Besedo ima očka: ko je ustrahovan tvoj otrok

Vsi smo že kdaj prebrali kakšno novico ali pa slišali zgodbo o tem, kako so koga ustrahovali, pretepli, okradli … Nekdo mi je povedal, ki je izvedel, ker mu je povedal, ki je slišal … Seveda ni nikomur vseeno, sploh, če je žrtev otrok ali ženska, ampak zgodba dobi povsem drugačno dimenzijo, ko je v vlogi žrtve tvoj otrok.

Iz malega raste ...

 Taras že od sredine drugega razreda hodi v šolo sam in tudi domov odhaja sam. Občasno si je privoščil kakšen izlet v trgovino ali pa na igrišče, bil zato blago kaznovan, a v šolo in domov je vedno prišel varno, brez kakršnihkoli težav. Dogovorjeni smo bili tudi, da me takoj, ko pride domov, pokliče in pove, da je prišel varno domov. Telefonskih klicev prav veliko sicer ni bilo, saj sem ponavadi že odšel iz službe, ko je prišel Taras domov in res skrbelo me je samo en petek, ko odhaja domov že ob štirinajsti uri (tisti dan nimajo domačih nalog) in me ni poklical in ko sem kar panično pridrvel domov, je rekel, da je pozabil. Ampak bil je doma, vse je bilo v najlepšem redu.

Vse do nedavne srede, ko me je že na vratih pričakal z razburjenim “Kdaj si šel pa danes že iz službe? Klical sem te, pa te ni bilo … nekaj groznega se mi je zgodilo, ko sem šel domov.” Začel je pripovedovat, kako je šel domov iz šole, kot gre vsak dan. Blizu zdravstvenega doma je k njemu pristopil neznan moški in mu mešanici slovenščine in hrvaščine dejal, naj mu da ključe. Ti so mu, nespametno, viseli okoli vratu. Taras je odločno rekel ne in šel naprej, ko mu je možak zagrozil, da ga bo pretepel, če mu ne da ključev, zato se je Taras pognal v beg. Na srečo so se v šoli pogovarjali o varnih točkah v bližini, če se znajdejo v (podobnih) težavah in tako se je zatekel v cvetličarno, prodajalki razložil, kaj se dogaja in res se je kmalu zatem pri vratih pokazal tudi moški. Prodajalka je zaklenila vrata in rekla, naj odide, sicer bo poklicala policijo. Taras je potem nekaj časa počakal, potem pa pogumno odšel domov. In prišel varno domov. Potem je dodal še to, da je tega moškega opazil že prejšnji dan, nekoliko nižje, kako je postopal po ulici in seveda se nama je v glavi zavrtelo cel kup scenarijev …

... veliko in z njim tudi skrbi. 

Doma smo se pogovarjali o tem, kako ukrepati, če bi ga kdo morda vabil v avto ali k sebi domov, kako je treba o takih stvareh spregovoriti tako doma kot tudi v šoli, dotaknili smo se seveda tudi medvrstniškega nasilja, izsiljevanj in ustrahovanj, a na kaj takega nismo pomislili. Ni oblečen v kakšne prestižne blagovne znamke, ne ponaša se z mobilnim telefonom ali kakšno drugo drago napravo in nasploh ne izstopa. Morda je tudi zato lahka tarča, sploh, ker je predvidljiv - domov gre vsak dan ob isti uri, po isti poti, pogosto kar sam.

Najprej se seveda vprašaš, ali ga je moški kdaj z varne razdalje spremljal tako dolgo, da je videl, kje živi in ga bo naslednjič čakal pred vhodnimi vrati v blok? Kako bo še ne osemleten fant odreagiral takrat?   

Kaj storiti, kako ukrepati? Seveda sem najprej o vsem obvestil starše Tarasovih sošolcev in sošolk - toliko, da se opozorijo in še sami pogovorijo s svojimi otroci, jih opozorijo. Obvestil sem tudi razredničarko, ki je novico hitro razširila po šoli. Dogajati se je začelo že naslednji dan, ko sem Tarasa pospremil v šolo in na varnostni razdalji tudi domov, saj je na tistem območju zelo postala zelo aktivna policija (za prijavo je najbrž poskrbela šola, bolj preventivno kot ne pa sem jo oddal tudi sam), tudi otroci so hodili v nekoliko bolj strnjenih skupinah, o novih nasilnih dejanjih pa zaenkrat ni več slišati. Starši smo se dogovorili, da se bodo otroci nekoliko bolj povezali na poti v šolo in domov, saj si skupine ne bo upal nihče napasti.

Zoprno je, ker otroka navajaš na samostojnost, zrelost, samoodločanje in potem ti nekaj takšnega preseka pot. Otrok je ves čas v napetosti, sam kot starš si na trnih in v še bolj nestrpnem pričakovanju tistega telefonskega klica ali naj ga pač spet puščamo toliko dlje v šoli, da bo hodil domov z enim od naju?

In bolj, ko razmišljaš, bolj nevaren je ta svet. Bolj te skrbi za otroke in posledično jih toliko bolj ščitiš in zavijaš v vato. Spomnim se, kako me je bilo groza, ko sem pri svojih štirinajstih iz tedaj varnega in domačega Kamnika odšel na srednjo šolo v Ljubljano. Zloglasne Fužine, kjer je pred blokovskimi vhodi postopalo po deset ali več fantov, s pitbulli, baseball kiji in nevarnimi iskrami v očeh. Pa v štirih letih nisem imel ene same samcate težave. Naj ujčkam otroka?

Ne, moram ga naučiti, kako se spopasti z nevarnostjo. Kako odreagirati na najboljši možen način. Življenje mu bo pod noge nametalo še veliko polen, velikokrat bo potisnjen do roba in morda čez, v hrbet mu bo zaboden nož in pot skozi življenje mu ne bo postlana z mehkim cvetjem. Ampak vedno bova tam, vedno ga bova poslušala in mu pomagala. In to je v tem primeru pravzaprav najpomembnejše - otroka poslušati, slišati njegovo stisko, ga vsem dvomom navkljub vzeti resno in mu pomagati.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2014.

Poseg v zasebnost in dvojna merila

Zloglasni posnetek oralnega zadovoljevanja (ne)znane ženske, ki je v minulih dneh zaokrožil po vseh mogočih medijskih kanalih, je pokazal in dokazal vse, kar je z našo državo narobe – slaba presoja, škandalov sestradani mediji in predvsem dvojna merila.

Vsi so se spotaknili v tem primeru morda najmanj problematično stvar – to, da je nekdo stvar posnel v kabinetu, tj. zasebnem prostoru in posnetek objavil na svetovnem spletu. To je poseg v zasebnost.

Kako bi na vse skupaj gledali, če bi bila učiteljica npr. posiljena ali če bi ravnatelj zadovoljeval / zlorabljal katero od učenk? Snemanje in javna objava tovrstnega posnetka bi bila še vedno kaznivo dejanje, pa čeprav bi v tem primeru govorili o dokaznem gradivu drugega kaznivega dejanja. Hm? Po drugi strani se lahko tudi vprašamo, kako bi se zgodba razpletla, če bi bila na posnetku ujeta dva dijaka? Najbrž bi bila brez vpletanja medijev nemudoma in brez preiskave izključena iz šole in še kako drugače kaznovana. Ali bi bilo kaj drugače, če bi ravnatelja in učiteljico ujeli recimo na stranišču - to najbrž ni zasebni prostor, pa četudi bi šlo za zaklenjena vrata kabine?

Sprenevedanje glavnih akterjev je zaskrbljujoče – gre vendar za ravnatelja in učiteljico, oba poročena in z družinama. In glede na to, da je snemalec vedel, kdaj in kje mora biti skrit, se to najbrž ni zgodilo prvič in je šlo za »javno skrivnost«. Prešuštvovala bi najbrž lahko tudi kje drugje in če si tovrstno dejanje lahko v šolskih prostorih privoščita ravnatelj in učiteljica, s tem predstavljata »odličen« zgled dijakom in dijakinjam in se hkrati sprašujejo, kako so lahko mladi tako pokvarjeni, da storijo takšno nepopravljivo škodo?!

Spomnimo se, da je tudi priljubljena Severina sprva zanikala, da je na tistem famoznem posnetku ona in da gre seveda za fotomontažo.

Morda v tem primeru ne gre toliko ali pač zgolj za težavo pri vzgoji mladih, ampak tudi pri moralnih načelih odraslih, v tem primeru vodstvenega in pedagoškega kadra srednje šole. Lahko si kar mislimo, koliko dima se bo šele dvignilo, če bodo na šoli spregledali dejanje ravnatelja in učiteljice, kaznovali pa bodo dijaka, ki je poskrbel za posnetek. Odvetniki, vnovič mediji, družabna omrežja …

Pomislite pa še, kako bi se počutili, če bi vaš otrok hodil na šolo, kjer se tovrstnemu početju predaja strokovni kader in kako bi na naslednjih govorilnih urah gledali učiteljico ter na kakšni proslavi krepostnega ravnatelja, ki bi govoril o družinskih vrednotah, strokovnih pristopih in vzgoji?! Kriv ali ne kriv, odgovoren je vsekakor – ravnatelj je med vrsticami priznal, da je posnetek nastal na njihovi šoli, zanika pa, da bi bil na posnetku on ali učiteljica matematike.

Časi so se spremenili in o tem čivkajo že vrabci na strehah … 10, 15, 20 in več let nazaj ni bilo čisto nič drugače. Če je kdo kaj slišal, je zgodbo morda razširil in prepričan sem, da vsak od nas pozna vsaj eno zgodbo, legendo o tem ali onem učitelju, učiteljici. In če je kdo kaj videl, je na debelo pogoltnil cmok v grlu in se pretvarjal, da ni videl nič. Takrat se tega ni snemalo, nekdaj se je o tem govorilo.

In skrivanje ter pometanje pod preprogo, da tega pri nas ni … lepo vas prosim. Športniki NE stavijo in NE uporabljajo nedovoljenih poživil, tajnica v tem trenutku NE kleči direktorju med nogami, priljubljeni glasbenik se povožen od divje noči NE »sestavlja« in NE išče podaljška omame, kuharica NE pljuva v hrano, lokalni duhovnik NE… Saj veste, kam pes taco moli. Tisti, ki smo tako ali drugače povezani z mediji, poznamo – naj smo slišali, videli, doživeli; na desetine tovrstnih zgodbic, ki pa z redkimi izjemami, ko se nekdo odloči o tem napisati knjigo; ostanejo skrivnost. 

A gre za osebno presojo posameznika - tokrat recimo tudi mojo; kaj in koliko želi deliti s širšo javnostjo. Spomnimo se zgodb določenih razgaljenih oprsij, ki jih je posnel paparazzo, ki se je seveda po golem naključju s profesionalno opremo znašel ob pravem času na pravem mestu, ki je bil začuda zelo osamljeno, kasneje pa se je vse skupaj izkazalo za dogovor med obema stranema, torej zvezdnico in medijem.

Lahko pa se zgodi tudi tako kot v priljubljeni seriji Prijatelji, ko je Joey ugotovil, da ima njegov oče ljubico in je o tem povedal mami. Ta je seveda za vse skupaj vedela, veliko dlje od Joeyja, a dokler ji tega ni nekdo povedal, je bilo vse OK – oče je bil srečen, ona je bila srečna ... Kar ne veš, ne boli. Ali še bolje - dokler poleg tebe ne vedo še drugi, ne boli.  

Ja, kakorkoli je slabo, da ima danes vsakdo pametni telefon in dostop do spleta, pa po drugi strani vse skupaj vendar ruši neke tabuje. Tisti, ki nimajo česa skrivati, jih ni strah, pa čeprav bo kdo rekel, da gre pač za enak poseg v zasebnost, kot, če ti nekdo vdre v elektronsko pošto ali pa bančni račun. Ne, ne strinjam se.

V tem primeru gre vendar za »zasebnost«, ki bi morala biti deljena z drugimi. Dobro, morda ne ravno z vsemi v Sloveniji in ne na tak način. Sam sem bil pravzaprav presenečen, da se je dijak/snemalec odločil zgodbo »prodati« medijem, ni pa šel s posnetkom izsiljevat. Ali pa je morda poizkusil in »žrtvi« nista nasedli? Bojim se, da je pri vsem skupaj še neko ozadje, neka zgodba, ki je morda ne bomo nikoli izvedeli. In zame osebno je v tem primeru najbolj obsojanja vredno prav to, da sta si ravnatelj in učiteljica tovrstno početje dovolila v šolskih prostorih.

Moramo pa se vprašati, kaj bi se dogajalo, če bi pri čem takem zalotili kakšnega vplivnega slovenskega politika ali gospodarstvenika, športnika, glasbenika, … še vedno bi bila to zasebnost, poseg v zasebnost in najbrž še bolj krčevito zanikanje krivde. Nasprotniki bi jih pribijali na križ, da je že čas, da je nekdo razkril prevarante, ki so prevečkrat bolj papeški od papeža, podporniki in oboževalci bi seveda preklinjali, saj bi bil razkrit še en mit. Vzporedno lahko spremljamo, kaj se dogaja s priljubljenim, očetovskim Billom Cosbyjem, mit o Lanceu Armstrongu je že razbit, pa dodajmo sem še Silvia Berlusconija, Billa Clintona in še koga.