar 27 trenerskih let je posvetil Manchester Unitedu in v tem času na klubski ravni  osvojil praktično vse mogoče in delal s številnimi igralci, ki jih lahko upravičeno štejemo med najboljše.

Zgodba o tem karizmatičnem Škotu se začne v ladjedelniškem okrožju v Glasgowu, kjer je začel v težaškem, garaškem okolju Alex graditi svoj značaj, kot mnogi vrstniki pa se je kmalu zaljubil v nogomet. V najstniških letih je začel resneje igrati - bil v vlogi tako napadalca kot celo vratarja in čeprav mu sprva ni nihče napovedal posebej bleščeče kariere, je bil v sezoni ‘65-’66 celo najboljši strelec škotske lige, kar mu je prineslo mesto pri Rangersih. Zanimivo je, da je pri Rangersih (čeprav je bil tedaj njegov prestop najdražji v zgodovini škotskega nogometa) kmalu padel v nemilost in to zato, ker je bila njegova žena katoliške veroizpovedi, a sam trdi, da je bilo vse bolj povezano s porazom v finalu škotskega pokala proti Celticu. Aktivno je prenehal igrati leta 1974, pri komaj 32-ih letih in postal najprej trener dveh manjših klubov, dokler ni leta 1978 prevzel vajeti Aberdeena.

Že tedaj je slovel po svoji izjemni strogosti, a je imel zaradi svoje mladosti velike težave z avtoriteto, poleg tega klubu sprva ni šlo najboljše, vse do prelomne sezone 1979-80, ko je Aberdeen osvojil škotski naslov, kar je bilo obenem tudi prvič po petnajstih letih, da naslova nista osvojila Celtic ali Rangersi. Ekipo je to povezalo in čeprav so se mnogi igralci vzkipljivega Fergusona vse bolj bali, so vseeno spoznali, da njegov način dela prinaša rezultate. V sezoni -’82-’83 pa je Aberdeen s Fergusonom na čelu pošteno vznemiril tudi Evropo - najprej je v Pokalu pokalnih zmagovalcev (nekakšen predhodnik Lige Europa) izločil izredno močni Bayern in v finalu še favorizirani Real Madrid, v evropskem superpokalu pa potem premagal še Hamburg. Ferguson je nenadoma postal zanimiv številnim večjim (Rangersi), predvsem angleškim klubom (Arsenal), a je ostal zvest Aberdeenu do leta 1986 in v sezonah, ki so sledile, kalil izredni karakter.

V tem obdobju se je prvič (in zadnjič) spoprijel tudi z reprezentančnim nogometom in v času kvalifikacij in na svetovnem prvenstvu leta 1986 vodil škotsko reprezentanco in bil nato glavna tarča govoric in želja - Arsenal, Tottenham, Liverpool ali Manchester United. Ferguson na tem mestu iskreno spregovori o svojih pomislekih in zadržkih, tudi pri sprejetju morda najtežje in hkrati najpomembnejše odločitve svoje kariere, ko je novembra 1986 podpisal pogodbo in postal trener Manchester Uniteda. Seveda nima nobenega smisla in tudi Ferguson se temu spretno izogne, “kaj bi, če bi” - ekipo je prevzel v ne najboljšem obdobju (podobnosti s trenutnim stanjem in prihodom Van Gaala so seveda zgolj naključne)in hitro zavihal rokave. Igralci, sploh tisti najbolj zvezdniški, so imeli težave z alkoholom, rezervisti pa s poškodbami in Fergusonov začetek na klopi Uniteda ni bil tako zmagovit, kot bi kdo mislil, sam pa ga opisuje kot najbolj temačno obdobje v karieri in življenju.

Potrebno je bilo čakati do sezone ‘92-’93, ko je Manchester United po kar 26 letih vendarle dočakal nov naslov angleškega prvaka, zasluge pa so šle odličnemu paru Eric Cantona - Mark Hughes. Od te točke naprej Ferguson počasi gradi tisto veliko moštvo s Schmeichlom, Giggsom, Keanom, aktiven je pri delu z mladinskim pogonom (kjer so se kalili Scholes, Beckham in mnogi drugi prihajajoči zvezdniki “rdečih vragov”), seveda pa tudi konkurenca ne počiva.

Alex Ferguson na svoj pronicljiv in duhovit način niza anekdoto za anekdoto - rivali Liverpool, Manchester City, Arsenal, Tottenham, tedaj izredno močna Aston Villa, evropski obračuni, odmevni verbalni dvoboji s trenerskima kolegoma Wengerjem in Mourinhom ter seveda zvezdniki, ki so se vrstili v garderobi - Barthez, Stam, van Nistelrooy, kasneje Beckham, Rooney in seveda Cristiano Ronaldo. Mnogi so v klub in v Fergusonove roke prišli kot izdelani igralci, a so se morali prilagoditi na njegov način dela in razmišljanja, igranja … tisti, ki tega niso bili sposobni, so odšli. Mnogi so prav po njegovi zaslugi zablesteli v vsem sijaju in se drago prodali - Beckham in Ronaldo sta vsekakor odlična primera. Fergsuon je tudi tu brez dlake na jeziku in odkrito napiše in razjasni marsikateri incident, nesporazum, spor in svojo očetovsko vlogo številnim (mlajšim) igralcem, ki so ga - hoteli ali pa ne; v svoji karieri potrebovali. 26 let in 38 lovorik, med njimi tudi kar 13 ligaških naslovov in dvakrat osvojena Liga prvakov.

Številni so mnenja, da je bila njegova največja napaka odhod leta 2013 in izbor Davida Moyesa za novega glavnega trenerja. Zdi se, da si Manchester United še vedno ni opomogel po šoku, v tej sezoni pa navkljub desetinam milijonov funtov, zvenečim okrepitvam in odličnemu trenerju še vedno ne kažejo podobe (in iger), ki bi tekmecem vlivala strah v kosti. Zdi se, da se zgodovina ponavlja …

Zdi se neverjetno preprosto, ko se Ferguson psihološko in taktično v avtobiografiji povsem “razgali”, a tudi on je potreboval takorekoč dvajset težavnih let, da je prišel do položaja, ko je lahko pravzaprav brezskrbno odločal in držal vse vajeti v svojih rokah. Igralci so ga morali upoštevati (in spoštovati), enako trenerski štab, njegovo delo je bilo nedotakljivo tudi pri lastnikih kluba in celo vedno nemilostni britanski novinarji so raje molčali. Ferguson je pomenil neuspeh in bil je toliko gospoda, da je za neuspeh odgovarjal sam.

Krivično se zdi, da Pepa Guardiolo primerjajo z njim … trenerja, ki je dvakrat prišel v ekipo z izdelano igro, zmagovalno mentaliteto in številnimi fantastičnimi igralci. Uspeh je bil posledično neizogiben. Ferguson je kot po pravilu prihajal v razbite ekipe, polne težav in on je bil tisti, ki je iz pogosto povprečnih igralcev ustvarjal nogometne fantaste. Alex Ferguson je pač trener z veliko začetnico in ne glede na to, kdo bo še stopil v njegove čevlje, mu bodo ti kar nekaj številk preveliki.    

Priporočam tudi:

David Lagerkrantz in Zlatan Ibrahimović - JAZ SEM ZLATAN IBRAHIMOVIĆ

Odlično napisana zgodba iz prve roke o problematičnem, a nadarjenem mladeniču, ki v sebi združuje balkanski temperament in južnoameriške veščine in katerega kariera je že v zenitu, ni pa še doživel tistega pravega vrhunca.

David Beckham - MOJA ZGODBA

Eden prvih in marketinško še danes najbolj zanimivih nogometašev, ki je bil na igrišču po krivici pogosto zapostavljen, saj sodi med največje. Biografija se konča v Madridu, čeprav se je njegova pot potem nadaljevala še onstran luže.

Juan Vasle - USTAVITE SVET - MUNDIAL JE TU!

Strokovnjak in poznavalec predvsem južnoameriškega nogometa je pripravil zanimiv in izredno berljiv pregled 17 svetovnih prvenstev v nogometu in se osredotočil tudi na pogosto prezrte in spregledane zgodbe in dogodke.

Ivo Gajič - BRANKO OBLAK

Za mnoge največji slovenski nogometaš vseh časov, ki je igral proti največjim in brez dlake na jeziku spregovori o številnih rivalstvih in položaju slovenskih nogometašev v jugoslovanskem in slovenskem prostoru.

Jaka Lucu - POLJUB SREČE

Lucu se je z zvrhano mero kritičnosti osredotočil predvsem na pravljični 18.11.2009 in pestro zakulisno dogajanje, ko se je naša izbrana vrsta z zmago nad veliko Rusijo še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu.  

Luca Caioli - RONALDO

Italijanski novinar se življenja in (nedokončane) kariere enega največjih nogometašev 21. stoletja loteva predvsem z novinarskega vidika. Sicer zanimivi knjigi manjka predvsem nekaj več osebnega dotika glavnega akterja.   

Ukradene sanje jugoslovanske košarke

Veličino posameznih športnikov največkrat merimo na podlagi dosežkov v njihovi karieri. Kako pa jim je uspelo, koliko truda, volje in odrekanja so morali za svoj uspeh vložiti? O mnogih so bile napisane knjige, mnogi so knjige napisali sami. Kaj je boljše - pogosto samopoveličevalen pristop pripovedovanja v prvi osebi, ki lahko marsikaj zamolči ali nek novinarski, statističen pristop, ki pa ne ponudi nič več od tistega kar v veliki večino vemo ali preberemo na spletu.

Juanan Hinojo - UKRADENE SANJE JUGOSLOVANSKE KOŠARKE, 1. in 2. del

Španski avtor Juanan Hinojo je kot mnogi drugi z dobršno mero zavidanja in čudenja spremljal navdušujoče tekme jugoslovanske reprezentance predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se modremu stroju enakopravno lahko zoperstavili le že takrat izredno močna, čeprav amaterska ekipa ZDA in pa Sovjetska zveza. Dve desetletji kasneje se je odločil tako s pomočjo literature kot tudi prek pogovorov z nekaterimi glavnimi akterji raziskati veliko skrivnost “nerazložljivega” uspeha jugoslovanske klubske in reprezentančne košarke, ki se ni začelo šele v osemdesetih, ampak že veliko prej.  

Začne z velikimi štirimi botri jugoslovanske košarke, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni postavili temelj uspeha in med katerimi je bil najpomembnejši Aleksandar Nikolić, nadaljuje z njihovimi učenci - Žeravico, Novoselom, Pešićem, Tanjevićem, Skansijem, Ivkovićem, Maljkovićem in Obdarovićem - imena, ki še danes vzbujajo (straho)spoštovanje celega sveta. Zanimivo je iti po poti, ki je najboljše jugoslovanske klube (in reprezentanco) pripeljala od nezaustavljivih napadalcev do briljantih obrambnih strokovnjakov in jih na vrhuncu povezala v nepremagljivo silo. Avtor se je poleg uspehov mladinskih in članskih reprezentanc poglobil tudi v klubsko dogajanje in pod drobnogled vzel vse tri velikane - zagrebško Cibono, beograjski Partizan (in deloma tudi Crveno zvezdo) ter splitsko Jugoplastiko (oz. kasneje Pop84), ki v Evropi tako po zaslugi odličnih trenerjev in igralcev niso imeli prave konkurence.  

Pisanje, ki občasno zajadra v preveč statistično področje, seveda še dodatno začinijo in zabelijo številne anekdote in potrjene govorice, ki odkrijejo kakšno tančico skrivnosti, zakaj je komu morda uspelo le v klubu, ne pa tudi v reprezentanci in kje tičijo razlogi za tiste redke, a tedaj zelo nepričakovane neuspehe. Posebno pozornost seveda nameni tudi najbolj izstopajočim košarkarjem - generaciji iz sedemdesetih, ko so kraljevali Čosić, Kičanović, Dalipagić, Daneu, Slavnić, Delibašić in seveda tisti neverjetni iz osemdesetih s Petrovićem, Kukočem, Divcem, Paspaljem, Rađo, Đorđevićem in Zdovcem, posveti pa se tudi mlajši generaciji, ki je zablestela (čeprav z le redkimi izjemami) v drugi polovici devetdesetih, kar nekaj biserov pa ni bilo izbrušenih v dragulje.  

Po letu 1990 in predvsem po svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1991 dinamika zgodbe začne padati - najboljši so iz Jugoslavije odšli po Evropi oz. ZDA, Jugoslavija je razpadala, čeprav je tedaj predvsem Srbija (oz. ZR Jugoslavija) uspela še nekaj let držati stik s svetovnimi velesilami in sanj je bilo konec. Na olimpijskih igrah v Barceloni 1992 smo videli spopad Hrvaške in tistega edinega pravega ameriškega Dream Teama, žal pa ne bomo nikoli izvedeli, kako bi se morali za zlato medaljo potruditi Jordan, Magic Johnson, Larry Bird, Ewing, Barkley, če bi jim nasproti poleg Petrovića, Kukoča, Vrankovića in Rađe stali še Divac, Paspalj, Đorđević, Danilović, Zdovc in še kdo. Reprezentanca s privzgojeno mentaliteto garaških zmagovalcev, ki se ne predajo do zadnjega sodnikovega žvižga.

Najbolj celovita, natančna in hkrati zanimiva biografija o jugoslovanski košarki je pravzaprav obvezen del zbirke vsakega zanesenjaka, ki je stiskal pesti in navijal tako za “plave” kot za svoj najljubši klub in ki se še zdaj spominja nepozabnih obračunov iz časov najboljše in tudi najlepše košarke. Vsi mladi bi morali knjigi prebrati že samo zato, da spoznajo, da tiste zgodbe o neskončnih metih na koš, urah dodatnih treningov in posledičnem uspehu niso pravljice, ampak dejstva. Hinojo je vse zgodbe povezal v zanimivo celoto in je to storil boljše, predvsem pa bolj objektivno in z mnogo več spoštovanja, kot bi to storil kak domači avtor, ki bi favoriziral tega ali onega. Hinoju je jasno - zmagovala je odlična ekipa fantastičnih posameznikov z nenadkriljivim trenerjem na čelu.  

Knjigi potrjujeta kar nekaj dobro znanih dejstev, ki bi se jih morala zavedati tudi današnja generacija športnikov in generacij, ki prihajajo - vrhunskega športnika bosta ustvarila talent in predvsem zvrhana mera garanja in treningov. Generacije trenerjev in tudi igralcev v bivši Jugoslaviji so se tega dobro zavedale in zato je bivša skupna država lahko ustvarila toliko izrednih športnikov in to ne le v košarki.

Srečanje realnega in domišljijskega sveta

Zdi se, da je pogled na svet z vidika otroka enak pogledu skozi rožnata očala - svet je pisan in poln barv, dobrote, veselja in smeha. Morda tudi zato, ker otroci veliko časa preživijo v nekem drugem, domišljijskem svetu, ki so si ga ustvarili sami, ampak … kje so meje in kako jih otroku razložiti?

Ena večnih starševskih dilem je, koliko časa in pozornosti nameniti otroku? Če se z njim ukvarjamo preveč, bo vedno navezan na nas (oziroma na odraslo osebo) in se ne bo znal igrati sam ter razviti nekih domišljijskih vzorcev, ki so pravzaprav nujno potrebni za neko razigrano otroštvo. In po drugi strani, če ga prepuščamo samoti - ali pač samostojnosti; bo veliko hitreje in najbrž tudi bujneje razvil “svoj” domišljijski svet, ki pa pogosto ni v sozvočju z realnostjo. Zato je pravzaprav najpomembneje, da starši prepoznajo, kdaj otrok potrebuje njihovo bližino in kdaj se lahko brez skrbi igra sam. To je pravzaprav najtežje takrat, ko imamo samo enega otroka ali pa je med njimi morda (pre)velika starostna razlika.

Kuhar …

Vita pomaga v kuhinji

Kaj otrok počne med igro, je seveda močno odvisno od tega, kaj lahko opazuje doma. Štedilnik, lonci, mešalniki in drugi kuhinjski pripomočki so vsekakor med najbolj priljubljenimi, ne glede na to, ali imate doma fantiča ali dekle. Tudi v njihovih kuhinjah bo ropotalo, se sekljalo, brbotalo, cvrčalo, mešalo, žvrkljalo, pomivalo in pospravljalo, pripravili vam bodo najrazličnejše jedi in najbolj nenavadne kombinacije, kar si jih vi lahko predstavljate. Otrok bo seveda pričakoval, da boste pojedli in popili, kar vam je postregel. Sedaj ste na potezi vi, da otroku razložite, da ste seveda pojedli vse, pa čeprav mu vračate polno skledico. Zato, ker se igrata, ste pojedli vse in ne pozabite dodati, da je bilo to zagotovo nekaj najokusnejšega, kar pa najbrž pomeni, da boste morali pojesti še vsaj eno porcijo.

A kar se kuhinje tiče, malim kuharjem seveda nevarnost preti, ko stopijo v pravo kuhinjo in želijo pomagati. Tam so metlice mešalcev vseeno zelo hitre in nevarne, pokrovke in lonci so vroči, voda je vrela in noži zelo ostri. Zato je zelo pomembno, da otroku povemo in pokažemo (!), kaj vse se lahko v kuhinji zgodi, če ni previden in prepričani ste lahko, da bo ta varnostna navodila upošteval tudi v svoji kuhinji. Seveda pa vse naštete nevarnosti niso razlog, da mu ne bi zavezali predpasnika in ga vključili v kuhinjo, kjer bo pomagal po najboljših močeh in se učil.

Mojster za vse …

Adam popravlja

Predvsem pri fantih bo za navdušenje poskrbelo raznovrstno orodje, s katerim bodo lahko popravljali - igrače, opremo v sobi, … Kladiva, žage, vijaki, deščice, električni izvijači, lični zabojčki in kar celi delovni pulti. Očetje bodo presenečeni, dedki pa prekipevali od ponosa, ko bodo fantje v roke prijeli kladivo in povsem brez težav zabijali žeblje! Tu se vam ni treba posebej bati, saj tudi udarec s plastičnim kladivom zelo boli, nekaj več previdnosti pa namenite, kadar bodo v bližini žage, električni priključki, žarnice in seveda ne bo čisto nič narobe, če boste vašega malega mojstra že zgodaj navadili na varnost - čelada, rokavice in zaščitna očala niso za okras! Pomembno je, da otroci vedo, da je pravo orodje lahko res nevarno in se ga ne smejo dotaknit, če ni poleg njih tudi odrasla oseba, ki zna z orodjem rokovat - če prime sveder svojega vrtalnika je to nekaj povsem drugačnega, kot če prime pravi sveder, ki se vrti s hitrostjo nekaj tisoč obratov na sekundo!

Varuška …

Veliko se spremeni v družini, če je na poti še en otrok. Starejšemu otroku se seveda sprva zdi imenitno, da bo dobil novo igračo oziroma osebo, s katero se bo lahko igral. Pa slednje vsaj lep čas žal še ne bo mogoče, lahko pa tudi vi malce osvežite svoje znanje - dojenčka ali kakšno drugo igračo lahko previjate, hranite, kopate, tolažite, mu pojete pesmice in pripovedujete pravljice. In ko boste čez dan ali dva pokukali v otroško sobo, boste vašega malčka zalotili, kako previdno kopa najljubšo igračo, ga obriše, namaže, obleče in mu potem zapoje še pesmico. Tako ste naredili večkratno korist, saj ste starejšemu otroku odprli nova vrata v svet domišljije, poleg tega ste ga aktivno vključili v pričakovanje novega člana družine in mu že sedaj pokazali, da prihod dojenčka ne pomeni le igre, ampak tudi jok, slabo voljo, manj spanja in veliko odgovornost.

Taras bere Adamu

Posredno se bo otrok poistovetil tudi z različnimi liki, ki jih spoznava preko pravljic in risank, je pa tu še enkrat več treba pojasniti in postaviti mejo - sploh majhnim otrokom manjka občutka in znajo biti grobi, po drugi strani se morda ne zavedajo nevarnosti, ki jim grozi, če bodo pri ravnanju z resničnimi pripomočki neprevidni, tisti nekoliko starejši pa bodo morali tudi sami razmejiti čas za igro in delo in razviti občutek, da igra, ki jo obožuje on sam, morda še ni povsem primerna za mlajšega bratca, sestrico ali pa jo bo potrebno igrati nekoliko bolj enostavno in netekmovalno.

Domišljija je pozitivna

In priznajte, da je naravnost imenitno, ker vaš otrok vse zna in veliko ve. Kuha, pospravlja, lika, popravlja, skrbi za otroke … Naj otrokov domišljijski svet ne bo njegov edini svet in naj bo to svet, v katerega vi ne boste posegali in v njem postavljali pravil. To je njegov svet in njegova pravila, upoštevajte jih in spoštujte. Seveda bo to za otroka, kamor se bo zatekel, ko mu bo dolgčas ali ko mu bo hudo, a nikar ne iščite razlogov, da mu tam kdaj ne bi delali družbe.

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, februarja 2015.

Besedo ima očka: starševstvo kot blodnjak trpljenja?

Priznam, zvezo blodnjak trpljenja sem si sposodil od Johna Greena, odličnega ameriškega pisca in njegovega prvenca Kdo si, Aljaska?. Knjiga, ki se spopada z odraščanjem, težavami najstnikov, soočanjem s posledicami svojih dejanj in ponuja več odgovorov na filozofsko vprašanje Kako priti iz blodnjaka trpljenja?

Starševstvo kot trpljenje? Zagotovo bi najmanjši del starševstva označil kot trpljenje, ampak v prvi vrsti kot odgovornost, polno (sladkih) skrbi, ki so neizbežen del. In kot sem v enem svojih zapisov ugotovil nedavno - z otroci rastejo tudi skrbi. Tisti, ki kot starši v prvi vrsti in najbolj trpijo, so si pač izbrali napačen poklic. Biti starš je zagotovo najtežja stvar, za katero pa se vsak odloči sam (oziroma v paru) in največkrat tudi zavestno. In kakorkoli vedno povem, da je biti starš trem veliko težje, kot sem si predstavljal, pa ne bi tega menjal za nič na svetu.

Taras bere Adamu

Situacija pri nas doma je pač takšna, da vsak otrok zahteva svojo mero pozornosti in v nasprotju s pričakovanji največ pozornosti zahteva in če ne gre drugače, zgrda dobi najstarejši, ki bi nama moral biti v marsičem že v pomoč. In ker se mlajša hitro učita in vidita, da do pozornosti najlažje prideš zgrda in zato je naš dom zadnje tedne zaznamovan s kričanjem, metanjem po tleh, jokanjem, metanjem stvari in ja, priznam, starševsko nemočjo. Trpiva? Ne, temu ne morem reči trpljenje, je pa občutek nemoči res grozen.

Blodnjak, torej … blodnjak, po katerem tavava in iščeva izhod iz začaranega kroga prošenj in groženj. Blodnjak, v katerem se prevečkrat znajdeva v slepi ulici in nemočno tolčeva z glavo ob zid, saj veva, da sva spet naredila / ponovila (isto) napako. Včasih se je treba prepustiti toku in samo plavati, da ne potoneš. Velikokrat je treba biti gluh in slep in pustiti otrokom, da sami pridejo do spoznanj, kaj je prav in kaj ne ter kje je meja. Nekateri to znajo, nekateri se z vsemi neumnostmi svojih otrok sploh ne obremenjujejo, a ne midva. Nama gre v nos prav vsaka malenkost. In iz tega vidika lahko rečem, da sva ujeta v blodnjaku starševskega trpljenja, a sva si za trpljenje v prvi vrsti kriva kar sama. Blodnjak smo sezidali skupaj z otroci, opeko za opeko …

In kje je izhod? Katera je najina največja težava? V teoriji je tako neverjetno preprosto - otrok ne sprejemava takih, kot so. Ne znava sprejeti, da so otroci najino ogledalo in da se morava najprej spremeniti midva. V njihovi jezi vidim in čutim svojo jezo. V njihovi nemoči priti do zaslužene in opravičene pozornosti vidim lastno nemoč, da bi mi otroci posvetili pozornost in me poslušali, ko jim kaj govorim. Tudi takrat, ko me kaj vprašajo, pa se mi medtem, ko jim odgovarjam, oni pa se že sprejo; zdi, da me nihče ne posluša in da jih odgovor sploh ne zanima. In ker se prevečkrat zgodi, da imam občutek, da me nihče ne posluša oziroma še huje - nihče me ne sliši, povzdignem glas. In s tem začnem s podiranjem domin …

Vita in Adam plešeta

In seveda se po drugi strani čudim vsem tistim staršem, ki delujejo tako neverjetno mirni in sprijaznjeni ter brez kančka slabe vesti spremljajo (in sprejemajo) obnašanje svojih otrok - nevarne igre s še nevarnejšimi igračami, grde besede, neprimerno obnašanje, zasvojenost s sodobnimi tehnologijami, … Ali pa vsi tisti starši, ki želijo otroke ukrojiti po nekem svojem (lažnem) idealu. Oblačijo jih tako, kot je všeč njim, jesti jim dajejo samo tisto, kar sami predvidevajo, da je otroku všeč in ima rad, prijavljajo jih na najrazličnejše resničnostne šove z željo zadovoljiti lastne potlačene ambicije, izbirajo jim prijatelje, vero, … Oni so tisti, ki jim delajo domače naloge, rešujejo njihove konflikte, še enkrat živijo otroštvo in na ta način kompenzirajo napake, ki so jih počeli sami.

A otroci so nekje v svojem bistvu uporniki. Če jim starši rečejo, da je nekaj dobro, zdravo in priporočljivo in da jim bo zagotovo všeč, veliki večini otrok ne bo. Vsaj tisti trenutek ne. Upirali se bodo in počeli vse tisto, za kar pravzaprav dobro vedo, da ne smejo. Navihano vas bodo pogledali in pihnili v skledo polno moke, s flomastrom nekaj narisali na steno ali pa se polulati v hlače sredi kuhinje. Samo zato, da vam pokažejo, da jim vi - oziroma mi, ne bomo govorili, kaj morajo početi.

Sodeč po lastnih izkušnjah to traja tam nekje do 20. leta oziroma do trenutka, ko gredo otroci na svoje, ko vstopijo v svoj blodnjak. Takrat starši vidijo, česa so naučili otroke. Sprejemanja odgovornosti, samostojnosti, spopadanja s težavami in zmožnostjo reševanja tudi iz najbolj brezizhodnih situacij. V prvi vrsti jih bomo vsega tega naučiti tudi z lastnimi dejanji, ki se jim bodo vtisnila v spomin. In če kaj, si bodo moji otroci zapomnili, da ni njihov oče nikoli bežal stran od težav in da ni obupal. Pa naj je bil še tako izgubljen, vedno je našel izhod. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, januarja 2015.  

Besedo ima očka: Koliko te imam rad?

Morda poznate pravljico Sama McBratneyja A veš, koliko te imam rad?, v katerem mali zajček tik pred spanjem velikega zajca prepričuje, da ga ima najrajši na svetu. Večji zajec je seveda večji in malemu vsakič odgovori, da ga ima on enako rad, a zaradi velikost izgleda, kot da ga ima veliko bolj rad. Zajček ga občuduje in premišljuje, kako naj zajcu dopove, da ga ima on vseeno najbolj rad ...

Najlepše darilo - srečni otroci

Zadnje čase veliko razmišljam o tem, koliko se imamo radi. Mogoče tudi zato, ker sem se seznanil z dvema bolj žalostnima zgodbama. V obeh nastopata štiričlanski družini z očetoma, za katera bi težko rekel, da sta sploh izkazovala ljubezen. Prvi z grobimi dejanji, grdimi besedami in prepričanostjo, da je nedotakljiv. Sedaj se čudi, zakaj otroka, ki se dobro spominjata vseh izpadov in napadov; nočeta k njemu?! Drugi je za svojo “tarčo” izbral partnerico oz. mati svojih dveh otrok in jo ob vsaki priložnosti dajal v nič, ji izkazoval nespoštovanje in jo takorekoč prepričal, da je nesposobna za karkoli. Sam se ni niti trudil biti oče in z vsakim svojim dejanjem in z vsako izgovorjeno besedo je dajal vedeti, da mu družinsko življenje pač ni všeč in da ni zanj. Pri njih vsaj fizičnega nasilja ni bilo, pa čeprav je treba priznati, da besede včasih bolijo veliko bolj kot udarci.

Sam se zato velikokrat trudim, da stvari povem (napišem) tako, kot so. Tudi na teh straneh sem že večkrat zapisal, da nisem popoln oče in da s Heleno nisva popolna starša in sam jih ne poznam. Vsi delamo napake. Kako velike in kako pogosto, kako bodo vplivale na življenje in razvoj otrok … Včasih slišim kakšen očitek, da bi za kakšno stvar lahko prej razmislil, preden jo zapišem, kot se je zgodila. Lahko bi. Marsičesa mi niti zapisat ne bi bilo treba. In pogosto bi se zgodilo, da bi bilo manj ljudi užaljenih, žalostnih, razočaranih, … Ampak tak pač sem. Iskren. Iskrenosti učim tudi moje tri otroke.

Povej mi, če imaš rad, ko to čutiš, ne takrat, ko si česa želiš. Zaupaj mi svoje težave, pa čeprav morda ne bom najbolj vesel, ko jih bom slišal. Deli z menoj dvome, strahove, tegobe … morda ne vem odgovorov na vsa vprašanja, a skupaj jih bova zagotovo našla. Povej mi tudi, ko si name jezen, ko sem te razočaral in povej mi, zakaj je tako. Tvoja otroška ušesa včasih besede iz ust odraslega razumejo drugače. K meni lahko prideš tudi, ko si žalosten in ko se boš morda znašel v slepi ulici.

Ne želim biti eden tistih očetov, ki so svojim otrokom zgolj šoferji in bankomat. Ne želim biti eden tistih, ki pozabi na rojstne dni svojih otrok, ne pozna imena njihovih učiteljic in vzgojiteljic oziroma niti nima pojma, kdo je sploh njegov otrok. Kaj si želi nekoč postati …ne želim biti eden tistih staršev, ki je prvi ob otroku, ko ta prejme zlato olimpijsko medaljo, nima pa pojma, koliko naporov je bilo vloženih v treninge in ki se ni potrudil otroka potolažiti ob bridkih porazih. Niso le zmage tiste, ki štejejo, porazi so pogosto najboljši učitelj.

Tako Vita kot Taras sta z začetkom šolskega (oz. vrtčevskega) leta nadaljevala s svojo športno aktivnostjo. Taras je že za zadnji počitniški teden obiskoval košarkarski tabor Union Olimpije, Vito je sprva popolnoma prevzela gimnastika in tako smo se po konkretnem premisleku odločili, da poskusita. Seveda so tu udarci, porazi, izgubljene žoge, spodleteli prijemi in še kaj … ampak pomemben je pristop, volja, želja, odločenost. Taras vztraja, Vita je zaradi nezdravega okolja in napetega vzdušja na treningih kmalu odnehala. Nobenemu od (super)zvezdnikov, ki jih občudujemo na TV ekranih, ni uspelo čez noč in po naključju. Vsak uspeh v svetu športa je zasluga odrekanja, discipline in predvsem trdega dela. Vse našteto pa je tudi odlična popotnica za življenje - vsaka preizkušnja ju bo skalila in učvrstila, z vsakim porazom bosta postala odločnejša in vztrajnejša … a seveda le do trenutka, ko ju bova starša spodbujala in jima stala ob strani. Odrekati se bova morala tudi midva, a če to pomeni srečo za otroka, naj bo.

Toliko jih imava rada, da bi zanje pač naredila vse in da so za naju vedno zmagovalci.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, decembra 2014.