Harlan Coben - literarni mojster suspenza

Ne zgodi se prav pogosto, da bi šel brat knjigo določenega avtorja in bi me tako posrkalo, da bi šel brat takorekoč vse dosegljivo. Dela Harlana Cobena so takšna … Večplastnost, skrbno ustvarjeni liki, zanimivi dialogi in seveda zgodba, ki te vleče, da preprosto ne moreš nehati brati. A se pri piscih kriminalk rado zgodi, da pišejo po vzorcu, ki ga je zlahka predvideti. Tako sem šel brat drugo, pa tretjo, četrto, peto in šesto njegovo kriminalko. In če se mi je nekje na sredini že svitalo, kdo, kako in zakaj, se mi je na koncu samo zabliskalo in me osupnilo.

Kdo je Harlan Coben?

Harlan Coben, foto: Miram Berkley

Zaman boste iskali travme v otroštvu. Rojen 4. januarja 1962 v židovski družini, v Newarku, ameriškem mestu v zvezni državi New Jersey, ki se je dolga leta ponašalo z najvišjim številom umorov in ropov na prebivalca. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Livingstonu in tako ne preseneča, da se večina njegovih del odvija na ulicah Newarka, Livingstona in New Jerseyja, občasno pa zaide tudi v bližnji New York.

Myron Bolitar

Coben je po dveh knjigah v začetku devetdesetih ustvaril lik Myrona Bolitarja in vse ostalo je pravzaprav zgodovina. Myron Bolitar je imel pred seboj bleščečo košarkarsko kariero, saj je s študentsko ekipo osvojil dva naslova prvakov, bil izbran s strani Boston Celticsov, nato pa si je v pripravljalni tekmi proti Washington Bulletsom (he he) uničil koleno in športne kariere je bilo konec. Odšel je na Harvard, diplomiral iz prava in ustanovil agencijo MB SportsReps, znotraj katere zastopa športnike in druge slavne osebnosti. Seveda pa ne gre vse (oz. ne gre NIČ!) gladko, saj so njegovi klienti pogosti osumljeni umorov oz. drugih kriminalnih dejanj, ki jih bistri in vse bolj pretkani Bolitar rešuje s pomočjo pomočnika Wina in prikupne partnerke Esperanze.  

Nagrade in priznanja

Skrajšana žoga

Bolitarjeve dogodivščine so kot po pravilu med najbolj prodajanimi in branimi knjigami v ZDA in prispevajo levji delež k več kot 50 milijonom knjig, ki so bile prodane po svetu v okoli štiridesetih jezikih (v slovenščino sta prevedeni Usodna pogodba in Skrajšana žoga). Serija je tako uspešna, da je Coben začel ustvarjati literarni “spin-off” in ustvaril lik Mickeyja Bolitarja, Myronovega nečaka, ki pa - pozor, pozor!; rešuje bolj najstniško usmerjene orehe in bo pritegnil najstniške bralce.

Coben je prvi in edini, ki je v žanru “mystery fiction” (pri nas bi lahko to prevedli kot skrivnostna ali pa misteriozna fikcija) prejel najprestižnejše tri nagrade - edgar, anthony in shamus, za vsako od teh in številne druge pa je bil poleg tega večkrat nominiran.

Anthonyja je prejel za Bolitarjev prvenec Deal Breaker, shamusa in edgarja za Fade Away, še ena Bolitarjeva prigoda Back Spin pa mu je prinesla tudi nagrado barry. Od “neodvisnih” (torej tistih, kjer ne nastopa Bolitar in jih je v slovenščino prevedenih 6) knjig mu je še največ uspeha (a zgolj nominacije in nobene nagrade) prinesla Ne povej nikomur.  

Film

Knjige, ki kar kličejo po filmskih obdelavah, so producentskim hišam začuda nezanimive. Na platnih je bilo doslej mož uzreti le predelavo že omenjene Ne povej nikomur (z izvirnim naslovom Tell No One in filmskim Ne le dis à personne), ki so jo zakrivili Francozi. Film je bil leta 2006 najbolj gledan tujejezični film v ZDA, osvojil je nagrado lumiere (francoski zlati globusi) in od devetih nominacij za cezarje (francoske oskarje) osvojil štiri. Američanom to ni dalo miru in tako je njihova različica že v delu, govori pa se o serijalnih priredbah Bolitarjevih del.  

Ozadje

Šest let

Prva informacija, ki vam jo splet ponudi ob iskanju Harlana Cobena je, da “v romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.” Avtor tega sicer ne zanika, čeprav pravi, da idejo najde marsikje, a sama ideja vendarle ni odličen, berljiv in napet kriminalni roman oz. triler.

Bralcem bo hitro jasno, da ta teza ni iz trte izvita, saj se večina romanov začne z uvodom, kjer je pojasnjena rdeča nit. Ki vmes nekajkrat zamenja barvo in se zaplete ter preplete v literarni gordijski vozel, ki ga avtor potem potrpežljivo in previdno, nikakor pa predvidljivo razplete.

Liki

Coben ima izjemen občutek za ustvarjanje likov, ki niso zgolj dobri ali slabi, temveč takorekoč dobri in slabi z vsemi odtenki enega ali drugega ekstrema. Celo tistim na videz najbolj nedolžnim nad glavo visi kakšen greh, njihov idealen spomin kazi temen madež in tudi zato je predvidevanje razpleta tako nemogoče. Prav vsak je lahko kriv, tudi glavni junak, ki je načeloma nedolžen. Če že ni kriv tistega zločina, ki tvori rdečo nit, potem je ali pa še bo zakrivil kakšnega drugega.

Glavni liki se praviloma ne ponavljajo, izjemi sta dva stranska lika, ki pa nastopata v pomembni vlogi. Prvi je Eric Wu, enigmatični Korejec, ki je za čas otroštva v rodni Koreji pretrpel (in preživel) marsikaj in se nato izuril v hladnokrvni stroj za ubijanje. Njegovo orožje so roke - sprva neusmiljene kot jeklo in nato kirurško natančne in smrtonosne s pomočjo akupresure. Bolj kot z rokami pa z jezikom in umom upravlja odvetnica in zvezda lastnega resničnostnega TV showa Hester Crimstein, ki si jo zlahka predstavljamo kot (raz)sodnico v kakšnem od kmetavzarskih resničnostnih showov, kjer sodnik presoja najbolj bizarne zločine, ki si jih človeški um lahko izmisli. Odvetnica, ki se je bojijo tožilci, policisti, sodniki in pravzaprav vsi, saj s svojo neposrednostjo in odločnostjo zasenči še tako očitno bistvo. Nadvse zanimiv je tudi enkraten lik Squaresa, ki morda najbolje prikazuje to svetlo-temno batmanovsko plat velike večine likov v zgodbah. Človek s temno preteklostjo, ki je imel sredi čela tetovirano svastiko, kasneje pa je le povezal črte v štiri kvadrate (squares) in zdaj aktivno dela z mladimi, ki so iz tega ali onega razloga pristali na cesti, kjer se trudijo preživeti. Kaj še skriva, pa naj bo presenečenje.

Ujeti v preteklost

Likov pravzaprav ni veliko, saj prav vsak doprinese nekaj k zgodbi, a so naključno “nametani” po zgodbi, da poskrbijo za zmedo in spraševanje, kakšna je pravzaprav njihova vloga.  So le opazovalci, storilci, žrtve, očividci, “naključni” mimoidoči ali kaj povsem drugega. A na Cobenovem odru življenja je vsaka vloga odigrana premišljeno in z razlogom.

V slovenščini so nam na voljo Ne povej nikomur, Odšel je za vedno, Ena sama priložnost, Samo en pogled, Gozd in Ujeti v preteklost.

Coben ni misteriozen kot King, enigmatičen kot Brown, vohunski kot Follet ali Le Carre, nemogoče ga je primerjati z Wallaceom, Christiejevo ali Doyleom. Ima svoj, prepoznaven stil pisanja, ki bralca prikuje h knjigi - skozi večer in pogosto tudi noč. Knjigo je zanimivo znova brati in opazovati indice, ki kažejo na storilca, a je dogajanje napeto, polno in dinamično, da prav veliko časa za premišljevanje ni. Od prve do skoraj zadnje, petstote strani je pač nekaj ur branja, ki bodo šinile mimo. Najbrž boste šli potem preverit ključavnico in tudi spanec utegne biti nekoliko slabši, a nič hudega - bralska izkušnja je neprecenljiva!

Najpomembnejša postranska stvar na svetu

Nadaljujem s predstavitvami zanimivih (avto)biografij na temo športa in če sem prejšnjič objavil zapis na temo jugoslovanske košarke, tokrat nekaj o nogometu ... Najbolj obširno o izvrstni biografiji morda najboljšega nogometnega trenerja vseh časov, potem pa še čisto na kratko o igralcih in dogodkih ...

Alex Ferguson - AVTOBIOGRAFIJA

Tako kot obstajajo posebni igralci, obstajajo tudi zares posebni trenerji in eden izmed tistih, ki se je že zapisal med največje, je vsekakor sir Alex Ferguson. Kar 27 trenerskih let je posvetil Manchester Unitedu in v tem času na klubski ravni  osvojil praktično vse mogoče in delal s številnimi igralci, ki jih lahko upravičeno štejemo med najboljše.

Zgodba o tem karizmatičnem Škotu se začne v ladjedelniškem okrožju v Glasgowu, kjer je začel v težaškem, garaškem okolju Alex graditi svoj značaj, kot mnogi vrstniki pa se je kmalu zaljubil v nogomet. V najstniških letih je začel resneje igrati - bil v vlogi tako napadalca kot celo vratarja in čeprav mu sprva ni nihče napovedal posebej bleščeče kariere, je bil v sezoni ‘65-’66 celo najboljši strelec škotske lige, kar mu je prineslo mesto pri Rangersih. Zanimivo je, da je pri Rangersih (čeprav je bil tedaj njegov prestop najdražji v zgodovini škotskega nogometa) kmalu padel v nemilost in to zato, ker je bila njegova žena katoliške veroizpovedi, a sam trdi, da je bilo vse bolj povezano s porazom v finalu škotskega pokala proti Celticu. Aktivno je prenehal igrati leta 1974, pri komaj 32-ih letih in postal najprej trener dveh manjših klubov, dokler ni leta 1978 prevzel vajeti Aberdeena.

Že tedaj je slovel po svoji izjemni strogosti, a je imel zaradi svoje mladosti velike težave z avtoriteto, poleg tega klubu sprva ni šlo najboljše, vse do prelomne sezone 1979-80, ko je Aberdeen osvojil škotski naslov, kar je bilo obenem tudi prvič po petnajstih letih, da naslova nista osvojila Celtic ali Rangersi. Ekipo je to povezalo in čeprav so se mnogi igralci vzkipljivega Fergusona vse bolj bali, so vseeno spoznali, da njegov način dela prinaša rezultate. V sezoni -’82-’83 pa je Aberdeen s Fergusonom na čelu pošteno vznemiril tudi Evropo - najprej je v Pokalu pokalnih zmagovalcev (nekakšen predhodnik Lige Europa) izločil izredno močni Bayern in v finalu še favorizirani Real Madrid, v evropskem superpokalu pa potem premagal še Hamburg. Ferguson je nenadoma postal zanimiv številnim večjim (Rangersi), predvsem angleškim klubom (Arsenal), a je ostal zvest Aberdeenu do leta 1986 in v sezonah, ki so sledile, kalil izredni karakter.

V tem obdobju se je prvič (in zadnjič) spoprijel tudi z reprezentančnim nogometom in v času kvalifikacij in na svetovnem prvenstvu leta 1986 vodil škotsko reprezentanco in bil nato glavna tarča govoric in želja - Arsenal, Tottenham, Liverpool ali Manchester United. Ferguson na tem mestu iskreno spregovori o svojih pomislekih in zadržkih, tudi pri sprejetju morda najtežje in hkrati najpomembnejše odločitve svoje kariere, ko je novembra 1986 podpisal pogodbo in postal trener Manchester Uniteda. Seveda nima nobenega smisla in tudi Ferguson se temu spretno izogne, “kaj bi, če bi” - ekipo je prevzel v ne najboljšem obdobju (podobnosti s trenutnim stanjem in prihodom Van Gaala so seveda zgolj naključne)in hitro zavihal rokave. Igralci, sploh tisti najbolj zvezdniški, so imeli težave z alkoholom, rezervisti pa s poškodbami in Fergusonov začetek na klopi Uniteda ni bil tako zmagovit, kot bi kdo mislil, sam pa ga opisuje kot najbolj temačno obdobje v karieri in življenju.

Potrebno je bilo čakati do sezone ‘92-’93, ko je Manchester United po kar 26 letih vendarle dočakal nov naslov angleškega prvaka, zasluge pa so šle odličnemu paru Eric Cantona - Mark Hughes. Od te točke naprej Ferguson počasi gradi tisto veliko moštvo s Schmeichlom, Giggsom, Keanom, aktiven je pri delu z mladinskim pogonom (kjer so se kalili Scholes, Beckham in mnogi drugi prihajajoči zvezdniki “rdečih vragov”), seveda pa tudi konkurenca ne počiva.

Alex Ferguson na svoj pronicljiv in duhovit način niza anekdoto za anekdoto - rivali Liverpool, Manchester City, Arsenal, Tottenham, tedaj izredno močna Aston Villa, evropski obračuni, odmevni verbalni dvoboji s trenerskima kolegoma Wengerjem in Mourinhom ter seveda zvezdniki, ki so se vrstili v garderobi - Barthez, Stam, van Nistelrooy, kasneje Beckham, Rooney in seveda Cristiano Ronaldo. Mnogi so v klub in v Fergusonove roke prišli kot izdelani igralci, a so se morali prilagoditi na njegov način dela in razmišljanja, igranja … tisti, ki tega niso bili sposobni, so odšli. Mnogi so prav po njegovi zaslugi zablesteli v vsem sijaju in se drago prodali - Beckham in Ronaldo sta vsekakor odlična primera. Fergsuon je tudi tu brez dlake na jeziku in odkrito napiše in razjasni marsikateri incident, nesporazum, spor in svojo očetovsko vlogo številnim (mlajšim) igralcem, ki so ga - hoteli ali pa ne; v svoji karieri potrebovali. 26 let in 38 lovorik, med njimi tudi kar 13 ligaških naslovov in dvakrat osvojena Liga prvakov.

Številni so mnenja, da je bila njegova največja napaka odhod leta 2013 in izbor Davida Moyesa za novega glavnega trenerja. Zdi se, da si Manchester United še vedno ni opomogel po šoku, v tej sezoni pa navkljub desetinam milijonov funtov, zvenečim okrepitvam in odličnemu trenerju še vedno ne kažejo podobe (in iger), ki bi tekmecem vlivala strah v kosti. Zdi se, da se zgodovina ponavlja …

Zdi se neverjetno preprosto, ko se Ferguson psihološko in taktično v avtobiografiji povsem “razgali”, a tudi on je potreboval takorekoč dvajset težavnih let, da je prišel do položaja, ko je lahko pravzaprav brezskrbno odločal in držal vse vajeti v svojih rokah. Igralci so ga morali upoštevati (in spoštovati), enako trenerski štab, njegovo delo je bilo nedotakljivo tudi pri lastnikih kluba in celo vedno nemilostni britanski novinarji so raje molčali. Ferguson je pomenil neuspeh in bil je toliko gospoda, da je za neuspeh odgovarjal sam.

Krivično se zdi, da Pepa Guardiolo primerjajo z njim … trenerja, ki je dvakrat prišel v ekipo z izdelano igro, zmagovalno mentaliteto in številnimi fantastičnimi igralci. Uspeh je bil posledično neizogiben. Ferguson je kot po pravilu prihajal v razbite ekipe, polne težav in on je bil tisti, ki je iz pogosto povprečnih igralcev ustvarjal nogometne fantaste. Alex Ferguson je pač trener z veliko začetnico in ne glede na to, kdo bo še stopil v njegove čevlje, mu bodo ti kar nekaj številk preveliki.    

Priporočam tudi:

David Lagerkrantz in Zlatan Ibrahimović - JAZ SEM ZLATAN IBRAHIMOVIĆ

Odlično napisana zgodba iz prve roke o problematičnem, a nadarjenem mladeniču, ki v sebi združuje balkanski temperament in južnoameriške veščine in katerega kariera je že v zenitu, ni pa še doživel tistega pravega vrhunca.

David Beckham - MOJA ZGODBA

Eden prvih in marketinško še danes najbolj zanimivih nogometašev, ki je bil na igrišču po krivici pogosto zapostavljen, saj sodi med največje. Biografija se konča v Madridu, čeprav se je njegova pot potem nadaljevala še onstran luže.

Juan Vasle - USTAVITE SVET - MUNDIAL JE TU!

Strokovnjak in poznavalec predvsem južnoameriškega nogometa je pripravil zanimiv in izredno berljiv pregled 17 svetovnih prvenstev v nogometu in se osredotočil tudi na pogosto prezrte in spregledane zgodbe in dogodke.

Ivo Gajič - BRANKO OBLAK

Za mnoge največji slovenski nogometaš vseh časov, ki je igral proti največjim in brez dlake na jeziku spregovori o številnih rivalstvih in položaju slovenskih nogometašev v jugoslovanskem in slovenskem prostoru.

Jaka Lucu - POLJUB SREČE

Lucu se je z zvrhano mero kritičnosti osredotočil predvsem na pravljični 18.11.2009 in pestro zakulisno dogajanje, ko se je naša izbrana vrsta z zmago nad veliko Rusijo še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu.  

Luca Caioli - RONALDO

Italijanski novinar se življenja in (nedokončane) kariere enega največjih nogometašev 21. stoletja loteva predvsem z novinarskega vidika. Sicer zanimivi knjigi manjka predvsem nekaj več osebnega dotika glavnega akterja.   

Ukradene sanje jugoslovanske košarke

Veličino posameznih športnikov največkrat merimo na podlagi dosežkov v njihovi karieri. Kako pa jim je uspelo, koliko truda, volje in odrekanja so morali za svoj uspeh vložiti? O mnogih so bile napisane knjige, mnogi so knjige napisali sami. Kaj je boljše - pogosto samopoveličevalen pristop pripovedovanja v prvi osebi, ki lahko marsikaj zamolči ali nek novinarski, statističen pristop, ki pa ne ponudi nič več od tistega kar v veliki večino vemo ali preberemo na spletu.

Juanan Hinojo - UKRADENE SANJE JUGOSLOVANSKE KOŠARKE, 1. in 2. del

Španski avtor Juanan Hinojo je kot mnogi drugi z dobršno mero zavidanja in čudenja spremljal navdušujoče tekme jugoslovanske reprezentance predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se modremu stroju enakopravno lahko zoperstavili le že takrat izredno močna, čeprav amaterska ekipa ZDA in pa Sovjetska zveza. Dve desetletji kasneje se je odločil tako s pomočjo literature kot tudi prek pogovorov z nekaterimi glavnimi akterji raziskati veliko skrivnost “nerazložljivega” uspeha jugoslovanske klubske in reprezentančne košarke, ki se ni začelo šele v osemdesetih, ampak že veliko prej.  

Začne z velikimi štirimi botri jugoslovanske košarke, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni postavili temelj uspeha in med katerimi je bil najpomembnejši Aleksandar Nikolić, nadaljuje z njihovimi učenci - Žeravico, Novoselom, Pešićem, Tanjevićem, Skansijem, Ivkovićem, Maljkovićem in Obdarovićem - imena, ki še danes vzbujajo (straho)spoštovanje celega sveta. Zanimivo je iti po poti, ki je najboljše jugoslovanske klube (in reprezentanco) pripeljala od nezaustavljivih napadalcev do briljantih obrambnih strokovnjakov in jih na vrhuncu povezala v nepremagljivo silo. Avtor se je poleg uspehov mladinskih in članskih reprezentanc poglobil tudi v klubsko dogajanje in pod drobnogled vzel vse tri velikane - zagrebško Cibono, beograjski Partizan (in deloma tudi Crveno zvezdo) ter splitsko Jugoplastiko (oz. kasneje Pop84), ki v Evropi tako po zaslugi odličnih trenerjev in igralcev niso imeli prave konkurence.  

Pisanje, ki občasno zajadra v preveč statistično področje, seveda še dodatno začinijo in zabelijo številne anekdote in potrjene govorice, ki odkrijejo kakšno tančico skrivnosti, zakaj je komu morda uspelo le v klubu, ne pa tudi v reprezentanci in kje tičijo razlogi za tiste redke, a tedaj zelo nepričakovane neuspehe. Posebno pozornost seveda nameni tudi najbolj izstopajočim košarkarjem - generaciji iz sedemdesetih, ko so kraljevali Čosić, Kičanović, Dalipagić, Daneu, Slavnić, Delibašić in seveda tisti neverjetni iz osemdesetih s Petrovićem, Kukočem, Divcem, Paspaljem, Rađo, Đorđevićem in Zdovcem, posveti pa se tudi mlajši generaciji, ki je zablestela (čeprav z le redkimi izjemami) v drugi polovici devetdesetih, kar nekaj biserov pa ni bilo izbrušenih v dragulje.  

Po letu 1990 in predvsem po svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1991 dinamika zgodbe začne padati - najboljši so iz Jugoslavije odšli po Evropi oz. ZDA, Jugoslavija je razpadala, čeprav je tedaj predvsem Srbija (oz. ZR Jugoslavija) uspela še nekaj let držati stik s svetovnimi velesilami in sanj je bilo konec. Na olimpijskih igrah v Barceloni 1992 smo videli spopad Hrvaške in tistega edinega pravega ameriškega Dream Teama, žal pa ne bomo nikoli izvedeli, kako bi se morali za zlato medaljo potruditi Jordan, Magic Johnson, Larry Bird, Ewing, Barkley, če bi jim nasproti poleg Petrovića, Kukoča, Vrankovića in Rađe stali še Divac, Paspalj, Đorđević, Danilović, Zdovc in še kdo. Reprezentanca s privzgojeno mentaliteto garaških zmagovalcev, ki se ne predajo do zadnjega sodnikovega žvižga.

Najbolj celovita, natančna in hkrati zanimiva biografija o jugoslovanski košarki je pravzaprav obvezen del zbirke vsakega zanesenjaka, ki je stiskal pesti in navijal tako za “plave” kot za svoj najljubši klub in ki se še zdaj spominja nepozabnih obračunov iz časov najboljše in tudi najlepše košarke. Vsi mladi bi morali knjigi prebrati že samo zato, da spoznajo, da tiste zgodbe o neskončnih metih na koš, urah dodatnih treningov in posledičnem uspehu niso pravljice, ampak dejstva. Hinojo je vse zgodbe povezal v zanimivo celoto in je to storil boljše, predvsem pa bolj objektivno in z mnogo več spoštovanja, kot bi to storil kak domači avtor, ki bi favoriziral tega ali onega. Hinoju je jasno - zmagovala je odlična ekipa fantastičnih posameznikov z nenadkriljivim trenerjem na čelu.  

Knjigi potrjujeta kar nekaj dobro znanih dejstev, ki bi se jih morala zavedati tudi današnja generacija športnikov in generacij, ki prihajajo - vrhunskega športnika bosta ustvarila talent in predvsem zvrhana mera garanja in treningov. Generacije trenerjev in tudi igralcev v bivši Jugoslaviji so se tega dobro zavedale in zato je bivša skupna država lahko ustvarila toliko izrednih športnikov in to ne le v košarki.

Srečanje realnega in domišljijskega sveta

Zdi se, da je pogled na svet z vidika otroka enak pogledu skozi rožnata očala - svet je pisan in poln barv, dobrote, veselja in smeha. Morda tudi zato, ker otroci veliko časa preživijo v nekem drugem, domišljijskem svetu, ki so si ga ustvarili sami, ampak … kje so meje in kako jih otroku razložiti?

Ena večnih starševskih dilem je, koliko časa in pozornosti nameniti otroku? Če se z njim ukvarjamo preveč, bo vedno navezan na nas (oziroma na odraslo osebo) in se ne bo znal igrati sam ter razviti nekih domišljijskih vzorcev, ki so pravzaprav nujno potrebni za neko razigrano otroštvo. In po drugi strani, če ga prepuščamo samoti - ali pač samostojnosti; bo veliko hitreje in najbrž tudi bujneje razvil “svoj” domišljijski svet, ki pa pogosto ni v sozvočju z realnostjo. Zato je pravzaprav najpomembneje, da starši prepoznajo, kdaj otrok potrebuje njihovo bližino in kdaj se lahko brez skrbi igra sam. To je pravzaprav najtežje takrat, ko imamo samo enega otroka ali pa je med njimi morda (pre)velika starostna razlika.

Kuhar …

Vita pomaga v kuhinji

Kaj otrok počne med igro, je seveda močno odvisno od tega, kaj lahko opazuje doma. Štedilnik, lonci, mešalniki in drugi kuhinjski pripomočki so vsekakor med najbolj priljubljenimi, ne glede na to, ali imate doma fantiča ali dekle. Tudi v njihovih kuhinjah bo ropotalo, se sekljalo, brbotalo, cvrčalo, mešalo, žvrkljalo, pomivalo in pospravljalo, pripravili vam bodo najrazličnejše jedi in najbolj nenavadne kombinacije, kar si jih vi lahko predstavljate. Otrok bo seveda pričakoval, da boste pojedli in popili, kar vam je postregel. Sedaj ste na potezi vi, da otroku razložite, da ste seveda pojedli vse, pa čeprav mu vračate polno skledico. Zato, ker se igrata, ste pojedli vse in ne pozabite dodati, da je bilo to zagotovo nekaj najokusnejšega, kar pa najbrž pomeni, da boste morali pojesti še vsaj eno porcijo.

A kar se kuhinje tiče, malim kuharjem seveda nevarnost preti, ko stopijo v pravo kuhinjo in želijo pomagati. Tam so metlice mešalcev vseeno zelo hitre in nevarne, pokrovke in lonci so vroči, voda je vrela in noži zelo ostri. Zato je zelo pomembno, da otroku povemo in pokažemo (!), kaj vse se lahko v kuhinji zgodi, če ni previden in prepričani ste lahko, da bo ta varnostna navodila upošteval tudi v svoji kuhinji. Seveda pa vse naštete nevarnosti niso razlog, da mu ne bi zavezali predpasnika in ga vključili v kuhinjo, kjer bo pomagal po najboljših močeh in se učil.

Mojster za vse …

Adam popravlja

Predvsem pri fantih bo za navdušenje poskrbelo raznovrstno orodje, s katerim bodo lahko popravljali - igrače, opremo v sobi, … Kladiva, žage, vijaki, deščice, električni izvijači, lični zabojčki in kar celi delovni pulti. Očetje bodo presenečeni, dedki pa prekipevali od ponosa, ko bodo fantje v roke prijeli kladivo in povsem brez težav zabijali žeblje! Tu se vam ni treba posebej bati, saj tudi udarec s plastičnim kladivom zelo boli, nekaj več previdnosti pa namenite, kadar bodo v bližini žage, električni priključki, žarnice in seveda ne bo čisto nič narobe, če boste vašega malega mojstra že zgodaj navadili na varnost - čelada, rokavice in zaščitna očala niso za okras! Pomembno je, da otroci vedo, da je pravo orodje lahko res nevarno in se ga ne smejo dotaknit, če ni poleg njih tudi odrasla oseba, ki zna z orodjem rokovat - če prime sveder svojega vrtalnika je to nekaj povsem drugačnega, kot če prime pravi sveder, ki se vrti s hitrostjo nekaj tisoč obratov na sekundo!

Varuška …

Veliko se spremeni v družini, če je na poti še en otrok. Starejšemu otroku se seveda sprva zdi imenitno, da bo dobil novo igračo oziroma osebo, s katero se bo lahko igral. Pa slednje vsaj lep čas žal še ne bo mogoče, lahko pa tudi vi malce osvežite svoje znanje - dojenčka ali kakšno drugo igračo lahko previjate, hranite, kopate, tolažite, mu pojete pesmice in pripovedujete pravljice. In ko boste čez dan ali dva pokukali v otroško sobo, boste vašega malčka zalotili, kako previdno kopa najljubšo igračo, ga obriše, namaže, obleče in mu potem zapoje še pesmico. Tako ste naredili večkratno korist, saj ste starejšemu otroku odprli nova vrata v svet domišljije, poleg tega ste ga aktivno vključili v pričakovanje novega člana družine in mu že sedaj pokazali, da prihod dojenčka ne pomeni le igre, ampak tudi jok, slabo voljo, manj spanja in veliko odgovornost.

Taras bere Adamu

Posredno se bo otrok poistovetil tudi z različnimi liki, ki jih spoznava preko pravljic in risank, je pa tu še enkrat več treba pojasniti in postaviti mejo - sploh majhnim otrokom manjka občutka in znajo biti grobi, po drugi strani se morda ne zavedajo nevarnosti, ki jim grozi, če bodo pri ravnanju z resničnimi pripomočki neprevidni, tisti nekoliko starejši pa bodo morali tudi sami razmejiti čas za igro in delo in razviti občutek, da igra, ki jo obožuje on sam, morda še ni povsem primerna za mlajšega bratca, sestrico ali pa jo bo potrebno igrati nekoliko bolj enostavno in netekmovalno.

Domišljija je pozitivna

In priznajte, da je naravnost imenitno, ker vaš otrok vse zna in veliko ve. Kuha, pospravlja, lika, popravlja, skrbi za otroke … Naj otrokov domišljijski svet ne bo njegov edini svet in naj bo to svet, v katerega vi ne boste posegali in v njem postavljali pravil. To je njegov svet in njegova pravila, upoštevajte jih in spoštujte. Seveda bo to za otroka, kamor se bo zatekel, ko mu bo dolgčas ali ko mu bo hudo, a nikar ne iščite razlogov, da mu tam kdaj ne bi delali družbe.

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, februarja 2015.