Vklopova drobilnica misli: fenomeni

Pred dnevi sem naletel na oddajo Dude Perfect, ki je iz spletnega fenomena prerasla v samostojen TV-šov in šel malo raziskovat. Pet prijateljev, kolegov, ki jim je bil študij dolgočasen, niso pa se želeli dolgočasiti in tako so začeli ustvarjati, snemati in deliti različne športne izzive. Sprva je bilo vse skupaj podobno hvalisanju z izvedbami različnih trikov, potem so šli razbijat stereotipe, vse skupaj pa je raslo in raslo in raslo … “zavohali” so jih sponzorji, ki so v njih videli odličen poligon za nagovarjanje publike, ki veliko svojega prostega časa preživi s pametnimi napravami v rokah, torej mladih in kar je bilo pred sedmimi leti šala, je zdaj postalo resen posel.

In tako sem se spomnil na dve zelo podobni, čeprav sila različni zgodbi. Tista znanstvena, zanimiva, raziskujoča, imenovana Mythbusters, ki se je letos marca končala po 15 sezonah in skoraj 300 epizodah. Adam in Jamie sta bila magneta, da si se usedel pred TV-zaslon in še po končani oddaji raziskoval urbane, popularne in splošne mite, ki sta jih s pomočniki uničevala. Bili so tudi Brainiac, ki so se znanosti lotevali na nekoliko bolj humoren način, različne oddaje v stilu kako je narejeno in kako deluje, znanost na ulici ipd.

Druga zgodba o uspehu so Jackass, fantje, ki so uživali v bolečini, predrznih kaskaderskih vložkih in izzivanju - okolice, kolegov in včasih tudi usode. Johnny, Bam, Steve-O so po zaslugi serije kasneje prišli do filma, večjih in manjših filmskih vlog, samostojnih in zelo podobnih šovov tipa Viva La Bam, Wildboyz, Homewrecker, sama oddaja pa je navdahnila še bolj divje, nore in neobvladljive Dirty Sanchez, Rad Girls in spet, po zaslugi spleta dobro znanega Francoza Remija Gaillarda.

Vsi našteti bi dandanes najbrž ravno tako uspeli, tako so imeli za seboj TV “mašinerijo”, ki je v njih prepoznala potencial. Pri nas? Ja, imeli smo štajerske jackassovce Tvoj problem, ki so se kmalu izpeli, imamo odlične, a prekratke, čeprav otrokom in mladini zelo zanimive in izobraževalne Firbcologe, Ranko Babić in Miki Bubulj sta imela svoj spletni šov, s katerim sta si ustvarila ime, prepričan pa sem, da bi bila nekje v ZDA milijonarja Gojko Ajkula oziroma Goran Hrvaćanin in Mario Ćulibrk. Toliko idej, toliko različnih načinov izvedbe - od Caric in Carjev, do fantastične spletne nadaljevanke Pr’ Hostar, pa seveda telenovel Bahir in Zahir, številnih oglasov in viralnih videov … Fenomena in mislim, upam, da njun čas še prihaja. Prišel je za Jožeta Robežnika, ki je ravno tako poskrbel za nekaj odličnih videoizdelkov kot JocoHud, čeprav mislim, da je tudi on sposoben še veliko več.     

Pri nas se sicer zdi, da še najlažje uspejo polpismene blogerke, ki v življenju niso nikoli nič delale in se to jim zdi presneto fino, sploh, ko jih drugi poveličujejo, izdajo knjigo ali dve in morda bodo nekega dne po njihovi zgodbi celo posneli film. Mogoče, ampak upam, da ne.  

Objavljeno v reviji Vklop, 5.5.2016

Vklopova drobilnica misli: kako daleč so pripravljeni iti?

Kar grozljivo je, kako veliko ljudi se zadnje tedne pogovarja o Mireli iz Big Brotherja. “A si jo videl kaj je počela onemu, kako je bila pijana, ustaviti so morali snemanja …” in še več podobnih začudenj je slišati vsepovsod. In niti ni grozljivo, da tako veliko različnih ljudi spremlja Big Brother, ampak o čem se pogovarjajo. In zdi se vse bolj očitno, da bo Mirela v šovu očitno še dolgo časa, saj je edina, ki z mehkimi pornografskimi prijemi skrbi za gledanost.

Mediji z največjim veseljem pišejo in poročajo o njenih izpadih, izjavah, ljudje komentirajo. Narod voajerjev. Seks prodaja, naj producenti rečejo, kar hočejo in že po prvem delu sezone je bilo vsaj meni jasno, da se bo letošnji BB vrtel okoli dveh zadev - prepirov in seksa. V obeh primerih je v ospredju Mirela. Slednja, priznajmo, vsaj vizualno ni ravno “sedmica”, karakterno in intelektualno še bolj šepa in če upoštevamo še dejstvo, da je mati dveh fantov, na svoja dejanja v šovu pa je vsak teden bolj ponosna …

V preteklosti je bil seks v resničnostnih šovih bolj diskreten - naj bo to Mišo v prvi izvedbi Bara, Jani in Teja v Gostilni, kasneje Jagoda v Big Brotherju, ki je bila že bolj sproščena, “razvrat” se je začel z La Toyo v eni od izvedb Kmetije in potem se je vse skupaj le še nadaljevalo, letos pa dobesedno eksplodiralo.

Mislim, da so včasih ljudje resničnostne šove dojemali kot zanimivo in svojevrstno preizkušnjo in izkušnjo, seveda je v vseh tlela želja po glavni nagradi, ampak zadnji dve leti se zdi, da v šove vsi prihajajo s taktikami, povezovanja se začnejo že na castingih in med tekmovalci so ljudje, ki so pripravljeni storiti prav vse. In ne razmišljajo, da njihove besede slišijo mnogi in da so njihova dejanja na ogled vsem. Partnerjem in otrokom, (potencialnim) delodajalcem, sorodnikom, sosedom in znancem. In ne le, da ne razmišljajo, bodisi jim je popolnoma vseeno ali pa to naredijo načrtno. In slej ali prej bodo prišli ven, z denarjem ali brez njega, ampak ti zneski niso sanjski in ljudje, ki jih prizadanejo, se zaradi nekaj (deset) tisoč evrov ne bodo počutili čisto nič boljše. In tudi njihova življenja se zaradi “drobiža” ne bodo spremenila, izboljšala, ampak gre le za trenutno olajšanje.

Zakaj, torej? Meni so bili tovrstni šovi kova, vsaj Big Brother, Bar, Kmetija, ... vedno zanimivi z vidika opazovanja človeške psihe. Eksperiment. Kako se bo kdo odzval v določeni situaciji, pod pritiskom naloge ali pa okolja. Mnogi se strejo, pa čeprav gre za zrele osebnosti, ki človeško, prej ali slej začnejo pogrešati družino, dom … Redki izmed njih potem znotraj šova začnejo iskat tolažbo, uteho, avanturo. Zdi pa se, da je vse več takšnih, ki gredo v šov samo zato - torej zaradi avanture, v vseh pogledih (in položajih). Človeška psiha je temna, črna, pokvarjena, egocentrična, brezbrižna. Sram me je, ko poslušam, gledam rajši ne.

Žrtve niso pomembne, lahko pa rečem, da smo največje žrtve pravzaprav gledalci, ki želimo gledati kvalitetnejše, vsebinsko privlačnejše oddaje. In dokler se bo to gledalo, o tem govorilo, nenazadnje pisalo, se bo to ustvarjalo in se bodo resničnostni šovi odvijali, kot se.  

Objavljeno v reviji Vklop, 28.4.2016

Drug krog končnice NBA je tu ...

Kratek pregled dogajanja v prvem krogu in napoved drugega, ki se je medtem že začel in razplamtel, zato nekaj popravkov …

VZHOD

Moja napoved, da bo že prvi krog na vzhodu izenačen in nepredvidljiv, se kar uresničuje. Cleveland je z Detroitom opravil še lažje, kot sem napovedal (moja napoved je bila 4-2) in so pometli s Pistonsi in lahko rečem, da spočiti čakajo na Atlanto, ki je danes v šesti tekmi premagala Boston. Tu sem sicer pričakoval bolj izenačen boj, a ko je Atlanta enkrat zagnala motorje, Celticsi niso imeli možnosti.

Cleveland proti Atlanti bo tako za Cavse že mnogo resnejši bračun, saj je Atlanta ena tistih ekip, ki zna igrati čvrsto obrambo in so v rednem delu težave povzročali tudi recimo Golden Stateu. Večno vprašanje, ali daljše čakanje lahko sicer zmagovalno ekipo uspava, bo ravno tako na preizkušnji. Vseeno mislim, da ima Cleveland odlično ekipo, ki ni odvisna samo od Jamesa in četudi pričakujem težje delo, mislim, da se bodo v finale vzhoda uvrstili z rezultatom 4-2 (prvo tekmo je danes ponoči prepričljivo dobil Cleveland).

V dvoboju med Torontom in Indiano sem sicer pričakoval pohod Toronta, a se Indiana ne da (Paul George se je po poškodbi vrnil ravno pravi čas) in čeprav ima Toronto danes zaključno žogico, nisem povsem prepričan, če nas ne čaka še sedma tekma? Toronto ima sicer prednost domačega igrišča in mislim, da bodo končni zmagovalci Kanadčani. Pričakovano se je Toronto prebudil ravno pravi čas in se uvrstil v drugi krog, kjer ne bom presenečen, če jih znova čaka sedem tekem proti Dragićevemu Miamiju.

Miami in Charlotte - recimo, da se dogaja, kar sem napovedal in česar sem se bal. Po dveh zmagah, ko bi morali serijo le še pripeljati domov (želja, da bi v Charlottu eno tekmo zmagali in eno izgubili) in zaključiti na domačem igrišču … ne, en prepričljiv poraz, dva takorekoč v zadnji sekundi in šesta, lahko je že odločilna; tekma v gosteh. Heati v končnici kažejo svoje najslabše predstave in ekipa se bo morala zbrati za te dve tekmi, ker sem prepričan, da vodstvo ne bo zadovoljno z izpadom v prvem krogu. Ob vseh okrepitvah in denarju - zakaj bi bilo? Zatajili so praktično vsi - od Wadea, Whitesidea, Denga, Dragića, Johnsona, … No, v zadnjih dveh tekmah je najprej Wade pokazal, zakaj je, kar je in v tisti odločilni, sedmi tekmi, je svoj "zmajski" obraz pokazal še Goran Dragić in pokazal predstave, kakršne se do njega pričakujejo pravzaprav na vsaki tekmi.  Od 2-0 do 2-3 in naposled 4-3. Michaelu Jordanu ni bilo do smeha, Patu Rileyju toliko bolj. 

In če je jasno, da je kariera Chrisa Bosha blizu konca in da utegnemo prihodnjo sezono spremljati slovo Dwaynea Wadea v stilu Kobeja Bryanta, bi moral Riley ekipo graditi na dvojcu Dragić-Whiteside. Prvega ima v ekipi še vsaj za štiri leta, drugega bo moral letos poleti prepričati, ampak mislim, da bi bila to fantastična naložba, saj gre za igralca, ki se na igrišču odlično dopolnjujeta, uživata v hitri igri in bi lahko v naslednjih sezonah predstavljala strah in trepet na NBA-parketih.

Napovedal sem polfinalni par Toronto-Miami in še vedno upam, da bo do njega prišlo, sem pa predvsem v dvomih glede Miamija. Ne glede na nasprotnika, mislim, da nas čaka napeto polfinale in sedem tekem. No, dvomi so se razblinili, polfinale vzhoda se začne danes - Miami mora nadaljevati z igrami, kakršne je prikazal v prvih dveh in v zadnji tekmi, a vseeno slutim sedem tekem.

ZAHOD

Tri izstopajoče ekipe, ki so potrdile predvidevanja. In en izenačen par, ki pa utegne mešati štrene. Zaenkrat vse po načrtu, razen poškodbe Stepha Curryja …

Warriorsi so Rocketse odpravili, vsaj po rezultatu sodeč, prepričljivo. Napovedanih in končnih 4-1. Dve zmagi, en poraz in nato še dve zmagi, pri čemer so se morali tudi v četrti tekmi potruditi za zmago. Poškodba Curryja (najprej gleženj, zdaj še koleno) je seveda zaskrbljujoča, a vsaj v zadnjih dveh tekmah so Warriorsi pokazali, da znajo igrati tudi brez njega in zmagovati. In imajo srečo, da jih v polfinalu čaka lažji - in tudi bolj utrujen; nasprotnik, tako da si morda lahko privoščijo celo to, da polfinale odigrajo brez njega in ga pripravijo za finale pred finalom. Predvsem v zadnji tekmi proti Houstonu se je sicer še enkrat več potrdilo, da so Warriorsi pravzaprav nepremagljivi, če jim steče met, saj zadevajo z vseh položajev, obramba ne ve, na koga se osredotočiti, žoga kroži, veliko je podaj, pod koš, nazaj na trojko in takrat njihov stroj samo melje. Če pa tega ni oziroma ko nekdo proti njim igra bolj čvrsto obrambo … ja, doživeli so le devet porazov v celotni sezoni, v končnici bodo dovolj že štirje proti istemu nasprotniku.

Blazersi vodijo proti Clippersom 3-2 (moja napoved je bila 4-3 za Clipperse) in tudi ta serija se lahko obrne v katerokoli smer. No, Blazersi se lahko že danes uvrstijo v polfinale, kjer jih že čakajo Warriorsi, ampak … mislim, da Clippersi še niso rekli zadnje besede. No, v bistvu so jo, Portland jih je premagal in medtem tudi že izgubil prvo tekmo proti Warriorsom. Brez Curryja, a z učinkovitim Thompsonom, tako da ...

Prvi polfinalni par, najbrž res ne ne bo prinesel nič posebnega, nobenega vznemirjenja, dejansko je samo vprašanje, s kakšnim rezultatom se bo Golden State uvrstil v finale zahoda in ali jim bo to uspelo s Curryjem ali brez. Pričakujem 4-2 za Golden State.  

San Antonio in Oklahoma sta pričakovano (4-0 proti Memphisu oz. 4-1 proti Dallasu) preprosto zmagala in se uvrstila v finale pred finalom. Pred finalom. Brez kompliciranja, ampak izkušeni San Antonio proti mladostni energiji Oklahome se skoraj zdi spopad starega in modernega načina košarke, čeprav se Spursi odlično prilagajajo. Če kaj, pričakujem odlično košarko, na koncu pa vseeno mislim, da bodo Spursi močnejši, 4-3 zanje. Spursi so prvo tekmo prepričljivo dobili in povsem razbili Thunderje, druga je bila mnogo bolj napeta, zadnje sekunde so bile vznemirljive, borbene in za Spurse presenetljivo polne kompliciranja. Oklahoma je serijo izenačila na 1-1 in v domači dvorani se bodo potrudili zmagati vsaj eno, če ne kar obe tekmi.  

In potem nas čaka že konferenčno finale, ki bo na zahodu čisto zares finale pred finalom ...

Vklopova drobilnica misli: slovo enega največjih

Pred dvema tednoma, v noči iz srede na četrtek, se je poslovil eden največjih košarkarjev vseh časov, Kobe Bryant. Priznam, da sem si po dolgem času nastavil budilko in si ogledal njegovo poslovilno tekmo proti Utah Jazzom. In bila je tekma vredna slovesa - slabi Lakersi so prav po Bryantovi zaslugi zmagali, 38-letni igralec je še šestič v karieri dosegel 60 točk in prav zastrašljivo je bilo gledati statistične podatke, ki so se nizali tekom prenosa - drugi igralec v zgodovini, ki je 40 točk dosegel proti prav vsem NBA ekipam, potem je 25-ič v karieri presegel mejo 50 točk in se na koncu ustavil pri 60. Njegovih 81 točk proti Raptorsom je še vedno drug najboljši strelski dosežek v zgodovini lige NBA.

Priznam, da me Kobe Bryant sprva ni navdušil. Na naboru, kamor je odšel takoj po srednji šoli, so ga izbrali Charlotte Hornets in ga menjali v Los Angeles Lakerse za “našega” Vladeta Divca, ki je prišel kot menjava za legendarnega Kareema Abdul-Jabbarja, ta pa je skupaj z Earvinom “Magicom” Johnsonom, James Worthyjem in drugimi v osemdesetih v NBA pripeljal “showtime”. Najbolj me je zmotilo, da so Bryanta takoj postavili ob bok Michaelu Jordanu, nedvomno najboljšemu igralcu vseh časov in tudi njegova igra - tako napadalna kot obrambna, je bila kopija Jordanove. A so Lakersi za nov “showtime” potrebovali najprej trenerskega čarovnika Phila Jacksona in potrebovali so zabavljača Shaquilla O’Neala. Trije zaporedni naslovi, spor glavnih akterjev, vzpon Spursov in Heatov, prihod Pauja Gasola in Bryant je v vitrino pospravil še dva naslova. Enega manj kot Jordan, ki ga je v mnogih statističnih pogledih sicer ujel in prehitel.

Njegovo slovo se je po poškodbah napovedalo dlje časa, leta so ga ujela in zadnji mesec smo spremljali takšne in drugačne poklone klubov in igralcev, proti katerim je igral. Družabna omrežja so bila polna črne mambe, kot so ga klicali, Staples Center je bil 13. aprila pravzaprav Kobe Center. Številki 8 in 24, bučno vzklikanje “Kobe, Kobe!”, nabito polne tribune, kjer se je seveda trlo znanih iz sveta športa in zabave.

Jordan ni imel takega slovesa, morda ker se je poslovil pri Wizardsih in ne pri Bullsih. Niti ga niso imeli Johnson, Bird, Jabbar, Thomas, Olajuwon, Barkley, … ja, bili so drugi časi, ko so šov delali igralci in ne šov igralcev. Bryant je eden zadnjih te generacije ob Timu Duncanu.

Isto noč - zadnji krog rednega dela; so rekord postavili tudi Curryjevi Golden State Warriorsi s 73. zmago v sezoni. Bi premagali do sedaj rekordne Bullse iz sezone ‘95-’96 z Jordanom, Pippenom, Rodmanom, Kukočem, Harperjem? Mislim, da ne.    

Objavljeno v reviji Vklop, 21.4.2016

Vklopova drobilnica misli: plačljiva zabava

Tu pa tam se najde kakšen, ki trdi, da je pri nas gledanje televizije zastonj. Pa pustimo ob strani tisti ducat evrov, ki jih večina državljanov (ne pa tudi politikov) mesečno nameni RTV naročnini in pomislimo na položnico, ki jo mesečno plačamo kateremu koli ponudniku TV-storitev že. Nekateri ponujajo 50, drugi 100, tretji nekaj sto programov za nekaj deset evrov. Mesečno. Potem so tu še dodatki, kot je časovni zamik, shramba, dostop do spletnih videotek, možnost gledanja TV-programov na drugih platformah, kakšen ekskluzivni program - končna cena je odvisna od tega, kakšen paket imate. Realno, če pogledate, nas večina najbrž redno spremlja 10-30 programov.

Komercializacija v devetdesetih je prinesla poplavo komercialnih postaj in drug način razmišljanja, ki se je skozi leta krepil in tako se še spomnim, kako so morali Nemci v devetdesetih plačevati za spremljanje tekem Formule 1, nogometno Ligo prvakov in tudi novejša filmska-serijalna produkcija je bila na voljo proti plačilu. Pri nas je nekaj poskusov bilo, a so bili neuspešni. Zakaj? Zato, ker smo globoko v sebi Balkanci in če lahko, bomo nekaj rajši ukradli kot pa plačali. Zakaj bi mesečno plačal 5 ali 10 evrov za program in njihove sicer odlične vsebine, če bodo še isti ali najkasneje dan po premieri, že na voljo na vseh mogočih piratskih straneh? En klik, pa je stvar urejena. Nihče ne razmišlja, da je produkcija serij izjemno draga in da bi bil z denarjem od naše naročnine pokrit vsaj del teh produkcijskih stroškov. In da je to njihova naložba, da bomo te odlične serije lahko gledali tudi v prihodnje. Ampak to so ti vse bolj začarani in prepleteni krogi (medijsko-glasbenega pekla), ki jih en zapis seveda ne bo rešil, še sploh zato ne, ker ima vsak svoje težave in interese.

Prejšnji konec tedna se je marsikje ustavil svet. Na sporedu je bil El Classico. Na samem stadionu Camp Nou v Barceloni je bilo 100.000 ljudi, ki so za vstopnice odšteli ne le po nekaj 100, ampak kar nekaj 1000 evrov, sam prenos je šel menda v več kot 100 držav po svetu, kjer ga je videlo skoraj pol milijarde ljudi. Dan kasneje se je na AT & T stadionu v teksaškem Arlingtonu zbralo več kot 100.000 ljudi, da so si v živo ogledali še 32. izdajo WrestleManie, “superbowla”, 7 ur trajajočega spektakla ameriške rokoborbe. Tisti, ki so si ga hoteli ogledati doma, morajo podjetju WWE in milijarderju Vinceu McMahonu vsak mesec plačati 10 dolarjev. Letošnji finale ameriške univerzitetne košarke NCAA si je v dvorani ogledalo prek 70.000 gledalcev in najbrž nekajkratnik tega števila še doma. Nekateri zastonj, mnogi so plačali. V Sloveniji smo si tekmo Barcelona-Real Madrid ter Villanova-North Carolina lahko ogledali zastonj. Bi bil kdo pripravljen plačati? Ali je kdo pripravljen plačati, da bi na katerem od slovenskih programov spremljal letošnjo sezono Formule 1? Ne? Morda kdo od tistih, ki je pripravljen vsaj enkrat letno odšteti kakšnega tisočaka in si kakšno dirko ogledati v živo? Še vedno ne?  

Za ogled zabave so pravzaprav pripravljeni plačati le tisti, ki si gredo nekaj ogledat v živo. Pri športnih dogodkih in koncertih gre to še skozi, koliko ljudi pa mislite, da bi bilo pripravljenih plačati simboličen znesek, da bi si lahko v živo ogledali snemanje kakšne od priljubljenih TV-oddaj? Odgovor: posnet smeh.  

Objavljeno v reviji Vklop, 14.4.2016.

Pred prvim krogom končnice lige NBA ...

Kaj je prinesla zadnja sezona lige NBA, v kateri smo imeli Slovenci letos tri predstavnike - aktivnega in v zadnjem delu sezonu vse boljšega Gorana Dragića, poškodovanega Bena Udriha in Sašo Vujačića, ki se trudil izkoristiti ponujeno priložnost. In pa seveda slovo Kobeja Bryanta ter nov rekord po številu zmag v eni sezoni - Golden State Warriorsi so dvajset let nedosegljivo letvico Jordanovih Bullsov premaknili še eno zmago višje, na 73 zmag. In kaj nas čaka v končnici?

VZHOD

Najbolj izenačen in hkrati tudi najbolj nepredvidljiv

Cleveland proti Detroitu, kjer je favorit seveda lanski finalist Cleveland, ki je proti Pistonsom v rednem delu zabeležil le eno zmago in kar tri poraze. Mislim, da bodo LeBron in druščina v končnici stopili na plin in se uvrstili v drug krog z rezultatom 4-2.

Atlanta proti Bostonu bo še en napet dvoboj, ki utegne ravno tako iti do odločilne, sedme tekme. Izkušena in raznovrstna ekipa Atlante je v rednem delu zabeležila tri zmage in en poraz proti Celticsom, kjer se je v tej sezoni razigral predvsem Isaiah Thomas, a menim, da ekipi manjka playoff kilometrine. 4-3 za Atlanto.

Toronto proti Indiani, dvoboj dveh moštev s čvrsto obrambo in zanesljivim napadom, kjer bolj kot posamezniki odloča stanje ekipe. V rednem delu je Toronto dobil tri in izgubil en obračun proti Indiani, in mislim, da DeRozan in Lowry ne bosta pustila presenečenja, 4-1 za Toronto.

“Naš” Miami in Charlotte, po rednem delu 2-2 in mislim, da prva res velika preizkušnja za Heate, ki letos vse preveč nihajo. Od veličastnih predstav s 100+ točkami in čvrsto obrambo, kjer blesti Whiteside do trenutkov, ko (skoraj) izgubijo dobljeno tekmo. Odsotnost Bosha se ne pozna, svoje je doprinesel prihod Joeja Johnsona, najboljše pa igrajo, če jim nasprotnik pusti igro. Proti čvrsti obrambi nimajo možnosti. Charlotte je nepredvidljiva ekipa, ki bo Heatom povzročala težave in tale dvoboj utegne iti vse do sedme tekme, napovedujem pa 4-3 za Heate.

Če grem korak naprej - po zgornjih napovedih Cleveland- Atlanta ter Toronto-Miami in … nadaljujem po prvem krogu.

ZAHOD

Tri izstopajoče ekipe, izmed katerih lahko vsaka osvoji naslov

Rekordni Golden State, kjer z redkimi izjemami deluje vse proti presenetljivo slabemu Houstonu, kjer kombinacija Hardena in Howarda ne funkcionira, kot bi morala. Golden State je v letošnji sezoni prikazal res zastrašujočo formo, ki pa jo bodo morali nadgraditi v končnici in vsaj v prvem krogu ne bi smeli imeti (večjih) težav, 4-1.

Clippersi proti Blazersom, povratnik Griffin proti zanesljivemu Lillardu, dve izenačeni ekipi, ki bosta mešali štrene še naprej. Čeprav imajo Clippersi po rednem delu boljše razmerje (3-1), slutim sedmo tekmo in 4-3 za ekipo iz Los Angelesa.

San Antonio proti Memphisu bi lahko bila “metla” prvega kroga. Spursi ostajajo odlični in so letos že nastavili sve potrebno za (uspešno) menjavo generacij, Memphis se v primerjavi z lansko sezono zanaša na posamezne prebliske. Proti Spursom bo potrebno veliko več. 4-0 za Spurse.

Oklahoma proti Dallasu bi lahko bil eden bolj iznečanih parov na zahodu, a ima Dallas v tej sezoni vse preveč nihanj, da bi bil lako konkurenčen Thunderjem, kjer blestita seveda Westbrook in Durant, odlično zaledje pa imata tudi na klopi. Karkoli drugega od suverene zmage Oklahome bo presenečenje, 4-1.

Drugi krog - Golden State proti Clippersom ter Oklahoma proti San Antoniu in mali finale pred finalom. Ena odlična ekipa se bo poslovila prezgodaj.

POVZETEK SEZONE

Presenetljivo so iz končnice na vzhodu izpadli Bullsi, ki jim brez kronično poškodovanega Rosea ne gre, večja pričakovanja so bila tudi od Wallovih Wizardsov, ekipi Magicov z Gordonom in Bucksov z Antetokounmpom bosta morala pokazati več konstantnosti, še enkrat več pa so razočarali Knicksi, Netsi in 76ersi. Ali Knicksom lahko pomaga Phil Jackson kot trener? Če do tega scenarija res pride, se bomo lahko prepričali, kako dober trener je, saj bo treniral ekipo, v kateri ni kemije, ni energije, ni ničesar …

Na zahodu ekipe v zgornjem delu lestvice res izstopajo, potem pa mesarsko klanje in povprečje. Utah so bili blizu, vsi ostali daleč zadaj. Sacramento, Denver, New Orleans, Minnesota in Phoenix ter seveda Lakersi bodo morali storiti veliko, da bodo v naslednji sezoni lahko računali na preboj med osem najboljših. Eno so revijalna tekmovanja, drugo pa 82 tekem in brezglavo tekanje po igrišču.

82 tekem je za nami, rekordi so bili postavljeni, a zdaj se začne zares. In kot je Scottie Pippen pred časom komentiral, da bo rekord Warriorsov hitro pozabljen, če ne bodo osvojili tudi naslova … Troboj na zahodu bo odličen, odločala bo klop, odločale bodo izkušnje in želja ter slej ali prej tudi svežina.