Besedo ima očka: Z odprtimi kartami

Poleg vzgoje otroka v samostojno, zrelo in odgovorno osebo se mi zdi izredno pomembno tudi to, da med starši in otroci vladata spoštovanje in zaupanje. Ponekod gre eno z drugim, ponekod ne, žal pa je tako, da se eni in drugi ne zavedajo pomembnosti obojega ...

Ne dolgo tega sva se z bežno znanko zaklepetala o tem, kaj se dogaja v vrtcih (ona ima v vrtcu sina, mi Vito), kaj v šolah (sama je učiteljica, mi imamo našega prvošolčka) in kaj za štirimi stenami stanovanj. V pol ure sem slišal veliko preveč grozljivih zgodb ... kako njenega sina en fant neprestano tepe v vrtcu, kako vsak dan poslušajo očitno nasilje v bloku, kjer živijo, kako so nasilni prizori staršev nad lastnimi otroci nekaj povsem vsakdanjega in navsezadnje je podoživela tudi najbolj travmatično izkušnjo, ko je hotel šestošolec storiti samomor! Ne živijo v Ljubljani, kar seveda ni opravičilo, saj se bojim, da je v Ljubljani vsega tega še veliko več, a človek se potem vpraša, kako smiselno je sanjariti o življenju v majhnem mestu, vasici, kjer te vsak pozna in kjer se ti (takole od daleč) zdi, da se ne more zgoditi prav nič nepredvidljivega.

33 let, trije (enkratni) otroci (od leve proti desni: Taras, Adam in Vita)

Družba, katere del smo in časi, v katerih živimo, so vse prej kot rožnati. Povsem običajno bi bilo, da zgoraj naštete težave nekako z levo roko uredijo v prvi vrsti vzgojiteljice ali pač učitelji s pomočjo psihologov in seveda tudi staršev, v skrajnem primeru se vpletejo in pomagajo centri za socialno delo. Otrok sploh ne bi smel razmišljati o samomoru in to zaradi zadev, ki se dogajajo doma! Pedagogi so preobremenjeni, socialni delavci ujeti v kolesje birokracije, starši nimamo nikoli časa in otroci so prevečkrat prepuščeni sami sebi. In tako smo vsi najraje kar tiho, da se ne bi komu kaj zamerili ali da ne bi s svojimi težavami še dodatno obremenili nekoga drugega.

Sam sem imel tam nekje do srednje šole svojega sogovornika v mami. Oče je bil preveč zaposlen in ni imel pravega časa, niti energije. Potem je bilo tega konec, saj je dvoizmenski pouk preprečeval normalne stike med tednom  in ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem prehitro odrasel, starša pa tega nista pravočasno dojela in med nami je zazevala velika luknja, ki smo jo z mostovi nekako zakrpali šele v zadnjih letih. Veliko srečo sem imel, da sem imel ob sebi dva izjemna človeka (hvala Klemen in hvala Helena), ki sta tiste čase skrbela, da je imelo moje življenje smisel, da sta me (na pozitiven način) izzivala in da sem imel tudi odlične vzgojne temelje. Vloga staršev je kljub vsemu najpomembnejša, saj nas starši začnejo kaliti in oblikovati, pa čeprav včasih po lastnih in včasih po nekih utopičnih kalupih. Zato seveda ne razumem staršev, ki gledajo samo na to, kako se bodo svojega otroka “znebili”, z njim preživeli čim manj časa in odgovorili na čim manj njihovih vprašanj.

Trudimo se učiti in naučiti otroke, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ne, a v uspešnost lastne vzgoje bomo dvomili vse do nekega trenutka, ko bo otrok postavljen na preizkušnjo. Primer: otrok gre iz šole, ko se blizu ustavi avtomobil in mu ponudi nekaj, sladkarijo, igračo, zaupljive besede. Otrok ve, da mora reči ne ali zgolj iti naprej oz. se vrniti v šolo in o tem obvestiti odgovorne osebe. Pa bo otrok to naredil? Sploh, če se je zjutraj malo sprl s starši ali pa je imel slab dan in si želi malo kljubovati, se postaviti pred vrstniki. Kot mala klovnska ribica Nemo, ki je kljuboval očetu in odplaval do čolna, potem pa … no, imel srečo, da nastopa v filmu in da se je zanj vse srečno izteklo. Otrok je lahko v šoli vsak dan žrtev "bullyinga" (mislim, da Slovenci za to obliko nasilja še nimamo pravega izraza) in tako skrivnostno izgublja denar in druge stvari, je lačen, brez kakšnega oblačila in prepogosto pada po stopnicah. Seveda se lahko kaj od tega dogaja tudi doma. Bo otrok povedal, kaj se dogaja? Ali ga bo preveč sram, morda strah ali pa vas preprosto ob vašem namrgodenem izrazu ne bo želel obremenjevati.

In kako bomo reagirali starši? Kaj storiti - se iti igro "oko za oko", se boriti z mlini na veter ali kaj tretjega? Moj nasvet je, da se mora vsak od nas znati postaviti sam zase, tudi otrok. "Bully" te ne bo pustil pri miru, dokler mu ne boš pokazal, da s tabo ne bo pometal. Tudi s pestmi, če bo treba. In če bomo starši vedeli, kaj se dogaja z otrokom in da ni zaleglo nič miroljubnega, bomo svojemu otroku stopili v bran. In takrat najbrž ugotovili, da je mali "bully" pač otrok velikega "bullyja".

Želim si in vsaj zaenkrat se mi zelja uresničuje, da bi nama otroci zaupali. Potrudiva se, si vzameva čas in jima prisluhneva. Včasih otrok ne bo izdal stiske neposredno, a jo bomo starši "zavohali". In želim si, da bom imel vedno dovolj časa, da bom lahko prisluhnil svojemu otroku, ga poslušal in tudi slišal. Mu znal svetovati in pomagati, biti rama za zjokat, morda boksarska vreča za izliti frustracijo, dlan za potolažit in če bo treba jeklena pest za ubranit. In če mi to uspe vse do najstniških let, potem bom zelo ponosen. Verjamem, da bo marsikatera izkušnja zamolčana, a želim si, da bi nama tiste pomembne (in morda usodne) zaupala. Tako kot jih bova midva njima ... marsikaj nas še čaka - bolezni, tudi smrti, morda ločitve, selitve in še kaj. In otroci morajo za to vedeti, tudi starši moramo zaupati njim. In to obojestransko zaupanje, ki je - verjemite, prežeto z izrednim spoštovanjem (in morda tudi občudovanjem); je najbolj čvrst temelj, kar jih lahko ustvarimo in na njem zgradimo hišo ... družino, prihodnost.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2013.

Besedo ima očka: Ali je ime res tako pomembno?

Kovanec s podobo Tarasa

Ena od štirih naslovnic prvenca skupine Adam

Ime zaznamuje človeka in starši z izbiro imena otroka zaznamujemo za celo življenje. Nisem pristaš nenavadnih (da ne rečem izmišljenih) imen, rad pa ima karakterna, redka imena. In ne, ne razumem slovenskih zvezdnikov, ki dajejo otrokom imena kot so Šajana, Tiar, Kanenas, Lejs Tai in podobna. No, a tudi tako dobijo svoj trenutek slave …

Z ženo sva vedno govorila, da nama spol otroka ni tako pomemben kot to, da bo otrok zdrav. Temu pritrjujeva še danes. Ponosna, vesela in srečna sva, da sva starša trem otrokom, dvema fantoma in eni deklici. No, tretji, najmlajši, je v dneh, kot berete, že na svetu, v trenutkih, ko jaz pišem te vrstice, pa še v varnem zavetju maternice.

Izbira imena je seveda zelo pomembna … vsaj pri nama je tako, da sva najprej izločila vsa imena, ki so med sorodniki (vsaj bližnjimi) in prijatelji. Potem seveda za marsikatero ime pomisliš, da bi bilo super, a se spomniš osebe s tem istim imenom, ki ti je zoprna ali pač nesimpatična. In seveda se ti kasneje lahko zgodi, da ima otrok v vrtcu oz. šoli vsaj enega sošolca, sošolko z istim imenom. In vsemu temu sva se želela pri izbiri imena izogniti ...

A naj se vrnem šest let nazaj, v drugo polovico leta 2006, ko sva pričakovala prvega otroka in ko sva na podlagi genskih testov izvedela (proti najini želji, sicer), da pričakujeva fanta. Imela sva zanimiv nabor dekliških imen in nekaj fantovskih imen, okoli katerih se nisva mogla zediniti, katero bo tisto pravo. Oskar, Jakob in Martin so bili med favoriti. Nato sem v knjigi imen našel ime Taras. “Ime izhaja iz grščine in pomeni upornik.” sem prebral, “Odlično! Moj sin bo zagotovo upornik!” Obstajata dve mitološki razlagi imena - po prvi naj bi bil Taras sin Pozejdona in nimfe, upodobljen pa je na delfinu z očetovim trizobom v rokah. Po drugi, novejši razlagi, pa naj bi bil mitološki Taras sin boginje Gaie in Leonida iz Sparte. Večina pa ime Taras poveže z Gogoljevim literarnim (in filmskim) likom Tarasa Bulbe, pogumnega in brezkompromisnega kozaškega konjenika, ki ga je v filmu upodobil Yul Brynner. V Sloveniji jih ni prav veliko, do leta 2010 jih Statistični urad vodi 57. No, Helena je tedaj odločno odkimala, a so predlagano ime hitro pograbili vsi drugi in ostalo je pri Tarasu. Danes si seveda ne predstavljava, da bil naš mali veliki upornik karkoli drugega. Vedela pa sva, da bova - če bova imela še kakšnega fanta; imela zelo težko nalogo pri izbiri imena, ki bi lahko “konkuriralo” Tarasu.

V drugi nosečnosti sva imela potem z izbiro imena vseeno lažje delo, saj smo pričakovali deklico. Zanimivo je, da se na ožjem izboru niso pojavila imena, o katerih sva razmišljala v prvo. Ostala je Izabela, razmišljala sva še o Zoji in Fioni … moj favorit je bila Ronja. A temu se je Helena uprla: “Ne, dovolj je, da imava upornika, ne bova imela še razbojnice!” Potem se je nenadoma pojavila Vita … iz latinskega imena Vita, ki pomeni življenje. Sam sem pomislil tudi na fantastičen Benignijev film La vita e’bella oz. Življenje je lepo, ki je prvi in edini film, ob katerem sem jokal. Vita je živa, živahna, polna energije in pravo malo sonce, še posebej, ko te kot prava pravcata lisička pogleda s svojimi nagajivimi očmi. Ime je v zadnjem desetletju sicer postalo zelo priljubljeno, do leta 2010 jih v Sloveniji beležijo 936, a z izjemo bivše sodelavke osebno ne poznam nobene druge.

In kaj sedaj? Tokrat nama je bilo (spet) resnično vseeno, ali bova dobil fanta ali deklico. Samo zdrav naj bo tudi ta otrok. Jaz sem začel kmalu “lobirati” za Ronjo, Heleni pa je šesti čut govoril, da nosi še enega fanta. In res - eden prvih pregledov je jasno pokazal, da bomo dobili še enega fanta. Ime? Joj prejoj. Moja stara predloga po Svarunu in Perunu sta odpadla, Lars in Thor sta bila zavrnjena kot preveč tuja in neprimerna. Potem se je začela veselica v trebuhu in s Heleno sva se le spogledovala - Dobili bomo še enega divjaka! Tako je bolj oz. predvsem za šalo nastala delovna različica imena - Tihomir. Z željo, da bo naš tretji otrok kdaj tudi tiho in pri miru. Med tistimi dejanskimi predlogi so bili Marcel, Lovro, Martin, Voranc in Tarasov predlog Jurij. Marcel je odpadel, saj sta bili prvi asociaciji Marcel Štefančič mlajši in vreščeča opica iz TV serije Prijatelji. Sledil je Lovro, saj so dvoji prijatelji v zadnjem letu dobili Lovra, Voranc je pač koroška različica istega imena, s katerim se je bilo težko poistovetiti in potem bi imeli dva otroka z imenom na črko “v”. Martin se je zdel preveč tradicionalen in “neprimerna” družba Tarasu in Viti. Jurij je bil tako glavni favorit. Vse dokler nekega večera nisem med pisanjem poslušal glasbe, ko me je Helena vprašala, kaj poslušam. Jaz ji odgovorim, da skupino, ki njej ni všeč, da imajo pa v bistvu odlično ime. Adam. Adam? Adam torej kot odlična slovenska zasedba z enim najboljših kitaristov, sicer dolgoletnim znancem Petrom Deklevo. Adam kot Adam Yauch, nekje v tistem času preminuli član zasedbe Beastie Boys - velik človek in odličen glasbenik. Adam kot Adam Savage, tisti gobezdavi član TV oddaje Uničevalci mitov. Tudi Adamov je nekaj več v zadnjih desetih letih, še vedno pa le 452. Adam ima grški, latinski in hebrejski izvor, pomeni pa človek, zemljan. V družini, kjer trije radi fantaziramo in smo z glavo pogosto v oblakih, bo povsem super, če bomo imeli nekoga, ki nas bo držal pri tleh.             

Nimam pojma, kako bodo imena zaznamovala otroke in tisto, kar bodo počeli v življenju, vem pa, da sva jim izbrala odlična imena. In prepričan sem, da bodo tako ali drugače zaznamovali svet, v katerem bodo živeli.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2012.

Besedo ima očka: Boleče spoznanje - napake se ponavljajo

Jaz in moja fanta - na levi Taras in na desni Adam

Celo življenje se učimo, doživljamo razsvetljenja, ignoriramo očitno in si mečemo pesek v oči. Za starša sta dve spoznanji lahko precej grozni - da ti je otrok navkljub trudu pri vzgoji vse preveč podoben (sploh pri delanju napak) in da sam postajaš vse bolj podoben svojim staršem (spet pri delanju napak!), pa čeprav si si ob rojstvu obljubil, da ne boš nikoli tak.

Morda vam je kdaj kdo rekel, da je starševstvo preprosto, enostavno in se pač zgodi ter odvija. No, lagal vam je. Ali pa s svojim otrokom ne preživi prav veliko časa. V času nosečnosti te je ves čas strah, ali bo s plodom vse v redu in potem te je strah rojstva, pa seveda je vse novo in drugačno, še posebej pri prvem otroku te skrbi prav vse in zaradi vsega ustvarjaš (največkrat nepotrebno) paniko. Lažejo tudi tisti, ki pravijo, da otroka ne moreš prav zgodaj scrkljat. Dojenčki nekje pri tretjem mesecu že dobro vedo (čutijo), če veliko časa preživijo v rokah, da je najboljša tolažba kar pri mami in z glasnim jokom lahko izsilijo svoje. In ni hujšega kot poslušati bitje, ki ga imaš najrajši na svetu, ko neizprosno joče in preprosto ne neha. Popustiš, se zlomiš, narediš napako …

Najpogostejša napaka, ki jo delamo starši, je seveda popuščanje. Popustiš v prvi vrsti zato, ker se bojiš, da te otrok potem ne bo imel rad. Popustiš zato, ker nočeš otroka gledati žalostnega in razočaranega (pa čeprav je oboje pogosto odigrano). Popustiš, sploh pa v javnosti, ker si želiš prihraniti nekaj očitajočih pogledov, kakšen grozen starš si in otroku nič ne dovoliš. In včasih popustiš tudi zato, ker se ti preprosto ne ljubi več prepirat in bi rad (vsaj) pet minut miru. Bitke se začnejo okoli prvega leta otrokove starost, ko se pripravlja na prve korake in že vestno raziskuje okolico, stopnjuje z govorjenjem in potem počasi narašča skozi leta, ko otrok tudi mentalno dozoreva in se kali v verbalnih veščinah. Ja, malo me je strah, kaj bo čez pet in deset let …

Taras je zadnjič naredil križ čez plezanje oziroma sva ga naredila midva s Heleno, saj sva videla, da vsak ponedeljek išče izgovor, kako ne bi več hodil in bi raje ostal doma. Pa čeprav smo se dogovorili, da bo vztrajal vsaj do konca šolskega leta (in morda le vzljubil ta zanimiv šport), a se nama ni zdelo smiselno ga siliti v nekaj, pri čemer ne uživa. Seveda sem se jezil in mu bral levite, zakaj se nad nečim navduši in je ves zagret, potem ga pa enako hitro vse skupaj tudi mine. In da še dobro, da ga nismo vpisali v glasbeno šolo, zapravili za nakup inštrumentov in seveda tudi šolske ure, on bi se pa tja hodil igračkat. Vzporedno so se mi odvijali v glavi prizori mojih dejavnosti - nogomet, rokomet, košarka, pevski zbor, kitara, kegljanje (!!!), odbojka, fotografija, novinarski krožek, turistični krožek, karate, modelarstvo in še česa bi se najbrž spomnil. Če ne jaz, pa moja mama.    

In sem nenadoma utihnil. Spomnil sem se namreč, kako sem bil tudi sam zagret in kako hitro sem se ohladil. Ponavadi do prvega konflikta, grdih trenerjevih besed ali pač neuspeha. Včasih je bilo drugače - skupaj smo bili od prvega do četrtega in od petega do osmega razreda, trenerji so bili vse prej kot pedagogi, poleg tega je bilo vsaj meni težko narediti karkoli, saj je bila nad menoj senca uspešnega brata in želje staršev, da bi bil vedno najboljši. Poleg tega sem imel veliko težavo še s tem, da sem si krožke in dejavnosti izbiral zato, ker je bil v njih uspešen moj brat (šport) ali pa so bili všeč očetu (modelarstvo). Turistični krožek me je recimo navdušil, da sem se kasneje vpisal tudi na srednjo turistično šolo, pa čeprav je šlo bolj za nekakšne debatne čajanke, s fotografijo bi se najbrž ukvarjal še naprej (in sem kasneje tudi se), a je žal po hudi bolezni hitro umrla učiteljica, zvest pa ostajam novinarskemu oz. pisateljskemu delu. Tu, kjer ni bilo nikogar … in neverjetno, dva dni po zaključku plezanja je Taras prišel domov ves navdušen in začel pripovedovati, kako kar dve njegovi sošolki in en sošolec hodijo k tabornikom. Taborniki? Hej, tudi sam sem bil tabornik, štiri leta. Neizmerno sem užival, hodil na tekmovanja, kjer smo bili vedno med najboljšimi v naši starostni skupini, se naučil veliko novega in pozitivnega (predvsem v odnosu do narave in živali), spoznal zanimive ljudi … Zakaj sem nehal? V prvi vrsti zato, ker so se tedenska srečanja križala s fotografskim krožkom in tudi zato, ker me starša nikoli nista pustila na letovanje v Bohinj. Teden dni v naravi, druženja, zabavanja in spoznavanja novega … in potem sem imel vsako jesen znova občutek, da sem izoliran, saj sem manjkal pri nečem velikem in lepem. Taras hodi k tabornikom in upam, da bo vztrajal.

Zanimivo je, kako hitro starši prestopimo mejo, ki jo sami postavimo, ko sami rečemo, da  bomo otroka vzpodbujali in mu stali ob strani. Ali od njega pričakujemo preveč in prehitro, na naše obljube pozabimo, ko se soočimo z včasih hudimi stroški (glasbena šola recimo, kjer te mesečno poučevanje stane med 70 in 100 €, pa seveda še inštrument) in ga morda potisnemo v smer, ki je všeč nam, ne pa tudi otroku. In potem smo še tako zaslepljeni v svoj prav, da ne vidimo in slišimo obupa in nemoči v otrokovih očeh in besedah, saj ga je strah povedati, da mu nekaj ni več všeč.

Težka je starševska … učimo se z vsakim dnem, tednom, mesecem in letom, z vsakim otrokom posebej in še se bom čez dvajset let spraševal, če sem delal prav. No, čez dvajset let bom videl, kakšne otroke sva vzgojila in kaj so postali. In kot mi je zadnjič lepo rekla Helena: “Vidiš, takole naju pa vidim čez kakšnih trideset let, ko bova midva hodila okrog z vnučki …” Včasih pravijo, da je prava tista oseba, ki jo vidiš kot mati / očeta svojih otrok, jaz pa imam to izjemno srečo, da se nekdo z menoj vidi tako daleč v prihodnosti. In kljub napakam, ki so jih počeli moji starši in jih žal delam tudi jaz, upam, da bodo moji, najini otroci nekega dne ponosni na to, kar bodo sami dosegli in potem bova nanje ponosna tudi midva.    

objavljeno v reviji Naša žena, februarja 2013 

Realnost grize ... prvič

"Reality bites" in "reality check" sta dve angleški frazi, ki sta mi od nekdaj všeč, nisem pa še ujel primernega slovenskega prevoda zanju, zatorej sem tokrat uporabil kar dobesedni prevod prve, tj. realnost grize. Pri nas nekatere premalokrat, mnoge pa prevečkrat ugrizne v ta zadnjo in z ostrimi zobmi ostane tam.

Televizije ne gledam prav veliko, še posebej rad pa program zamenjam med oglasi, a se mi je vseeno vtisnil v spomin oglas, v katerem nastopa srečna družina - oče in dva otroka se odlične volje igrajo na travniku in ko pridejo domov, jih v popolnem okolju pričaka nasmejana žena in mati ter jim izroči sladke prigrizke.  Tega v resničnem življenju ni! Čisto res. In ne poznam malo družin - tudi sam sem del ene, za slovenske razmere takorekoč nadpovprečne (petčlanske) in česa takega še nisem videl. Ko pridemo do igrišča, se že na poti do tja nekajkrat spremo in če pridemo do tja pogojno dobro razpoloženi, je veselja kmalu konec. En otrok opazi svoje prijatelje na enem koncu in zdrvi tja, ponavadi z vikom in krikom, drug otrok gre na drug konec po enakem principu in vesel si, če ti tretjega v vozičku ne prebudi živalsko kričanje, ki se mu z neutolažljivim jokom potem pridruži še sam. Drugi starši, katerih otroci so podobno, enako ali še bolj podivjani kot tvoji, mirno spremljajo vse skupaj in te začudeno gledajo, ko želiš ukrotiti svojo podivjano mladež. Če se slučajno zgodi, da prideš na igrišče, kjer ni nikogar in se odločiš, da boš prosti čas kvalitetno preživel z otrokoma, se otroka nikakor ne bosta zedinila, kaj bi počela. On bi igral nogomet ali brezglavo tekal, ona bi se gugala, spuščala po toboganu ali plezala. Zamahneš z roko in se usedeš na klop ter smiliš sam sebi. Vmes izrečeš n kazni, med katere ponavadi sodijo "nobenih sladkarij več danes", "nobene risanke danes", "spat bosta šla brez pravljice" do tiste "zdaj gremo pa domov", ko mulca odvlečeš proti domu (spet z njunim vikom in krikom) besen in penast. Žena in mati sprevod seveda opazi skozi okno in te ne pričaka s širokim nasmehom in sladkim prigrizkom ... ti prejmeš očitajoče besede "Ali niti enkrat ne morete iti ven, ne da bi prišli skregani domov?", otroka pa zgolj očitajoče poglede. No, seveda je lahko zasedba na igrišču kompletna in potem je pot domov toliko bolj mučna in glasna.

http://www.youtube.com/watch?v=1LOBRNsy1jM

Reklame, ki kažejo idealne družine, lažejo. Vsaka družina je vsaj malo disfunkcionalna. Enako lažejo tiste reklame, kjer otroci pridejo domov umazani od glavne do pet, mama pa brezskrbno zamahne z roko in se nasmeje ter vse uredi s super močnim odstranjevalcem madežev. Brezskrbnih mam, ki bi se smejale madežem od trave in opraskanim kolenom, ni. Tudi super odstranjevalcev madežev ni.

Podobno kot ne gledam televizije (netipično za moške, ja),posledično ne gledam pornografije (ekstra netipično). Seveda mi je iz najstniških let približno jasno, kako in kaj. Nekdo (ona ali on) pride v prostor in dva pogleda kasneje je ona na kolenih (smer ni pomembna), povsem slučajno pa se pridruži še ena oseba, potem še ena in morda še kakšna in na koncu si podobno zmeden kot Aleksander Veliki ob pogledu na gordijski vozel. Prizor traja poljubno dolgo - ko pride njemu, bi lahko pobelil vsaj eno steno (OK, zakaj bi nekdo hotel beliti stene s spermo???) in to na pet metrov in če mu ni do beljenja, ona z veseljem vse to poliže in poje. Deset sekund kasneje se akcija nadaljuje ... Aha, naj dvigne roko tisti, ki je to doživel. Nikogar? Kako pa to?! Nekateri potem recimo zmotno mislijo, da jih natakarice s kipečimi dekolteji in vsaj dve številki preozkimi kavbojkami vabijo za šank na akcijo ... nekatere (ja, vem, da ste) poželjivo gledajo vsakega poštarja, prinašalca mleka in dostavljalca pizz ... tudi sodelavka, ki se v pisarni sklanja nad mizo sodelavke in miga sem ter tja s ta zadnjo, niti približno ne pričakuje, da boš strgal hlače z nje in jo sredi pisarne obdelal. In seveda se drugi dve sodelavki ne bosta pridružili!!! V najboljšem primeru te čaka klofuta, skoraj zagotovo pogovor z direktorjem in vsekakor odpoved in kakšna tožba.

Porniči torej lažejo. Ampak OK, to ni nič novega. Realnost, ki res ugrizne, so nagradne igre najbolj priljubljenih in poslušanih radijskih postaj. Potovanja, avtomobili, položnice, nedosegljivi zneski ipd. "Zdaj bomo poklicali nekoga od vas in morda bo XY nagrada prav vaša ..." in potem n poslušalcev nestrpno čaka in gleda v telefon, grizejo nohte in ustnice, se znojijo in ponavljajo čarobne besede, ki jih morajo ponoviti ... ampak telefon ne zazvoni! Zato, ker nikoli ne kličejo TISTI trenutek, ko to rečejo. NIKOLI! No, razen, če ste se prej prijavili na 090 številko in ste svojo prijavo drago plačali, ampak v tem primeru verjemite, da tiste glavne nagrade ne boste dobili. Potrebnih bo še nekaj klicev ... In potem zvesti poslušalci besnijo in preklinjajo, menjajo radijsko postajo ... aja, to je še en zabaven podatek o največji in oh in sploh poslušanosti. Nihče namreč ne pove, da cca 80% poslušalcev takoj zamenja radijski program! In imajo srečo, da so z ene zlajnane uspešnice izpred treh let preklopili na isto (ali pač drugo) zlajnano uspešnico izpred treh let.

Recimo na http://www.youtube.com/watch?v=ScSHEnFNRck ali pa http://www.youtube.com/watch?v=FdmDI6VEf6E.

No, in če kljub vsemu še vedno verjamete vsem zgoraj naštetim marketinškim trikom in potegavščinam ... smejijo se nam s plakatom, leporečijo v TV oglasih in so popolni v različnih soočenjih, potem pa na v primeru izvolitve doživijo neko čudno amnezijo, ki pa ne doleti ljudstva in poraženih nasprotnikov. Seveda, politiki so tisti del realnosti, ki nas najbolj goreče grize in grize in grize. Tudi oni lažejo. Ampak to je vsaj tako znano kot to, da porniči pač niso resnični. In mislim, da je enaka verjetnost, da porniči postanejo resničnost, politiki pa poštenjaki.

http://www.youtube.com/watch?v=Pf9kioRMsXU