Besedo ima očka - očetje nekoč in danes

Vloga očetov se je v zadnjih letih drastično spremenila. Očetje niso več gospodarji, katerih beseda je prva in zadnja, ki domov nosijo večino denarja in doma pričakujejo topel obrok, vročo kavo, hladno pivo in nekaj miru, da lahko preberejo časopis in pogledajo najljubši TV program.

Človek mora ostati otrok

No, resnici na ljubo, kar nekaj očetov je še vedno ukalupljenih po tem modelu, število aktivnosti se je še povečalo in časa, ki bi ga aktivno posvetili in preživeli z otroci je še manj. V teh domovih mama še vedno pomeni žensko, ki je najprej gospodinja, potem mati in nekje na koncu šele žena oz. partnerka. Na kratko - stereotipno velja, da so očetje tisti, ki se v vzgojo (in izobraževanje) otrok ne vtikajo kaj veliko in pobudo prepustijo svojim nežnejšim polovicam. Te dobesedno podpirajo ne le tri, ampak ponavadi kar vse štiri vogale v hiši. Moški se potem čez nekaj let zavedo, da ne poznajo niti svojih otrok, kaj šele partnerke, da so utrujeni in dobesedno “zgarani”, od življenja pa nimajo nič. Kajti - ne le, da tak moški/oče ne pozna svojih otrok, njihovih želja in ambicij, tudi oni ne poznajo njega.

Moja družina na Sv. Ahacu
nad Turjakom

Pisal sem že o svojem očetu in najinem, pogosto napetem odnosu v mladosti. Napet je bil prav zato, ker se z očetom nisva poznala. Z mami sta sicer komunicirala, tako da je vedno vedel, kaj se dogaja z menoj (in tudi z bratom), če imam kakšne težave oz. če sem zašel v slepo ulico. Bil je tam, če bi ga potreboval. Če … kajti vedno je bila bolj pri roki mami, ki me je bolj poznala in s katero sem lažje komuniciral. In tako je med nama z očetom še dolgo vladal komunikacijski šum - tudi, če je bilo potrebno in četudi sem vedel, da je najboljša in prva izbira, ga za pomoč nisem prosil. A bil je tam, v dobrem in slabem. In sem delal napake in se iz njih učil. Spominjam se, kako sem nekoč v silnem zanosu razstavil svoje kolo, da bi ga očistil, pa ga seveda mladostno zaletavo niti približno nisem znal sestaviti nazaj. Za pomoč sem prosil soseda …

A želim izpostaviti tisto, kar sem se od očeta v tem obdobju naučil. Delavnosti, poštenosti, discipline. Vrline, za katere dandanes mnogi sploh ne vedo, kaj šele, da bi imeli privzgojene. Oče je delal in garal, da nam ni nič manjkalo. Nikoli ga ni bilo sram poprijeti za delo in skoraj nikoli ni rekel ne, če ga je kdo prosil za pomoč. Nikoli ni nikogar ogoljufal in nikoli ni nikomur nič ukradel. Pa je delal za ljudi, tako zaslepljene z bogastvom, ki najbrž niti opazili ne bi, če bi kaj izginilo. Moj oče ni o tem niti premišljeval. On je pošteno naredil svoje delo, veliko bolj od bajno plačanih mojstrov, za katerimi je ponavadi popravljal, zahteval in dobil pošteno plačilo, kjer pa ni nikoli pretiraval. Zato so ga ljudje radi poklicali nazaj, zato ga je klicalo vedno več ljudi in zato lahko še dandanes odide h kateremukoli od teh ljudi in mu pogleda v oči. Človek z opravljeno osnovno šolo. In če bi taki, kot je on in njemu podobni, vodili tole našo državo, mi lahko verjamete, da se ne bi znašli v tem brezizhodnem jarku, kamor so nas pahnili vsi tisti, ki so zgolj grabežljivo kopičili bogastvo in jim ni bilo mar.

Z Adamom v kuhinji

In čeprav sem znal pogosto reči, da ga ni bilo nikoli blizu, ker je cele dneve delal, sem vesel in ponosen, da mi je pokazal, kako je treba živeti. Pokazal mi je, kar si želim tudi sam pokazati svojim otrokom. Ne, nisem odličen oče, kot me vidijo nekateri. Obenem vem tudi, da nisem tako zelo slab, kot se pogosto zdim sam sebi in žal tudi svojim otrokom. Prevečkrat povzdignem glas, grozim, kaznujem, si ne vzamem dovolj časa in sem preprosto preveč utrujen in naveličan, da bi znal otrokom prisluhniti. Zavedam se svojih napak, jih skoraj vsak večer analiziram, sam sebi obljubim, da se bom poboljšal, a pogosto že zjutraj vse obljube izginejo v meglicah ljubljanske megle. Še vedno pa se lahko pogledam v ogledalo.

"Dedi, dajva se valjat po travi!"

Bil sem prisoten pri porodu dveh otrok, dvakrat sem prerezal popkovino, vse tri sem previjal, hranil, tolažil, vstajal zaradi njih sredi noči in jih miril ter uspaval, bral pravljice, obiskoval njihove predstave in jih vozil na dogodke, sejme in koncerte, čistil bruhanje in čistil ter oskrboval rane, jim strigel nohte, česal, umival zobe in telo, vozil sem jih k zdravnikom in na preglede, sredi noči sem se vozil po zdravila in jih tudi v najbolj nemogočih razmerah vozil v nujno medicinsko pomoč, odhajal sredi službe in jih hodil iskat v vrtec, če so nenadno zboleli in še in še in še in še. S Tarasom v drugem razredu vidim, koliko vsega me / naju še čaka. Pot starševstva se je res začela že pred dobrimi sedmimi leti, a se mi pogosto zdi, da se vsak dan začenja znova. Šola, za katero ni šole in v kateri se največ naučiš kar sam. Oziroma te naučijo otroci in se učiš skupaj z njimi.

Upam le, da bodo nekega dne tudi sami prestopili prag te šole in sami videli, kako težka je. In mi odpustili marsikatero besedo in dejanje ter te iste besede in dejanja hkrati tudi razumeli. Jaz sem potreboval preveč časa ...    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2014.

 

SP v nogometu Brazilija 2014 - presenečenja, razočaranja in moralni zmagovalci

Osmina finala je za nami in postregla je z obilo razburljivosti in vsem tistim, kar dela nogomet tako zelo zanimiv in privlačen – ne glede na spol, starost, raso, socialni položaj. V nogometu vsak najde svojega junaka, svoj način izražanja in konec koncev samega sebe.

Pred napovedjo četrtfinala še obračun z boji osmine finala, ki so v zadnjih dneh poskrbeli za kar nekaj manjkajočih ur spanca …

Za prvi par Brazilija – Čile sem napovedal »podaljšek in napredovanje Brazilije« in nisem bil prav daleč od resnice, a tudi Čilenci niso bili prav daleč od napredovanja. Zelo izenačena tekma, v kateri pa so Brazilci še enkrat več pokazali svoje slabosti (škripalo je predvsem v obrambi) in mislim, da se lahko iskreno bojijo četrtfinalnega obračuna s Kolumbijo. Pinillo je – kot je za vedno ovekovečil na svojem telesu; zgolj centimeter delil od večne slave, ko je v zadnjih izdihljajih podaljška stresel prečko, podobno pa velja tudi za Jaro, ki je v zadnji seriji enajstmetrovk zadel vratnico. Skratka, Brazilci so imeli več sreče in so v četrtfinalu.

Par Kolumbija – Urugvaj sem napovedal z besedami »izredna atraktivna tekma v obe smeri in zmaga Kolumbije« in vsaj pri slednjem se nisem uštel. Kolumbijci so še enkrat več pokazali neverjeten razpon nogometnega znanja – mlada in neobremenjena ekipa igra bržčas najlepši nogomet na prvenstvu. Povsem zasluženo zmago proti razglašenemu Urugvaju, ki je zgolj čakal na priložnosti, je z dvema čudovitima zadetkoma prinesel James Rodriguez (zaenkrat še član Monaca).

Izredno zanimiva sta bila tudi oba ameriško-evropska obračuna … favoriziranim Nizozemcem so se nasproti postavili Mehičani, sam pa sem bil v tej napovedi morda najbolj drzen, a ne daleč od resnice – »izenačeno tekmo številnih priložnosti in zmago Mehike«. Nizozemci na prvenstvu nihajo in so proti borbenim Mehičanom zagotovo prikazali svojo najslabšo predstavo, a so v neverjetnem zaključku najprej izenačili in nato dosegli celo zmagoviti gol iz enajstmetrovke. Dejstvo je, da so Mehičani prevladovali celoten prvi polčas, v drugem pa so se preveč branili, res pa so tudi tulipani v zadnjih 15 minutah silovito pritisnili in gol je visel v zraku.

Dosojena enajstmetrovka je bila toliko sporna kot tista, ki je enkrat prej sodnik Nizozemcem ni dosodil in vse razprave so pravzaprav brezpredmetne. Sodniki kot vedno in na vseh prvenstvih, tudi tu delajo napake, a ker gre za odločitev v delčku sekunde, FIFA pa se odločno bori proti videoposnetkom …

Bi pa slovenskim komentatorjem odsvetoval uporabo fraz »Mehičani so na pragu uvrstitve v četrtfinale, saj še niso izgubili na tekmi, kadar je zadel Dos Santos« ali pa »odlična vožnja naše Tine Maze … da le ne bi storila kakšne napake in … odstop!«. Statistika je super, a žoga je okrogla, svoje naredi še adrenalin (ali pa krči) in sploh po osmini finala težko rečemo še za katero reprezentanco, da je izrazit favorit.

Drugi ameriško-evropski dvoboj sem napovedal kot »ne posebej atraktiven nogomet in končno zmago Kostarike« in bila je ena tistih tekem, ki je po prvih tridesetih minutah potrdila pričakovanja. Uspavanka, dobesedno. A so Kostaričani povedli, ostali brez igralci, Grki pa (spet) v zadnji sekundi izenačili (spomnimo se, da so v odločilni tekmi zadnjega kroga skupinskega dela z enajstmetrovko v zadnjih izdihljajih tekme izločili Slonokoščeno obalo) in sledili so podaljški. Grki so imeli terensko premoč in priložnosti, Kostaričani pa izjemnega vratarja Navasa in sledila je še loterija – enajstmetrovka. Izredno zanesljivi Kostaričani, razpoložen vratar in takorekoč edino presenečenje v osmini finala – Grčija; odhaja domov.   

Oba evropsko-afriška obračuna sta bila mnogo bolj izenačena kot sem pričakoval. Francija je proti Nigeriji večji del prevladovala, gol (oziroma dva) je dolgo visel v zraku, a šele v zaključnih minutah je galskim petelinom uspelo prebiti čvrst nigerijski zid, na čelu katerega je stal odlični vratar Enyeama. In če sem obračun napovedal kot »tekmo številnih priložnosti«, so imeli te predvsem Francozi, ki so zasluženo napredovali v četrtfinale in ostajajo med glavnimi kandidati za naslov.

Nekaj povsem drugega pa je bila tekma med Nemčijo in Alžirijo, ki sem jo sam predvidel kot »bolj izenačeno tekmo, kot bo na koncu kazal rezultat in zmago Nemčije«, a kdo bi si pred začetkom mislil, da bodo šli Nemci v tekmo tako podcenjujoče, Alžirci pa z zvrhano mero poguma. Pogumni Afričani so celoten prvi polčas pametno nadzirali tekmo, Nemci so se prebudili šele z vstopom Schurrleja, Alžirce je začela zdelovati utrujenost in pričakoval sem, da se bo uresničila tista klasična definicija nogometa, da je to »igra, ki jo igrata dve ekipi, na koncu pa vedno zmaga Nemčija«, a se je vse skupaj prevesilo v podaljške. Igralce obeh ekip so začeli zdelovati hudi krči, kar se je bolj poznalo pri Alžircih … Schurrle je zabil že v tretji minuti podaljška, a Alžirci se niso predali – po izjemni priložnosti v zadnjih minutah drugega podaljška, so Nemci krenili v protinapad in če je izjemni vratar Rais M'Bolhi prvi strel še obranil, so pri strelu Ozila le še obsedeli. 120 minut igre, 2:0 in Alžirci so krenili v napad, zmanjšali na 2:1 in imeli nato še eno priložnost, da bi izsilili enajstmetrovke, a jim (žal) ni uspelo. Pokazali pa so, kako lahko David igra Goljatu in da je v nogometu mogoče prav vse.

Zadnja dva obračuna – spet ameriško-evropska … Za tekmo Argentina – Švica sem napisal »napovedujem dinamičen nogomet s končno zmago Argentine«, a je bila igra za večino manjše razočaranje. Švicarji so odlično kontrolirali prostor, zaprli Di Mario in odrezali Messija ter še enkrat več potrdili, da Argentina ni tako zelo močna in nepremagljiva. Švica si je sicer ustvarila nekaj (pol)priložnosti, a »smrtno« Romera niso ogrozili. Lavezzi se v igri ne znajde, Higuain je izven forme in brez Aguera, ki s svojo nepredvidljivostjo vseeno vnaša nemir v obrambo, je Argentina še odtenek slabša. Še dobro, da imajo na klopi Palacia … V drugem delu so imeli sicer izrazito terensko premoč, a tudi oni brez pravih priložnosti in po 0:0 so sledili podaljški, tu pa spet … vsi so čakali na »božjo potezo« Messija in dočakali njegovo podajo (Arjen Robben, si videl?) Angelu Di Marii, ki je matiral Benaglia. 119 minut garanja. A še so imeli Švicarji priložnost za izenačenje – Džemaili je z glavo najprej zadel vratnico in potem s kolenom odbito žogo povsem nekontrolirano poslal v golavt. Skratka, srečna zmaga Argentine …

Zadnja tekma osmine finala Belgija – ZDA pa je postregla morda z najlepšim nogometom, kar smo ga lahko videli v tem delu tekmovanja. Takole se mi je zapisalo »Taktična tekma nas čaka z le malo priložnostmi in igro med obema šestnajstmetrskima prostoroma. Napovedujem podaljšek in končno zmago ZDA.« In kako zelo sem se motil … Belgijci so – podobno kot v zadnjem krogu skupinskega dela Nemci; nenehoma oblegali vrata ameriškega vratarja Tima Howarda, ki se je včeraj izkazal z res fantastičnim branjenjem. Njegovi soigralci so prežali na protinapade, a so bili tako belgijski obrambni igralci kot v skrajnem primeru vratar Courtois zbrani in na svojem mestu. Podaljški – dva gola Belgijcev in tolažilni gol ZDA, ki se poslavljajo, a so vsekakor potrdili, da se tudi pri njih igra kvaliteten nogomet. Odlična tekma, polna dinamike in priložnosti …

In sedaj četrtfinale ter obračun južne Amerike in Evrope … napovedi so seveda sila nehvaležne, pa čeprav so se med najboljših osem uvrstile zmagovalke skupin in bi tako lahko rekli, da je to v tem trenutku osem najboljših reprezentanc na svetu. Brazilija, Kolumbija, Kostarika in Argentina ter Francija, Nemčija, Nizozemska in Belgija.

Zadnjič je bila moja napoved takšna: »četrtfinalni pari: Brazilija – Kolumbija, Francija – Nemčija,   

Mehika – Kostarika in Argentina – ZDA, potem pa naprej v polfinalu Kolumbija – Nemčija in Mehika – Argentina in veliki finale Kolumbija – Mehika.« Uštel sem se, kar se tiče Mehike in ZDA, torej …

V petek, 4. julija nas čakata dva izredna in mislim, da tudi zelo izenačena obračuna – najprej Francija – Nemčija in potem še Brazilija – Kolumbija. Sodeč po zadnjih tekmah bi rekel, da so v rahli prednosti Francozi, a vprašanje, če je ta ekipa (in ne posamezniki) že dovolj zrela, da užene prekaljeno zasedbo Nemčije, ki na zadnjih velikih tekmovanjih obtiči tik pred vrhom. Še najbližje uspehu so bili na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem, ko jih je v finalu pokopal Ronaldo. Mislim pa, da se bo tekma zavlekla vsaj v podaljške, če ne celo v izvajanje enajstmetrovk, kjer pa prednost dajem Nemčiji.

Južnoameriški dvoboj predvsem upam, da bo postregel z lepim nogometom. Kolumbija leti in če bodo še naprej igrali, kot so igrali do sedaj, resnično ne vidim, kdo bi jih lahko premagal. Sploh pa ne Brazilija, ki zame osebno igra pod pričakovanji. Torej napovedujem tesno, a zasluženo zmago Kolumbije …

V soboto pa najprej Argentina – Belgija … če bo igral Aguero, so Argentinci v rahli prednosti, ampak govorim o možnostih 51:49. Belgijci so pokazali vse – zanesljivo obrambo, čvrsto igro na sredini in kombinatoren napad, ki mu sicer manjka učinkovitost. Argentinci se pravzaprav ves čas mučijo – najprej z BIH, nato z Iranom in tudi Nigerijo ter še s Švico in proti Belgiji jih najbrž čaka najtežji nasprotnik doslej. Imeli bodo glasno spodbudo s tribun, a vseeno navijam za Belgijo. Pokazali so lepši in bolj prepričljiv nogomet.

Morda najtežje je napovedati tekmo med Nizozemsko in Kostariko … Neprepričljivi Nizozemci, ki ne morejo več ponoviti predstave prvega kroga proti Španiji in so odvisni predvsem od Robbnovih padcev, ne bodo imeli lahkega dela. Kostarika je kljub vsemu napredovala kot prvouvrščena iz skupine smrti – premagali so Urugvaj, Italijo in remizirali z Anglijo ter z nekaj sreče domov poslali še bivše evropske prvake Grke. Igrajo čvrsto in ne najbolj privlačno in mislim, da je to še ena tekma, ki se bo odločila vsaj v podaljških … s končno zmago Nizozemske.

Prvi polfinalni par torej Kolumbija – Nemčija in drugi Nizozemska – Belgija. Finale Kolumbija – Belgija. A najprej pripravimo hladno pivo za spremljanje vseh štirih tekem v petek in soboto …

SP v nogometu Brazilija 2014 - pred osmino finala

Taktiziranja je konec – v soboto, 28.6. se na svetovnem prvenstvu v nogometu začnejo prvi boji osmine finala, ko je pomembna vsaka tekma in ko se bo počasi začela kazati tako fizična pripravljenost kot tudi timski duh. Ali pač izjemne kvalitete določenih posameznikov.

Posebnih presenečenj v zadnjem krogu skupinskega dela sicer ni bilo – morda zmaga Grčije nad Slonokoščeno obalo, pa nova nespametna poteza Luiza Suareza, pestro dogajanje v ganski reprezentanci, še ena bleda predstava Angležev in navdahnjena igra Nigerije proti Argentini. Kdo ve, zakaj so nekatere ekipe (in selektorji) potrebovali tako dolgo, da so začeli kazati, kako znajo igrati nogomet.

Osmina finala bo postregla s kar nekaj zanimivimi dvoboji, jasno pa je zaenkrat vsaj to, da bo imela južna Amerika vsaj enega polfinalista.

BRAZILIJA – ČILE

Brazilci so v prvih treh tekmah prepričali le redkokoga – proti Hrvaški se je na trenutke zdelo, da igrajo z le pol moči, a jih je nato fanatična Mehika prizemljila in zadnja tekma proti izredno slabemu Kamerunu je bila le ogrevanje. Čilenci so prepričljivo ugnali čvrsto Avstralijo in nato tudi Španijo ter si v zadnjem krogu proti Nizozemski, ko niso imeli več kaj izgubiti, malo odpočili. Brazilci bodo vsekakor od zdaj naprej z vsako tekmo bolj odločni – podpora publike bo vpliven dejavnik, tudi »pomoč« sodnikov ne bo smela biti presenečenje. Cilj je seveda znan – zmaga 13. julija. A vsekakor je ekipa Čila prva, ki jim načrte lahko prekriža …

Napovedujem podaljšek in napredovanje Brazilije.

KOLUMBIJA – URUGVAJ

Zmagovalec tekme Brazilija – Čile se bo v četrtfinalu pomeril z zmagovalcem drugega južnoameriškega para, ki obeta fantastično tekmo. Koliko so zmožni Urugvajci brez Suareza, ki je bil po ugrizu Chiellinija kaznovan s štirimi meseci prepovedi nastopanja in prepovedjo nastopa na devetih mednarodnih tekmah in ali bo to le še dodatna spodbuda za ekipo, da pokažejo, da iz skupine smrti niso napredovali po zaslugi sreče. Kolumbija podobno kot Francija dokazuje, da en zvezdnik še ne naredi svetovnega prvaka. Izredna igra, tri zmage in karkoli drugega kot zmaga bi bila veliko presenečenje.

Napovedujem izredno atraktivno tekmo v obe smeri in zmago Kolumbije.

FRANCIJA – NIGERIJA

Francija brez Riberyja kaže neverjetne predstave in kljub remiju v zadnjem krogu proti Ekvadorju, ko je Deschamps odpočil nekaj nosilcev igre, so v tem paru vsekakor favoriti. Nigerijci nihajo – proti Iranu niso pokazali prav nič, nato so presenetili Bosno in Hercegovino in se v zadnjem krogu odlično upirali Argentini. Francija, če še enkrat prikaže predstavo, s katero so deklasirali Švico, vsekakor sodi v krog najožjih favoritov, čeprav jih potem že v četrtfinalu čaka izjemen tekmec.

Napovedujem tekmo številnih priložnosti in končno zmago Francije.

NEMČIJA – ALŽIRIJA

Drugi evropsko-afriški par ima izrazitega favorita in pravzaprav je vprašanje le, kako dobro in kako dolgo se bodo Alžirci uspeli upirati Nemcem. Slednji so najprej osmešili Portugalce, pa potem remizirali z Gano in v zadnjem krogu v izredno zahtevnih razmerah minimalno premagali ZDA, medtem, ko so Alžirci po minimalnem in nesrečnem porazu z Belgijo nadigrali Južno Korejo in potem po zelo izenačeni predstavi remizirali z Rusijo Fabia Capella. Nemci bodo vsekakor močnejši in najbrž tudi napadalnejši, kar hkrati predstavlja tudi lepo priložnost za hitre alžirske protinapade.

Napovedujem bolj izenačeno tekmo, kot bo na koncu kazal rezultat in zmago Nemčije.

NIZOZEMSKA - MEHIKA

Po dveh sobotnih, južnoameriških poslasticah, nas tudi v nedeljo, 29.6. popoldan čaka poslastica – presenetljivo homogena in prepričljiva Nizozemska ter fanatična Mehika. Nizozemci so pometli s Španijo in premagali Čile ter se pošteno mučili z Avstralci, medtem, ko je imela Mehika nekaj težav s Kamerunom v prvem krogu, nato pa do zadnjega sodnikovega žvižga grozila Braziliji in nadigrala Hrvaško. Z odličnim vratarjem in zelo kompaktno ekipo ter občinstvom na svoji strani so sposobni iti vse do konca.

Napovedujem izenačeno tekmo številnih priložnosti in zmago Mehike.

KOSTARIKA – GRČIJA

Presenetljiv par osmine finala – Kostarika je zmagala v skupini smrti z Urugvajem, Italijo in Anglijo, Grkom pa je s neprepričljivimi igrami in Fortuno na tekmi s Slonokoščeno obalo uspelo priti v nadaljevanje tekmovanja. Kostarika večjih težav ne bi smela imeti – Grki bodo najbrž igrali svojo prepoznavno igro mučenja nasprotnikov in žoge brez prave želje po zadetku, a so se Kostaričani doslej pokazali kot izjemna ekipa, ki bi morala brez večjih težav ugnati eno od šestih evropskih udeleženk v osmini finala.

Napovedujem ne posebej atraktiven nogomet in končno zmago Kostarike.  

ARGENTINA – ŠVICA

Podobno kot Brazilija se tudi Argentina ni predstavila v posebej prepričljivi luči – brez Messija nimajo prave igre, Messi pa je odvisen predvsem od izjemnega Di Marie. Zaradi poškodbe na tekmi proti Nigeriji so ostali brez Aguera, čakajo pa tudi na prebujenje Higuaina, velikega dolžnika. Švica igra po principu toplo-hladno – srečna zmaga proti Ekvadorju, katastrofa proti Franciji in nato izjemna predstava proti Hondurasu. Želja bo vsekakor prisotna in Argentincem ne bo lahko, še posebej, če bodo v zvezni vrsti delali preveč napak – Shaqiri je igralec, ki priložnosti za zadetek ne bo zapravil.

Napovedujem dinamičen nogomet s končno zmago Argentine.

BELGIJA – ZDA

Belgija je zaradi odličnih posameznikov že pred prvenstvom veljala za možno presenečenje, kar so z bolj ali manj prepričljivimi predstavami (proti ne najboljšim, zato pa toliko bolj borbenim tekmecem) tudi dokazali. Tudi Američani so veljali za tihe favorite prvenstva, ki bodo mešali štrene – premagali so Gano, nesrečno remizirali s Portugalsko, saj so imeli zmago v nogah in se uspešno upirali Nemcem. Taktična tekma nas čaka z le malo priložnostmi in igro med obema šestnajstmetrskima prostoroma.

Napovedujem podaljšek in končno zmago ZDA.

In če se spet postavim v vlogo Nostradamusa …

Po zgornjih napovedih bodo četrtfinalni pari sledeči:

Brazilija – Kolumbija

Francija - Nemčija

  

Mehika – Kostarika

Argentina – ZDA

Potem pa naprej v polfinalu Kolumbija – Nemčija in Mehika – Argentina in veliki finale Kolumbija – Mehika.

Pa še hiter pogled na ostale dogodke …

Luis Suarez je v tekmi proti Italiji storil veliko neumnost in ta izjemno nadarjeni napadalec ima več kot očitno težave, ki jih bo najbrž treba reševati na ustreznejši način. Zaslužena, a za moje pojme stroga kazen, bo vplivala predvsem na njegovo klubsko kariero – Liverpool (če ga ne prodajo) bo brez njega začel tako angleško prvenstvo kot tudi Ligo prvakov in vprašanje je, v kakšni formi bo ob povratku.

Mislim pa, da bosta morala biti FIFA in UEFA odslej strožja in doslednejša pri ostalih prekrških – naj so to pljunki, rasistične zmerljivke ali pa izredno grobi in prevečkrat namerni prekrški.

Gana je bila med afriškimi reprezentancami tista, ki je prikazala morda najlepši in najbolj gledljiv nogomet in čeprav so imeli v zadnjem bolj malo priložnosti za uvrstitev v osmino finala (na koncu bi jim proti Portugalski zadoščala že zmaga), so se v ekipi najprej hudo sporekli (Boateng in Muntari sta morala zapustiti ekipo), potem pa je cel svet opazoval, kako so jim z letalom dostavili obljubljeno premijo (tri milijone dolarjev) za nastop na prvenstvu … nor svet!

Zakaj je Del Bosque šele v zadnjem krogu, ko ni imel več kaj izgubiti, v prvo enajsterico postavil dva napadalca? Ali bodo Angleži sploh še kdaj prišli v boj za najvišja mesta bodisi na evropskem ali svetovnem prvenstvu? Mnogi so mnenja, da je zaradi izenačenosti njihovo prvenstvo daleč najboljše, a reprezentančnih uspehov ni in ni … Bosna in Hercegovina zagotovo objokuje svojo malodušnost v tekmi z Nigerijo, saj so si zapravili zgodovinski uspeh. Tudi Portugalska se po nesrečnem porazu v finalu evropskega prvenstva na domačih tleh proti Grčiji ne more pobrati in tudi Cristiano Ronaldo pač ni dovolj za kaj več od tega, kar so letos dosegli.

In pa še moj pogled na to, zakaj so nekatere južnoameriške reprezentance tako zelo presenetile … dolgo časa se je v južni Ameriki igral daleč najlepši nogomet, vse dokler evropski klubi niso začeli kupovati (in vzgajati) najperspektivnejših igralcev že v ranih letih in jih vkalupljati. Brazilija, Argentina in tudi Urugvaj ima večino ključnih igralcev v evropskih klubih, igrajo na evropski način in številnim reprezentancam je proti njim »lažje« igrati. Potem pa na sceno stopijo Kolumbijci, Kostaričani, Mehičani in Čilenci s povsem novo (drugačno) dimenzijo nogometa in vsi se čudijo … Pa se ne bi smeli, morali bi le uživati in stiskati pesti, da se bo to romantičen nogomet znova vrnil. Tudi na evropska igrišča!     

SP v nogometu Brazilija 2014 - pred odločilnim krogom

Letošnje svetovno prvenstvo si bomo zapomnili kot zelo nepredvidljivo, v ne posebej lepem spominu pa ga bodo imele nekatere vrhunske reprezentance, še posebej evropske. Pred tretjim krogom skupinskega dela, ki se bo odigral v teh dneh, je zanimivo tudi to, da prav veliko še ni odločenega.

Prvenstvo na južnoameriških tleh za evropske reprezentance res ni najbolj gostoljubno. Že pred zadnjim krogom je jasno, da se poslavljajo aktualni svetovni ter evropski prvaki Španci, da domov odhajajo tudi Angleži ter Bosna in Hercegovina, težko delo pa še vedno čaka Italijo, Hrvaško, Rusijo in Portugalsko. Po drugi strani pa je že jasno, da bodo v osmino finala napredovale pričakovani (in favorizirani) Brazilija in Argentina ter Kolumbija, Čile in Kostarika, v dobrem položaju za napredovanje pa so tudi Urugvaj, Mehika in Ekvador.

Kaj nas torej čaka in kako zelo sem se uštel v svoji napovedi pred začetkom prvenstva?

Danes, v ponedeljek, 23.6. se bo bodo za osmino finala borili v skupinah A in B.

V skupini A imata Brazilija in Mehika po 4 točke, Hrvati pa 3, Kamerun pa je iz boja za napredovanje že izpadel. Ob zmagi Brazilcev nad Kamerunom Mehičanom proti Hrvatom zadostuje že remi, Hrvaška pa mora zmagati, če želi biti vsaj druga. In sodeč po videnem bodi morali naši južni sosedje prikazati izjemno nogometno predstavo.

Pričakujem zmago Brazilije in remi Mehike ter Hrvaške, torej prvo mesto za Brazilijo in drugo za Mehiko.

V skupini B sta potnika za v osmino finala odločena – to bosta Čile in Nizozemska, pri čemer bo njun medsebojni dvoboj odločal o tem, kdo bo v skupini prvi in kdo drugi in kdo se bo (najbrž) izognil Braziliji. V primeru remija imajo Nizozemci še vedno boljšo gol razliko in so tako v rahli prednosti, vprašanje pa je, ali bosta ekipi igrali na polno ali bosta selektorja pred že odločilno tekmo osmine finala spočila ključne igralce. Španci imajo priložnost, da proti Avstraliji (ki je proti Nizozemski prikazala izjemno predstavo) vsaj malce popravijo obupen okus, ki so ga z apatičnimi predstavami pustili na prvenstvu.

(Optimistično) pričakujem zmago Čila, torej prvo mesto zanje in drugo za Nizozemsko.

V torek, 24.6. pričakujemo napete boje v skupini C in predvsem v (še eni) skupini smrti, skupini D.

V skupini C je že jasno, da si je napredovanje zagotovila Kolumbija, ki tudi v zadnjem krogu proti Japonski ne bi smela imeti prevelikih težav. Favoriti za drugo mesto so igralci Slonokoščene obale (saj imajo zmago proti Japonski), a bodo morali drugo mesto potrditi z vsaj remijem proti neprepričljivi Grčiji. Zaplet se obeta, če Japonska premaga Kolumbijo in Grčija Slonokoščeno obalo, saj bosta imeli obe ekipi po štiri točke, v medsebojni tekmi pa sta se razšli z remijem. Odločala bo torej gol razlika, kjer so v prednosti dveh zadetkov Japonci.

Ampak … mislim, da Kolumbija ne bo pustila presenečenja in da bo še drugo zmago vknjižila tudi Slonokoščena obala – torej prvo mesto za Kolumbijo in drugo za Slonokoščeno obalo.

Iz skupine D bo zagotovo napredovala Kostarika, možnosti za napredovanje pa nima Anglija, za drugo mesto pa se bosta pomerili nihajoča in bleda Italija ter Urugvaj, ki na krilih Luisa Suareza leti. Za gledalce odlično, da se bosta prav ti reprezentanci pomerili v zadnjem krogu in tako odločili o drugem potniku v osmino finala. Upam samo, da Italijani ne bodo hitro dosegli zadetka, saj bomo potem spremljali »bunker«, ki ga ne bo uspela prebiti niti atomska bomba.

Napovedujem prvo mesto za Kostariko in drugo za Urugvaj.

V sredo, 25.6. nas čaka tretji krog v skupinah E in F, kjer je nekaj stvari že odločenih, odgovor o drugem potniku v osmino finala pa bomo še dobili.

V skupini F je Francija z izjemnimi igrami presenetila in navdušila najbrž prav vse, zagotovo pa bodo za še eno bleščečo predstavo »galskih petelinov« stiskali pesti v Švici. Švica in Ekvador sta namreč izenačena s po tremi točkami in ob porazu Ekvadorja proti Francozom bi Švici zadostoval že remi proti ne najbolj prepričljivemu Hondurasu. A tudi Švica, ki s(m)o jo mnogi uvrščali med možna presenečenja, ni prepričljiva – srečna zmaga v prvem krogu prav proti Ekvadorju (v primeru, da se obe tekmi končata brez zmagovalca, bodo napredovali Švicarji) in polom proti Franciji.

Napovedujem zmago Francije in Švice, torej prvo mesto v skupini za Francijo in drugo za Švico.  

V skupini F je jasno le to, da se osmina finala ne more izmuzniti bledi Argentini, ki se bo v zadnjem krogu pomerila z Nigerijo in ima pred Iranom tri točke prednosti. Iran igra proti Bosni in Hercegovini, še enemu možnemu presenečenju prvenstva, ki pa je z ležerno igro doživela poraz proti Nigeriji in odhaja domov. Iran bo motiviran za zgodovinsko uvrstitev v osmino finala in bo imel zagotovo več možnosti kot Nigerija, ki pa jim po drugi strani zadošča že remi. Bo kdo pokazal mišice?

Napovedujem zmago Argentine in zmago Bosne in Hercegovine v zadnjem krogu, torej prvo mesto za Argentino in drugo za Nigerijo.

V četrtek, 26.6. pa še zadnji dve skupini – G in H.

V skupini G se na prvi pogled zdi vse odločeno – Nemčija in ZDA s po štirimi točkami napredujeta v osmino finala, neprepričljiva Portugalska in simpatična Gana odhajata domov. In res bo tako, če se bo tekma med ZDA in Nemčijo končala brez zmagovalca. Ampak, če se ta dvoboj konča z zmago ene ali druge ekipe, ima predvsem Gana (ki bo igrala s Portugalsko) priložnost za napredovanje. Portugalci zaradi bridkega (in visokega) poraza v prvem krogu skoraj nimajo možnosti za preboj v osmino finala.

Napovedujem zmago Nemčije in remi med Portugalsko in Gano, torej prvo mesto za Nemčijo in drugo za ZDA.

V skupini H je jasno, da v osmino finala napreduje Belgija, za drugo mesto pa se bosta v neposrednem boju pomerili Alžirija in Rusija. Afričani imajo dve točki prednosti in jim torej zadošča že remi, Rusi pa morajo zmagati. A glede na njihovo neprepričljivost v prvih dveh krogih, napovedujem prvo mesto za Belgijo in drugi za Alžirijo.

Osmina finala

In potem se bo v soboto, 28. junija začelo zares, s prvima tekmama osmine finala. Po mojih napovedih bo tako nekako:

Brazilija – Nizozemska (sobota, 28.6.)

Kolumbija - Urugvaj (sobota, 28.6.)

Francija - Nigerija (ponedeljek, 30.6.)

Nemčija - Alžirija (ponedeljek, 30.6.)

Čile - Mehika (nedelja, 29.6.)

Kostarika - Slonokoščena obala (nedelja, 29.6.)

Argentina - Švica (torek, 1.7.)

Belgija - ZDA (torek, 1.7.)

In čeprav je jasno, da sem se v svoji prvi napovedi močno uštel, a ker je po bitki vsak lahko general, napovedujem naprej.

Četrtfinalni pari: Brazilija – Kolumbija in Francija – Nemčija ter Čile – Kostarika in Argentina – Belgija. Polfinale Kolumbija – Francija in Čile – Argentina ter veliki finale Kolumbija – Čile.

Ha, to pa bi bilo nekaj za v zgodovino, kajne? 

SP v nogometu Brazilija 2014 - konec španske prevlade

KONEC ŠPANSKE PREVLADE V NOGOMETU

Včerajšnji poraz Španije proti Čilu in slovo svetovnih ter dvakratnih evropskih prvakov že po skupinskem delu tekmovanja pomeni, da se šestletna prevlada Španije nepreklicno končuje. Razlogov je več, ampak v tem trenutku se zdi najpomembnejše to, da se Španci čimprej dvignejo in na Euro 2016 pridejo znova z najboljšimi igralci.

Glavni komentar na včerajšnji bridki poraz Španije je bil »Tika-taka, počivaj v miru«. Stil igre z nešteto podajami od noge do noge, izrazito terensko premočjo, so razvili v Barcelonini mladinski šoli, do potankosti so jo v zadnjih letih izpilili v Barceloni nepremagljivi in s številnimi lovorikami ovenčani ekipi in seveda so igro uspešno prenesli tudi v reprezentanco. In dokler so bili fantje mlajši (jedro ekipe je šest let domala nespremenjeno) in lačni uspehov, je igra dajala rezultat. Odličen rezultat.

A že na lanskem Pokalu konfederacij je bilo jasno, da takšna španska igra ne bo več prinašala uspehov. Letošnja katastrofalna sezona Barcelone (ja, po letih osvajanja takorekoč vseh možnih lovorik in popolne dominance sta španski superpokal in drugo mesto v prvenstvu pač katastrofalna sezona) je to potrdila, zatorej … če je v lanski sezoni tika-taka umirala, je v letošnji vsekakor umrla, na včerajšnji tekmi pa je bila tudi pokopana. In tega se mora zavedati Španska nogometna zveza, ki bo morala na mesto selektorja pripeljati nekoga svežega in sodobnega in tega se mora zavedati tudi Luis Enrique, ki bo sedel na vedno vročo trenersko klop Barcelone.

Kaj se je torej Špancem zgodilo po odlični klubski sezoni, ko so se Atletico, Barcelona in Real (končni vrstni red v prvenstvu) do zadnjega kroga borili za naslov prvaka, ko  so dominirali tako v Ligi Prvakov (finalni obračun Atletico – Real in zmagoslavje slednjih) kot Ligi Europa (špansko polfinale Valencia – Sevilla in končno zmagoslavje Seville po napeti finalni tekmi proti portugalski Benfici)? Igralci so vsekakor fizično in tudi psihično iztrošeni … navadni smrtniki si težko predstavljamo, kaj je igralcem Atletica pomenilo letošnje slavje v prvenstvu in kako je tako težko pričakovana La Decima v Ligi prvakov dobesedno »skurila« igralce madridskega Reala. Po drugi strani so igralci katalonskega ponosa prežeti z nekakšnim malodušjem – spogledujejo se z upokojitvijo, iščejo si nove delodajalce oziroma se sprašujejo, kam bo njihova barka zaplula v naslednji sezoni. Bolj kot kdajkoli pa se je videlo, kako so v tika-taki izgubljeni Realovi Xabi Alonso, Sergio Ramos in nenazadnje Iker Casillas (ki mu preprosto manjka tekem) in jasno je bilo vidno, da Andres Iniesta in Xavi Hernandez nista več, kar sta bila (in da v napadu ni Neymarja oz. Messija, ki bi čakala na smrtno podajo).    

V Barceloni sta glavna Argentinec Messi in Brazilec Neymar, v Realu so to ob Portugalcu Cristianu Ronaldu še Valižan Gareth Bale, Francoz Karim Benzema, Argentinec Angel di Maria in Hrvat Luka Modrić. Španija nima pravega napadalca oziroma, ima odličnega napadalca v Diegu Costi, ki pa je vajen povsem drugačnega načina igre. Atletico je letos skozi celotno sezono kazal odličen, kombinatoren in sodoben nogomet. Carlo Ancelotti je v Realu združil svojo filozofijo in galaktično razmišljanje, ki je pisano na kožo superigralcem in se prilagaja nasprotniku. Barcelona pa zahteva, da se igralci podredijo filozofiji kluba in ta filozofija je tika-taka. Messi, ki je produkt te šole, s tem nima težav. Ima pa jih zato argentinska reprezentanca, kjer Messi ni tisti pravi. Pa čeprav ima ob sebi morda najboljšega defenzivnega vezista na svetu – Angela Di Mario in odlična napadalca – Higuaina in Aguera. Večina igralcev Barcelone je produkt njihove mladinske šole in s tika-tako nimajo težav. A težave so imeli Henry, Ibrahimović, Villa, težave ima tudi Neymar. Zanimiv primer je Cesc Fabregas, produkt La Masie, ki pa je namesto v Barcelono odšel v Arsenal in se tam – tudi po zaslugi izjemnega znanja; razvil v enega najboljših igralcev na svetu. A povratek »domov« ni bil, kot so ga pričakovali. Angleški nogomet ga je okužil in zanimivo bo gledati, kaj bo z njim v prihodnji sezoni v Chelseaju, kamor odhaja tudi Diego Costa in kjer je na klopi Jose Mourinho.

Pred začetkom svetovnega prvenstva je bilo jasno, da se bo po koncu prvenstva – kjer pa so vsi najbrž upali na veliko boljši rezultat (morda bo Avstralija zabila še zadnji žebelj v krsto); zlata generacija poslovila od reprezentančnega dresa. Na srečo Španije imajo zadaj izjemno generacijo mladih igralcev, ki počasi prevzemajo vodilne vloge v klubih in jih bodo mogli tudi v reprezentanci. Tu so Koke, Diego Costa, Azpilicueta, Jordi Alba, Jese, Morata, Josue, Cesc Fabregas in še mnogi, mnogi drugi, ki sedaj ne bodo več le trkali članske reprezentance oz. greli klop, ampak bodo morali prevzeti odgovornost.

Do evropskega prvenstva 2016 v Franciji sta dve leti in naslednji španski selektor bo imel skozi kvalifikacijski turnir odlično priložnost, da ustvari novo mlado jedro in postavi sodoben in atraktiven način igre, kakršnega so Španci vsekakor sposobni igrati.  

Španske nogometne prevlade je konec, ampak … za kako dolgo?

SP v nogometu Brazilija 2014 - po prvem krogu

Prvi krog nogometnega svetovnega prvenstva v Braziliji je prinesel nekaj presenečenj, nekaj razočaranj in predvsem ogromno golov. Pa nekaj spornih sodniških odločitev in eno neverjetno dolgočasno tekmo (Nigerija:Iran).

Razočaranja so vsaj tri zelo velika - porazna igra Španije in Urugvaja ter anemičnost Portugalske. Strah, da je čas te španske reprezentance minil, je po prvi tekmi proti Nizozemski na mestu. Obramba je bila podobna švicarskemu siru, Iker Casillas v vratih neprepoznaven, čeprav se je izkazal z nekaj obrambami, ko je igrišče zapustil še Xabi Alonso, je igra popolnoma razpadla. Hja, tako je to, če so najboljši strelci (in igralci) v najmočnejših treh klubih Argentinci (Messi, Di Maria), Brazilec (Neymar), Portugalec (Cristiano Ronaldo), Valižan (Gareth Bale) in Francoz (Karim Benzema), pa seveda bi še koga lahko dodal. Dobro, tu je tudi Diego Costa, a se je videlo, da način igre, ki ga diktirata Xavi in Iniesta, ni njegov in da se ne znajde. Že nocoj jih čaka 90 minut resnice proti Čilu, ki je v prvem krogu povozil Avstralijo. Tudi čas zlate generacije Urugvaja je minil, čeprav so si za poraz proti Kostariki krivi sami - po doseženem zadetu so dobesedno nehali igrati in čakali na zaključni sondikov žvižg, do konca pa je bila še ura tekme. In Kostarika, za katero se mi je po tistem prejetem golu zdelo, da so že na koncu z močmi; je krenila silovito in zasluženo zmagala. In povsem mogoče se zdi, da bodo morda oni tisto prijetno presenečenje prvenstva. Sploh, ker ne Belgija in ne Švica v prvem krogu nista blesteli in sta se morali obe za zmago pošteno potruditi oz. sta imeli kar nekaj sreče - Belgija proti Alžiriji in Švica proti Ekvadorju. Portugalci so se najbrž podobno kot Španci zavedali, da bo tekma v prvem krogu proti Nemčiji najtežja, a da bodo tako prepričljivo nadigrani in premagani … Ja, Nemci so vsekakor favoriti za končno zmago, tu ni več debate.

Kaj pomenijo zmage Kolumbije, Italije (nad Anglijo), Francije in ZDA bosta pokazala naslednja dva kroga - vsi imajo pač tri točke in psihološko prednost zmage na prvi tekmi. Sploh v tistih izenačenih skupinah zna biti odločilen vsak gol, ne le končni rezultat.

Vsekakor so presenetili Nizozemci, ki so res prepričljivo nadigrali Španijo in na igrišču delovali kot celota (kar je seveda preprosto, ko ti gre vse od rok in zmaguješ), Argentina je morala že proti Bosni in Hercegovini pokazati praktično vse svoje znanje, Brazilija pa najbrž ni prepričala nikogar. Neprepričljiva zmaga proti Hrvaški in včerajšnji remi po odlični tekmi proti Mehiki ne obetata ...

Nekatere ekipe imajo v tem tednu popravni izpit, pri čemer ji bodo morali iti vsaj malce na roko tudi rezultati druge tekme v skupini. Čas za taktiziranje je mimo, turnirski sistem s tremi tekmami, kjer je vsaka pravzaprav odločilna, je prekratek, da bi se lahko katerakoli ekipa varčevala in si privoščila poraz. Sploh poraz proti na papirju slabši ekipi. Tako imata Španija in Portugalska še nekaj možnosti, pa čeprav imata v skupini še vsaj enega zahtevnega nasprotnika - Čile oziroma ZDA, pred Urugvajem pa sta recimo še oba najtežja nasprotnika v skupini. Luiz Suarez bo moral odigrati dve odlični partiji, seveda s pomočjo soigralcev.  

Čaka nas torej še 31 razburljivih (da se le ne ponovi afriško-azijska uspavanka, ki je bila prava antireklama za nogomet) tekem, potem pa izločilni boji ...  

Svetovno prvenstvo v nogometu Brazilija 2014 je (vendarle) tu!

Letošnja klubska nogometna sezona je bila dolga in davek dolge sezone so že plačevali in ga najbrž še bodo številni najboljši nogometaši tudi med svetovnim prvenstvom v Braziliji, posledično pa tudi reprezentance. Kako izčrpani bodo nekateri dočakali priprave na nove klubske sezono, se je odveč spraševati, ampak pri neverjetnih plačah, ki jih prejemajo nekateri, se s tem pravveliko ne bi smeli obremenjevati, kajne?

Na prvi pogled se zdi, da bo letošnje svetovno prvenstvo obračun med južnoameriškim triom (Brazilija, Argentina in Urugvaj) na eni strani in evropskim (Španija, Nemčija, Italija) na drugi strani, ampak … ali bo Neymar dovolj, ali se bo super napadalna zasedba Argentine podredila Messiju ali on ekipi in ali lahko Urugvaj naredi korak naprej glede na zadnje prvenstvo? Za zadnja leta dominantno špansko generacijo je prvenstvo bržkone labodji spev in svojo priložnost bodo vsekakor dobili tisti, ki bodo morali biti nosilci v prihodnjem desetletju, Nemčijo utegnejo zdesetkati poškodbe, Italija pa je kljub neprepričljivosti v zadnjem obdobju pač reprezentanca, ki je na velikih tekmovanjih ne gre odpisati.

Možna presenečenja? So. Presenetijo lahko ZDA, na svojem kontinentu morda štrene pomeša Čile. Prve tekme bodo pokazale, česa sta sposobni reprezentanci Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Kako bo funkcionirala navadno sprta reprezentanca Nizozemske, koliko motiva ima še Cristiano Ronaldo in kaj lahko brez Riberyja storijo Francozi? Morda, morda, se presenečenji skrivata v Švici in Belgiji, sploh slednja ima ekipo izrednih posameznikov, ki vsaj mene nekoliko spominja na Francijo 1998. Afriške ekipe odpovejo, ko je najmanj treba, kar pa ne pomeni, da ne morejo povzročati težav s skupinskem delu!

Skupina A: Brazilija, Hrvaška, Mehika in Kamerun

Očiten favorit do seveda domačini, za drugo mesto bodo seveda odločale medsebojne tekme, pri čemer se mi zdi, da ima Mehika še najmanj priložnosti, Hrvaška pa morda malenkost več od Kameruna.

Moja napoved – v osmino napredujeta Brazilija kot prva in Hrvaška kot druga.

Skupina B: Španija, Nizozemska, Čile in Avstralija

Na papirju se zdi, da se bosta za prvo mesto v skupini udarili obe evropski reprezentanci, a Čile utegne tu zaplesti štrene. Še posebej zanimivo bo, če se Španija in Nizozemska na prvi tekmi razideta z remijem, Čile pa visoko zmaga, saj jim bodo zrasla krila in potem je mogoče prav vse. In če mora Nizozemska urediti odnose v igri, je to prvenstvo imenitna priložnost, da Španija spremeni način igre.

Moja napoved – v osmino napredujeta Španija kot prva in Čile kot drugi.

Skupina C: Kolumbija, Grčija, Slonokoščena obala, Japonska

Skupina brez očitnih favoritov, kjer bodo tekme najbrž zelo izenačene in nepredvidljive. Vsak lahko premaga in izgubi proti vsakemu, vsaka od ekip pa bo imela po uvrstitvi v osmino finala tam zagotovo zelo težko delo.

Moja napoved – v osmino napredujeta Slonokoščena obala kot prva in Grčija kot druga.

Skupina D: Urugvaj, Kostarika, Anglija, Italija

Italija je, kot že omenjeno uvodoma, v zadnjem letu izrazito neprepričljiva in zdi se, kot da se je menjava generacij nekako zataknila v mrtvem teku. Ampak, gre za reprezentanco, ki je ne gre odpisati in ki ima še vedno dovolj odličnih posameznikov, ki so sposobni z eno samo potezo odločiti tekmo. Česar pa ne moremo trditi za Anglijo, ki zadnja leta caplja kot ranjen lev za poskočnimi gazelami in je poleg Kostarike v skupini najbrž tista ekipa, ki je prišla v Brazilijo bolj na oddih.

Moja napoved – v osmino finale napredujeta Urugvaj kot prvi in Italija kot druga.

Skupina E: Švica, Ekvador, Francija in Honduras

Obe evropski ekipi sta tukaj izrazita favorita in resnici na ljubo dvomim, da imata v srednje oz. južnoameriški ekipi resnejšo konkurenco. Zaradi križanja v osmini finala s skupino F (z očitnim favoritom Argentino) bo odločilna najbrž medsebojna tekma (petek, 20.6.), saj si bosta zagotovo obe ekipi želeli končati prvi del tekmovanja kot prvi v skupini.

Moja napoved – v osmino finala napreduje Švica kot prva in Francija kot druga.

Skupina F: Argentina, Bosna in Hercegovina, Iran in Nigerija

Argentina je seveda glavni favorit – ne le za zmago v skupini, temveč tudi za zmago v finalu. A pot ne bo lahka. Bosna in Hercegovina s svojo sproščenostjo, Nigerija z mladostno energijo in veliko željo. Seveda bo zanimivo opazovati, kako bodo vse tri ekipe igrale proti Argentini, za drugo mesto bo najbrž odločilna tekma BiH – Nigerija (sobota, 21. junij).

Moja napoved – v osmino finala napredujeta Argentina kot prva in BiH kot druga.

Skupina G: Nemčija, Portugalska, Gana in ZDA

Izrazit favorit v skupini je Nemčija, če le ne bo nosilcev igre povozila naporna klubska sezona. Že na zadnjem svetovnem prvenstvu so bili odlični, igrali so res odličen nogomet in zagotovo je čas za naslednji korak. Portugalska je seveda odvisna od Cristiana Ronalda, ki pa se je že nekajkrat izkazal za ne nujno najbolj zanesljivega v najpomembnejših tekmah. ZDA veliko obetajo, Gana ima izrazito strelsko ekipo, kar je seveda tudi slabost.

Moja napoved – v osmino finala napredujeta Nemčija kot prva in Portugalska kot druga.

Skupina H: Belgija, Alžirija, Rusija in Južna Koreja

Še ena precej izenačena skupina (podobna skupini E), kjer lahko pravzaprav vsak zmaga in izgubi vsako tekmo. Belgija ima naravnost neverjetno ekipo, Rusi bodo kot vedno težaven nasprotnik, čeprav so imeli na prejšnjem prvenstvu boljšo ekipo in igro, pa so se zlomili, ko je bilo najmanj treba.

Moja napoved – v osmino finala napredujeta Belgija in Rusija.

Potem pa osmina finala … tu se bodo marsikomu zatresle hlače, predvsem debitantom ali tistim, ki niso vajeni tako pomembnih tekem. Če grem naprej z napovedmi, bi bili pari sledeči:

Brazilija – Čile

Slonokoščena Obala – Italija

Švica – BiH

Nemčija – Rusija

Tu potem (drzno) napovedujem zmagovalce: Brazilija, Italija, Švica, Nemčija in njihov preboj v četrtfinale.

Na drugi strani pa:

Španija – Hrvaška

Urugvaj – Grčija

Argentina – Francija

Belgija - Portugalska

V četrtfinale se uvrstijo Španija, Urugvaj, Argentina in Portugalska.

Taka napoved pa nam že v četrtfinalu postreže z nekaj razburljivimi dvoboji: Brazilija – Italija in Švica – Nemčija ter Španija – Urugvaj in Argentina – Portugalska.

Si upam od tu naprej?

Prvo polfinale Brazilija – Nemčija in drugo Španija – Argentina. Žreb je kar lepo dirigiran, da bi bilo finale ob nekem popolnem scenariju Brazilija – Argentina s pričakovano in želeno zmago domačinov nad večnimi rivali. A sem menim, da če do tega finala pride, da se bodo novega in mnogo bolj želenega naslova svetovnih prvakov veselili Argentinci.

Ampak – menim tudi, da Nemčija lahko premaga Brazilijo in če kdo lahko ustavi Argentino, potem so to prav Španci.

Finale torej Nemčija – Španija in nov naslov svetovnih prvakov za Španijo ter najimenitnejše slovo Casillasa, Xavija Hernandeza, Andresa Inieste in še koga od španskega dresa z državnim grbom. V tekmi za tretje mesto pa ne boj, mesarsko klanje med Brazilijo in Argentino z zmago slednjih.

Naj se žoga zakotali ...