Poseg v zasebnost in dvojna merila

Zloglasni posnetek oralnega zadovoljevanja (ne)znane ženske, ki je v minulih dneh zaokrožil po vseh mogočih medijskih kanalih, je pokazal in dokazal vse, kar je z našo državo narobe – slaba presoja, škandalov sestradani mediji in predvsem dvojna merila.

Vsi so se spotaknili v tem primeru morda najmanj problematično stvar – to, da je nekdo stvar posnel v kabinetu, tj. zasebnem prostoru in posnetek objavil na svetovnem spletu. To je poseg v zasebnost.

Kako bi na vse skupaj gledali, če bi bila učiteljica npr. posiljena ali če bi ravnatelj zadovoljeval / zlorabljal katero od učenk? Snemanje in javna objava tovrstnega posnetka bi bila še vedno kaznivo dejanje, pa čeprav bi v tem primeru govorili o dokaznem gradivu drugega kaznivega dejanja. Hm? Po drugi strani se lahko tudi vprašamo, kako bi se zgodba razpletla, če bi bila na posnetku ujeta dva dijaka? Najbrž bi bila brez vpletanja medijev nemudoma in brez preiskave izključena iz šole in še kako drugače kaznovana. Ali bi bilo kaj drugače, če bi ravnatelja in učiteljico ujeli recimo na stranišču - to najbrž ni zasebni prostor, pa četudi bi šlo za zaklenjena vrata kabine?

Sprenevedanje glavnih akterjev je zaskrbljujoče – gre vendar za ravnatelja in učiteljico, oba poročena in z družinama. In glede na to, da je snemalec vedel, kdaj in kje mora biti skrit, se to najbrž ni zgodilo prvič in je šlo za »javno skrivnost«. Prešuštvovala bi najbrž lahko tudi kje drugje in če si tovrstno dejanje lahko v šolskih prostorih privoščita ravnatelj in učiteljica, s tem predstavljata »odličen« zgled dijakom in dijakinjam in se hkrati sprašujejo, kako so lahko mladi tako pokvarjeni, da storijo takšno nepopravljivo škodo?!

Spomnimo se, da je tudi priljubljena Severina sprva zanikala, da je na tistem famoznem posnetku ona in da gre seveda za fotomontažo.

Morda v tem primeru ne gre toliko ali pač zgolj za težavo pri vzgoji mladih, ampak tudi pri moralnih načelih odraslih, v tem primeru vodstvenega in pedagoškega kadra srednje šole. Lahko si kar mislimo, koliko dima se bo šele dvignilo, če bodo na šoli spregledali dejanje ravnatelja in učiteljice, kaznovali pa bodo dijaka, ki je poskrbel za posnetek. Odvetniki, vnovič mediji, družabna omrežja …

Pomislite pa še, kako bi se počutili, če bi vaš otrok hodil na šolo, kjer se tovrstnemu početju predaja strokovni kader in kako bi na naslednjih govorilnih urah gledali učiteljico ter na kakšni proslavi krepostnega ravnatelja, ki bi govoril o družinskih vrednotah, strokovnih pristopih in vzgoji?! Kriv ali ne kriv, odgovoren je vsekakor – ravnatelj je med vrsticami priznal, da je posnetek nastal na njihovi šoli, zanika pa, da bi bil na posnetku on ali učiteljica matematike.

Časi so se spremenili in o tem čivkajo že vrabci na strehah … 10, 15, 20 in več let nazaj ni bilo čisto nič drugače. Če je kdo kaj slišal, je zgodbo morda razširil in prepričan sem, da vsak od nas pozna vsaj eno zgodbo, legendo o tem ali onem učitelju, učiteljici. In če je kdo kaj videl, je na debelo pogoltnil cmok v grlu in se pretvarjal, da ni videl nič. Takrat se tega ni snemalo, nekdaj se je o tem govorilo.

In skrivanje ter pometanje pod preprogo, da tega pri nas ni … lepo vas prosim. Športniki NE stavijo in NE uporabljajo nedovoljenih poživil, tajnica v tem trenutku NE kleči direktorju med nogami, priljubljeni glasbenik se povožen od divje noči NE »sestavlja« in NE išče podaljška omame, kuharica NE pljuva v hrano, lokalni duhovnik NE… Saj veste, kam pes taco moli. Tisti, ki smo tako ali drugače povezani z mediji, poznamo – naj smo slišali, videli, doživeli; na desetine tovrstnih zgodbic, ki pa z redkimi izjemami, ko se nekdo odloči o tem napisati knjigo; ostanejo skrivnost. 

A gre za osebno presojo posameznika - tokrat recimo tudi mojo; kaj in koliko želi deliti s širšo javnostjo. Spomnimo se zgodb določenih razgaljenih oprsij, ki jih je posnel paparazzo, ki se je seveda po golem naključju s profesionalno opremo znašel ob pravem času na pravem mestu, ki je bil začuda zelo osamljeno, kasneje pa se je vse skupaj izkazalo za dogovor med obema stranema, torej zvezdnico in medijem.

Lahko pa se zgodi tudi tako kot v priljubljeni seriji Prijatelji, ko je Joey ugotovil, da ima njegov oče ljubico in je o tem povedal mami. Ta je seveda za vse skupaj vedela, veliko dlje od Joeyja, a dokler ji tega ni nekdo povedal, je bilo vse OK – oče je bil srečen, ona je bila srečna ... Kar ne veš, ne boli. Ali še bolje - dokler poleg tebe ne vedo še drugi, ne boli.  

Ja, kakorkoli je slabo, da ima danes vsakdo pametni telefon in dostop do spleta, pa po drugi strani vse skupaj vendar ruši neke tabuje. Tisti, ki nimajo česa skrivati, jih ni strah, pa čeprav bo kdo rekel, da gre pač za enak poseg v zasebnost, kot, če ti nekdo vdre v elektronsko pošto ali pa bančni račun. Ne, ne strinjam se.

V tem primeru gre vendar za »zasebnost«, ki bi morala biti deljena z drugimi. Dobro, morda ne ravno z vsemi v Sloveniji in ne na tak način. Sam sem bil pravzaprav presenečen, da se je dijak/snemalec odločil zgodbo »prodati« medijem, ni pa šel s posnetkom izsiljevat. Ali pa je morda poizkusil in »žrtvi« nista nasedli? Bojim se, da je pri vsem skupaj še neko ozadje, neka zgodba, ki je morda ne bomo nikoli izvedeli. In zame osebno je v tem primeru najbolj obsojanja vredno prav to, da sta si ravnatelj in učiteljica tovrstno početje dovolila v šolskih prostorih.

Moramo pa se vprašati, kaj bi se dogajalo, če bi pri čem takem zalotili kakšnega vplivnega slovenskega politika ali gospodarstvenika, športnika, glasbenika, … še vedno bi bila to zasebnost, poseg v zasebnost in najbrž še bolj krčevito zanikanje krivde. Nasprotniki bi jih pribijali na križ, da je že čas, da je nekdo razkril prevarante, ki so prevečkrat bolj papeški od papeža, podporniki in oboževalci bi seveda preklinjali, saj bi bil razkrit še en mit. Vzporedno lahko spremljamo, kaj se dogaja s priljubljenim, očetovskim Billom Cosbyjem, mit o Lanceu Armstrongu je že razbit, pa dodajmo sem še Silvia Berlusconija, Billa Clintona in še koga.