Pokal Konfederacij se bo v nedeljo zaključil – najprej bo
odigrana tekma za tretje mesto med Urugvajem in Italijo, potem še finale med
Brazilijo in Španijo. Težko je govoriti o favoritih – Urugvajci bodo
izpraznjeni in najbrž brez pravega motiva, Italija je našla svojo igro in imela
proti Španiji nekaj smole, Španci so bili v polfinalu zelo neprepričljivi,
Brazilci pa … no, če nič drugega so domačini.
In čeprav je jasno, da Pokal Konfederacij leto dni pred
svetovnim prvenstvom ni pokazatelj, na katerega bi se bilo vredno zanašati,
poleg tega številnih močnih ekip ni, mnoge pa so igralsko okrnjene, je nekaj
stvari vseeno jasnih.
Španija, če želi obraniti naslov svetovnih prvakov in
dvema naslovoma evropskih dodati še to, mora spremeniti veliko. Igra, s katero
so dominirali, ni več dovolj. Barcelonin koncept igre brez Messija ni uspešen
in ko se jim zoperstavi ekipa, ki zna in si upa igrati proti njim (kot recimo
Italija), v večini primerov sploh ne vedo, kam bi z žogo. Za pričakovati je, da
se bo večina igralcev, ki nosi glavne breme, po svetovnem prvenstvu poslovila
od reprezentance, a glede na uspehe mladih igralcev, se Špancem ni treba bati. Manjka
jim napadalec, ki bi bil sposoben odločiti tekmo in vidi se, da gre za
kombinacijo igralcev Barcelone in Real Madrida, ki se poznajo do obisti, vsak »tujec«
pa je v igri izgubljen. Morda, ampak res morda se utegne Španiji ponoviti
zgodba Francije iz Južne Koreje, kjer so se po doma osvojenem naslovu prvakov
poslovili že po skupinskem delu.
Italija bo nevarna. Menjava generacij je bolj ali manj
končana, v igri (vsaj turnirski) jim sicer manjka stalnosti, Pirlo doživlja
drugo pomlad, vprašanje pa je, kako bo njega in tudi Buffona izžela klubska
sezona. Na vsakem turnirju so nevarni in tako bo zagotovo tudi naslednje leto v
Braziliji.
Urugvaj je na zadnjem svetovnem prvenstvu prijetno
presenetil, a so bili nosilci igre vseeno malenkost mlajši in bolj sveži. Na
Pokalu Konfederacij jim manjka naboja, a če ekipa znova najde staro čarovnijo,
so lahko usodni za prav vsakega.
Brazilija bo zelo odvisna od svoje nove številke 10,
čudežnega Neymarja. Igralca, ki zna preigravati, včasih podajati in seveda
zadeti. Čeprav se mu prevečkrat zgodi, da po Cimerotićevo proti golu sploh
pogleda ne, tako je zatopljen v preigravanje. A za Brazilijo je prevelika
odvisnost od Neymarja slaba, saj se bojim, da je pred njim učenja in
preizkušanja polna sezona v Barceloni.
Neymar in Messi se sliši kot popolna nogometna
kombinacija, a le na papirju. Tako kot sanjska Realova Zidane – Figo – Beckham –
Raul – Ronaldo. Na igrišču pa je le ena žoga. In če si Neymar obupno želi žoge,
da bi se z njo poigraval, je Messi vajen iti z žogo proti golu ali pa žogo
dobiti in zadeti. No, od Neymarja jih veliko ne bo dobil. Ali vodstvo Barcelone ve kaj
več? Ali bo naslednja Messijeva poškodba usodna, ali je mali Argentinec na robu
izgorelosti po sezonah silnih uspehov? Ali je Neymar tisti igralec, okoli
katerega se bo gradila nova Barcelona?
Barcelona je zadnja leta tako neverjetno uspešna, ker
okostje ekipe sestavljajo igralci (in celo trenerji) iz njene mladinske šole,
ki poznajo način igre in razmišljanja. Zvezdniki in odlični posamezniki, ki so
v preteklih letih nosili Barcelonin dres, a so se od njega dokaj hitro
poslovili, niso prihajali iz slovite La masie. Eto'o, Ibrahimović, Villa, …
Neymar? Prav mogoče je, da je Barcelona želela Neymarja zgolj »ukrasti« drugim
klubom in ga kupiti, preden mu zraste cena. Ter ga seveda čez sezono ali dve
prodati naprej. In čeprav gre za odličnega igralca, ga bo v skromni Barceloni
tako kot Ibrahimovića »tepel« temperament, ga v Evropi čakajo tudi neizprosni
obrambni igralci, s katerimi se ne bo poigraval kot v Braziliji.
A Pokal Konfederacij seveda niso le te štiri
reprezentance … za vsaj dve vemo, da bosta močno mešali štrene. Argentina z
Messijem si bo tako težko pričakovan naslov svetovnih prvakov želela osvojiti
na brazilskih tleh, a bo pot vse prej kot preprosta. Argentinska reprezentanca
nima igre – kopica odličnih posameznikov ne sestavlja ekipe, vsak igra po svoje
in zase. In ker je jasno, kdo je tisti, ki predstavlja jeziček na tehtnici, bo
treba igro podrediti njemu. In če bodo ostali k temu prispevali svoj delež,
bodo zagotovo zelo blizu velikega uspeha. Druga močna ekipa je seveda Nemčija –
v Ligi prvakov so pometli s konkurenco, reprezentanca je odlično uravnotežena z
izkušenimi (a ne starimi!) in prebijajočimi se igralci, ki imajo za seboj vrsto
pomembnih tekem na najvišjem nivoju.
Italija in Nemčija ter najbrž Španija, Brazilija,
Argentina in Urugvaj ter kdo še? Nizozemska, podobno kot Argentina; išče
identiteto, Francija ni uspela z menjavo generacij, Portugalski ne uspe
nadgraditi uspehov mlajših kategorij in Anglija … no, v ta čudež najbrž ne
verjamejo več niti Angleži. Glede na to, da so kvalifikacije še v teku, je
nehvaležno napovedovat, tako da se omembi ex-jugoslovanskih reprezentanc
namerno izogibam, pa tudi sicer sem mnenja, da jim v Braziliji ne bo uspelo nič
posebnega. Enako velja za afriške reprezentance, ki so največkrat odvisne od
enega odličnega posameznika, njihovi igri pa manjka discipline in stalnosti,
Avstralija, Japonska, ZDA in Mehika lahko v najboljšem primeru računajo na
preboj v četrtfinale …
Leto dni pred svetovnim prvenstvom je seveda nehvaležna
kakršnakoli napoved, saj je pred nami še ena naporna klubska sezona, mnogi
nosilci so v tistih zoprnih letih, ko jih lahko poškodba za več mesecev oddalji
od igre … zato sem mnenja, da bodo v (in na) vrhu tisti, ki premorejo dovolj
svežine in izkušenj za tovrstna tekmovanja, uspehov lačni igralci pa se bodo od
prvega do zadnjega podredili kolektivu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar