Eurobasket 2013: Jutro potem ...

Obljuba dela dolg … jutro po zaključku uvodnega skupinskega dela EuroBasketa2013 in po dveh zaporednih porazih, ki so - vsaj tako se bojim, pošteno potolkli moralo naših fantov in najbrž tudi navijačev.

Nekateri bodo rekli, da je vsega kriva Hrvaška, ki je naše “junake” ubila s cono in tudi drugim pokazala, kako ubiti igro naše ekipe. Pa čeprav je našim težave s cono povzročala že Španija, pa potem Gruzija in zdaj še Hrvaška in Poljska. In odkar pomnim, so imeli naši težave z igranjem proti coni in igranjem cone. Ja, če ne znaš “napadati”, boš imel tudi z “branjenjem” težave. Večina bo prikimala, da je morda za težave na zadnjih treh tekmah pravzaprav kriva Španija (oziroma zmaga proti njim) - veliki in nesporni favorit, ki so ga naši brez večjih težav premagali. Tekma, ki smo se je vsi bali, a očitno so šli naši fantje v tekmo zelo sproščeni, saj so vedeli, da poraz proti Špancem ne bo usoden in igrali so odlično. Prikazali so eno najboljših iger sploh - brez panike, borbeno, preudarno, čvrsto v obrambi in zanesljivo v napadu. In čeprav so ves čas lovili Špance, tega niso počeli brezglavo kot na zadnjih dveh tekmah.

Zdaj pa pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi naši izgubili že proti Češki? Imeli so srečo, veliko sreče in nato podobno zvrhano mero še proti Gruziji. Hrvati so bili pač boljši, Poljaki včeraj so jih nadigrali. In upam, da sta zadnja dva poraza in pravzaprav vse tekme na prvenstvu naše nečesa naučile in da imajo v glavi šest korakov - šest zmag. Od četrtka naprej ne šteje nič drugega kot zmaga!  Recimo, da ostajam (pretiran) optimist in še vedno upam na naslov evropskih prvakov.

Pa čeprav imamo z Grki kronične težave, Italijani nam načeloma ne ustrezajo preveč (naj nikogar ne zavede lahka zmaga na turnirju v Kopru), Finci pa so tako ali tako največje presenečenje prvenstva in če uspejo zadržati sproščenost, utegnejo priti tudi do polfinala. V napovedih sem sicer obupen - Rusi in Turki so na poti domov, Nemci ravno tako, v naslednji krog se je uvrstila Latvija, pa seveda Finska, najožji krog favoritov pa … Francija in Španija vsekakor, skoraj zagotovo tudi Srbija in potem? Lahko Grčija, lahko Italija, upajmo na Slovenijo.

Kje tičijo težave naše (i)zbrane vrste? Ena je igranje proti conski obrambi - če naši ne zadenejo prvih poskusov za tri točke, se začnejo zaletavati pod koš in izgubljati žoge. Druga je igranje proti hitrim ekipam z agresivno obrambo - včerajšnja predstava proti Poljski je bila iz tega vidika zelo poučna. Upam. In izgovor treh tekem v treh dneh je res le to - izgovor! Vse ekipe imajo identičen razpored tekmovanja. Maljković sicer pametno prilagaja ekipo glede na nasprotnika, ampak dejstvo je, da nimamo udarne peterke, ki bi lahko naredila razliko. Goran Dragić sicer lahko odigra simultanko, ampak mimo so časi, ko je tekme odločal en igralec. Velika težava je tudi njegova menjava - že zadnjič sem pisal o tem, da Jaka Lakovič preprosto ni več pravi. Meta nima pravega, izgublja žoge, nima pravega pregleda nad igro in celo, če ima do koša odprto pot, išče soigralca. Poleg tega nam igra v minutah, ko on vodi in organizira našo igro, preprosto zamre. Kapetan že, a odgovornosti na igrišču raje ne bo prevzel nase. Slabo. Centra Vidmar in Begić igrata po principu toplo-hladno, si pa oba hitro nabirata osebne napake, Slokarja pa očitno pesti poškodba iz priprav in igra le nekaj minut. Nekje sta poniknila Blažič in Murić, Joksimović ima predvsem obrambne prebliske, igre pa ne more razviti niti Balažič. Konstantno solidne predstave kažeta brata Dragić in Boštjan Nachbar, najprijetnejše presenečenje pa je nedvomno Domen Lorbek - koši, prodori, zagrizena obramba, borbenost, …Naši si predvsem ne smejo več privoščiti, da jim nasprotnik vsili svoj tempo in način igre, igrati morajo hitreje in ne stati kot lipovi bogovi ter se zavedati, da igrajo pred domačim občinstvom in da takšne priložnosti najbrž ne bodo imeli več. Nejasna mi je tudi (psihološka) blokada, ko pridejo enkrat na +10 - nosilci in ogreti igralci odidejo na klop, naši se trudijo držati razliko, namesto, da bi jo povečali in kar naenkrat je rezultat izenačen, igralci se spet zamenjajo in tudi zato tempo ves čas niha.   

Trudim se izogibati kritikam na račun sojenja, saj od nekdaj zagovarjam tezo, da v kolikor igraš dobro in boljše od nasprotnika, ti pač tudi kakšna sporna sodniška odločitev ne more pokvariti končnega rezultata. Dejstvo je, da je sojenje slabo - ne le na tekmah naše reprezentance, saj pritožbe in negodovanja prihajajo tudi iz drugih taborov (v spominu imam vsaj makedonskega in srbskega) in upajmo, da se bo stanje v nadaljevanju popravilo.

Torej, če se navežem na moje prejšnje razmišljanje … Kolega Had je danes že razmišljal o smislu in pomenu oznake #junaki, s katero se označuje našo ekipo na Eurobasketu2013. Junaki, kar tako? Ja, zadeva zna biti res nerodna, če bodo naši nadaljevali s takimi predstavami in se poslovili še pred četrtfinalom. Potem ne bodo #junaki, ampak za mnoge žal #bedaki.

In čeprav je vsak lahko “kavč-selektor”, je v teh dneh zelo težko biti tudi navijač, ampak resnično moramo z našimi reprezentanti, z našimi #junaki; držati do zadnjega sodnikovega žvižga. In le upam, da ne bomo tudi na razprodanih bojih v Stožicah spet gledali praznih sedežev, medtem, ko tisoči stiskamo pesti pred TV zasloni in bentimo po družabnih omrežjih.

In še (tiha) glasna želja za nedeljo, 22. septembra - upam, da se bo v Stožicah in povsod po Sloveniji glasno razlegalo “Slovenija - šampion!”.

Eurobasket 2013: Prva tekma je za nami, bodo #junaki (p)ostali junaki ali ...

Vse odkar sem si ogledal nekaj pripravljalnih tekem naših fantov, sem se spravljal k pisanju teh vrstic, pa kar ni bilo časa. Včeraj so naši odigrali prvo tekmo, proti Češki zabeležili prvo (srečno) zmago in vtis s pripravljalnih tekem se ni popravil.

Z Eurobasketom (oziroma evropskim prvenstvom v košarki) je bilo v naši prelepi deželici ogromno težav in prepričan sem, da bo kakšna vzniknila še med prvenstvom, koliko okostnjakov bo popadalo iz slačilnic po prvenstvu, pa … skratka, zdi se mi sramotno, da smo brez tekem v Mariboru (konec koncev gre za drugo največje slovensko mesto) in predvsem, da smo brez tekem v Novem mestu - mestu večkratnih državnih in pokalnih prvakov v košarki.

Recimo, da je bil žreb našim fantom naklonjen, saj so se (če izvzamem tekmo v skupinskem delu) izognili Španiji in načeloma tudi Franciji, ampak je jasno, da je skupina vse prej kot lahka - Španija je očiten favorit, Hrvaška vedno zmožna presenečenja (sploh proti našim fantom), Čehi so včeraj pokazali, česa so sposobni in tu sta še ekipi Gruzije in Poljske … recimo, da dve ekipi, ki posebnih možnosti (za končni uspeh!) nimata, a se bosta zagrizeno borili do zadnjega sodnikovega piska in iskali svojo priložnost. Jasno pa je, da je vsak še posebej motiviran igrati proti domačinom in da našim tudi zaradi pritiskov javnosti ne bo nič lažje.

Naša skupina se potem križa s skupino D, iz katere bodo najbrž napredovale Rusija, Italija (ki je včeraj “presenetila” Rusijo, čeprav so že na prijateljski tekmi proti našim dokazali, da gre za odlično ekipo, na katero velja računati) in Grčija, Finska je včeraj zares presenetila tihe favorite Turke, Švedi pa so zagotovo “outsiderji” skupine.

V skupini A so Nemci včeraj presenetili druge velike favorite prvenstva, rutinirane Francoze, težko pa je napovedati, kdo bo še napredoval poleg omenjenih dveh reprezentanc - Izrael, Ukrajina ali Belgija, zagotovo pa ne Velika Britanija. Izredno izenačena je lahko tudi jeseniška (prav težko bi si izbrali primernejše mesto za to skupino) skupina B s “favoriti” Litvo, pa Srbijo, Makedonijo, BiH, Črno Goro in Latvijo. Vsak lahko pravzaprav premaga vsakega.

Kaj bo in kako bo naprej, čez nekaj dni, ko se skupinski del zaključi …

Zdaj pa naša reprezentanca. V pripravljalnih tekmah jim je šlo “odlično” - le dva poraza (proti Srbiji in Franciji) in deset zmag. Zdi se mi, da jih med favorite za medalje vsi uvrščajo bolj zaradi dejstva, da smo domačini kot pa zaradi odličnih iger. Mislim, da je imel Zoran Predin zadnjič kar prav, ko je rekel, da bo 7. mesto in uvrstitev na SP v Španiji prihodnje leto, že uspeh. Karkoli več … bo težko, ne pa nemogoče. Jasno je, da je motiv na naši strani izreden in da take priložnosti najbrž ne bo nikoli več. Spomnimo se, kaj se je zgodilo z rokometaši med domačim prvenstvom - blesteli so in nato v finalu klonili proti takrat res boljšim Nemcem.   

Še pred začetkom prvenstva se je seveda največ govorilo o ekipi - kdo je in koga ni, ampak kot je znal vedno lepo povedati Srečko Katanec - imamo, kar imamo in s tem je treba doseči najboljši rezultat. Bi bila naša ekipa boljša z Vujačićem, Benom Udrihom in Erazmom Lorbkom? Prvi je “zdrahar”, drugi si je z neodločnostjo nakopal preveč slabe volje, čeprav bi ekipi zelo koristil, tretji pa … ja, njega pogrešam(o). Pod košem smo namreč slabi, zelo slabi. 

Mirza Begić, ki bi moral s svojo višino sejati strah in trepet pod obema obročema, je preprosto preveč štorast. Gašper Vidmar je odločen in borben, a kaj, ko včasih žoga noče v koš ali pa ostati v rokah, potem so tu še osebne napake in obupno izvajanje prostih metov. Na včerajšnji tekmi sem pogrešal Uroša Slokarja (poškodba?), ki je za igro pod košem sicer premehak, a ima mehko roko in zna zadeti tudi z razdalje.

V kakšni meri bo izkoriščen potencial Domna Lorbka, Nebojše Joksimovića in Eda Murića je v veliki meri odvisno od slabih dni njihovih soigralcev in predvsem od tega, kako bodo znali sami izkoristiti ponujeno priložnost. Predvsem mladi Murić je tisti, ki utegne zablesteti.

Zoran Dragić je bil prijetno presenečenje prejšnjega prvenstva, tokrat bo to najbrž Jaka Blažič, pred katerim je - upam; odlična klubska in reprezentančna kariera.Tudi Jure Balažić z borbenostjo nam bo zagotovo ostal v spominu, prepričan pa sem, da njegove najboljše partije šele prihajajo.

In tu sta naši glavni “zvezdi”, igralca, do katerih se pričakuje, da bosta vlekla voz naprej in poskrbela za odločilne poteze. Goran Dragić, ki je v zadnjih dveh sezonah postal eden najboljših organizatorjev igre na svetu in blesti v ligi NBA ter zimzeleni Boštjan Nachbar, ki doživlja drugo pomlad in iz tekme v tekmo kaže, kako pomemben in nepogrešljiv je v ekipi. Njegova bogata bera izkušenj in seveda talenta je točno tisto, kar naša ekipa potrebuje. Seveda se zgodi, da se tudi njima zatresejo roke, a imata na eno slabo vsak lahko po pet odličnih potez. Pri Goranu je še večja težava morda ta, da je izjemno hiter, intuitiven in posledično nepredvidljiv, da mu soigralci v napadu preprosto ne sledijo. A kakorkoli, naveza G. Dragić-Nachbar mora biti tista, ki bo vlekla reprezentančni voz čim dlje …

In dvanajsti, Jaka Lakovič? Jaka je bil svoj čas med najboljšimi organizatorji igre v Evropi, a ga je malo načelo neigranje, malo pa leta. Nikakor ne gre dvomiti o njegovi borbenosti in pripravljenosti igrati za državno reprezentanco, vsekakor pa bi lahko razbremenil soigralce na “lažjih” tekmah.

Kje so težave? Predvsem v obrambi, saj dobivamo preveč košev, nasprotnik prelahko prihaja do povsem neoviranih metov (spomnimo se tekem proti Italiji in Črni Gori), pod košem pa je dovolj prostora za sprehod pod koš in potem še za neoviran skok. V napadu so včeraj naši storili preveč napak - izgubljene žoge, nenatančne podaje, zapravljeni “zicerji”, neizdelani napadi, …

Dobro, recimo, da so včeraj igrali v krču, da so se jim tresle roke in upajmo, da so včeraj odigrali najslabšo tekmo prvenstva. Prvi pravi preizkus vsekakor sledi danes danes - nasproti jim bo stala velika Španija. Ampak, če fantje ne bodo popravili številnih napak do včeraj, se bo števec ustavil nekje pri 100, naš pa recimo pri 60. In en tak poraz bo poskrbel za strašen padec morale in po porazih in ob padcih morale se ponavadi pokaže, kakšna je dejanska kemija v moštvu.

In res si želim, da bodo v nedeljo, 22. septembra - ne glede na končni rezultat, ampak glede na prikazane igre in pristop, naši #junaki res junaki in ne bedaki.     

Besedo ima očka: Kako otroke (na)učiti samostojnosti?

Pred kratkim sem v intervjuju z znanim slovenskim podjetnikom prebral, da bo svojega sina ob vstopu v šolo “preselil” v lastno stanovanje - del družinske hiše sicer, a s samostojnim vhodom. Tako so njega starši naučili samostojnosti …

Taras v vodovem kotičku med
taborjenjem

Na nek način si zagotovo vsi starši želimo, da bi svoje otroke lahko iz družinskega gnezda poslali v lastne domove (no, ne pri šestih letih, seveda), a so pri veliki večini to le sanje. Že starši smo lahko neverjetno srečni in počaščeni, če živimo pod lastno streho. Zato se mi ta izjava zdi v prvi vrsti postavljanje v stilu “Poglejte, koliko denarja imam in kaj jaz lahko omogočim otroku!” in kot drugo dokaj zgrešen način osamosvajanja.

Namreč - mislim, da si ta šestletnik ne bo sam kuhal, pral, likal, si čistil stanovanje, se prebujal za v šolo in še kaj. Skratka, živel samostojno življenje. Tudi denarja za vse to ne bo zaslužil sam, ampak ga bo najbrž dobil. Od očka, seveda. Slednji bo najbrž poskrbel tudi za to, da bo imel sin v svojem stanovanju tudi svojo čistilko in še kakšno varuško, ki ga bo spremljala na poti v šolo in domov.

Ena od bistvenih razlik med časom zdaj in časom pred 20 in več leti, ko je bil gospod podjetnik osnovnošolec; je ta, da otroci do tretjega razreda ne smejo sami v šolo in domov. No, v šolo gredo načeloma lahko sami, ker tu ni nobene kontrole, ampak domov pa ne sme iti sam. Z vzgajanjem v samostojne osebe seveda že prej začnemo starši sami … recimo tako, da se znajo sami obleči in obuti, sedeti za mizo in sami jesti, se iti umiti in lepo zaspati. To so tisti prvi koraki, ki so vse prej kot enostavni. Podobno kot naučiti otroka sila preprostih besed “Da”, “Ne”, “Hvala”, “Prosim”, “Dober dan”, “Na svidenje”. Preprosto, a se mi vse bolj zdi, da se morajo teh istih besed naučiti tudi mnogi starši.

In tako se zgodi, da prideš v šolo (vrtec, trgovino, na igrišče, ...), kjer so vse glave sklonjene, pričakajo te mrki pogledi. Starši preobuvajo in preoblačijo šest, sedem in več let stare otroke, jim nosijo torbe in jih spremljajo vse do vrat v razred. Hodiš po pločniku in se ljudje, najmlajši pa sploh; ne znajo umaknit. Hodijo po trije vštric in se bodo rajši zaleteli vate, v voziček, ki ga potiskaš oz. v kogarkoli, ki jim pride na pot. Enako je pri vhodnih vratih, na stopniščih, avtobusih in še kje. In to so samostojne osebe, ki bodo čez toliko in toliko let vodile naša podjetja in nenazadnje državo. Res lepo so jih naučili starši, za katere se hitro lahko prepričaš, da so enako brez manir.

Namreč, otroci so ogledalo svojih staršev, mi pa smo svojim otrokom prvi in največji zgled. Torej, če otrok doma gleda očeta, ki ne naredi nič, še smeti ne odnese, najraje se zlekne pred televizor (ali zasede nedotakljiv položaj za računalnikom) s pivom v roki in preklaplja med programi, preklinja in se od vsega najraje pritožuje čez svojo službo. Mama je nekje med besnim kuhanjem, zlaganjem posode v en stroj in perila v drug stroj ter prošnjami, naj ji kdo vendar pomaga, da ima samo dve roki. Na neki točki ji postane vseeno, še sama se zlekne v kavč in se apatično zazre v TV zaslon …tam dela družbo odtujenemu možu in vsega naveličanim otrokom.

Osamljena Vita se super zaposli

Priložnost imamo opazovati tudi mladeniča, v dvajsetih, za katerega bi človek domneval, da prekipeva od energije, moči in predvsem volje za delo. Ampak ne - dobi službo, dela kakšen teden in se mu ne da več. Včasih zato, ker je delo fizično “težko”, včasih, ker je treba delati tudi  popoldan in / ali ponoči in včasih, ker plačilo zamuja dan ali dva. In ne, njegovi starši niso nesramno bogati in ga ne morejo finančno podpirat. Ima neverjetno srečo, da službo dobi takorekoč takoj, ko se ene naveliča - gre na razgovor in spet dela. V dobrem letu je zamenjal slab ducat služb! Mislim sicer, da bo na neki točki zmanjkalo podjetij, kjer še ni bil in nekoč se bo iztekel tudi študentski status in iskanje zaposlitve ne bo tako preprosto. Še težje pa bo službo obdržati. Za nekoga takega, ki mu ni nikoli nič prav, je še najboljša rešitev, da postane sam svoj šef, ampak pri takem pristopu med strankami ne bo najbolj priljubljen. Zelo rad se prepira in je prepričan v svoj prav, a se ima obenem zelo v čislih in je prepričan, da on sploh ni problematičen. Vsi drugi so! In kakšen mož in morda oče bo čez nekaj let in kaj se bodo od njega naučili otroci?

Pomembno je, da otroke najprej naučimo samostojnosti skozi pomoč doma - pospravljanje za seboj, zlaganje in pospravljanje posode, čiščenje sobe in pospravljanje igrač, zlaganje perila in še se najde teh drobnih opravil. Otroku, ki to počne pri šestih, bo povsem samoumevno, da bo to isto počel tudi čez 5, 10 in več let. In kasneje, v drugi polovici osnovne šole, jih je treba začeti učiti finančne samostojnosti in resnega prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Mislim, da traja kakšnih petnajst let, odkar otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, zanemarjajo pa svoje dolžnosti oz. obveznosti. A eno brez drugega ne gre. In zakaj bi otroke kar zalagali z denarjem, ki smo ga MI zaslužili z delom? Naj tudi otrok zasluži žepnino, naj si začne stvari kupovati sam (začenši z oblačili in obutvijo) in plačevati svoje položnice (za recimo mobilni telefon) ter druge “razvade”. Tako bodo vsako stvar veliko bolj cenili, predvsem pa se bodo naučili spoštovati delo. Spoštovanja pa, (nikoli zadovoljni) generaciji rojeni okoli leta 1990 in mlajšim; manjka.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, avgusta 2013

Besedo ima očka: starševska dvoličnost

Prvi dan drugega letnika srednje šole sem naredil nekaj naravnost nepozabnega - v šolo sem se odpravil s kričeče zeleno brado. Brade takrat sicer ni bilo velika, a je bila zelena dovolj kričeča, da sem bil opažen na kakšen kilometer. Starši me niso videli, je pa oče zame slišal na tržnici, čez katero sem se sprehodil na poti domov, na šoli pa so si me dobro zapomnili vsi - vodstvo, profesorji in seveda dijaki - tako mlajši kot starejši. Takrat še ni bilo mobitelov, kaj šele pametnih s fotoaparati in tudi družabnih omrežij ni bilo, sicer bi bil tisti dan najbrž zvezda Facebooka.   

Vita ali ko glavnik podivja

Nekajkrat sem že s tega ali onega zornega kota pisal o tem, kako trapasti in pogosto dvolični smo starši in kako podobno velja tudi za naše stare starše. Otrokom vsiljujemo lastna prepričanja, na njih izživljamo lastne ambicije in jih usmerjamo v uresničitev naših neuspelih sanj in prevečkrat ne razmišljamo v dobro otrok.

Zadnje dni opažam - tudi pri predšolskih otrocih; pojav pričesk, ki so bile moj čas nekaj odtrganega in za starše nezaželenega in celo prepovedanega tudi v času najstništva. Vse več fantkov hodi po svetu “zabritih” ob strani, z malimi irokezami in izdatno dozo učvrščevalca las, deklice pa se že dičijo z raznobarvnimi prameni. Staršem se zdi njihov podmladek tako luštkan in simpatičen, mene pa zanima, kakšna bo njihova reakcija čez 10-15 let, ko bo odraščajoči podmladek prišel domov od frizerja - pa bodo dekleta zabrite ob strani, fantje pa z mavrico ob strani ali pa bodo danes luštkani in simpatično frizuro “navili” do ekstrema.

Tudi uhani oziroma preluknjana ušesa niso pri najmlajših nič nenavadnega - fantkih in deklicah. Spet skok v prihodnost in njihov najstnik se bo doma prikazal s preluknjano obrvjo, jezikom ali morda celo kakšnim bolj intimnim delom telesa. Sam uhana ne nosim več, vem pa, da sem s staršema bil dolgo bitko nekje pri trinajstih, da sem si smel preluknjati uho, a sem uhana nekje pri dvajsetih pustil za seboj - recimo temu odraščanje. In enako ne razumem staršev ali drugega sorodstva, ki spodbujajo pisanje s flomastri in kemičnimi svinčniki po koži, tako zelo pa se jim upirajo tetovaže?! Sam sem sicer ponosni lastnik dveh tetovaž in če se bodo otroci odločili zanje, temu zagotovo ne bom nasprotoval, vendar pa risanja po goli koži ne maram, kot ne maram niti lakiranja nohtov dvoletnim deklicam.

Sploh dedkom in kakšnim stricem se zdi naravnost imenitno, če dajo podmladku poskusiti “malo pene iz piva” ali pa celo kar kakšen požirek piva in s čudijo našemu zgražanju ob predlogu “naj dudico namočimo v vino ali pa žganje, da bo otrok lepše zaspal ali pa ga ne bodo več boleli zobje”. Potem pa nehote kdaj opazijo posnetke s kakšnega glasbenega festivala ali športnega dogodka, kjer žal vsi vemo, da prihaja do najhujših zlorab alkohola in med opito množico opazijo svojega vnuka. “Kakšna starša pa sta, da sta to dovolila?” jih potem slišimo.

Taras s svežo pričesko

Tudi glasba in športne aktivnosti so pri najmlajših seveda vedno priljubljene. Otrokom je všeč ritmična glasba, obožujejo melodičen zvok harmonike in poslušajo otroške pesmice z besedili, ki se nam staršem pogosto zdijo … no, otročja. Ampak edino pravilno, da jim je všeč taka glasba in da vzporedno spoznavajo in odkrivajo tudi druge zvrsti. Starši jim (aha, uporabil sem prvo osebo!) tu pridemo nasproti seveda z glasbo, ki je všeč nam, ampak … če tudi zdaj skočim v prihodnost za recimo deset let, ko se utegne Taras znajti v kakšni glasbeni skupini, bom jaz (pa jaz morda ne, Helena pa zagotovo) morda preklinjal dan, ko sem kazal posnetke odličnih bobnarjev, virtuoznih kitaristov in še koga. Tudi šport otroci spoznavajo pogosto s pomočjo staršev - preproste igre z žogo, ki postanejo tisti najbolj preprosti nogomet; pa uporaba raznih prevoznih sredstev, tek in še kaj. Nezgode in nedolžne poškodbe so seveda sestavni del spoznavnih športnih korakov, ki jih starši največkrat odpravimo z “Ah, saj je samo praska, hitro se bo zacelilo!”, “Zakaj pa jokaš, saj ni nič hudega!”, “A ti sploh veš, kolikokrat sem bil jaz takole - in še huje!!!; opraskan, pa pol toliko nisem jokal”. Ampak, če pomislimo, da bo naš otrok nekoč postal v športu uspešen in bo prišel do meje, ko bo čas za prestop med profesionalce, člane, morda pred prestopom v kak vrhunski klub … pa bo prišlo do poškodbe, do poškodbe, ki bo morda pomenila konec kariere?! No, takat utegnemo starši jokati bolj bridko od otrok …

Vita pozira

Nenazadnje je celo izbira verske usmeritve, ki je seveda stvar vernikov; lahko nekaj dvoličnega. Zakaj bi morali mi otroku določiti vero in “boga”, v katerega bo verjel?! Sam iz množice sošolk in sošolcev ter znancev, ki so opravili vse zakramente in vestno hodili k maši (nekje do verouka in pridobljenega darila) poznam danes le peščico takih, ki iskreno in predano verujejo. Večina se zaveda napak svoje vere, a očitno potrebujejo nekaj, da se tega oprimejo v težkih (in tudi dobrih) trenutkih. In ne, ne bom šel v ekstreme, kaj utegnejo čez petnajst let početi najstniki ali odrasli, vzgojeni ali potisnjeni v katerokoli vero.

Starši bi se morali vsega, povezanega z vzgojo, lotevati tudi s pogledom v prihodnost. Iz lastnega primera lahko rečem, da je mojima staršema morda kdaj žal, da sta me vzgajala (in vzgojila)  v tako samostojno in predvsem samosvojo osebo, a mi kljub vsemu tudi danes stojita ob strani. Pa čeprav jim marsikatera moja poteza pogosto ni všeč. Sam si le želim, da bi nama s Heleno uspelo najine tri otroke vzgojiti tako, kot so starši vzgojili naju.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2013.

V luči Pokala Konfederacij tokrat o ... nogometu

Pokal Konfederacij se bo v nedeljo zaključil – najprej bo odigrana tekma za tretje mesto med Urugvajem in Italijo, potem še finale med Brazilijo in Španijo. Težko je govoriti o favoritih – Urugvajci bodo izpraznjeni in najbrž brez pravega motiva, Italija je našla svojo igro in imela proti Španiji nekaj smole, Španci so bili v polfinalu zelo neprepričljivi, Brazilci pa … no, če nič drugega so domačini.

In čeprav je jasno, da Pokal Konfederacij leto dni pred svetovnim prvenstvom ni pokazatelj, na katerega bi se bilo vredno zanašati, poleg tega številnih močnih ekip ni, mnoge pa so igralsko okrnjene, je nekaj stvari vseeno jasnih.

Španija, če želi obraniti naslov svetovnih prvakov in dvema naslovoma evropskih dodati še to, mora spremeniti veliko. Igra, s katero so dominirali, ni več dovolj. Barcelonin koncept igre brez Messija ni uspešen in ko se jim zoperstavi ekipa, ki zna in si upa igrati proti njim (kot recimo Italija), v večini primerov sploh ne vedo, kam bi z žogo. Za pričakovati je, da se bo večina igralcev, ki nosi glavne breme, po svetovnem prvenstvu poslovila od reprezentance, a glede na uspehe mladih igralcev, se Špancem ni treba bati. Manjka jim napadalec, ki bi bil sposoben odločiti tekmo in vidi se, da gre za kombinacijo igralcev Barcelone in Real Madrida, ki se poznajo do obisti, vsak »tujec« pa je v igri izgubljen. Morda, ampak res morda se utegne Španiji ponoviti zgodba Francije iz Južne Koreje, kjer so se po doma osvojenem naslovu prvakov poslovili že po skupinskem delu.

Italija bo nevarna. Menjava generacij je bolj ali manj končana, v igri (vsaj turnirski) jim sicer manjka stalnosti, Pirlo doživlja drugo pomlad, vprašanje pa je, kako bo njega in tudi Buffona izžela klubska sezona. Na vsakem turnirju so nevarni in tako bo zagotovo tudi naslednje leto v Braziliji.

Urugvaj je na zadnjem svetovnem prvenstvu prijetno presenetil, a so bili nosilci igre vseeno malenkost mlajši in bolj sveži. Na Pokalu Konfederacij jim manjka naboja, a če ekipa znova najde staro čarovnijo, so lahko usodni za prav vsakega.

Brazilija bo zelo odvisna od svoje nove številke 10, čudežnega Neymarja. Igralca, ki zna preigravati, včasih podajati in seveda zadeti. Čeprav se mu prevečkrat zgodi, da po Cimerotićevo proti golu sploh pogleda ne, tako je zatopljen v preigravanje. A za Brazilijo je prevelika odvisnost od Neymarja slaba, saj se bojim, da je pred njim učenja in preizkušanja polna sezona v Barceloni.

Neymar in Messi se sliši kot popolna nogometna kombinacija, a le na papirju. Tako kot sanjska Realova Zidane – Figo – Beckham – Raul – Ronaldo. Na igrišču pa je le ena žoga. In če si Neymar obupno želi žoge, da bi se z njo poigraval, je Messi vajen iti z žogo proti golu ali pa žogo dobiti in zadeti. No, od Neymarja jih veliko ne bo dobil. Ali vodstvo Barcelone ve kaj več? Ali bo naslednja Messijeva poškodba usodna, ali je mali Argentinec na robu izgorelosti po sezonah silnih uspehov? Ali je Neymar tisti igralec, okoli katerega se bo gradila nova Barcelona?

Barcelona je zadnja leta tako neverjetno uspešna, ker okostje ekipe sestavljajo igralci (in celo trenerji) iz njene mladinske šole, ki poznajo način igre in razmišljanja. Zvezdniki in odlični posamezniki, ki so v preteklih letih nosili Barcelonin dres, a so se od njega dokaj hitro poslovili, niso prihajali iz slovite La masie. Eto'o, Ibrahimović, Villa, … Neymar? Prav mogoče je, da je Barcelona želela Neymarja zgolj »ukrasti« drugim klubom in ga kupiti, preden mu zraste cena. Ter ga seveda čez sezono ali dve prodati naprej. In čeprav gre za odličnega igralca, ga bo v skromni Barceloni tako kot Ibrahimovića »tepel« temperament, ga v Evropi čakajo tudi neizprosni obrambni igralci, s katerimi se ne bo poigraval kot v Braziliji.        

A Pokal Konfederacij seveda niso le te štiri reprezentance … za vsaj dve vemo, da bosta močno mešali štrene. Argentina z Messijem si bo tako težko pričakovan naslov svetovnih prvakov želela osvojiti na brazilskih tleh, a bo pot vse prej kot preprosta. Argentinska reprezentanca nima igre – kopica odličnih posameznikov ne sestavlja ekipe, vsak igra po svoje in zase. In ker je jasno, kdo je tisti, ki predstavlja jeziček na tehtnici, bo treba igro podrediti njemu. In če bodo ostali k temu prispevali svoj delež, bodo zagotovo zelo blizu velikega uspeha. Druga močna ekipa je seveda Nemčija – v Ligi prvakov so pometli s konkurenco, reprezentanca je odlično uravnotežena z izkušenimi (a ne starimi!) in prebijajočimi se igralci, ki imajo za seboj vrsto pomembnih tekem na najvišjem nivoju.  

Italija in Nemčija ter najbrž Španija, Brazilija, Argentina in Urugvaj ter kdo še? Nizozemska, podobno kot Argentina; išče identiteto, Francija ni uspela z menjavo generacij, Portugalski ne uspe nadgraditi uspehov mlajših kategorij in Anglija … no, v ta čudež najbrž ne verjamejo več niti Angleži. Glede na to, da so kvalifikacije še v teku, je nehvaležno napovedovat, tako da se omembi ex-jugoslovanskih reprezentanc namerno izogibam, pa tudi sicer sem mnenja, da jim v Braziliji ne bo uspelo nič posebnega. Enako velja za afriške reprezentance, ki so največkrat odvisne od enega odličnega posameznika, njihovi igri pa manjka discipline in stalnosti, Avstralija, Japonska, ZDA in Mehika lahko v najboljšem primeru računajo na preboj v četrtfinale …

Leto dni pred svetovnim prvenstvom je seveda nehvaležna kakršnakoli napoved, saj je pred nami še ena naporna klubska sezona, mnogi nosilci so v tistih zoprnih letih, ko jih lahko poškodba za več mesecev oddalji od igre … zato sem mnenja, da bodo v (in na) vrhu tisti, ki premorejo dovolj svežine in izkušenj za tovrstna tekmovanja, uspehov lačni igralci pa se bodo od prvega do zadnjega podredili kolektivu.  

Besedo ima očka: od empatije do apatije je včasih le korak

Sredi aprila je Tarasov razred nepričakovano šokirala tragična novica, saj je umrla ena od treh učiteljic. Podrobnosti nam še vedno niso znane, je pa učiteljica manjkala vse od konca oktobra … kako otroku razložiti smrt in kako reagirati.

Taras lani septembra, prvi šolski dan

Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro … na šoli smo opazili črno zastavo, sklepali, da je nekdo umrl in potem na poti domov sicer slišali, da je umrla učiteljica. Sprva nisva s Heleno niti kaj veliko razmišljala, da bi to lahko bila prav Tarasova učiteljica, čeprav je bila odsotna že zelo dolgo časa in ni nihče vedel povedati, kdaj se vrne. Heleni se je čudno zdelo, ko je Taras zvečer pred spanjem začel govoriti o smrti - da ljudje umiramo, da umiramo zaradi bolezni, pa čeprav imamo v našem telesu male vojačke, ki nam pomagajo se boriti proti boleznim, kaj se zgodi z nami, ko umremo …Več, kot očitno je bilo, da so se v šoli pogovarjali o tem in nekaj klikov je žal potrdilo, da črna zastava res visi zaradi Tarasove učiteljice.

Ta ista učiteljica je bila tista, ki je poskrbela za Tarasov prvi (in zaenkrat edini) vpis oz. opomin v šolsko beležko, saj je na nek deževen dan ni ubogal in upošteval njenih navodil ter domov prišel povsem moker. No, v sposojeni trenirki, z mokrimi nogavicami in lužami v škornjih! Učiteljica je sicer z njimi preživljala predvsem tiste ure po končanem pouku, ko je bil čas za domače naloge, ustvarjanje (kjer jih je odlično spodbujala in vodila) in druženje. Bila je umirjena, topla in prijetna oseba, vsaj kolikor smo jo lahko spoznali v slabih treh mesecih.

Odločila sva se - ker je bilo očitno, da so se v šoli o tem pogovarjali bolj površinsko; da Tarasu zadevo predstaviva kot je, pa čeprav je pogovor o smrti za šestletnika lahko precej konfuzen. V naši družini smo se s smrtjo v družini že spopadali, a za otroka je to še vedno nekaj težko razumljivega in neotipljivega. A Tarasu so zadeve nekako jasne, da ljudje ponavadi umrejo, ko so stari in se težko borijo z boleznimi, potem jih pa pokopljemo in se jih spominjamo tudi tako, da gremo na grob prižgat svečko. Preprosto, brez olepšav ali prikrivanj. Tako pač je.

Med starši je seveda završalo, saj nismo imeli vseh informacij (spraševati pa tudi nismo želeli), a smo se vseeno odločili, da bi bilo za učiteljičino družino lepo pripraviti vsaj sveče, otroci pa naj bi narisali risbice v spomin. Ena od mamic se je angažirala, kupila sveče in vse skupaj primerno aranžirala in vsak starš bi moral plačati 1 (z besedo: en) evro. Kaj dobimo za en evro oziroma česa ne, je vsem jasno. Zbrali smo 14 evrov, kar pomeni, da polovica staršev ni zmogla (berite: hotela) prispevati enega evra. Najbolj iz trte izvit razlog mi je bil, da je bila učiteljica z njimi le slabe tri mesece. In če bi se njihovemu otroku zgodilo kaj strašnega po slabih treh mesecih in bi ostali starši rekli, da ne bodo prispevali enega evra, češ, saj so bili skupaj samo slabe tri mesece?!

A moram to zgodbo o empatiji oz. apatiji nekaterih predstaviti s še enega zornega kota. Na prvem roditeljskem sestanku smo starši izmenjali elektronske naslove in mobilne številke, da se lahko obveščamo. Po svoje razumem nekaterih, ki niso želeli zaupati svoje številke mobilnega telefona, nikakor pa ne razumem tistih (in ni jih malo!), ki niso želeli povedati niti svojega elektronskega naslova. Živimo v 21. stoletju in žal je elektronska pošta postala zelo preprosto in takorekoč na vsakem koraku dosegljivo komunikacijsko sredstvo. Torej si to lahko razlagam tako, da nekateri ne želijo biti vključeni v izmenjavo mnenj in informacij o tem, kaj se z njihovim otrokom dogaja v šoli. Morda ti sploh ne vedo, da je učiteljica umrla in ne vedo, da se starši pogovarjamo o zaključnem srečanju ter idejah, kaj kupiti učiteljicama ob zaključku šolskega leta? Ne morda, najbrž. In najbrž bodo oni tisti, ki si bodo ob kakršnihkoli težavah v razredu (letos ali v prihodnjih osmih letih) najprej zatiskali oči, potem trdili, da nič ne vedo in da seveda njihov otrok že ni tak.

Namesto empatije svoje otroke učijo apatije. V teh časih, ko se vsaka druga družina spopada z revščino, ko vsakodnevno poslušamo žalostne in tragične zgodbe iz ust zasmehovanih in poniževanih otrok? Si mar res želijo, da bi njihovi otroci s polnimi usti hrane, v designerskih oblačilih igrali igrice na najnovejših tabličnih računalnikih in mobilnih telefonih ter brezskrbno spremljali propadanje njihovih vrstnikov in družbe nasplošno? Sram jih bodi!

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2013.

Nov slovenski film Izhod

Včeraj sem imel priložnost obiskati premiero novega slovenskega filma Izhod, pod katerega se je podpisal režiser Dejan Babosek in neodvisna (to pomeni, da so sredstva za film pridobivali sami, kar je pri nas in v teh časih seveda vse prej kot enostavno) hiša Influenz Pictures.

Film je opisan kot »sodobna satirična akcijsko komična drama« in vsi vemo, a preveč vsega ni nujno dobro. Zgodba na kratko – dva mlada para, obremenjena z današnjim duhom nestanovitnosti, ima vsega dovolj in išče svoj izhod. Priložnost jim ponudi bratranec enega od glavnih akterjev in jih povabi k sebi na tropski otok, a ko se junaki odločijo za usodni korak, ugotovijo, da njihovega denarja v banki ni. Slaba investicija. Se zgodi. Smola. Seveda zveni znano! Odločijo se za maščevanje oz. želijo svoj denar nazaj, zato se po tehtanju in cincanju odločijo banko oropati. Tu bom z opisom vsebine prenehal, seveda pa si oglejte napovednik filma, ki bo razodel še kaj.

Že po ogledu napovednika vam bo jasno, da so želeli ustvarjalci vedno zahtevnemu slovenskemu občinstvu ponuditi nekaj drugačnega, posebnega, odličnega in v določeni meri jim je tudi uspelo. A vseeno ima film po mojem mnenju kar nekaj lukenj.

Prva je razmeroma trhla zgodba. Štirje mladi, seveda vsak s svojimi sanjami, ki so postale bridka resničnost in imajo dovolj vsega. V službah najbolj resni in odgovorni niso, še vedno pa si lahko privoščijo drage izhode, popivanje in drogiranje. Na nek žalostna slika današnje »mladine«, ki bi pravice, ne zaveda pa se dolžnosti. Glavnemu junaku so starši pustili bajen znesek denarja (do katerega so prišli z ekonomsko spretnostjo), ki ga naivno vloži v obetaven projekt in seveda na koncu ostane brez vsega. Tudi sam sem sicer mnenja, da bi pri nas najhujši zločin (recimo spektakularen rop, atentat ali kaj podobnega) izvedel nekdo neznan – pač človek z ulice; a vseeno to ni tako preprosto. Hej, gremo oropat banko. Pa gremo kar tisto ta glavno, nasproti parlamenta. Kaj potrebujemo? Nekaj orožja, nekaj načrtov, avto za pobeg, v dobri formi moramo biti in to je v bistvu to. Ne gre tako preprosto, sploh pa, če se tega lotijo štirje nadebudneži.

Druga, že kar standardna težava slovenskega filma so dialogi. Ti so, ali napisani in govorjeni v tako slovnično pravilni slovenščini, da boli glava ali pa je sleng tako pretiran, da ni nikomur nič jasno. V Izhodu velja slednje. Pa pustimo način govorjenja … dialog preprosto ne teče, ni spontanosti, naravnosti, vse je pretirano, naučeno. Čudne praznine, premori … In to ni težava zgolj filmov, ampak tudi naših serij.   

Izbor igralcev, khm khm … dobro, glavni igralec Aljoša Kovačič premore tisto nekaj, tudi, ko se pojavi v prostoru in ne zgolj na platnu. Njemu verjameš. Daleč najboljši je vsekakor Ludvik Bagari v tipični vlogi zdolgočasenega in zapitega policijskega inšpektorja, o kvalitetah Dragana Bjelogrlića ravno tako ne gre dvomiti, Jernej Kuntner ima morda kar preveč obrobno stransko vlogo. Potem so tu Simon Pribac, Katarina Jurkovič, Gea Erjavec, ki … Pribac in Erjavčeva sta sicer prepričljiva v banki, kjer dobro prikažeta živčnost in napetost, Jurkovičeva pa … recimo, da ima druge atribute, a niso igralski. Seveda ne smemo mimo naše zvezde – Yurija Bradaca. Vsakič, ko se je pojavil na platnu in odprl usta, se je po dvorani razlegel smeh.  Zasluženo. Če bi podeljevali zlate maline, imamo glavnega favorita. No, sta pa Bradac in Bagari odlična kot tisti standardni filmski policijski par – naveličan in utrujen ter mlad in zagnan, a seveda ne moreta sobivati niti trenutka, saj gresta drug drugemu pošteno na k…c. V stranskih vlogah se recimo pojavijo še Salome (kot ljubica pomembnega politika), pa Eva Breznikar in Alma Brdžanovič kot novinarki (ki jima v roko ne bi dal mikrofona in ju poslal pred kamere!).

Nikjer nisem zasledil podatka, koliko časa se je film snemal, a sem opazil še dve podrobnosti. Prizor, v katerem fanta in dekleti vlečejo kokain skozi tisoč tolarski bankovec , kasneje v casinoju stavo plača s stotimi evri in na strehi dan po tem mačka blažijo s pijačo Smile, za katero mislim, da je že nekaj časa ni v prodaji.

Zanimivo mi je, da ustvarjalci (glede na neodvisno nrav nastajanja projekta) niso izkoristili takorekoč neomejenih možnost sponzorskega "product placementa" - računalniki, telefoni, casionoji, avtomobili, pijača, ... poleg ponesrečenega Smileja je opaziti edino napitek Sexes (ki ga promovira Nina Pušlar), pa naš nov dnevni časopis Svet24 in pogojno Konzorcij Mladinske knjige. 

Še beseda ali dve o režiserju, Dejanu Baboseku … velika večina ga najbrž pozna kot režiserja videospotov in tudi sam sem ga spoznal, ko je režiral zanimiv videospot Spezzacuori Tinkare Kovač in spomnim se komentarja Mitje Okorna, ki mi je tedaj rekel, da vse lepo in prav, fina zgodba, fotografija, ampak zadeva nima dinamike, ni MTV-jevska, kadri so prepočasni … bilo je to tik preden je v Slovenijo prišel regionalni MTV in so vsi želeli ugajati ter delati MTV-jevske spote … No, Dejan je od takrat do danes posnel še veliko spotov, se razvijal in želja posneti film je očitno obstajala in tlela in mislim, da je edino pravilno, da je storil ta drzen korak, saj film odstopa od filmov uveljavljenih izvajalcev.

In zakaj sem uvodoma napisal, da je ustvarjalcem v določeni meri uspelo narediti drugačen in zanimiv film, potem sem pa nadaljnje štiri odstavke kritiziral? No, da boljše pustim za konec. Film Izhod (kljub pomanjkljivostim in objektivnim opažanjem ter pripombam!) je dokaz, da se v Sloveniji da in zmore. Kot je to dokazal pred leti Mitja Okorn s Tu in tam in se še vedno trudi dokazati s Članom. Žal je podpora naše države kreativnosti in želji ter volji mladih res podobna stanju, kot je prikazan v filmu. Skratka, ni je. Izmolzli te bodo, pobrali vsi voljo do življenja, kaj šele do ustvarjanja in če želiš kaj spremeniti in narediti, moraš stvari vzeti v svoje roke. In zato kapo dol ustvarjalcem, da so šli v ta rizičen projekt in ga izpeljali kot je treba. In čeprav kritiziram kvartet mladih in vidno neizkušenih igralcev, so jim dali priložnost in morda bo ta film zanje odskočna deska … v filmu je bolj ali manj uporabljena le slovenska glasba (od Leeloojamais, Anike Horvat, Trkaja, Zlatkota, do LastDayHere, Noctiferie, BitchBoysov, Elvis Jackson ipd.) …

Skratka, lahko bi napisal še marsikaj, a bi se že preveč navezal na samo vsebino in razplet filma, tega pa nočem. Napisal pa bom sledeče … prav tako kot nas slovenske komercialne radijske postaje posiljujejo s tujimi uspešnicami (samo zato, ker so tuje in so v ZDA, Angliji ali Nemčiji hiti), pa čeprav imajo na voljo dovolj kvalitetne slovenske glasbe, imamo tudi v kinih več kot preveč negledljivega hollywoodskega »pofla«, ki si ne zasluži ogleda.

Izhod si zasluži priložnost in naj mu bo to (pa tudi napisano) vzpodbuda, da bodo ustvarjali še naprej in da bo že naslednji izdelek še boljši. Samo pomislite na razliko med Tu pa tam ter Pisma Svetemu Nikolaju in ne bodite presenečeni, če bo tudi Dejan Babosek odšel iskat svojo priložnost v tujino. Bojim se, da je Slovenija zanj morda premajhna in predvsem preveč mačehovska.