Besedo ima očka: Sanjal sem ...

… da sem se na čudežen in nenavaden način znašel ob noni, tam daleč na severu, v švedskem Malmoju, kjer me je pričakala čila in zdrava. “Se spomniš, Matic, ko sva šla v Bohinj in sva se peljala za tistim s čolnom? Mislila sva, da gre s čolnom zagotovo v Bohinj, pa sva na Jesenicah ugotovila, da nisva šla prav?!” Seveda se spomnim, kako se ne bi?! In sva se oba začela smejat, glasno in iz srca, ko je njen smeh nenadoma prešel v značilno astmatično hropenje in hlastanje za zrakom in sanj je bilo naenkrat konec.

Sobota, 16. januar, okoli pol desete zvečer. Nonino močno, široko in dobro srce se je ustavilo. Za vedno. Lagal bi, če bi rekel, da njena smrt ni bila pričakovana. Nona je bila slaba, že vse od božičnih praznikov je njeno zdravje vidno pešalo, teta Vera ni mogla več skrbet zanjo in jo je odpeljala v lokalni hospic. Tam je zadnji teden le še spala in zaspala. Spokojno, brez bolečin.  

Morda moj najstarejši spomin je vezan prav na nono … selila se je iz majhnega stanovanja v precej večje stanovanje na Trg prekomorskih brigad v Šiški. Odrasli so nazdravljali na uspešno selitev, oče je v “štamprlu” pustil nekaj borovnic od domačega borovničevca in ko so odrasli odšli iz stanovanja po nove stvari, sem borovnice seveda pojedel. Kot sem jih že tolikokrat prej! No, a še nikoli takšnih, prepojenih z alkoholom. Moj spomin potem zbledi, a menda sem nekaj naslednjih ur neumorno tekal naokoli in se začel smejati že, če mi je kdo pokazal prst.

Spominjam se obveznih nedeljskih obiskov v Šiški, kosil ob 1. novembru in 1. januarju, spominjam se, ko smo njo in ata obiskovali v Bohinju, kjer sta vedno počitnikovala in v Dolenjskih ter kasneje v Šmarjeških toplicah. Spominjam se, ko sem bil poletnimi ali zimskimi počitnicami včasih pri njiju, ko sta mi s pokojnim atom Ivanom pripovedovala zgodbe iz časov druge svetovne vojne, kjer sta bila oba v partizanih. Seveda se spomnim tudi znamenite vožnje v Bohinj preko Jesenic, kar nekaj voženj po enosmernih ulicah, ko se je nona čudila, zakaj ji vsi tako besno hupajo in mahajo - ona jim je veselo mahala nazaj!; pa ko je navdušeno pripovedovala, kako hiter avto ima in je celo pot po avtocesti vozila v četrti prestavi. 130 na uro, ves čas! “Zakaj pa nisi dala v peto, a veš, da je to varčevalna prestava?” smo jo spraševali. “A imam tudi peto?!” se je čudila ob smehu vseh nas.

None bi se lahko spominjal tako, kot sem jo lani poleti zadnjič videl, ko je obiskala Slovenijo. Težko je hodila brez pomoči hojice, zaradi težav z dihanjem je težko govorila in kazali so se prvi znaki demence. Oče jo je prepričeval, naj ostane doma in naj ne hodi več na Švedsko, a se ni dala prepričat. Od nas se je poslovila z besedami, da se drugo leto ne vidimo. Vsako leto je tako odšla in vsako leto je prišla za dva tedna na počitnice. Letos je ne bo.

Ne, spominjal se jo bom po širokem nasmehu, po njenem smehu. Kako je kar žarela, ko sta se z očetom zavrtela po plesišču … kako neizmerno ponosna je bila, ko je dan po Tarasovem rojstvu prišla domov in ga dobila v naročje. In potem si je tako zelo želela, da bi spoznala tudi Vito in Adama in spoznala je oba. In imela jih je neizmerno rada, kot vse nas. Pa ne samo nas, ona je imela preprosto rada vse ljudi. Bila je neizmerno dobra, vedno pripravljena pomagati vsem, ne glede na to, ali je človeka poznala ali ne. Tako kot moj oče je živela v prepričanju, da iz zaprte roke res nič ne gre, a tudi notri nič ne pride. In sama pri sebi je bila veliko bolj srečna, če so drugi imeli, pa čeprav na račun tega, da je bila včasih sama brez česa, kar bi si zaslužila. Tudi stanovanja, ki smo si ga uredili v naše nadvse prijetno družinsko gnezdo, brez nje in njene nesebičnosti ne bi imeli.

In veste kaj? Prepričan sem, da jo je poznalo tudi veliko izmed vas. Ona je bila tista prijazna gospa, ki je poldrugo desetletje na ljubljanski tržnici prodajala marcipan. Marcipan, pražene mandlje in lešnike, vedno na dobro “vago” in s širokim nasmehom. Poleti, pozimi, pod arkadami, na novoletnem sejmu na Čopovi ali ob Ljubljanici, ne glede na vreme. Ne bi ji bilo treba, a je morala biti med ljudmi. Poldrugo leto sva na tržnici preživela skupaj - takrat ko je bilo že jasno, da so leta na tržnici pustila svoje pečat na njenem zdravju.

Za vse nas je bila vedno naša nona. V naših srcih bo ostala naša nona. Ena in edina. In želim si, da bi imel vsak od vas tako čudovito babico, da bi imeli vaši otroci tako čudovito prababico. In želim vam, da bi imel vsak od vas toliko lepih in nepozabnih spominov in da bi jo na zadnjo pot pospremili z nasmehom na obrazu in ne samo s solzami in žalostjo.

Objavljeno v reviji Ženska, 7.3.2016.

Vklopova drobilnica misli - Bilo je nekoč

Vsak od nas, ki je kdajkoli spremljal kakšen resničnostni šov, je sam pri sebi zagotovo pomislil - in bil prepričan!; da bi se v dani situaciji odrezal boljše in postal zmagovalec. Seveda nihče ne razmišlja o osami, sobivanju v pogosto nemogočih razmerah s popolnimi tujci, ki ti bodo šli kaj kmalu na živce in da so tam vsi z istim ciljem - glavno nagrado. Tudi različne pogovorne oddaje imajo vedno svoje kritike, opazovalce, komentatorje - kako se je nekdo oblekel, kakšno frizuro ima ter neujemajoče čevlje, nakit je mimo in make-up še bolj. In kako govorijo ter se držijo - kot bi imeli kol v riti in cmok v grlu. Ne, ne govorim o oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor, ki sicer kaže točno to in ki bo znova poskrbela za nekaj dobre volje in predvsem za komentiranje komentarjev … Vse dokler niste resnično vi tisti v resničnostnem šovu, za štedilnikom ali na sedežu pogovorne oddaje, ne veste, kako težko je. In potem vam je jasno tudi, zakaj mnogi voditelji nikoli ne gledajo svojih oddaj.

Sam sem bil pred leti na avdiciji za voditelja glasbene oddaje na nacionalni televiziji. In že na avdiciji za avdicijo zmrznil. Luči, kamere, gledalci, “trotl-boben”, režiser, … norišnica! Potem sem šel nekaj let kasneje na “izobraževanje” za športnega komentatorja. Do tistega dela, ko bi moral dejansko komentirati kakšno tekmo v živo, niti prišel nisem. Pa nisem človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo, ampak sem preprosto ugotovil, da nisem niti za pred kamero, niti ne sodim za kamero (čeprav so moje sanje, da bi nekega dne upravljal televizijsko roko) kot komentator. Ko je pa tako lepo komentirati in biti pameten v zavetju lastnega doma na katerem od družbenih omrežij …

No, in potem so me k sodelovanju povabili kolegi iz hišne TV Veseljak. “Ti fajn pišeš, boš pa še kaj povedal.” In sem šel, pred kamero, na srečo sem imel na drugi strani odličnega voditelja-sogovornika Marcela, da skoraj nisem imel občutka, da program teče v živo. Bistvena razlika je, s kom nekaj delaš. In če delaš s fajn ljudmi, je lažje. No, oddaje si še vedno nisem pogledal, ker bi to najbrž pomenilo, da sem bil tam zadnjič, pa si me še želijo v vlogi gosta.

Pogovor je tekel o tem, kakšna je bila tehnologija nekoč in kakšna je danes. Spomnil sem se tistega starega televizorja, ki smo ga imeli doma, z osmimi kanali, ki si jih moral ročno nastavljat. Ja, jaz sem bil najmlajši in jaz sem bil daljinec. Ne danes, ko imamo dva daljinca - enega za prižgat in drugega za upravljat, pa 300+ programov in še vedno nobene prave vsebine. Nismo imeli videorekorderja in če smo kakšen film zamudili, si pač čakal na ponovitev. Če je bila. Danes imaš v vsakem paketu snemalnik, pa zamik, če ti morda crkne TV, si program lahko ogledaš na računalniku, tablici ali nenazadnje telefonu. Ja, nekoč je bilo drugače.

In vsi tisti kavč-komentatorji, ki ste si ogledali prve dele novega resničnostnega šova Bilo je nekoč in so vas polna usta modrovanj, da to pa ni nič takega in da to bi pa res zmogel prav vsak. Pozabite na čisto vse, vključno z neko splošno emancipacijo in pravicami; kar sta nam dala 20. in 21. stoletje in poskusite živeti. En dan, dva dni, tri dni, en teden. Potem pa dobrodošli nazaj ...

Objavljeno v reviji Vklop, 10. marca 2016.

Vklopova drobilnica misli - (t)EMA

Prejšnji teden sem napovedal, da me zelo skrbi tretji večer v sklopu Dni slovenske zabavne glasbe, izbor slovenske predstavnice za letošnji Eurosong. Zakaj me je skrbelo? Zato, ker sem pred približno tremi tedni slišal izseke vseh tekmovalnih skladb. Zato, ker se že en čas ravnam po nasvetu Andreja Karolija, da je treba glasbo najprej slišati in šele potem videti. In tisto, kar sem slišal, je zvenelo vse preveč podobno, neizrazito, nezmagovalno. In lepo, da Klemen Slakonja, ki se že drugo leto zapored trudi vzbuditi (trohico) upanja; verjame, da bi lahko Slovenci na Eurosongu zmagali, ampak … lahko potem mi sploh še verjamemo Klemnu?

Če rečemo, da je bil prvi, pop-rock večer DSZG-ja počasen vzpon in drugi, izbor letošnje Popevke, nesporni vrhunec, no, potem smo z EMO trčili ob tla. Pa če sem čisto iskren, mislim, da se je Zemlja udrla in nastopajoče pogoltnila v žrelu pozabe. Poznavalci in strokovnjaki se bodo morda (izjemoma) strinjali z menoj, ampak mislim, da je bil to najslabši izbor v zgodovini slovenskega izbora za pesem Evrovizije. Celo tisto svojo napoved, da bo nesporni zmagovalec Klemen Slakonja, moram morda priklicat. Pa čeprav je bil njegov duet z oživljenimi Sestrami odličen, njegov skladba o Putinu morda najbolj dodelana točka večera in celo zbadljivka z diarejo mu je odlično uspela, ampak …

Zmagovalka večera tudi ni bila ManuElla, ki je z ustvarjalci skladbe res odlično poslovenila Taylor Swift. Še manj je zmagovalka večera slovenska glasba, saj je bilo kar sedem (!) pesmi odpetih v angleškem jeziku in samo tri v slovenskem. Kaj pa kvote? Seveda so sodelujoči razmišljali o evrovizijskem odru in seveda so se naučili majhnosti in nerazumljivosti slovenskega jezika, ampak - vsaj za domači izbor bi pa lahko izvajali pesmi v slovenščini.

Po mojem mnenju je zmagovalec večera Raay. Bil je član žirije. In recimo, da mu je ta vloga kot lanskoletnemu predstavniku in avtorju predlanske pesmi celo pripadla. A žal se je tudi on utopil v predvidljivosti žirije, ki je bolj ali manj hvalila vse, kar je stopilo na oder. Predstavil je nov trend - kapuce bodo letošnji hit! Z Marjetko sta predstavila novo pesem - nevidno violino so zamenjale tri čelistke, neznosnega nosljanja se bomo očitno naposlušali tudi letos. Here For You je najprej odpel Klemen, kasneje pa so se jima na odru pridružili člani hrvaške zasedbe Cubismo, pa še Lina Kuduzović se je predstavila z njegovo pesmijo, s katero nas je uspešno predstavljala na mladinskem Eurosongu. No, pa s padcem je poskrbel za najbolj spontan in zabaven trenutek večera.

Aja, glasba … ManuElla kot Taylor Swift, Raiven kot slaba kopija Muff, D Base so me pustili brez besed, Sebastijan Lukovnjak s kopijo Mumford & Sons, dolgočasno predvidljiva Nuša Derenda, neposlušljiva Regina in kopica dolgočasnosti in nepredvidljivosti, katerih rdeča nit so bile razkazovanje nog in slačenje/preoblačenje.

Na srečo so tu družabna omrežja, sploh Twitter, s pomočjo katerega je bila EMA izredno zabavna in duhovita. Naslednje leto, če EMA bo, jo gledam samo prek Twitterja. Brez gledanja, brez poslušanja. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 3. marca 2016.     

Vklopova drobilnica misli - ali je spremljanje DSZG-ja mazohizem ali ne?

Nekdaj sem spremljanje različnih slovenskih glasbenih festivalov enačil s svojevrstnim mazohizmom. Dnevi slovenske zabavne glasbe, tritedenski projekt nacionalne televizije se je zdel imenitna ideja. Ne bom treba trpeti vsake dva meseca, ampak bo vsega konec v treh tednih. Potem, ko so napovedali, da bo prvi tovrstni večer namenjen pop rock glasbi in neuveljavljenim izvajalcem ter tistim, ki ne dobijo dovolj priložnosti, sem radovedno dvignil obrv.

In se pred desetimi dnevi radovedno usedel pred TV-ekran. Ana Maria Mitić … Joj, zakaj? Ana Maria je zabavna in duhovita, odlično se obnese kot stand-up komičarka, znajde se na gledališkem odru in tudi zasebno je zabavna, iskrena in spontana, ampak v vlogi voditeljice, kot Ana Maria, nima ničesar. To se je potrdilo v lanskem Big Brotherju in to se je še kako potrdilo v poprock večeru DSZG-ja. Nedodelani skeči v taksiju, otrplost na odru in neposrečeno koketiranje tako s kamero kot posledično z gledalci.  

In potem je tu glasba, ki je bila slovenska (bravo!), niti malo zabavna (kdo bi si mislil?), predvsem pa nabor izvajalcev? Orlek mislim, da se počasi bližajo 30. obletnici delovanja, Društvo Mrtvih Pesnikov so 20. praznovali lani, Hamo je na sceni tako ali drugače prisoten vsaj desetletje in enako velja za člane zasedbe Adam (ki imajo za pasom tudi samostojno ploščo), pa tudi zasedbo E.V.A. in kasnejšega zmagovalca Alexa Volaska težko štejemo med novince. Zanimivo je bilo, da sta se v veliki finale poleg Alexa res uvrstila dva novinca - Anja Kotar in Voranc Boh. Anja s tipično ameriško pop produkcijo in Voranc z neko simpatično domačnostjo Alexu nista predstavljala hude konkurence in treba je priznati - Alex je s skladbo Pesem in poljub ustvaril nalezljiv in poslušljiv hit, ki ga je v celoti napisal sam. Pa tudi sicer konkurenca, če gledamo z vidika neke poslušljive pop rock produkcije ni bila ne vem kako zastrašujoča, prej obratno.

Popevke minulo soboto sem se lotil še z večjim strahom. Bo Dušan Velkavrh, veliki mojster, res lahko počival v miru? Mario Galunič, odgovorni urednik razvedrilnega programa kot voditelj - sumim, da je to mogoče samo pri nas. Ampak, če primerjam Maria z Ano Mario, potem je bila kilometrina več kot očitna. Mario pač obvlada! In tista najboljša stran Popevke - tu ni petja na zlajnane matrice, ampak petje v živo ob spremljavi simfoničnega orkestra. In tu je meja, tisti veliki razkorak. In nastopajoči, z izjemo nove pevke zasedbe King Foo, ki jo je mimika izdajala, da prihaja iz povsem drugega filma; so svojo nalogo opravili z odliko. Eva Černe, Lea Bartha, Flora in Paris, Eva Hren, tudi zmagovalka Eva Boto, ki je pesem na odru doživljala zares ognjevito, pa Eroika, celo Tinkara Kovač in Anika Horvat so bili pač popevkarski. Z dvema izjemama med poslušanjem nisem trpel. Finalistke so me sicer presenetile, zmagovalka ravno tako. Komisija je izbrala, občinstvo izglasovalo.

Ampak veste kaj? Pojdite na svetovni splet in poiščite predstavitev kandidatk za sobotno EMO … no, tega sobotnega večera me je pa res strah. Od vzpona do vrhunca in vse do … Jasno je le, da bo Klemen Slakonja največja zvezda in edini zmagovalec.   

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 25.2.2016.

Vklopova drobilnica misli: se z Vinilom vrača glasba?

Generacija otrok, rojenih po letu devetdeset, komaj vedo, kaj so to kasete, o vinilnih ploščah sploh nimajo pojma in že CD-ji so jim neznanka. Moj prvi spomin na vinil je bratovo kupovanje plošče Modern Talking v drugi polovici osemdesetih in pa šaljiv napis na Šifrerjevem LP-ju Odeje izpod odeje - “kos plastike z luknjo”. Osebno so me CD-ji posrkali precej hitro in vinila nisem nikoli vzljubil, pa čeprav je imel oče neko glasbeno srednje znosno zbirko, kjer so kraljevali Elvis in ABBA, sam pa sem imel le nekaj vinilk - Roxette, Jethro Tull, Deep Purple, Iron Maiden, Pearl Jam ter Niet.

Bo nova HBO-jeva serija Vinil poskrbela za vrnitev vinilk? Dvomim. Upam pa, da jo bodo gledali tudi mlajši (čeprav eksplicitnih vsebin, kot smo pri HBO-ju vajeni, ne manjka) in po njeni zaslugi začeli raziskovati in kopati po zgodovini glasbe ter jo tudi poslušati. Sodeč po prvem, maratonskih dveh urah trajajočem delu, bomo s serijo odlično zapolnili čas do nove sezone Igre prestolov. 

Kombinacija Martina Scorseseja in Micka Jaggerja ter zgodba postavljena v prvo polovico sedemdesetih, je že ob napovedih obetala veliko. Rock’n’roll je skupaj z mladimi legendami umiral ali pa se utapljal v opojnih substancah, ki jih je bilo tedaj na pretek, rojevali so se heavy metal, punk, glam, disco in funk, predvsem glasbene založbe pa so še živele v zlatih šestdesetih in pozabile na (r)evolucijo glasbe. V glavni vlogi Richieja Finestre, lastnika založbe American Century, nastopa zelo pacinovski Bobby Cannavale, njegovo soporogo upodablja Olivia Wilde, desno roko v zanj netipični vlogi Ray Romano, zanimivo pa bo spremljati predvsem zgodbo okoli Lesterja Grimesa, prve od mnogih žrtev Finestre na njegovi poti iz pekla malega managerja do raja velikega lastnika založbe. 

Serija bo še toliko bolj zanimiva za tiste, ki o dogajanju tistega časa vedo nekaj več, posamezni dokumentarni elementi so vrhunski, zelo raznolik izbor glasbe, ki se sprehaja vse od začetkov rocka in bluesa v petdesetih, prek zlatih šestdesetih do rojstva novih žanrov v sedemdesetih, je vrhunski. Micku Jaggerju je to vsekakor uspelo odlično, upajmo pa, da bo dodal tudi kakšen pikanten (avto)biografski košček iz tistega obdobja. Kolikor se ga spomni, seveda.

Zlahka je vleči vzporednice iz začetka sedemdesetih in današnjim časom. Prodaja plošč pada, vse več založb razmišlja, kakšen smisel ima sploh izdajati fizične plošče. Ljubitelji glasbe (to so tisti, ki imajo posluh in ne poslušajo kar vsega povprek) se seveda obupano in ogorčeno držijo za glavo. Vsi čakajo nov zvok, novo skupino, ki bo utemeljila nek nov žanr in poskrbela za novo glasbeno revolucijo. Noben pa ne bi šel v klub, garažo, ta nov zvok iskat. A če je bilo pred štiridesetimi leti to še mogoče in verjetno, se danes lahko nadejamo le prebliskov uveljavljenih skupin in izvajalcev ter fuzij različnih žanrov, izvirnosti pa v glasbi že dolgo ni več.    

Še dobro, da nam je HBO ponudil Vinil. Sicer nam ostanejo Dnevi slovenske zabavne glasbe ...

Objavljeno v reviji Vklop, 18.2.2016

Vklopova drobilnica misli - pred pred pred premiere

Ne vem, ali vas je kdaj doletela čast, kakšno stvar si ogledati predpremierno, pa naj bo to film, serija ali pa gledališka predstava. Sam sem vedno v precepu, iti ali ne, sploh, če gre za delo slovenskih ustvarjalcev, ki jih po možnosti osebno poznam in jih bom tam srečal, vprašali me bodo za mnenje, jaz pa … no, saj veste - mogoče (najbrž) mi stvar ne bo všeč.

Ampak dajmo se za trenutek ustaviti pri samem pojmu premiere oziroma celo predpremiere. Premiera je sploh prvo prikazovanje in je kot taka enkraten dogodek. Če ima film premiero ta in ta dan, ob tej in tej uri in na določeni lokaciji, je to pač prva in edina premiera. In potem ne more biti - kot sem ta teden zasledil; cel teden premiernega prikazovanja?! Predpremiere so največkrat namenjene kritikom (beri: novinarjem in prijateljem), da si ustvarijo nek vtis in morda o filmu / seriji napišejo kaj pozitivnega še pred premiero. Tja, na premiero; pa bodo prišli povabljenci, slavni ter fotografi in seveda največji neučakanci, ki bodo vstopnice za ogled kupili tri mesece vnaprej in prenočili na stopnicah kino centra.  

Slovenski film, ki ni sofinanciran s strani Filmskega sklada ali bogatih mecenov, je sploh specifičen. Včasih traja leta, preden pride na platna in potem se zgodi, da je v filmu pijača, ki je že nekaj let ni na prodajnih policah, drogo snifajo s tolarskimi bankovci, črtice vlečejo z Diners karticami in se vozijo mimo stavb, ki so že propadle in na njihovem mestu stojijo večje in razkošnejše. Po drugi strani pa je v filmu prikazan npr. dnevni časopis, ki je komaj začel izhajati.

Zanimive so tudi kino premiere serij, spomnim se recimo HBO-jeve Igre prestolov, ko so v Zagrebu pripravil spektakel na nivoju same serije. Prav veliko naročnikov na ta račun sicer niso dobili, ampak o zabavi ter seriji, seveda se je govorilo vsaj toliko kot o darilih, ki jih pošiljajo svojim oboževalcem. Zdaj vse bolj ugotavljajo, da je enako učinkovito (in predvsem ceneje), če ogled dela ali dveh katere od prihajajočih serij omogočijo prek svojega HBOGo sistema. Po njihovi poti gre tudi Fox, ki prek svojega sistema FoxFast omogoča ogled prihajajočih serij njihove produkcije. In veste kaj?

Ameriška kriminalna zgodba - Ljudje proti O.J.-ju Simpsonu obeta. Prepričan sem, da vas večina O.J.-ja ter medijsko zelo odmevnega sojenja in (ne)pričakovane razsodbe ni pozabila. Fox na zanimiv način briše meje med realnostjo in fikcijo, med igranim in dokumentarnim, John Travolta (tudi producent serije) kot odvetnik Robert Shapiro spominja na stare čase, Cuba Gooding Jr. v glavni vlogi pričakovano blesti. Kdaj bo na vrsti Oscar Pistorius?

Pri nas so bile premiere filmov in serij, kjer se potem prisotni pogosto v zadregi spogledujejo in razumevajoče prikimavajo “Češ, saj vem, niste dobili denarja, pa vseh pet izborov za glavno igralko je zavrnilo in ste se morali znajti in glede na vse ste naredili kar OK …” in potem tam nekdo (režiser, scenarist ali producent, sploh če je vse ena oseba), ki je spil kozarček ali dva (preveč) preprosto znori in vsaj tako dobi svojih pet minut slave, na račun njegovega izbruha in zapisov v rumenih medijih pa tudi njegovo delo.

Zapis je bil prvič objavljen v reviji Vklop, 11.2.2016

Besedo ima očka: čas, ki ga ni nikoli dovolj

Pred dnevi sem srečal znanko, ravno tako mamico treh, na hitro sva se pozdravila, z veseljem bi se usedla in v miru spila kakšno kavo, a sva oba živčno pogledovala na uro … “A je pri tebi tudi tako, da vsak dan samo premišljuješ, koga, kam in kdaj moraš odpeljati?”. Nekaj dni kasneje na enem od turnirjev, kjer je igral Taras, srečam drugo mamico, ki mi začne razlagati, da njen košarko igra samo za zraven - zares trenira plavanje, igra (trenira) še nogomet, šah in teče. In začel sem se spraševati, kako dolgo bo šola še šola in kdaj bo prišel trenutek, ko se bodo otroci učili med športnimi aktivnostmi in drugimi dejavnostmi.

Otrok postavi življenje na glavo. Dokler je otrok en sam in se oba starša posvečata vzgoji in skrbi za otroka, ni težav. Tudi dva otroka sta še povsem obvladljiva, pri tretjem in vseh naslednjih se začnejo “težave”. Časovne in logistične. Še posebej, če je med otroci nekaj let razlike in je starejši že v šoli, mlajši še v vrtcu, službe pa vemo, kako so dandanes.

Plezalka Vita

Ja, naši starši so imeli službe od šestih do dveh, tisti v pisarnah od sedmih do treh, pogosto v domačem kraju, otroci pa smo šli po končanem pouku domov in do prihoda staršev postorili vse potrebno za šolo. Popoldan smo imeli na voljo za igro, krožke, aktivnosti in ker je bilo vse bolj ali manj na dosegu roke ali kot bi rekli Angleži, “walking distance”, nismo potrebovali prevoza tja in nazaj oziroma spremstva na poti in prisotnosti staršev. In morda je prav to tista bistvena razlika med nekoč in danes, ki jo težko razumemo mi, še toliko težje pa recimo naši starši, ki ne razumejo, kako nas ni nikoli doma in smo ves čas nekje.

Res je tudi, da nekoč pred vstopom v osnovno šolo nismo hodili k nobeni dodatni dejavnosti. Vrtec oziroma mala šola in potem smo popoldneve preživljali ob igri s starši, brati in sestrami, sosedi. Danes opažam, da starši  že pri predšolskih otrocih “tekmujejo”, kdo bo obiskoval več aktivnosti. Tuj jezik je obvezen, seveda. Za deklice nekaj plesnega, za fante nekaj bolj športnega. In ker ponavadi ne vedo, kateri šport jim je bolj všeč, jih vpišejo na plavanje, nogomet, plezanje in eno borilno veščino. Taras je recimo hodil na splošno telovadbo in kasneje na nogomet, Vita je letos začela hoditi na plezanje. In čeprav bi Taras lahko že od prvega razreda tisti dodatni čas zapolnil z obiskovanjem aktivnosti, je obiskoval zgolj šahovski krožek in športne urice. Hodil je še k tabornikom, skupaj pa obiskujemo hribe. Kaj je pomenilo to konkretno? Enkrat tedensko ga je bilo potrebno peljati k tabornikom.

Lani je začel trenirati košarko in sprva je to pomenilo dva treninga tedensko, kasneje je bila ena sobota (ali nedelja) mesečno namenjena kakšnemu turnirju in potem še ena tekmam državnega prvenstva. Lani se je kmalu odločil, da šahovskega krožka ne bi več obiskoval, saj je bil preveč utrujen, letos se je odpovedal tabornikom. A dvema treningoma košarke tedensko sta se pridružila še dva dodatna in z novim letom se začne državno prvenstvo. Treningi v ponedeljek, sredo, četrtek in petek, torej imamo prost samo torek. Na srečo sva se z enim očetom dogovorila, da en dan v tednu on vozi fanta na trening, drug dan pa jaz. Izbral sem dan, ko ima Vita trening plezanja in moja sreda konkretno izgleda tako nekako - okoli 16. ure smo doma, 16.25 odidemo, najprej poberemo Tarasovega soigralca Gašperja, potem fanta odpeljem na trening ob 17. uri, hitim naprej, saj se isti čas trening začne tudi Viti. Potem imam slabo uro “prosto”, da Vita zaključi, hitiva na košarkarski trening, odpeljemo Gašperja domov in tam okoli 19. ure smo doma tudi mi trije. Četrtkov trening v mestu, kjer je vse prej kot preprosto parkirati in v prazničnem času zgolj priti tja, traja uro in pol in včasih se vprašam, če bi sploh hodil domov, saj se zgolj obrnem, petkov v Trnovem pa le eno uro, ko spet čakam.

Košarkaš Taras

Vprašali me boste, zakaj? Trenutno je košarka tista stvar, ki Tarasa res veseli in pravzaprav so treningi tista spodbuda, da se trudi v šoli in ne počne neumnosti. Tudi Vita bi z veseljem hodila na še kak dodaten trening, a bi nam že ena dodatna ura na teden kar konkretno obremenila družinski proračun. A zaenkrat je to ena ura, morda se bo to spremenilo že drugo leto, sploh, če bo še naprej kazala toliko volje in pripravljenosti. Nikakor pa nočem od nikogar poslušati očitkov, da ga nisem spodbujal in mu stal ob strani - vozim na treninge, vozim na tekme, navijam, spodbujam, po potrebi učim in svetujem … Ne dovolim pa, da bi danes treniral košarko, jutri pa nogomet in pojutrišnjem hokej. Ali pač danes plezanje, jutri balet in pojutrišnjem klavir. Tako pač ne gre in tudi ne vidim, kako lahko otrok doseže nek napredek kjerkoli, če se po enem mesecu naveliča vsega skupaj.  

Pa čas za šolo? Tega zmanjka, ja. In vsaj zaenkrat je še vse pod kontrolo, saj je Taras res bister in v šoli nima nobenih (posebnih) težav. Kako bo s tem v petem in potem v višjih razredih, bomo videli. Zaenkrat je žal tako, da šola kar nekako dopušča in celo odpira kampanjsko učenje, kar je na dolgi rok slabo, poleg tega se domače naloge delajo in naredijo v šoli in otroci se ne znajo učiti. Niti v četrtem in se bojim, da se z vsakim letom težje učijo takšnih stvari.  

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da nam zmanjkuje časa za druženje, za igro, pogovor. Adam je prevečkrat prepuščen sam sebi, svoji domišljiji in išče pozornost in svoj prostor pod z obveznostmi natrpanim družinskim soncem. Trije otroci pomenijo zelo malo (prostega) časa, ogromno logistike in potrpljenja ter še dodatnega odrekanja lastnemu prostemu času, da bi čim več od tisto malo prostega časa preživel z otrokom. Dan ima še vedno le 24 ur.      

Objavljeno v reviji Ženska, januarja 2016.