"Reality bites" in "reality check" sta dve angleški frazi, ki sta mi od nekdaj všeč, nisem pa še ujel primernega slovenskega prevoda zanju, zatorej sem tokrat uporabil kar dobesedni prevod prve, tj. realnost grize. Pri nas nekatere premalokrat, mnoge pa prevečkrat ugrizne v ta zadnjo in z ostrimi zobmi ostane tam.
Televizije ne gledam prav veliko, še posebej rad pa program zamenjam med oglasi, a se mi je vseeno vtisnil v spomin oglas, v katerem nastopa srečna družina - oče in dva otroka se odlične volje igrajo na travniku in ko pridejo domov, jih v popolnem okolju pričaka nasmejana žena in mati ter jim izroči sladke prigrizke. Tega v resničnem življenju ni! Čisto res. In ne poznam malo družin - tudi sam sem del ene, za slovenske razmere takorekoč nadpovprečne (petčlanske) in česa takega še nisem videl. Ko pridemo do igrišča, se že na poti do tja nekajkrat spremo in če pridemo do tja pogojno dobro razpoloženi, je veselja kmalu konec. En otrok opazi svoje prijatelje na enem koncu in zdrvi tja, ponavadi z vikom in krikom, drug otrok gre na drug konec po enakem principu in vesel si, če ti tretjega v vozičku ne prebudi živalsko kričanje, ki se mu z neutolažljivim jokom potem pridruži še sam. Drugi starši, katerih otroci so podobno, enako ali še bolj podivjani kot tvoji, mirno spremljajo vse skupaj in te začudeno gledajo, ko želiš ukrotiti svojo podivjano mladež. Če se slučajno zgodi, da prideš na igrišče, kjer ni nikogar in se odločiš, da boš prosti čas kvalitetno preživel z otrokoma, se otroka nikakor ne bosta zedinila, kaj bi počela. On bi igral nogomet ali brezglavo tekal, ona bi se gugala, spuščala po toboganu ali plezala. Zamahneš z roko in se usedeš na klop ter smiliš sam sebi. Vmes izrečeš n kazni, med katere ponavadi sodijo "nobenih sladkarij več danes", "nobene risanke danes", "spat bosta šla brez pravljice" do tiste "zdaj gremo pa domov", ko mulca odvlečeš proti domu (spet z njunim vikom in krikom) besen in penast. Žena in mati sprevod seveda opazi skozi okno in te ne pričaka s širokim nasmehom in sladkim prigrizkom ... ti prejmeš očitajoče besede "Ali niti enkrat ne morete iti ven, ne da bi prišli skregani domov?", otroka pa zgolj očitajoče poglede. No, seveda je lahko zasedba na igrišču kompletna in potem je pot domov toliko bolj mučna in glasna.
http://www.youtube.com/watch?v=1LOBRNsy1jM
Reklame, ki kažejo idealne družine, lažejo. Vsaka družina je vsaj malo disfunkcionalna. Enako lažejo tiste reklame, kjer otroci pridejo domov umazani od glavne do pet, mama pa brezskrbno zamahne z roko in se nasmeje ter vse uredi s super močnim odstranjevalcem madežev. Brezskrbnih mam, ki bi se smejale madežem od trave in opraskanim kolenom, ni. Tudi super odstranjevalcev madežev ni.
Podobno kot ne gledam televizije (netipično za moške, ja),posledično ne gledam pornografije (ekstra netipično). Seveda mi je iz najstniških let približno jasno, kako in kaj. Nekdo (ona ali on) pride v prostor in dva pogleda kasneje je ona na kolenih (smer ni pomembna), povsem slučajno pa se pridruži še ena oseba, potem še ena in morda še kakšna in na koncu si podobno zmeden kot Aleksander Veliki ob pogledu na gordijski vozel. Prizor traja poljubno dolgo - ko pride njemu, bi lahko pobelil vsaj eno steno (OK, zakaj bi nekdo hotel beliti stene s spermo???) in to na pet metrov in če mu ni do beljenja, ona z veseljem vse to poliže in poje. Deset sekund kasneje se akcija nadaljuje ... Aha, naj dvigne roko tisti, ki je to doživel. Nikogar? Kako pa to?! Nekateri potem recimo zmotno mislijo, da jih natakarice s kipečimi dekolteji in vsaj dve številki preozkimi kavbojkami vabijo za šank na akcijo ... nekatere (ja, vem, da ste) poželjivo gledajo vsakega poštarja, prinašalca mleka in dostavljalca pizz ... tudi sodelavka, ki se v pisarni sklanja nad mizo sodelavke in miga sem ter tja s ta zadnjo, niti približno ne pričakuje, da boš strgal hlače z nje in jo sredi pisarne obdelal. In seveda se drugi dve sodelavki ne bosta pridružili!!! V najboljšem primeru te čaka klofuta, skoraj zagotovo pogovor z direktorjem in vsekakor odpoved in kakšna tožba.
Porniči torej lažejo. Ampak OK, to ni nič novega. Realnost, ki res ugrizne, so nagradne igre najbolj priljubljenih in poslušanih radijskih postaj. Potovanja, avtomobili, položnice, nedosegljivi zneski ipd. "Zdaj bomo poklicali nekoga od vas in morda bo XY nagrada prav vaša ..." in potem n poslušalcev nestrpno čaka in gleda v telefon, grizejo nohte in ustnice, se znojijo in ponavljajo čarobne besede, ki jih morajo ponoviti ... ampak telefon ne zazvoni! Zato, ker nikoli ne kličejo TISTI trenutek, ko to rečejo. NIKOLI! No, razen, če ste se prej prijavili na 090 številko in ste svojo prijavo drago plačali, ampak v tem primeru verjemite, da tiste glavne nagrade ne boste dobili. Potrebnih bo še nekaj klicev ... In potem zvesti poslušalci besnijo in preklinjajo, menjajo radijsko postajo ... aja, to je še en zabaven podatek o največji in oh in sploh poslušanosti. Nihče namreč ne pove, da cca 80% poslušalcev takoj zamenja radijski program! In imajo srečo, da so z ene zlajnane uspešnice izpred treh let preklopili na isto (ali pač drugo) zlajnano uspešnico izpred treh let.
Recimo na http://www.youtube.com/watch?v=ScSHEnFNRck ali pa http://www.youtube.com/watch?v=FdmDI6VEf6E.
No, in če kljub vsemu še vedno verjamete vsem zgoraj naštetim marketinškim trikom in potegavščinam ... smejijo se nam s plakatom, leporečijo v TV oglasih in so popolni v različnih soočenjih, potem pa na v primeru izvolitve doživijo neko čudno amnezijo, ki pa ne doleti ljudstva in poraženih nasprotnikov. Seveda, politiki so tisti del realnosti, ki nas najbolj goreče grize in grize in grize. Tudi oni lažejo. Ampak to je vsaj tako znano kot to, da porniči pač niso resnični. In mislim, da je enaka verjetnost, da porniči postanejo resničnost, politiki pa poštenjaki.
http://www.youtube.com/watch?v=Pf9kioRMsXU
