Vklopova drobilnica misli: slovo enega največjih

Pred dvema tednoma, v noči iz srede na četrtek, se je poslovil eden največjih košarkarjev vseh časov, Kobe Bryant. Priznam, da sem si po dolgem času nastavil budilko in si ogledal njegovo poslovilno tekmo proti Utah Jazzom. In bila je tekma vredna slovesa - slabi Lakersi so prav po Bryantovi zaslugi zmagali, 38-letni igralec je še šestič v karieri dosegel 60 točk in prav zastrašljivo je bilo gledati statistične podatke, ki so se nizali tekom prenosa - drugi igralec v zgodovini, ki je 40 točk dosegel proti prav vsem NBA ekipam, potem je 25-ič v karieri presegel mejo 50 točk in se na koncu ustavil pri 60. Njegovih 81 točk proti Raptorsom je še vedno drug najboljši strelski dosežek v zgodovini lige NBA.

Priznam, da me Kobe Bryant sprva ni navdušil. Na naboru, kamor je odšel takoj po srednji šoli, so ga izbrali Charlotte Hornets in ga menjali v Los Angeles Lakerse za “našega” Vladeta Divca, ki je prišel kot menjava za legendarnega Kareema Abdul-Jabbarja, ta pa je skupaj z Earvinom “Magicom” Johnsonom, James Worthyjem in drugimi v osemdesetih v NBA pripeljal “showtime”. Najbolj me je zmotilo, da so Bryanta takoj postavili ob bok Michaelu Jordanu, nedvomno najboljšemu igralcu vseh časov in tudi njegova igra - tako napadalna kot obrambna, je bila kopija Jordanove. A so Lakersi za nov “showtime” potrebovali najprej trenerskega čarovnika Phila Jacksona in potrebovali so zabavljača Shaquilla O’Neala. Trije zaporedni naslovi, spor glavnih akterjev, vzpon Spursov in Heatov, prihod Pauja Gasola in Bryant je v vitrino pospravil še dva naslova. Enega manj kot Jordan, ki ga je v mnogih statističnih pogledih sicer ujel in prehitel.

Njegovo slovo se je po poškodbah napovedalo dlje časa, leta so ga ujela in zadnji mesec smo spremljali takšne in drugačne poklone klubov in igralcev, proti katerim je igral. Družabna omrežja so bila polna črne mambe, kot so ga klicali, Staples Center je bil 13. aprila pravzaprav Kobe Center. Številki 8 in 24, bučno vzklikanje “Kobe, Kobe!”, nabito polne tribune, kjer se je seveda trlo znanih iz sveta športa in zabave.

Jordan ni imel takega slovesa, morda ker se je poslovil pri Wizardsih in ne pri Bullsih. Niti ga niso imeli Johnson, Bird, Jabbar, Thomas, Olajuwon, Barkley, … ja, bili so drugi časi, ko so šov delali igralci in ne šov igralcev. Bryant je eden zadnjih te generacije ob Timu Duncanu.

Isto noč - zadnji krog rednega dela; so rekord postavili tudi Curryjevi Golden State Warriorsi s 73. zmago v sezoni. Bi premagali do sedaj rekordne Bullse iz sezone ‘95-’96 z Jordanom, Pippenom, Rodmanom, Kukočem, Harperjem? Mislim, da ne.    

Objavljeno v reviji Vklop, 21.4.2016

Vklopova drobilnica misli: plačljiva zabava

Tu pa tam se najde kakšen, ki trdi, da je pri nas gledanje televizije zastonj. Pa pustimo ob strani tisti ducat evrov, ki jih večina državljanov (ne pa tudi politikov) mesečno nameni RTV naročnini in pomislimo na položnico, ki jo mesečno plačamo kateremu koli ponudniku TV-storitev že. Nekateri ponujajo 50, drugi 100, tretji nekaj sto programov za nekaj deset evrov. Mesečno. Potem so tu še dodatki, kot je časovni zamik, shramba, dostop do spletnih videotek, možnost gledanja TV-programov na drugih platformah, kakšen ekskluzivni program - končna cena je odvisna od tega, kakšen paket imate. Realno, če pogledate, nas večina najbrž redno spremlja 10-30 programov.

Komercializacija v devetdesetih je prinesla poplavo komercialnih postaj in drug način razmišljanja, ki se je skozi leta krepil in tako se še spomnim, kako so morali Nemci v devetdesetih plačevati za spremljanje tekem Formule 1, nogometno Ligo prvakov in tudi novejša filmska-serijalna produkcija je bila na voljo proti plačilu. Pri nas je nekaj poskusov bilo, a so bili neuspešni. Zakaj? Zato, ker smo globoko v sebi Balkanci in če lahko, bomo nekaj rajši ukradli kot pa plačali. Zakaj bi mesečno plačal 5 ali 10 evrov za program in njihove sicer odlične vsebine, če bodo še isti ali najkasneje dan po premieri, že na voljo na vseh mogočih piratskih straneh? En klik, pa je stvar urejena. Nihče ne razmišlja, da je produkcija serij izjemno draga in da bi bil z denarjem od naše naročnine pokrit vsaj del teh produkcijskih stroškov. In da je to njihova naložba, da bomo te odlične serije lahko gledali tudi v prihodnje. Ampak to so ti vse bolj začarani in prepleteni krogi (medijsko-glasbenega pekla), ki jih en zapis seveda ne bo rešil, še sploh zato ne, ker ima vsak svoje težave in interese.

Prejšnji konec tedna se je marsikje ustavil svet. Na sporedu je bil El Classico. Na samem stadionu Camp Nou v Barceloni je bilo 100.000 ljudi, ki so za vstopnice odšteli ne le po nekaj 100, ampak kar nekaj 1000 evrov, sam prenos je šel menda v več kot 100 držav po svetu, kjer ga je videlo skoraj pol milijarde ljudi. Dan kasneje se je na AT & T stadionu v teksaškem Arlingtonu zbralo več kot 100.000 ljudi, da so si v živo ogledali še 32. izdajo WrestleManie, “superbowla”, 7 ur trajajočega spektakla ameriške rokoborbe. Tisti, ki so si ga hoteli ogledati doma, morajo podjetju WWE in milijarderju Vinceu McMahonu vsak mesec plačati 10 dolarjev. Letošnji finale ameriške univerzitetne košarke NCAA si je v dvorani ogledalo prek 70.000 gledalcev in najbrž nekajkratnik tega števila še doma. Nekateri zastonj, mnogi so plačali. V Sloveniji smo si tekmo Barcelona-Real Madrid ter Villanova-North Carolina lahko ogledali zastonj. Bi bil kdo pripravljen plačati? Ali je kdo pripravljen plačati, da bi na katerem od slovenskih programov spremljal letošnjo sezono Formule 1? Ne? Morda kdo od tistih, ki je pripravljen vsaj enkrat letno odšteti kakšnega tisočaka in si kakšno dirko ogledati v živo? Še vedno ne?  

Za ogled zabave so pravzaprav pripravljeni plačati le tisti, ki si gredo nekaj ogledat v živo. Pri športnih dogodkih in koncertih gre to še skozi, koliko ljudi pa mislite, da bi bilo pripravljenih plačati simboličen znesek, da bi si lahko v živo ogledali snemanje kakšne od priljubljenih TV-oddaj? Odgovor: posnet smeh.  

Objavljeno v reviji Vklop, 14.4.2016.

Pred prvim krogom končnice lige NBA ...

Kaj je prinesla zadnja sezona lige NBA, v kateri smo imeli Slovenci letos tri predstavnike - aktivnega in v zadnjem delu sezonu vse boljšega Gorana Dragića, poškodovanega Bena Udriha in Sašo Vujačića, ki se trudil izkoristiti ponujeno priložnost. In pa seveda slovo Kobeja Bryanta ter nov rekord po številu zmag v eni sezoni - Golden State Warriorsi so dvajset let nedosegljivo letvico Jordanovih Bullsov premaknili še eno zmago višje, na 73 zmag. In kaj nas čaka v končnici?

VZHOD

Najbolj izenačen in hkrati tudi najbolj nepredvidljiv

Cleveland proti Detroitu, kjer je favorit seveda lanski finalist Cleveland, ki je proti Pistonsom v rednem delu zabeležil le eno zmago in kar tri poraze. Mislim, da bodo LeBron in druščina v končnici stopili na plin in se uvrstili v drug krog z rezultatom 4-2.

Atlanta proti Bostonu bo še en napet dvoboj, ki utegne ravno tako iti do odločilne, sedme tekme. Izkušena in raznovrstna ekipa Atlante je v rednem delu zabeležila tri zmage in en poraz proti Celticsom, kjer se je v tej sezoni razigral predvsem Isaiah Thomas, a menim, da ekipi manjka playoff kilometrine. 4-3 za Atlanto.

Toronto proti Indiani, dvoboj dveh moštev s čvrsto obrambo in zanesljivim napadom, kjer bolj kot posamezniki odloča stanje ekipe. V rednem delu je Toronto dobil tri in izgubil en obračun proti Indiani, in mislim, da DeRozan in Lowry ne bosta pustila presenečenja, 4-1 za Toronto.

“Naš” Miami in Charlotte, po rednem delu 2-2 in mislim, da prva res velika preizkušnja za Heate, ki letos vse preveč nihajo. Od veličastnih predstav s 100+ točkami in čvrsto obrambo, kjer blesti Whiteside do trenutkov, ko (skoraj) izgubijo dobljeno tekmo. Odsotnost Bosha se ne pozna, svoje je doprinesel prihod Joeja Johnsona, najboljše pa igrajo, če jim nasprotnik pusti igro. Proti čvrsti obrambi nimajo možnosti. Charlotte je nepredvidljiva ekipa, ki bo Heatom povzročala težave in tale dvoboj utegne iti vse do sedme tekme, napovedujem pa 4-3 za Heate.

Če grem korak naprej - po zgornjih napovedih Cleveland- Atlanta ter Toronto-Miami in … nadaljujem po prvem krogu.

ZAHOD

Tri izstopajoče ekipe, izmed katerih lahko vsaka osvoji naslov

Rekordni Golden State, kjer z redkimi izjemami deluje vse proti presenetljivo slabemu Houstonu, kjer kombinacija Hardena in Howarda ne funkcionira, kot bi morala. Golden State je v letošnji sezoni prikazal res zastrašujočo formo, ki pa jo bodo morali nadgraditi v končnici in vsaj v prvem krogu ne bi smeli imeti (večjih) težav, 4-1.

Clippersi proti Blazersom, povratnik Griffin proti zanesljivemu Lillardu, dve izenačeni ekipi, ki bosta mešali štrene še naprej. Čeprav imajo Clippersi po rednem delu boljše razmerje (3-1), slutim sedmo tekmo in 4-3 za ekipo iz Los Angelesa.

San Antonio proti Memphisu bi lahko bila “metla” prvega kroga. Spursi ostajajo odlični in so letos že nastavili sve potrebno za (uspešno) menjavo generacij, Memphis se v primerjavi z lansko sezono zanaša na posamezne prebliske. Proti Spursom bo potrebno veliko več. 4-0 za Spurse.

Oklahoma proti Dallasu bi lahko bil eden bolj iznečanih parov na zahodu, a ima Dallas v tej sezoni vse preveč nihanj, da bi bil lako konkurenčen Thunderjem, kjer blestita seveda Westbrook in Durant, odlično zaledje pa imata tudi na klopi. Karkoli drugega od suverene zmage Oklahome bo presenečenje, 4-1.

Drugi krog - Golden State proti Clippersom ter Oklahoma proti San Antoniu in mali finale pred finalom. Ena odlična ekipa se bo poslovila prezgodaj.

POVZETEK SEZONE

Presenetljivo so iz končnice na vzhodu izpadli Bullsi, ki jim brez kronično poškodovanega Rosea ne gre, večja pričakovanja so bila tudi od Wallovih Wizardsov, ekipi Magicov z Gordonom in Bucksov z Antetokounmpom bosta morala pokazati več konstantnosti, še enkrat več pa so razočarali Knicksi, Netsi in 76ersi. Ali Knicksom lahko pomaga Phil Jackson kot trener? Če do tega scenarija res pride, se bomo lahko prepričali, kako dober trener je, saj bo treniral ekipo, v kateri ni kemije, ni energije, ni ničesar …

Na zahodu ekipe v zgornjem delu lestvice res izstopajo, potem pa mesarsko klanje in povprečje. Utah so bili blizu, vsi ostali daleč zadaj. Sacramento, Denver, New Orleans, Minnesota in Phoenix ter seveda Lakersi bodo morali storiti veliko, da bodo v naslednji sezoni lahko računali na preboj med osem najboljših. Eno so revijalna tekmovanja, drugo pa 82 tekem in brezglavo tekanje po igrišču.

82 tekem je za nami, rekordi so bili postavljeni, a zdaj se začne zares. In kot je Scottie Pippen pred časom komentiral, da bo rekord Warriorsov hitro pozabljen, če ne bodo osvojili tudi naslova … Troboj na zahodu bo odličen, odločala bo klop, odločale bodo izkušnje in želja ter slej ali prej tudi svežina.

Vklopova drobilnica misli: TV-kvizi

Zdi se mi, da me televizijski kvizi spremljajo od nekdaj. Moj prvi kviz spomin je vsekakor hrvaška Kviskoteka z Oliverjem Mlakarjem, za katero sem še dandanes mnenja, da je bil eden najboljših in najbolj dovršenih ter tudi zahtevnih kvizov. Oliver Mlakar je imel voditeljsko prezenco, nezgrešljivi “joker” Kvisko, ki smo ga pogovorno še dolga leta uporabljali z nesmrtno frazo “dižem Kviska” in pa seveda izredno pester nabor vprašanj. Za zmago so morali tekmovalci pokazati res zvrhano mero znanja, pa čeprav se pri nagradah ni govorilo o milijonih dinarjev, ampak bolj o večni slavi oziroma še bolj spoštovanju.

Miša Molk je znotraj pogovorne oddaje Križ-kraž vodila tudi zanimiv kviz, ki ga je ustvarjal Vinko Korent in kjer so bila vprašanja sicer bolj ljudstvu prijazna, a še vedno včasih zavita in ravno prav zagonetna, spominjam se še Saša Hribarja in Saše Einsiedler, ki sta vodila kvizovsko potapljanje ladjic in pa vrsto radijskih kvizov, družinsko obarvana tekmovanja, kvize in še kaj je na nacionalki pred Mariem seveda vodil Mito Trefalt in potem se je leta 2000 zgodil Lepo je biti milijonar.

Lahko rečemo z nesmrtnim Jonasom, katerega vrednost smo spoznali šele takrat, ko je njegov stol zasedel Boštjan Romih. Jonas, ki je sam izredno inteligenten, katerega obraz ima tisoč in en izraz in ki je bil zgolj s pogledom, brez besedice, še v tako prepričanega poznavalca zasejati seme dvoma. Lahko rečem, da gre za ata in mamo vseh sodobnih TV-kvizov in zgled vsem voditeljem. Jonas je kasneje svoje voditeljsko kvizovanje nadaljeval tudi v kvizu Denar pada na Planet TV, kjer je bil pač preprosto on. POP-u je želela na začetku 21. stoletja takrat štrene mešati nacionalka, ki je za potrebe kviza Življenjska priložnost iz naftalina potegnila Mita Trefalta in takrat obudila rivalstvo med glavnima akterjema, kjer pa je bil zmagovalec (vnaprej) znan.

Zadnja leta se zdi, da resničnostni in kuharski šovi TV-kvize potisnili povsem na stranski tir. Tu in tam se kaj zgodi, kar gledalci spregledajo in podobno hitro ugasne. Vem! je bil eden takšnih primerov, ki so ga gledalci opazili samo toliko, da so ga lahko sesuli. Voditelje, tekmovalce, koncept, vprašanja, … Tekmoval je sicer s telenovelami in nikakor v prime-timeu, se kviz preprosto ni “prijel”. In nacionalka je poskusila nekoliko drugače, še enkrat več z licenco, a z drugačnim konceptom.

Govora je o kvizu Taksi, kjer se v vlogi taksista, eh, voditelja,  preizkuša Jože Robežnik. Jože (ali kot ga morda poznate JocoHud) spremlja tuje pogovorne oddaje, stand-up nastopače in se uči od mojstrov in tudi njihovih napak, je pa priznal, da se bo pri vodenju Taksija zgledoval po Jonasu. Torej, pri mojstru. In se, poleg tega je njegov obraz zelo televizičen. Zanimiv koncept - udeleženci pokličejo taksi in Jože jim med vožnjo do želene lokacije zastavlja vprašanja. Ki so, ne glede na sprva nizke zneske, lahko zahtevna. Tekmovalci imajo možnost dveh pomoči in čisto na koncu tudi možnost podvojitve dobljenega. Skoraj Milijonar v Taksiju. Lahko pa seveda ostanejo brez vsega, celo brez vožnje do cilja. Kviz bo res zanimiv postal, ko bodo v igri daljše vožnje ali ko bodo udeleženci odgovarjali hitreje. In bodo v igri tudi višji zneski … Upajmo le, da Jožeta takrat ne bo kakorkoli zaneslo.     

Objavljeno v reviji Vklop, 7. aprila 2016

Generacija čokolina in pire krompirja

Kdo še spremlja generacije? Od baby-boom do flower-power, par-nepar do X, Y in indigo ... Ampak bolj, ko opazujem, najine otroke (no, in tudi mnoge druge), bolj se mi zdi, da gre pravzaprav za generacijo čokolina in pire krompirja.

Vedno sem ponosno razlagal, kakšno srečo imamo pri nas, saj otroci niso izbirčni pri hrani in pojejo tudi tisto, kar mnogi drugi niti poznajo ne. No, odkar je Taras v šoli, se je to začelo spreminjat, saj je prav on tisti, ki pade pod vplivom okolice in se doma nad ponujenim pogosto le “zmrdne” in še preden sploh poskusi, izjavi da to že ne more biti dobro in da tega pa že ne bo jedel. Potem Vita doda kakšen svoj “bljak”, kar pomeni, da ne bo všeč niti Adamu. Preprosta verižna reakcija. 

A ker sva se s Heleno že davno tega dogovorila, da se pri nas doma ne bo za nikogar posebej kuhalo - izjema je bil pač Adam s svojo alergijo na jajca, kar je do lanskega leta pomenilo, da smo se jedem oziroma živilom z jajci preprosto izogibali; in če komu kaj ni všeč, bo pač lačen. Seveda se predvsem Heleni, ki je tista, ki pri nas pripravlja hrano; zdi trapasto, ker se trudi, da bi jedli raznoliko hrano, potem pa en za drugim odrivajo krožnike, kot bi jim ponudila plesnivo ali pokvarjeno hrano.

Zanimivo postane seveda malo kasneje, ko se oglasijo njihovi želodci in pridejo nazaj za mizo … prvi je ponavadi Adam, ki potem kot mlinček zmelje vse, kar ima na krožniku, Taras bi včasih pomazal še s kruhom in s polnimi usti izjavi “To je pa čisto drugače, kot nam skuhajo v šoli. To je bil prav dobro!”. Taras je nasploh naš družinski termit, saj poje pravzaprav vse, kar vidi - še posebej rad zadnje čase prazni omaro, kjer imamo spravljene piškote, čokolade in druge prigrizke. To počne zelo spretno in naju sicer nemalokrat spravi v zadrego, ko dobimo obiske, pa je v omari le prazna embalaža!

Vita je povsem druga zgodba in res ne vem, od kje ta deklica jemlje energijo?! Kot dojenček in še leto ali morda dve nazaj je bila malo bolj okrogla, zdaj pa se zdi, da gre samo še v višino. Poje manj kot Adam, a se je sposobna cel dan obešati po drogovih, vrteti, plezati po podbojih vrat, skakati in delati prevale … vsekakor počne vse tisto, za kar človek potrebuje veliko energije!

Najbolj zanesljivo bi jim bilo seveda ponuditi govejo juho, pire krompir in meso. In sploh se ne bi branili, če bi jim hrano nosila kar v usta. Testenine - klasične makarone ali špagete, z bolognese omako. In za večerjo kruh s salamo in sirom - pri čemer bi vsi trije jedli le salamo in sir; ali pa največja skleda čokolina. No, vedno dobrodošla opcija je tudi kruh, na debelo namazan s čokoladno-lešnikovim namazom, v mojih časih smo mu rekli eurokrem, danes poznan kot nutella. In če tega ni? Panika, “lakota” …

No, lačni naši otroci prav velikokrat niso, vsaj ne zato, ker ne bi imeli kaj za v usta. Vedno jim govoriva, da so lačni samo zato, ker imajo polne riti in da jim le želiva, da jim ne bo treba nikoli izvedeti, kaj je to prava lakota.

Malo naju pa skrbi, kako jih bova nahranila čez pet in deset let?! Tolaživa se, da dokler jejo vse, niti ni problem. Ker na koncu je tako, da jejo in pojejo VSE. Tudi bučke, šparglje, zelenjavne juhe, polnozrnate testenine, različne narastke, ohrovt in še kaj. Seveda se bo ta “vse” z leti še bolj spreminjal, otroci bodo vse bolj nečimrni in pod vplivom okolice, a dokler midva ostajava načelna in zvesta, predvsem pa otrokom pri prehranjevanju predstavljava zgled, nam ne bo hudega. In bova vsaj za najine otroke lahko rekla, da pripadajo generaciji “(po)jemo vse”.

Vklopova drobilnica misli: praznična praznina

Med brezciljnim tavanjem po nekaj sto TV-programih v prazničnih dneh se sprašujem, kako Hollywood, ki spretno izkoristi (berite: potrži) vsak praznik oz. praznujejo celo, ko za to ni razloga ali potrebe (Zahvalni dan?), še niso izkoristili, izrabili, zlorabili in posilili velike noči. Otroci, ki s širokimi nasmehi iščejo pirhe in velikonočnega zajca, v velikonočne zajce preoblečeni serijski morilci, ki morijo zgolj v času velike noči, skrivnostna izginotja otrok, ko za njimi ostane le pobarvano jajce, pa seveda čudovite družinske drame/komedije, ko se vsem preprekam navkljub družina zbere na kupu in uživa v velikonočni pojedini. Ne, vse, kar dobimo, je Jezusovo vstajenje, seveda povezano s trpljenjem na tisoč in en način ter prenosi maš …

In tako sem naletel na izredno zanimiv podcast mreže Apparatus z Nejcem Gazvodo, našim mladim pisateljem, režiserjem in scenaristom, ki mu je celo v Sloveniji uspelo nekaj doseči in ga zato lahko upravičeno jemljemo resno. Spregovoril je o temi, o kateri smo pisali tudi v prejšnji številki Vklopa in sicer o medijski vojni med obema največjima komercialnima televizijama pri nas in položaju nacionalne televizije. Zakaj komercialki lahko snemata tisto, kar je všeč gledalcem in zakaj bosta take serije in šove ponujali toliko časa, dokler jih bodo ljudje z gledanjem pač podpirali in zakaj bi morala biti nacionalna televizija antipol vsemu temu, kot nacionalni zavod, ki bi moral v prvi vrsti zagovarjati kvaliteto.

Pa pustimo ob strani to tekmovanje komercialk, ki je sploh v tem letu prišlo blizu točke vrhunca in najbrž tudi zloma, ene ali druge televizije. Ne vem kdaj, če sploh, smo Slovenci naredili kaj izvirnega? Vsi kujejo v zvezde Jonasov Videošpon, ampak tudi ta je bil sicer posrečena izpeljanka šova Most Wanted, ki ga je na MTV-ju vodil Ray Cokes in tudi podobno čislani Brez zavor/zapor je bil odlična izpeljanka ameriških pogovornih oddaj, predvsem Jayja Lena. Karkoli je v življenju ustvaril Branko Đurić-Đuro, se bolj ali manj naslanja na “njegove” Nadrealiste, ti pa so se učili od Letečega cirkusa Montyja Pythona. Bizovičarjev in Zrnečev As’ ti tud’ not padu je bil sicer odkrivanje tople vode, a je bila njuna kombinacija pač preprosto odlična, podobno kot je bila tista med Anjo in Ladom v Tistega lepega popoldneva. Humoristične serije kot po pravilu niso smešne, dramske so dolgočasne, pri tistih nekje vmes pa preprosto ne veš, ali bi se jokal ali smejal. Oboje na meji skrajnega obupa. Še dobro, da smo dočakali Življenja Tomaža Kajzerja - ki jo je Gazvoda lepo opisal kot odlično posledico anomalije v razpisu nacionalke; da vemo, da je mogoče. Ustvariti kvalitetno in gledljivo vsebino.

Ampak kdo je kriv? Imamo zelo dobre režiserje, imamo ogromno odličnih igralcev in tudi denar se najde, ljudje si želijo gledati nekaj domačega. Zatakne se v prvi vrsti pri scenarijih in potem pri sami izvedbi. No, nekje vmes še na različnih razpisih, kjer moraš po slovensko najbrž poznati prave ljudi in oni tebe. In seveda ima vsak scenarist svoje favorite, kot jih ima tudi režiser, imajo jih igralci in imajo jih morebitni pokrovitelji. In zato je naša produkcija, kjer je - v ZDA, pa tudi kje drugje, večina izdelkov, ki se jih pri nas kuje v zvezde, ne bi prišla dlje od pilota.

Objavljeno v reviji Vklop, 31.3.2016

Vklopova drobilnica misli: Planica, Planica ...

Minuli teden se je vse v Sloveniji vrtelo okoli Planice - lahko rečemo, da se vsesplošni noriji in pogovorom niste mogli izogniti niti, če bi se hoteli, niti, če vas šport sploh ne zanima, niti, če bi recimo prejšnjo sredo padli z drugega planeta. Slovenija je, za pet dni, pravzaprav postala Planica.

Nacionalna televizija je v nestrpnem pričakovanju velikega zaključka letošnje Prevčeve sezone gledalcem ponudila dva odlična dokumentarna filma - Nova Planica in Leteti!. Nova Planica se je osredotočila predvsem na Planico in njen razvoj skozi desetletja, številne dosežke, rekorde in inovacije, skorajšnji žalostni propad in seveda potem zelo drzno potezo prenove iz grdega, propadajočega račka izpred nekaj let v čudovitega laboda, ki ga občuduje cel svet. Organizatorji so imeli ta konec tedna res srečo - čudovito vreme, neverjeten obisk in posledično fantastično in lahko enkratno vzdušje in seveda odlični dosežki, začinjeni z velikim uspehom naših letalcev. Lepše promocije za nov tekaško-skakalni center si ne bi mogli zamisliti na nobeni še tako kreativni oglaševalski agenciji. 

Leteti! se je po drugi strani osredotočil na delo bratov (oziroma v zadnjih letih očeta in sina) Gorišek, ki sta kreatorja pravzaprav vseh največjih svetovnih letalnic - norveškega Vikersunda, nemških Kulma in Oberstdorfa ter seveda naše planiške lepotice. Načrtovanje letalnic pač ni zgolj arhitekturno-gradbeniško igračkanje in igra naključij, ampak natančno in premišljeno delo, ki zahteva vpogled v prihodnost, nekaj drznosti in predvsem poznavanja samega skakanja oz. letenja ter naravnih danosti, ki jih določeno okolje ponuja. Kam in kako se bo letenje razvijalo in kako dolgo bo potrebno, da človek preleti 260, 270 in na neki točki tudi 300 metrov, pa … vprašanje časa.

Četrtek, zmaga in tretje mesto za Slovenijo, petkova dvojna slovenska zmaga, sobotno drugo mesto za slovensko ekipo in za veliki finale še nedeljska dvojna slovenska zmaga. Ampak to že veste - fotografije in vtise ste prebrali na vseh družbenih omrežjih, razmišljanja prebirali na spletnih straneh in si videoreportaže s tisoč in enega zornega kota ogledali na vseh slovenskih televizijah, ki so enako zavzeto spremljale planiški praznik. In prav je tako! V prvi vrsti se moramo zavedati, da je uspeh Petra Prevca in predvsem po njegovi zaslugi tudi uspeh celotne slovenske ekipe nekaj neverjetnega in najbrž neponovljivega - osvojil je vse, kar se osvojiti da in podrl vse mogoče rekorde (razen svetovnega v najdaljšem poletu) in če mnogi to njegovo sezono primerjajo s tisto rekordno sezono Tine Maze … Peter je bil še za odtenek boljši. V teh dneh ga vsi sprašujejo, kaj mu sploh še ostane? Seveda mu ostane veliko, sploh, ker gre za mladega in izredno inteligentnega športnika in pravzaprav bi bilo bolj pravilno vprašanje, kje so zanj meje in kdaj bodo padli še preostali rekordi - skupno število osvojenih kristalnih globusov, zmag in stopničk v sezoni, svetovni rekordi, naslovi, …

Kaj mi je iz Planice najbolj ostalo v spominu? V prvi vrsti zagotovo neverjetna, spontana in iz dobrih 30.000 grl zapeta a capella izvedba Zdravljice. Tudi doma, pred TV-sprejemnikom, so se mi orosile oči in naježila koža. Vedno nasmejani Noriaki Kasai ob 500. tekmi in med prepevanjem Avsenikove Planice. Kranjčeva Pika, ki je z otroško prikupnostjo in navihanostjo zgolj z enim stavkom razorožila cel svet. Pa seveda neverjetni dosežki naše ekipe in neponovljivo vzdušje ter splošno pozitivno razpoloženje, ki je prevzelo Slovenijo v teh dneh. 

Ko bi lahko Planica in njen duh trajala vseh 365 dni ...

Objavljeno v reviji Vklop, 24. marca 2016