Vklopova drobilnica misli: najboljša TV-zabava te pomladi ...

… je seveda slogan TV-oddaje Znan obraz ima svoj glas, ki je kljub pomislekom že pred prvo sezono vstopila v tretjo sezono. Z nekaterimi starimi obrazi (žirija), s predvidljivo izbiro voditelja in bolj ali manj posrečenim izborom sodelujočih. O sami posrečenosti je po dveh oddajah sicer težko soditi, a vseeno se zdi, da so nekateri “znani” obrazi glasovno precej omejeni in da od njih v najboljšem primeru pričakujemo kakšen preblisk. Nihče ni dvomil v to, da Jana Šušteršič ne bi znala peti in da se Samuel Lucas ne bo obnesel v mnogih preobrazbah. Morda vsi nekaj več pričakujemo od Nejca Lombarda, za katerega se vseeno zdi, da je nekoliko omejen v določenih predalčkih, presenetiti zna Mišo Kontrec. Zagotovo je najprijetnejše presenečenje Tilen Artač, ki utegne iti po stopinjah lanskoletnega kameleona Klemna Bunderle, a ga utegne že kakšen resnejši pevski izziv povoziti. Za nekoga, ki se predstavlja kot imitator brez pevskega in plesnega predznanja, je odličen. Morda bi žirija potrebovala kakšno svežo, (pre)drznejšo moč, saj so se ujeli v zanko raznih talentov in faktorjev in bolj ali manj hvalijo, kujejo v zvezde in jočejo od ganjenosti. Pa ni vse tako popolno in ni čisto vse zlato, kar se sveti.

Še enkrat več je usoda morda hotela, da sta se isti konec tedna vrnili dve oddaji, ki sta v lanskem letu želi največ odobravanja občinstva, poleg v zgornjih vrsticah omenjene Znan obraz ima svoj glas še Vse je mogoče na nacionalki. Bojan Emeršič se je vrnil, z njim pa gostje, vključno z žarečo nosečko Majo Martino, ki se ni ustrašila niti izziva na poševnem odru in že prvi dve oddaji sta napovedali, da bodo sobotni večeri še kako zabavni v njihovi družbi. Nekaj novih iger in nekaj novih obrazov. In morda tudi tu ne bo napak razmišljati še o kom novem, drugačnem, nepredvidljivem …  Na trenutke se zdi, da se sodelujoči že preveč poznajo, (pre)lahko predvidijo nadaljevanje in na dolgi rok utegne zabava na ta račun trpeti. Prav neverjetno je, kako neprepričljiva sta bila tako Borut Kobal kot Tin Vodopivec v prvi oddaji in kako vsakič brez izjeme blesti Miha Brajnik.

Začela pa se je tudi nova serija Da, dragi! Da, draga!, ob gledanju katere … smo ostali brez besed. Licenčna serija, podobno kot je bila recimo Mamin dan in ob kateri se vprašamo, ali smo Slovenci res brez smisla za humor? Težko je pravzaprav vedeti, ali gre za humoristično serijo, predvidljivo melodramo, ki je nihče ne gleda ali niz bolj ali manj neposrečenih dialogov, ki bi se jim kislo nasmehnil morda le, če bi ustvarjalci vključili vnaprej posnet smeh. Lotos Vincenc Šparovec in Gorka Berden sicer imata kemijo pravega para, ne posiljujeta ušes s knjižno slovenščino, a serija, ki naj bi prikazovala dinamiko para, ki je skupaj sedem let, ima dinamiko zgolj in predvsem v prekinitvah kadrov. In vse preveč tistega, kar se parom resnično dogaja, zato serija ni niti zanimiva, niti smešna. V dvoje je vsak dan zabava? Bolj se zdi, da je serija odličen oglas za samsko življenje ...  

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 17.3.2016

Besedo ima očka: Sanjal sem ...

… da sem se na čudežen in nenavaden način znašel ob noni, tam daleč na severu, v švedskem Malmoju, kjer me je pričakala čila in zdrava. “Se spomniš, Matic, ko sva šla v Bohinj in sva se peljala za tistim s čolnom? Mislila sva, da gre s čolnom zagotovo v Bohinj, pa sva na Jesenicah ugotovila, da nisva šla prav?!” Seveda se spomnim, kako se ne bi?! In sva se oba začela smejat, glasno in iz srca, ko je njen smeh nenadoma prešel v značilno astmatično hropenje in hlastanje za zrakom in sanj je bilo naenkrat konec.

Sobota, 16. januar, okoli pol desete zvečer. Nonino močno, široko in dobro srce se je ustavilo. Za vedno. Lagal bi, če bi rekel, da njena smrt ni bila pričakovana. Nona je bila slaba, že vse od božičnih praznikov je njeno zdravje vidno pešalo, teta Vera ni mogla več skrbet zanjo in jo je odpeljala v lokalni hospic. Tam je zadnji teden le še spala in zaspala. Spokojno, brez bolečin.  

Morda moj najstarejši spomin je vezan prav na nono … selila se je iz majhnega stanovanja v precej večje stanovanje na Trg prekomorskih brigad v Šiški. Odrasli so nazdravljali na uspešno selitev, oče je v “štamprlu” pustil nekaj borovnic od domačega borovničevca in ko so odrasli odšli iz stanovanja po nove stvari, sem borovnice seveda pojedel. Kot sem jih že tolikokrat prej! No, a še nikoli takšnih, prepojenih z alkoholom. Moj spomin potem zbledi, a menda sem nekaj naslednjih ur neumorno tekal naokoli in se začel smejati že, če mi je kdo pokazal prst.

Spominjam se obveznih nedeljskih obiskov v Šiški, kosil ob 1. novembru in 1. januarju, spominjam se, ko smo njo in ata obiskovali v Bohinju, kjer sta vedno počitnikovala in v Dolenjskih ter kasneje v Šmarjeških toplicah. Spominjam se, ko sem bil poletnimi ali zimskimi počitnicami včasih pri njiju, ko sta mi s pokojnim atom Ivanom pripovedovala zgodbe iz časov druge svetovne vojne, kjer sta bila oba v partizanih. Seveda se spomnim tudi znamenite vožnje v Bohinj preko Jesenic, kar nekaj voženj po enosmernih ulicah, ko se je nona čudila, zakaj ji vsi tako besno hupajo in mahajo - ona jim je veselo mahala nazaj!; pa ko je navdušeno pripovedovala, kako hiter avto ima in je celo pot po avtocesti vozila v četrti prestavi. 130 na uro, ves čas! “Zakaj pa nisi dala v peto, a veš, da je to varčevalna prestava?” smo jo spraševali. “A imam tudi peto?!” se je čudila ob smehu vseh nas.

None bi se lahko spominjal tako, kot sem jo lani poleti zadnjič videl, ko je obiskala Slovenijo. Težko je hodila brez pomoči hojice, zaradi težav z dihanjem je težko govorila in kazali so se prvi znaki demence. Oče jo je prepričeval, naj ostane doma in naj ne hodi več na Švedsko, a se ni dala prepričat. Od nas se je poslovila z besedami, da se drugo leto ne vidimo. Vsako leto je tako odšla in vsako leto je prišla za dva tedna na počitnice. Letos je ne bo.

Ne, spominjal se jo bom po širokem nasmehu, po njenem smehu. Kako je kar žarela, ko sta se z očetom zavrtela po plesišču … kako neizmerno ponosna je bila, ko je dan po Tarasovem rojstvu prišla domov in ga dobila v naročje. In potem si je tako zelo želela, da bi spoznala tudi Vito in Adama in spoznala je oba. In imela jih je neizmerno rada, kot vse nas. Pa ne samo nas, ona je imela preprosto rada vse ljudi. Bila je neizmerno dobra, vedno pripravljena pomagati vsem, ne glede na to, ali je človeka poznala ali ne. Tako kot moj oče je živela v prepričanju, da iz zaprte roke res nič ne gre, a tudi notri nič ne pride. In sama pri sebi je bila veliko bolj srečna, če so drugi imeli, pa čeprav na račun tega, da je bila včasih sama brez česa, kar bi si zaslužila. Tudi stanovanja, ki smo si ga uredili v naše nadvse prijetno družinsko gnezdo, brez nje in njene nesebičnosti ne bi imeli.

In veste kaj? Prepričan sem, da jo je poznalo tudi veliko izmed vas. Ona je bila tista prijazna gospa, ki je poldrugo desetletje na ljubljanski tržnici prodajala marcipan. Marcipan, pražene mandlje in lešnike, vedno na dobro “vago” in s širokim nasmehom. Poleti, pozimi, pod arkadami, na novoletnem sejmu na Čopovi ali ob Ljubljanici, ne glede na vreme. Ne bi ji bilo treba, a je morala biti med ljudmi. Poldrugo leto sva na tržnici preživela skupaj - takrat ko je bilo že jasno, da so leta na tržnici pustila svoje pečat na njenem zdravju.

Za vse nas je bila vedno naša nona. V naših srcih bo ostala naša nona. Ena in edina. In želim si, da bi imel vsak od vas tako čudovito babico, da bi imeli vaši otroci tako čudovito prababico. In želim vam, da bi imel vsak od vas toliko lepih in nepozabnih spominov in da bi jo na zadnjo pot pospremili z nasmehom na obrazu in ne samo s solzami in žalostjo.

Objavljeno v reviji Ženska, 7.3.2016.

Vklopova drobilnica misli - Bilo je nekoč

Vsak od nas, ki je kdajkoli spremljal kakšen resničnostni šov, je sam pri sebi zagotovo pomislil - in bil prepričan!; da bi se v dani situaciji odrezal boljše in postal zmagovalec. Seveda nihče ne razmišlja o osami, sobivanju v pogosto nemogočih razmerah s popolnimi tujci, ki ti bodo šli kaj kmalu na živce in da so tam vsi z istim ciljem - glavno nagrado. Tudi različne pogovorne oddaje imajo vedno svoje kritike, opazovalce, komentatorje - kako se je nekdo oblekel, kakšno frizuro ima ter neujemajoče čevlje, nakit je mimo in make-up še bolj. In kako govorijo ter se držijo - kot bi imeli kol v riti in cmok v grlu. Ne, ne govorim o oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor, ki sicer kaže točno to in ki bo znova poskrbela za nekaj dobre volje in predvsem za komentiranje komentarjev … Vse dokler niste resnično vi tisti v resničnostnem šovu, za štedilnikom ali na sedežu pogovorne oddaje, ne veste, kako težko je. In potem vam je jasno tudi, zakaj mnogi voditelji nikoli ne gledajo svojih oddaj.

Sam sem bil pred leti na avdiciji za voditelja glasbene oddaje na nacionalni televiziji. In že na avdiciji za avdicijo zmrznil. Luči, kamere, gledalci, “trotl-boben”, režiser, … norišnica! Potem sem šel nekaj let kasneje na “izobraževanje” za športnega komentatorja. Do tistega dela, ko bi moral dejansko komentirati kakšno tekmo v živo, niti prišel nisem. Pa nisem človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo, ampak sem preprosto ugotovil, da nisem niti za pred kamero, niti ne sodim za kamero (čeprav so moje sanje, da bi nekega dne upravljal televizijsko roko) kot komentator. Ko je pa tako lepo komentirati in biti pameten v zavetju lastnega doma na katerem od družbenih omrežij …

No, in potem so me k sodelovanju povabili kolegi iz hišne TV Veseljak. “Ti fajn pišeš, boš pa še kaj povedal.” In sem šel, pred kamero, na srečo sem imel na drugi strani odličnega voditelja-sogovornika Marcela, da skoraj nisem imel občutka, da program teče v živo. Bistvena razlika je, s kom nekaj delaš. In če delaš s fajn ljudmi, je lažje. No, oddaje si še vedno nisem pogledal, ker bi to najbrž pomenilo, da sem bil tam zadnjič, pa si me še želijo v vlogi gosta.

Pogovor je tekel o tem, kakšna je bila tehnologija nekoč in kakšna je danes. Spomnil sem se tistega starega televizorja, ki smo ga imeli doma, z osmimi kanali, ki si jih moral ročno nastavljat. Ja, jaz sem bil najmlajši in jaz sem bil daljinec. Ne danes, ko imamo dva daljinca - enega za prižgat in drugega za upravljat, pa 300+ programov in še vedno nobene prave vsebine. Nismo imeli videorekorderja in če smo kakšen film zamudili, si pač čakal na ponovitev. Če je bila. Danes imaš v vsakem paketu snemalnik, pa zamik, če ti morda crkne TV, si program lahko ogledaš na računalniku, tablici ali nenazadnje telefonu. Ja, nekoč je bilo drugače.

In vsi tisti kavč-komentatorji, ki ste si ogledali prve dele novega resničnostnega šova Bilo je nekoč in so vas polna usta modrovanj, da to pa ni nič takega in da to bi pa res zmogel prav vsak. Pozabite na čisto vse, vključno z neko splošno emancipacijo in pravicami; kar sta nam dala 20. in 21. stoletje in poskusite živeti. En dan, dva dni, tri dni, en teden. Potem pa dobrodošli nazaj ...

Objavljeno v reviji Vklop, 10. marca 2016.

Vklopova drobilnica misli - (t)EMA

Prejšnji teden sem napovedal, da me zelo skrbi tretji večer v sklopu Dni slovenske zabavne glasbe, izbor slovenske predstavnice za letošnji Eurosong. Zakaj me je skrbelo? Zato, ker sem pred približno tremi tedni slišal izseke vseh tekmovalnih skladb. Zato, ker se že en čas ravnam po nasvetu Andreja Karolija, da je treba glasbo najprej slišati in šele potem videti. In tisto, kar sem slišal, je zvenelo vse preveč podobno, neizrazito, nezmagovalno. In lepo, da Klemen Slakonja, ki se že drugo leto zapored trudi vzbuditi (trohico) upanja; verjame, da bi lahko Slovenci na Eurosongu zmagali, ampak … lahko potem mi sploh še verjamemo Klemnu?

Če rečemo, da je bil prvi, pop-rock večer DSZG-ja počasen vzpon in drugi, izbor letošnje Popevke, nesporni vrhunec, no, potem smo z EMO trčili ob tla. Pa če sem čisto iskren, mislim, da se je Zemlja udrla in nastopajoče pogoltnila v žrelu pozabe. Poznavalci in strokovnjaki se bodo morda (izjemoma) strinjali z menoj, ampak mislim, da je bil to najslabši izbor v zgodovini slovenskega izbora za pesem Evrovizije. Celo tisto svojo napoved, da bo nesporni zmagovalec Klemen Slakonja, moram morda priklicat. Pa čeprav je bil njegov duet z oživljenimi Sestrami odličen, njegov skladba o Putinu morda najbolj dodelana točka večera in celo zbadljivka z diarejo mu je odlično uspela, ampak …

Zmagovalka večera tudi ni bila ManuElla, ki je z ustvarjalci skladbe res odlično poslovenila Taylor Swift. Še manj je zmagovalka večera slovenska glasba, saj je bilo kar sedem (!) pesmi odpetih v angleškem jeziku in samo tri v slovenskem. Kaj pa kvote? Seveda so sodelujoči razmišljali o evrovizijskem odru in seveda so se naučili majhnosti in nerazumljivosti slovenskega jezika, ampak - vsaj za domači izbor bi pa lahko izvajali pesmi v slovenščini.

Po mojem mnenju je zmagovalec večera Raay. Bil je član žirije. In recimo, da mu je ta vloga kot lanskoletnemu predstavniku in avtorju predlanske pesmi celo pripadla. A žal se je tudi on utopil v predvidljivosti žirije, ki je bolj ali manj hvalila vse, kar je stopilo na oder. Predstavil je nov trend - kapuce bodo letošnji hit! Z Marjetko sta predstavila novo pesem - nevidno violino so zamenjale tri čelistke, neznosnega nosljanja se bomo očitno naposlušali tudi letos. Here For You je najprej odpel Klemen, kasneje pa so se jima na odru pridružili člani hrvaške zasedbe Cubismo, pa še Lina Kuduzović se je predstavila z njegovo pesmijo, s katero nas je uspešno predstavljala na mladinskem Eurosongu. No, pa s padcem je poskrbel za najbolj spontan in zabaven trenutek večera.

Aja, glasba … ManuElla kot Taylor Swift, Raiven kot slaba kopija Muff, D Base so me pustili brez besed, Sebastijan Lukovnjak s kopijo Mumford & Sons, dolgočasno predvidljiva Nuša Derenda, neposlušljiva Regina in kopica dolgočasnosti in nepredvidljivosti, katerih rdeča nit so bile razkazovanje nog in slačenje/preoblačenje.

Na srečo so tu družabna omrežja, sploh Twitter, s pomočjo katerega je bila EMA izredno zabavna in duhovita. Naslednje leto, če EMA bo, jo gledam samo prek Twitterja. Brez gledanja, brez poslušanja. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 3. marca 2016.     

Vklopova drobilnica misli - ali je spremljanje DSZG-ja mazohizem ali ne?

Nekdaj sem spremljanje različnih slovenskih glasbenih festivalov enačil s svojevrstnim mazohizmom. Dnevi slovenske zabavne glasbe, tritedenski projekt nacionalne televizije se je zdel imenitna ideja. Ne bom treba trpeti vsake dva meseca, ampak bo vsega konec v treh tednih. Potem, ko so napovedali, da bo prvi tovrstni večer namenjen pop rock glasbi in neuveljavljenim izvajalcem ter tistim, ki ne dobijo dovolj priložnosti, sem radovedno dvignil obrv.

In se pred desetimi dnevi radovedno usedel pred TV-ekran. Ana Maria Mitić … Joj, zakaj? Ana Maria je zabavna in duhovita, odlično se obnese kot stand-up komičarka, znajde se na gledališkem odru in tudi zasebno je zabavna, iskrena in spontana, ampak v vlogi voditeljice, kot Ana Maria, nima ničesar. To se je potrdilo v lanskem Big Brotherju in to se je še kako potrdilo v poprock večeru DSZG-ja. Nedodelani skeči v taksiju, otrplost na odru in neposrečeno koketiranje tako s kamero kot posledično z gledalci.  

In potem je tu glasba, ki je bila slovenska (bravo!), niti malo zabavna (kdo bi si mislil?), predvsem pa nabor izvajalcev? Orlek mislim, da se počasi bližajo 30. obletnici delovanja, Društvo Mrtvih Pesnikov so 20. praznovali lani, Hamo je na sceni tako ali drugače prisoten vsaj desetletje in enako velja za člane zasedbe Adam (ki imajo za pasom tudi samostojno ploščo), pa tudi zasedbo E.V.A. in kasnejšega zmagovalca Alexa Volaska težko štejemo med novince. Zanimivo je bilo, da sta se v veliki finale poleg Alexa res uvrstila dva novinca - Anja Kotar in Voranc Boh. Anja s tipično ameriško pop produkcijo in Voranc z neko simpatično domačnostjo Alexu nista predstavljala hude konkurence in treba je priznati - Alex je s skladbo Pesem in poljub ustvaril nalezljiv in poslušljiv hit, ki ga je v celoti napisal sam. Pa tudi sicer konkurenca, če gledamo z vidika neke poslušljive pop rock produkcije ni bila ne vem kako zastrašujoča, prej obratno.

Popevke minulo soboto sem se lotil še z večjim strahom. Bo Dušan Velkavrh, veliki mojster, res lahko počival v miru? Mario Galunič, odgovorni urednik razvedrilnega programa kot voditelj - sumim, da je to mogoče samo pri nas. Ampak, če primerjam Maria z Ano Mario, potem je bila kilometrina več kot očitna. Mario pač obvlada! In tista najboljša stran Popevke - tu ni petja na zlajnane matrice, ampak petje v živo ob spremljavi simfoničnega orkestra. In tu je meja, tisti veliki razkorak. In nastopajoči, z izjemo nove pevke zasedbe King Foo, ki jo je mimika izdajala, da prihaja iz povsem drugega filma; so svojo nalogo opravili z odliko. Eva Černe, Lea Bartha, Flora in Paris, Eva Hren, tudi zmagovalka Eva Boto, ki je pesem na odru doživljala zares ognjevito, pa Eroika, celo Tinkara Kovač in Anika Horvat so bili pač popevkarski. Z dvema izjemama med poslušanjem nisem trpel. Finalistke so me sicer presenetile, zmagovalka ravno tako. Komisija je izbrala, občinstvo izglasovalo.

Ampak veste kaj? Pojdite na svetovni splet in poiščite predstavitev kandidatk za sobotno EMO … no, tega sobotnega večera me je pa res strah. Od vzpona do vrhunca in vse do … Jasno je le, da bo Klemen Slakonja največja zvezda in edini zmagovalec.   

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 25.2.2016.