Nogometne olimpijske igre oz. svetovno
prvenstvo, ki ga tako nestrpno pričakujemo vsake štiri leta je za nami. Tri
tedne žogobrca v Braziliji, 32 reprezentanc in na koncu je slavila le ena,
Linekerjeva … In poleg tega, da so Nemci po 24 letih znova osvojili naslov
svetovnih prvakov, končali obdobje španske vladavine v nogometu, so vsekakor
napovedali tudi neko novo obdobje …
V prvem krogu so nadigrali Portugalsko, se nato malce mučili z Gano in ZDA, bili boljši
od Alžirije in Francije, potopili Brazilijo
in v velikem finalu pomerili moči še z Argentino.
Z Argentino, ki so jo premagali leta
1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji, ko so osvojili svoj zadnji naslov. A
treba je priznati – težavam (največ so jih imeli pravzaprav z obema afriškima
reprezentancama – Gano in Alžirijo) navkljub, da so bili Nemci skozi
celoten potek prvenstva najbolj konstantni in zanesljivi, igrali so svojo igro
in po dvanajstih letih (od tistega finala
2002, ko jih je premagala Brazilija z Ronaldom na čelu) vendarle poželi
sadove trdega dela. Imajo odlično ekipo vrhunskih posameznikov, ki bo zagotovo
naskakovala tudi evropski vrh čez dve leti (podobno kot je pred njima uspelo
Franciji in Španiji) in bodo v najožjem krogu favoritov tudi čez štiri leta.
Pod pogojem seveda, da njihova (zaenkrat) uspešna igra ne bo postala
ukalupljena (kot se je zgodilo španski) …
Tekma za tretje
mesto
Brazilija je
imela priložnost, da vsaj malce opere izjemno temni madež in zmaga v malem
finalu, a ji je nasproti stala motivirana Nizozemska
(dobro je Van Gaal »kuril« javnost,
kako nepotrebna je tekma za 3. mesto) … V menda (zaradi udeležbe na Nočni 10ki
tekme nisem spremljal) zanimivi nogometni predstavi z obilo priložnostmi so Nizozemci (ki so na prvenstvu kot edini
igrali z vsemi 23-im vpoklicanimi igralci) zasluženo
slavili s 3:0 in vsekakor dosegli manj, kot so želeli po odličnem
skupinskem delu in na nek način več, kot so si realno zaslužili, saj so
predvsem skozi izločilne boje prihajali skozi šivankino uho. A tako pač je v
nogometu … kaj čaka Nizozemsko, kjer so bo nekaj igralcev najbrž poslovilo oz.
so pod stalnim udarom poškodb, bodo pokazale že kvalifikacije za EURO 2016.
Veliki finale
Nemci so bili po polfinalni zmagi nad Brazilijo izraziti
favoriti. Argentinci so imeli izdatno pomoč s tribun. Oboji so bili – seveda;
101% motivirani. Žarometi so bili na argentinski strani jasno usmerjeni v Lionela Messija, na nemški strani so
begali … kdo bo tisti, ki bo odločil? Na klop niso posvetili. Nemci so hitro
prevzeli pobudo in imeli izrazito terensko premoč, vendar je bilo po prvih 15. minutah
jasno, da bodo zadnjo linijo zgoščene argentinske obrambe zelo težko prebili.
Na drugi strani so Argentinci potrpežljivo čakali na protinapad oz. na
morebitno napako izredno discipliniranih Nemcev, kjer smo Lahma pogosto videvali v napadu, Mullerja pa v obrambi. Dva prodora Messija in smrtna priložnost Higuaina (ko mu je Kroos žogo podal v napad), a ostalo je 0:0. V drugem polčasu so
nekoliko bolj aktivni postali tudi Argentinci, a pravih priložnosti za gol niso
imeli ne eni ne drugi. Obrambi in vratarja sta bila zanesljiva. Nemško igro je
sicer močno poživil Schuerrle, ki je
hitro zamenjal omotičnega Kramerja
in nato Goetze, ki je zamenjal
izmučenega Kloseja, medtem, ko sta se
na argentinski strani trudila predvsem Aguero
(ki je zamenjal Lavezzija) in nato Palacio, Messi je bolj ali manj ostal neviden.
Tekma se je prevesila v podaljške, kjer je Nemcem
vendarle uspelo – po prodoru Schuerrleja
je še drugi rezervist, mladi Mario Goetze
odlično utekel v prostor in matiral sicer odličnega Romera. 1:0, kar je bil
tudi končni rezultat srečanja. Argentinci so jokali od žalosti in razočaranja,
Nemci seveda od veselja. Zasluženo. Slavili so tudi Brazilci, saj bi bilo
slavje Argentine sredi Ria zanje najbrž podobno koncu sveta.
Nemška kombinatorna igra, kjer se vsi aktivno vključujejo
v napad in predstavljajo nevarnost in obenem vsi pomagajo in se vračajo v
obrambo, je vsekakor model nogometne
igre prihodnosti. Na sredini imajo neverjetnega Schweinsteigerja, so pa brez nekega klasičnega napadalca (Klose
odhaja v pokoj) in imajo izredno močno klop (Schuerrle, Goetze, Podolski, Reus je poškodovan ostal doma, …) in za razliko od podobno
dominantne Barcelone izpred let, Nemci radi igrajo proti golu in si ustvarjajo
nepričakovane priložnosti.
Sad dolgoletnega načrtnega dela in razvoja – klubskega in
reprezentančnega, zaupanje selektorju Loewu
in železna disciplina, ki je Nemce od nekdaj krasila. Ne, naslov svetovnih
prvakov ne sme biti presenečenje za ekipo, ki se je na vseh zadnjih prvenstvih
uvrščala vsaj v polfinale.
Nagrade
Po koncu finalne tekme in pred podelitvijo pokala so bili
razglašeni tudi najboljši posamezniki prvenstva – najboljši strelec s šestimi goli mladi James Rodriguez (Kolumbije), najboljši
mladi igralec Paul Pogba (Francija), ki je imela vsekakor hudo konkurenco, najboljši vratar Manuel Neuer (Nemčija),
ki je nagrado (zasluženo) osvojil tudi po zaslugi odličnega branjenja v finalu,
pa čeprav je imel konkurenco tako v Ochoi
(Mehika), Navasu (Kostarika), Howardu (ZDA) in še kom, ki pa so imeli
žal res odlično le eno tekmo, medtem, ko je bil Neuer odličen skozi celotno prvenstvo. In potem nagrada za najboljšega igralca, ki jo
je upravičeno pričakoval kdo iz nemškega tabora – npr. Schweinsteiger, Muller, Kroos, Lahm, nenazadnje Neuer, Klose ali celo
Goetze … ne, dobil jo je Lionel
Messi.
Tolažilna nagrada? Ker mu še enkrat več ni uspelo
pripeljati reprezentance na vrh sveta? Ker mu je nagrado za najboljšega
nogometaša na svetu letos odnesel Cristiano
Ronaldo in ker z Barcelono ni v
zadnji sezoni osvojil takorekoč nič? To, da je dobil nagrado za najboljšega
igralca on, se mi zdi tako, kot bi zlato rokavico dobil brazilski Julio Cesar. Neupravičeno in nezasluženo.
In sedaj …
Večino igralcev čaka počitek in seveda priprave na novo
klubsko sezono … nekaj klubov je zamenjalo trenerje, vsekakor nas čaka še
kakšna odmevna igralska menjava, saj so si mnogi igralci na prvenstvu ustvarili
ime in so postali vroča roba. Evropske reprezentance bodo začele s kvalifikacijami
za EURO 2016 (Francija, 5.6. – 3.7.2016),
kjer bomo seveda stiskali pesti za naše fante …
Vsekakor pa bo zanimivo spremljati, kaj se bo dogajalo v španski in angleški izbrani vrsti, pa tudi v portugalski in italijanski,
kako bodo nadaljevali Belgijci in Nizozemci, Hrvati in igralci BIH
ter seveda – ali bodo Nemci
nadaljevali z dominacijo tudi v evropskem prostoru?! Jaz mislim, da in mislim,
da jih bo kdorkoli zelo težko ustavil, saj so lahko še boljši. Bo pa to seveda
toliko večji motiv za vse ostale, predvsem za velikane, ki so letos domov odšli
sklonjenih glav že po skupinskem delu. Do naslednjega svetovnega prvenstva (2018 v Rusiji) pa veliko dela seveda čaka tudi Brazilijo, ki mora znova odkriti svojo igro, pa tudi Argentino in za mnoge reprezentance, ki so letos pokazale veliko in prijetno presenetile, v teh štirih letih pa morajo dozoreti, da bi čez štiri leta lahko predstavljale resno grožnjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar