Besedo ima očka: Z odprtimi kartami

Poleg vzgoje otroka v samostojno, zrelo in odgovorno osebo se mi zdi izredno pomembno tudi to, da med starši in otroci vladata spoštovanje in zaupanje. Ponekod gre eno z drugim, ponekod ne, žal pa je tako, da se eni in drugi ne zavedajo pomembnosti obojega ...

Ne dolgo tega sva se z bežno znanko zaklepetala o tem, kaj se dogaja v vrtcih (ona ima v vrtcu sina, mi Vito), kaj v šolah (sama je učiteljica, mi imamo našega prvošolčka) in kaj za štirimi stenami stanovanj. V pol ure sem slišal veliko preveč grozljivih zgodb ... kako njenega sina en fant neprestano tepe v vrtcu, kako vsak dan poslušajo očitno nasilje v bloku, kjer živijo, kako so nasilni prizori staršev nad lastnimi otroci nekaj povsem vsakdanjega in navsezadnje je podoživela tudi najbolj travmatično izkušnjo, ko je hotel šestošolec storiti samomor! Ne živijo v Ljubljani, kar seveda ni opravičilo, saj se bojim, da je v Ljubljani vsega tega še veliko več, a človek se potem vpraša, kako smiselno je sanjariti o življenju v majhnem mestu, vasici, kjer te vsak pozna in kjer se ti (takole od daleč) zdi, da se ne more zgoditi prav nič nepredvidljivega.

33 let, trije (enkratni) otroci (od leve proti desni: Taras, Adam in Vita)

Družba, katere del smo in časi, v katerih živimo, so vse prej kot rožnati. Povsem običajno bi bilo, da zgoraj naštete težave nekako z levo roko uredijo v prvi vrsti vzgojiteljice ali pač učitelji s pomočjo psihologov in seveda tudi staršev, v skrajnem primeru se vpletejo in pomagajo centri za socialno delo. Otrok sploh ne bi smel razmišljati o samomoru in to zaradi zadev, ki se dogajajo doma! Pedagogi so preobremenjeni, socialni delavci ujeti v kolesje birokracije, starši nimamo nikoli časa in otroci so prevečkrat prepuščeni sami sebi. In tako smo vsi najraje kar tiho, da se ne bi komu kaj zamerili ali da ne bi s svojimi težavami še dodatno obremenili nekoga drugega.

Sam sem imel tam nekje do srednje šole svojega sogovornika v mami. Oče je bil preveč zaposlen in ni imel pravega časa, niti energije. Potem je bilo tega konec, saj je dvoizmenski pouk preprečeval normalne stike med tednom  in ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem prehitro odrasel, starša pa tega nista pravočasno dojela in med nami je zazevala velika luknja, ki smo jo z mostovi nekako zakrpali šele v zadnjih letih. Veliko srečo sem imel, da sem imel ob sebi dva izjemna človeka (hvala Klemen in hvala Helena), ki sta tiste čase skrbela, da je imelo moje življenje smisel, da sta me (na pozitiven način) izzivala in da sem imel tudi odlične vzgojne temelje. Vloga staršev je kljub vsemu najpomembnejša, saj nas starši začnejo kaliti in oblikovati, pa čeprav včasih po lastnih in včasih po nekih utopičnih kalupih. Zato seveda ne razumem staršev, ki gledajo samo na to, kako se bodo svojega otroka “znebili”, z njim preživeli čim manj časa in odgovorili na čim manj njihovih vprašanj.

Trudimo se učiti in naučiti otroke, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ne, a v uspešnost lastne vzgoje bomo dvomili vse do nekega trenutka, ko bo otrok postavljen na preizkušnjo. Primer: otrok gre iz šole, ko se blizu ustavi avtomobil in mu ponudi nekaj, sladkarijo, igračo, zaupljive besede. Otrok ve, da mora reči ne ali zgolj iti naprej oz. se vrniti v šolo in o tem obvestiti odgovorne osebe. Pa bo otrok to naredil? Sploh, če se je zjutraj malo sprl s starši ali pa je imel slab dan in si želi malo kljubovati, se postaviti pred vrstniki. Kot mala klovnska ribica Nemo, ki je kljuboval očetu in odplaval do čolna, potem pa … no, imel srečo, da nastopa v filmu in da se je zanj vse srečno izteklo. Otrok je lahko v šoli vsak dan žrtev "bullyinga" (mislim, da Slovenci za to obliko nasilja še nimamo pravega izraza) in tako skrivnostno izgublja denar in druge stvari, je lačen, brez kakšnega oblačila in prepogosto pada po stopnicah. Seveda se lahko kaj od tega dogaja tudi doma. Bo otrok povedal, kaj se dogaja? Ali ga bo preveč sram, morda strah ali pa vas preprosto ob vašem namrgodenem izrazu ne bo želel obremenjevati.

In kako bomo reagirali starši? Kaj storiti - se iti igro "oko za oko", se boriti z mlini na veter ali kaj tretjega? Moj nasvet je, da se mora vsak od nas znati postaviti sam zase, tudi otrok. "Bully" te ne bo pustil pri miru, dokler mu ne boš pokazal, da s tabo ne bo pometal. Tudi s pestmi, če bo treba. In če bomo starši vedeli, kaj se dogaja z otrokom in da ni zaleglo nič miroljubnega, bomo svojemu otroku stopili v bran. In takrat najbrž ugotovili, da je mali "bully" pač otrok velikega "bullyja".

Želim si in vsaj zaenkrat se mi zelja uresničuje, da bi nama otroci zaupali. Potrudiva se, si vzameva čas in jima prisluhneva. Včasih otrok ne bo izdal stiske neposredno, a jo bomo starši "zavohali". In želim si, da bom imel vedno dovolj časa, da bom lahko prisluhnil svojemu otroku, ga poslušal in tudi slišal. Mu znal svetovati in pomagati, biti rama za zjokat, morda boksarska vreča za izliti frustracijo, dlan za potolažit in če bo treba jeklena pest za ubranit. In če mi to uspe vse do najstniških let, potem bom zelo ponosen. Verjamem, da bo marsikatera izkušnja zamolčana, a želim si, da bi nama tiste pomembne (in morda usodne) zaupala. Tako kot jih bova midva njima ... marsikaj nas še čaka - bolezni, tudi smrti, morda ločitve, selitve in še kaj. In otroci morajo za to vedeti, tudi starši moramo zaupati njim. In to obojestransko zaupanje, ki je - verjemite, prežeto z izrednim spoštovanjem (in morda tudi občudovanjem); je najbolj čvrst temelj, kar jih lahko ustvarimo in na njem zgradimo hišo ... družino, prihodnost.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2013.

Besedo ima očka: Ali je ime res tako pomembno?

Kovanec s podobo Tarasa

Ena od štirih naslovnic prvenca skupine Adam

Ime zaznamuje človeka in starši z izbiro imena otroka zaznamujemo za celo življenje. Nisem pristaš nenavadnih (da ne rečem izmišljenih) imen, rad pa ima karakterna, redka imena. In ne, ne razumem slovenskih zvezdnikov, ki dajejo otrokom imena kot so Šajana, Tiar, Kanenas, Lejs Tai in podobna. No, a tudi tako dobijo svoj trenutek slave …

Z ženo sva vedno govorila, da nama spol otroka ni tako pomemben kot to, da bo otrok zdrav. Temu pritrjujeva še danes. Ponosna, vesela in srečna sva, da sva starša trem otrokom, dvema fantoma in eni deklici. No, tretji, najmlajši, je v dneh, kot berete, že na svetu, v trenutkih, ko jaz pišem te vrstice, pa še v varnem zavetju maternice.

Izbira imena je seveda zelo pomembna … vsaj pri nama je tako, da sva najprej izločila vsa imena, ki so med sorodniki (vsaj bližnjimi) in prijatelji. Potem seveda za marsikatero ime pomisliš, da bi bilo super, a se spomniš osebe s tem istim imenom, ki ti je zoprna ali pač nesimpatična. In seveda se ti kasneje lahko zgodi, da ima otrok v vrtcu oz. šoli vsaj enega sošolca, sošolko z istim imenom. In vsemu temu sva se želela pri izbiri imena izogniti ...

A naj se vrnem šest let nazaj, v drugo polovico leta 2006, ko sva pričakovala prvega otroka in ko sva na podlagi genskih testov izvedela (proti najini želji, sicer), da pričakujeva fanta. Imela sva zanimiv nabor dekliških imen in nekaj fantovskih imen, okoli katerih se nisva mogla zediniti, katero bo tisto pravo. Oskar, Jakob in Martin so bili med favoriti. Nato sem v knjigi imen našel ime Taras. “Ime izhaja iz grščine in pomeni upornik.” sem prebral, “Odlično! Moj sin bo zagotovo upornik!” Obstajata dve mitološki razlagi imena - po prvi naj bi bil Taras sin Pozejdona in nimfe, upodobljen pa je na delfinu z očetovim trizobom v rokah. Po drugi, novejši razlagi, pa naj bi bil mitološki Taras sin boginje Gaie in Leonida iz Sparte. Večina pa ime Taras poveže z Gogoljevim literarnim (in filmskim) likom Tarasa Bulbe, pogumnega in brezkompromisnega kozaškega konjenika, ki ga je v filmu upodobil Yul Brynner. V Sloveniji jih ni prav veliko, do leta 2010 jih Statistični urad vodi 57. No, Helena je tedaj odločno odkimala, a so predlagano ime hitro pograbili vsi drugi in ostalo je pri Tarasu. Danes si seveda ne predstavljava, da bil naš mali veliki upornik karkoli drugega. Vedela pa sva, da bova - če bova imela še kakšnega fanta; imela zelo težko nalogo pri izbiri imena, ki bi lahko “konkuriralo” Tarasu.

V drugi nosečnosti sva imela potem z izbiro imena vseeno lažje delo, saj smo pričakovali deklico. Zanimivo je, da se na ožjem izboru niso pojavila imena, o katerih sva razmišljala v prvo. Ostala je Izabela, razmišljala sva še o Zoji in Fioni … moj favorit je bila Ronja. A temu se je Helena uprla: “Ne, dovolj je, da imava upornika, ne bova imela še razbojnice!” Potem se je nenadoma pojavila Vita … iz latinskega imena Vita, ki pomeni življenje. Sam sem pomislil tudi na fantastičen Benignijev film La vita e’bella oz. Življenje je lepo, ki je prvi in edini film, ob katerem sem jokal. Vita je živa, živahna, polna energije in pravo malo sonce, še posebej, ko te kot prava pravcata lisička pogleda s svojimi nagajivimi očmi. Ime je v zadnjem desetletju sicer postalo zelo priljubljeno, do leta 2010 jih v Sloveniji beležijo 936, a z izjemo bivše sodelavke osebno ne poznam nobene druge.

In kaj sedaj? Tokrat nama je bilo (spet) resnično vseeno, ali bova dobil fanta ali deklico. Samo zdrav naj bo tudi ta otrok. Jaz sem začel kmalu “lobirati” za Ronjo, Heleni pa je šesti čut govoril, da nosi še enega fanta. In res - eden prvih pregledov je jasno pokazal, da bomo dobili še enega fanta. Ime? Joj prejoj. Moja stara predloga po Svarunu in Perunu sta odpadla, Lars in Thor sta bila zavrnjena kot preveč tuja in neprimerna. Potem se je začela veselica v trebuhu in s Heleno sva se le spogledovala - Dobili bomo še enega divjaka! Tako je bolj oz. predvsem za šalo nastala delovna različica imena - Tihomir. Z željo, da bo naš tretji otrok kdaj tudi tiho in pri miru. Med tistimi dejanskimi predlogi so bili Marcel, Lovro, Martin, Voranc in Tarasov predlog Jurij. Marcel je odpadel, saj sta bili prvi asociaciji Marcel Štefančič mlajši in vreščeča opica iz TV serije Prijatelji. Sledil je Lovro, saj so dvoji prijatelji v zadnjem letu dobili Lovra, Voranc je pač koroška različica istega imena, s katerim se je bilo težko poistovetiti in potem bi imeli dva otroka z imenom na črko “v”. Martin se je zdel preveč tradicionalen in “neprimerna” družba Tarasu in Viti. Jurij je bil tako glavni favorit. Vse dokler nekega večera nisem med pisanjem poslušal glasbe, ko me je Helena vprašala, kaj poslušam. Jaz ji odgovorim, da skupino, ki njej ni všeč, da imajo pa v bistvu odlično ime. Adam. Adam? Adam torej kot odlična slovenska zasedba z enim najboljših kitaristov, sicer dolgoletnim znancem Petrom Deklevo. Adam kot Adam Yauch, nekje v tistem času preminuli član zasedbe Beastie Boys - velik človek in odličen glasbenik. Adam kot Adam Savage, tisti gobezdavi član TV oddaje Uničevalci mitov. Tudi Adamov je nekaj več v zadnjih desetih letih, še vedno pa le 452. Adam ima grški, latinski in hebrejski izvor, pomeni pa človek, zemljan. V družini, kjer trije radi fantaziramo in smo z glavo pogosto v oblakih, bo povsem super, če bomo imeli nekoga, ki nas bo držal pri tleh.             

Nimam pojma, kako bodo imena zaznamovala otroke in tisto, kar bodo počeli v življenju, vem pa, da sva jim izbrala odlična imena. In prepričan sem, da bodo tako ali drugače zaznamovali svet, v katerem bodo živeli.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2012.