 |
| Prva Adamova slika z očali |
Zdi se, da nekaterim otrokom ni nič “prihranjeno”. V prvi polovici tega leta smo se tako veselili, ker je pri Adamu nepričakovano hitro izzvenela alergija na jajca, pa se je potem na zdravniškem pregledu izkazalo, da malce slabše vidi. Vid se mu je potem drastično slabšal, da je začel že škiliti …
Prvi znaki slabega vida so se pokazali na pregledu, ko ni najbolje razločil likov (skodelica, starinski ključ, neka žival, ki bi lahko bila pes, lisica ali volk, …) na osvetljeni tabli - res pa je tudi, da za nekatere like preprosto ni vedel, kaj predstavljajo in mislim, da bi bil počasi čas, da se zadeve malce osvežijo in posodobijo. Kasneje mu je začelo desno oko malce “odnašati” oziroma je začel škiliti in tako smo šli po napotnico za specialista. Čakalne dobe so, karkšne so, če ne želiš ravno za vsako stvar plačati, ampak že po prvem pregledu je postalo jasno, da Adam res slabo vidi. Čez mesec dni smo se morali vrniti, predtem pa smo mu morali štiri dni pred pregledom dajati v oči kapljice, na katerih z velikimi črkami piše STRUP (kapljice nikakor ne smejo priti v nos ali usta, saj lahko pride do hude zastrupitve). Kapljice širijo zenice in po njih otrok vidi še nekoliko slabše, poleg tega so takrat oči zelo občutljive na svetlobo in tako je moral v času prvega vročinskega vala ves čas hoditi naokrog s sončnimi očali na nosu.
No, nov pregled pri specialistu nas je šokiral - dioptrija +7! Vprašaš se, ali je tvoj otrok sploh kaj videl?! Zdravnik ti pove, da so otroške oči sposobne neverjetne kompenzacije in to zgolj zato, ker pač ne vejo, kako naj bi nekaj izgledalo in si podobo oz. spomin ustvarijo na podlagi tega, kar vidijo, kakor vidijo. Po drugi strani se sprašuješ, kako je vedno tako dobro razločil naslovnice knjig in tudi posamezne slike, da je znal pravilno povedati, kaj želi brati in kaj vidi. Malo razmišljaš in se spomniš, da je imel vedno težave z dojemanjem globine in da se je moral med hojo po stopnicah za nekaj držati, kako smo vsakič trepetali od strahu, ko je pritekel iz enega v drug prostor in se komaj izognil podboju, kako je ničkolikokrat prišel na le nekaj centimetrov od televizije, mi pa smo ga opozarjali, naj se usede, ker si bo pokvaril oči. Njegove oči pa so bile že pošteno okvarjene!
Nekako se potolažiš, da ima komaj dve leti in pol in da se mu bo ob redni nošnji očal vid nekoliko popravil, v celoti najbrž ne, tolažiš pa se tudi z dejstvom, da imaš napotnico in da nakup očal ne bo predstavljal prevelikega stroška. Odlično je, če veš, da vse optike sploh ne nudijo možnosti “nakupa” očal na napotnico in najdeš tako, ki to opcijo ima. Potem prideš tja in prodajalka ti pokaže, kakšne okvirje lahko dobiš na napotnico in preblediš. Kako naj dvoinpoletniku na nos nataknem klasične okvirje in kako naj se otrok igra s takšnimi okvirji na nosu, ki jih še odrasli mimogrede izgubimo?
 |
| Adam v Smokvici |
Skratka, dragi starši, če boste želeli plastične, fleksibilne in predvsem trpežne okvirje, boste morali zanje (do)plačati. V primeru, da ima vaš otrok visoko dioptrijo, boste na leče čakali kar nekaj časa (vsaj teden dni) in tudi te bo treba (do)plačati. Državi, ki ji vi ali vaš delodajalec tako vestno vsak mesec nakazujete sredstva za zdravstveno zavarovanje, vašemu otroku nameni približno 50 evrov. Mimogrede boste še ob stotaka in ker že imamo datum naslednje kontrole - novembra, kjer pričakujemo, da se bo dioptrija zmanjšala, bo treba znova menjati leče in znova plačati. No, in ker je imel naš fantič še en izbruh jeze, ko je bil jezen na cel svet in si je očala strgal z glavo ter z njimi podrgnil po kamnu in pošteno opraskal eno steklo, smo bili po treh tednih že prisiljeni v nakup ene leče. Ja, treba jo je plačati.
No, pomembno je, da je Adam nekako sprejel dejstvo, da mora nositi očala in jih ima res večino časa na nosu, pa tudi pri samem dojemanju okolice je opazna razlika, saj zdaj določene stvari in osebe(!) res vidi veliko bolj jasno in razločno. Kaj bo prinesel čas, bomo videli, vsekakor pa si želimo, da bi se tudi ta dioptrija izboljšala tako kot alergija na jajca. Vsem staršem, ki imajo občutek, da njihov otrok ne vidi najboljše (mogoče na podlagi katerega od zgoraj opisanih “simptomov”), pa svetujem, da ne odlašajo s pregledom.
Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Ženska, septembra 2015.
