Vklopova drobilnica misli: evrovizijska tema

Evrovizija, ta parada blišča in beda oziroma vsega modernega in instantnega v popularni glasbi. Končno je za nami, pa čeprav vem, da nekateri živijo za ta dogodek celo leto in ga pričakujejo enako željno kot drugi pričakujejo finale nogometne Lige prvakov, kakšno od prvenstev ali pa zaključno oddajo resničnostnih šovov.

O slovenskem izboru sem pisal v dneh po EMI in ga dovolj zgovorno naslovil (t)ema - velikih ali posebnih pričakovanj nisem imel. Že sama uvrstitev v finale bi bila za Manuello uspeh, zasedla je 14. mesto med 18. polfinalisti drugega večera. Slovenci se bomo morali pač odločiti - ali se tekmovanja sploh še udeleževati ali ne? Realno gledano, tja ne hodimo tekmovat, ampak sodelovat. Ali bo sodelujoče izbirala strokovna žirija, ljudstvo ali nek zaprt krog “poznavalcev”? Kakorkoli že, vsem ne bo nikoli prav. Na Evroviziji zmagaš, če sprožiš neko revolucijo, si hudo patetičen, dodatne točke menda dobiš,če si istospolno usmerjen. Zakaj smo mi potem v zadnjih letih na tekmovanje poslali mamico dveh otrok, srečno zaljubljen zakonski par in svetlolaso “seksuljo”? S Sestrami smo bili pred časom, z Ansamblom Roka Žlindre in Kalamari pa smo v času obtičali. Tovrstne anomalije so sicer lahko uspešne, ampak so res bolj izjema kot pravilo, kajne Lordi? Sicer pa vsako leto znova ponavljamo vzorce prejšnjih let - ali balada ali plesni pop.

No, in če se ozremo po finalistih letošnjega izbora, je prevladovalo prav to in površen gledalec / poslušalec, ki je vmes za trenutek (beri: pesem ali dve) zakinkal, se je prebudil v prepričanju, da posluša isto pesem. Nekaj odstopanj je sicer bilo, še najbolj me je presenetilo to, kako prevladujoča je bila angleščina in da so po novem celo Italijani in Francozi pripravljeni sklepati kompromise. No, in da se Nemci navdušujejo nad Korejo, Avstrijci pa nad francoščino, ne smemo pa spregledati niti dejstva, kako malo je do zmage zmanjkalo Avstraliji. Predvidevam tudi, da se bodo na radiih veliko pogosteje vrtele številne druge pesmi, saj so bile ustvarjene z vso obrtniško spretnostjo današnjih ustvarjalcev radijskih uspešnic; kot se bo vrtela zmagovalna ukrajinska pesem. Moja prva misel je bila “čisto preveč stokanja in jokanja”. A čas za to je ravno pravi, vojno imajo na meji in v državi, vojno imamo vsi na meji, dajmo se malo spomnit še tegob druge svetovne vojne, da ne bo vse preveč lepo in veselo. Tokrat je patetika pač “vžgala”. Upam, da kakšen slovenski ustvarjalec ne piše pesmi o bodečih žicah, ker … drugo leto to ne bo nikogar zanimalo.

Moram pohvalit neverjeten oder in vse efekte (ki so sicer spretno odvračali pozornost), ki so si jih Švedi privoščili in seveda Justina Timberlakea, ki je tako po rimsko “prišel, videl, zmagal” pokazal, kako se dela pop. Oprostite, POP.

In kaj ostane nam, Slovencem? Imamo Raayja, ki obvlada sodobno produkcijo, imamo Gala Gjurina, ki zna pisati uspešnice in imamo Klemna Slakonjo, ki zna ustvariti zgodbo. €-vizijo.

Objavljeno v reviji Vklop, 19.5.2016.

Vklopova drobilnica misli: 5000 proti 1

Pretekli teden je mineval v znamenju nogometa. In Igre prestolov. Snookerja. V vse skupaj so bili vpeti tudi Slovenci. Prejšnji ponedeljek je bil dan, ki si ga je vredno zapomniti. Vzporedno je potekalo osvajanje sploh prvega premier-ligaška naslova Leicestra, finale svetovnega prvenstva v snookerju v slovitem Cruciblu (kjer je slavil sin Leicestra, Mark Selby) in drugi del šeste sezone Igre prestolov.

Prepričan sem, da ste prebrali bolj ali manj vse statistične in stavniške posebnosti osvajanja naslova za klub iz Leicestra, palčka, ki je premagal vse velikane. Pa čeprav ne gre ravno za klub v lastniški lasti kakšne vaške zadruge ali polamatersko ekipo, saj je njegov lastnik tajski milijarder. Plače ne zamujajo. Res pa je tudi, da je najboljši igralec letošnje sezone in prvi strelec prvenstva James Vardy pred petimi leti igral v sedmi angleški ligi. In da je vrednost najpogosteje uporabljene enajsterice Leicestra le 23 milijonov funtov, kar je v bistvu manj od “vrednosti” Mourinha ali pa Guardiole. Njegova nova ekipa, Manchester City, ima prvo enajsterico vredno 281 milijonov funtov! Zaradi vsega tega palček. In zaradi vsega tega so stavnice možnost za osvojitev naslova pred začetkom sezone postavile na neverjetnih 5000:1. Možnost, da je Elvis živ, so 2500:1. In čeprav so se zapisali v zgodovino, morajo že sedaj razmišljati o prihodnosti - igrali bodo v Ligi prvakov, branili naslov angleških prvakov in nihče več jih ne bo podcenjeval. Izstopajoči posamezniki so na radarjih vseh nogometnih velikanov in kaj hitro bo jasno, ali so res tako odlični ali jih je takšne “naredila” ekipa? Vardy, Mahrez in drugi so pred življenjsko priložnostjo ...

Ugibanj, ali bo Leicestru uspelo ali ne, je bilo približno podobno veliko kot tistih, ali je Jon Snow mrtev ali ne. Zaključek drugega dela Igre prestolov daje misliti - pri Martinu smo pač težko prepričani; da ni. Ali je živ, ali se morda zgolj preobrazil v svojega krvovolka, kako dolgo bo živ in kakšna bo njegova vloga? Se je Melisandre žrtvovala zanj? In če je prvi del zastavil več vprašanj kot podal odgovorov, je bil drug del med najboljšimi sploh in nakazal, da bo šesta sezona - prva, ki se v večjem delu ne bo in se ne more naslanjati na knjižne predlog; polna nepričakovanih preobratov, njena šibka stran pa utegnejo biti dialogi.

In kaj ima Igra prestolov skupnega z zmagoslavjem Leicestra? Lena Headey, nekdaj okrutna vladarica Cersei, zdaj pa vse bolj zaskrbljena in prestrašena mati, ki ima živega le še enega otroka; bo v filmu o Vardyjevem življenje igrala njegovo zaročenko, Rebekah Nicholson.

Slovenci? Milan Mandarić, trenutni lastnik NK Olimpije je tisti, ki je dokončno saniral Leicester in ga s 34 milijoni dobička prodal aktualnemu tajskemu lastniku. Jan Oblak je s fantastičnimi obrambami Atleticu ukrojil finale Lige prvakov, s sodniškimi odločitvami pa je drugo polfinale med Realom in Manchester Cityjem krojil naš sodnik Damir Skomina. Veliki slovenski derbi med Olimpijo in Mariborom, ki bi lahko Ljubljančanom - in Mandariću!; prinesel tako želeni naslov prvaka, je bil zaznamovan tako z nenavadnimi sodniškimi odločitvami (spet Skomina) in z zelo pristranskim navijanjem komentatorjev. Nenavadno, priznam. Sam razplet daje vse bolj misliti, da slovenskega nogometa ne krojijo sodniki, nogometaši ali lastniki, temveč nekdo drug. Kolikokrat je imela Olimpija letos že (neulovljivo) prednost, naslov skoraj v žepu in potem naredila niz nerazumljenih napak?

Objavljeno v reviji Vklop, 12.5.2016.

Konferenčno finale

Pa smo ga dočakali, na zahodu po pričakovanjih malo prej in na vzhodu v skladu s pričakovanji. No, vse se ni izteklo v skladu s pričakovanji in željami, kar pa ne pomeni, da nas čaka dolgočasen boj za naslov prvaka lige NBA.

Zahod - Warriorsi neprepričljivo, Thunder presenetljivo

Jasno je, kaj Steph Curry, drugič zapored MVP rednega dela, pomeni za Golden State in čeprav so v njegovi odsotnosti zasijali drugi igralci, je njegova vrnitev pomenila veliko olajšanje za ekipo. Mož, ki odloča in odloči. Blazersi na krilih Lillarda so se odlično upirali in Warriorsi so morali po sprehodu mimo Rocketsov prestaviti v višjo prestavo za uvrstitev v konferenčno finale.

V drugem polfinalu sem pričakoval napetih sedem tekem in zmagoslavje Spursov, a so Thunderji z Durantom in Westbrookom presenetili najbrž vse. Aldridge in Duncan pod košem nista bila najbolj suverena, Leonard je imel polne roke dela z Westbrookom, Parker in Ginobili nista več na ravni prejšnjih let. Ja, prvič so Spursi pokazali, da niso več najmlajši. So torej Thunderji sposobni presenetiti tudi Warriorse? Obe ekipi igrata hitro in kombinatorno košarko, zato bo veliko odvisno od dnevne forme. In tudi od tega, koga bodo zaobšle morebitne poškodbe.

V primeru, da bo Curry zdrav, vseeno pričakujem zmagoslavje lanskoletnih prvakov po šestih tekmah.

Vzhod - sprehod Clevelanda in težke bitke Raptorsov

Cleveland proti Atlanti ni imel veliko dela oziroma Atlanta proti Clevelandu ni imela najmanjših možnosti. Ja, Cavsi so dozoreli, LeBron postaja uničevalen stroj, ima ustrezno zaledje soigralcev in klopi in cilj je jasen - čimprejšnja uvrstitev v veliki finale in osvojitev naslova.

Toronto je premagal “naš” Miami po sedmih napetih tekmah oziroma je bila zadnja, odločilna še najbolj dolgočasna. Kdo je koga bolj pogrešal in kaj bi moral kdo storiti … ja, Heatom se je poznala odsotnost Whitesidea, a so bili zato tudi Raptorsi brez Valanciunasa, DeRozan in Lowry sta pač mlajša od Wadea in Dragića, na zadnjih tekmah sta našla svojo igro, poleg tega pa je bila obramba Kanadčanov bolj čvrsta, ves čas na robu prekrška, v vsakem trenutku pa so znali presekati igro in najti ustrezno rešitev.

Če Goranu česa ne moremo očitati, je to velika želja in tudi pogum prevzeti nase odločitev, a igra vsaj na sedmi tekmi preprosto ni stekla. Porabil je veliko žog, a je na tej točki kariere, ko to lahko stori. In s povprečjem okoli 15 točk ter po 5 skokov in 5 podaj na tekmo je nakazal nek minimum, ki ga bo moral naslednjo sezono držati od začetka in seveda še napredovati. Pred časom sem že rekel, da bi lahko postal primer Jasona Kidda in Stevea Nasha na vrhuncih njunih karier s (skoraj) trojni-dvojček povprečjem. Zdaj ni več prostora za izgovore, ga je pa še dovolj za napredovanje. Upajmo, da si bo Goran odpočil po naporni sezoni in zaigral v kvalifikacijah za slovensko reprezentanco ter se uvrstil na evropsko prvenstvo prihodnje leto.

Bi Heatom uspelo brez Wadea? Najbrž ne, res pa ob njegovi odsotnosti igra pet igralcev.

Toronto proti Clevelandu? Nekateri napovedujejo “metlo” Cavsov, tudi zaradi utrujenosti, a so obenem Cavsi padli iz tekmovalnega ritma in če se bo vrnil Valanciunas in bosta DeRozan in Lovry zadržala nivo … no, ne rečem, da imajo Raptorsi možnosti za napredovanje v veliki finale - vsaj ob do sedaj prikazanem s strani Cavsov; bodo pa nudili dostojen odpor.

In potem veliki finale ...

Vklopova drobilnica misli: fenomeni

Pred dnevi sem naletel na oddajo Dude Perfect, ki je iz spletnega fenomena prerasla v samostojen TV-šov in šel malo raziskovat. Pet prijateljev, kolegov, ki jim je bil študij dolgočasen, niso pa se želeli dolgočasiti in tako so začeli ustvarjati, snemati in deliti različne športne izzive. Sprva je bilo vse skupaj podobno hvalisanju z izvedbami različnih trikov, potem so šli razbijat stereotipe, vse skupaj pa je raslo in raslo in raslo … “zavohali” so jih sponzorji, ki so v njih videli odličen poligon za nagovarjanje publike, ki veliko svojega prostega časa preživi s pametnimi napravami v rokah, torej mladih in kar je bilo pred sedmimi leti šala, je zdaj postalo resen posel.

In tako sem se spomnil na dve zelo podobni, čeprav sila različni zgodbi. Tista znanstvena, zanimiva, raziskujoča, imenovana Mythbusters, ki se je letos marca končala po 15 sezonah in skoraj 300 epizodah. Adam in Jamie sta bila magneta, da si se usedel pred TV-zaslon in še po končani oddaji raziskoval urbane, popularne in splošne mite, ki sta jih s pomočniki uničevala. Bili so tudi Brainiac, ki so se znanosti lotevali na nekoliko bolj humoren način, različne oddaje v stilu kako je narejeno in kako deluje, znanost na ulici ipd.

Druga zgodba o uspehu so Jackass, fantje, ki so uživali v bolečini, predrznih kaskaderskih vložkih in izzivanju - okolice, kolegov in včasih tudi usode. Johnny, Bam, Steve-O so po zaslugi serije kasneje prišli do filma, večjih in manjših filmskih vlog, samostojnih in zelo podobnih šovov tipa Viva La Bam, Wildboyz, Homewrecker, sama oddaja pa je navdahnila še bolj divje, nore in neobvladljive Dirty Sanchez, Rad Girls in spet, po zaslugi spleta dobro znanega Francoza Remija Gaillarda.

Vsi našteti bi dandanes najbrž ravno tako uspeli, tako so imeli za seboj TV “mašinerijo”, ki je v njih prepoznala potencial. Pri nas? Ja, imeli smo štajerske jackassovce Tvoj problem, ki so se kmalu izpeli, imamo odlične, a prekratke, čeprav otrokom in mladini zelo zanimive in izobraževalne Firbcologe, Ranko Babić in Miki Bubulj sta imela svoj spletni šov, s katerim sta si ustvarila ime, prepričan pa sem, da bi bila nekje v ZDA milijonarja Gojko Ajkula oziroma Goran Hrvaćanin in Mario Ćulibrk. Toliko idej, toliko različnih načinov izvedbe - od Caric in Carjev, do fantastične spletne nadaljevanke Pr’ Hostar, pa seveda telenovel Bahir in Zahir, številnih oglasov in viralnih videov … Fenomena in mislim, upam, da njun čas še prihaja. Prišel je za Jožeta Robežnika, ki je ravno tako poskrbel za nekaj odličnih videoizdelkov kot JocoHud, čeprav mislim, da je tudi on sposoben še veliko več.     

Pri nas se sicer zdi, da še najlažje uspejo polpismene blogerke, ki v življenju niso nikoli nič delale in se to jim zdi presneto fino, sploh, ko jih drugi poveličujejo, izdajo knjigo ali dve in morda bodo nekega dne po njihovi zgodbi celo posneli film. Mogoče, ampak upam, da ne.  

Objavljeno v reviji Vklop, 5.5.2016

Vklopova drobilnica misli: kako daleč so pripravljeni iti?

Kar grozljivo je, kako veliko ljudi se zadnje tedne pogovarja o Mireli iz Big Brotherja. “A si jo videl kaj je počela onemu, kako je bila pijana, ustaviti so morali snemanja …” in še več podobnih začudenj je slišati vsepovsod. In niti ni grozljivo, da tako veliko različnih ljudi spremlja Big Brother, ampak o čem se pogovarjajo. In zdi se vse bolj očitno, da bo Mirela v šovu očitno še dolgo časa, saj je edina, ki z mehkimi pornografskimi prijemi skrbi za gledanost.

Mediji z največjim veseljem pišejo in poročajo o njenih izpadih, izjavah, ljudje komentirajo. Narod voajerjev. Seks prodaja, naj producenti rečejo, kar hočejo in že po prvem delu sezone je bilo vsaj meni jasno, da se bo letošnji BB vrtel okoli dveh zadev - prepirov in seksa. V obeh primerih je v ospredju Mirela. Slednja, priznajmo, vsaj vizualno ni ravno “sedmica”, karakterno in intelektualno še bolj šepa in če upoštevamo še dejstvo, da je mati dveh fantov, na svoja dejanja v šovu pa je vsak teden bolj ponosna …

V preteklosti je bil seks v resničnostnih šovih bolj diskreten - naj bo to Mišo v prvi izvedbi Bara, Jani in Teja v Gostilni, kasneje Jagoda v Big Brotherju, ki je bila že bolj sproščena, “razvrat” se je začel z La Toyo v eni od izvedb Kmetije in potem se je vse skupaj le še nadaljevalo, letos pa dobesedno eksplodiralo.

Mislim, da so včasih ljudje resničnostne šove dojemali kot zanimivo in svojevrstno preizkušnjo in izkušnjo, seveda je v vseh tlela želja po glavni nagradi, ampak zadnji dve leti se zdi, da v šove vsi prihajajo s taktikami, povezovanja se začnejo že na castingih in med tekmovalci so ljudje, ki so pripravljeni storiti prav vse. In ne razmišljajo, da njihove besede slišijo mnogi in da so njihova dejanja na ogled vsem. Partnerjem in otrokom, (potencialnim) delodajalcem, sorodnikom, sosedom in znancem. In ne le, da ne razmišljajo, bodisi jim je popolnoma vseeno ali pa to naredijo načrtno. In slej ali prej bodo prišli ven, z denarjem ali brez njega, ampak ti zneski niso sanjski in ljudje, ki jih prizadanejo, se zaradi nekaj (deset) tisoč evrov ne bodo počutili čisto nič boljše. In tudi njihova življenja se zaradi “drobiža” ne bodo spremenila, izboljšala, ampak gre le za trenutno olajšanje.

Zakaj, torej? Meni so bili tovrstni šovi kova, vsaj Big Brother, Bar, Kmetija, ... vedno zanimivi z vidika opazovanja človeške psihe. Eksperiment. Kako se bo kdo odzval v določeni situaciji, pod pritiskom naloge ali pa okolja. Mnogi se strejo, pa čeprav gre za zrele osebnosti, ki človeško, prej ali slej začnejo pogrešati družino, dom … Redki izmed njih potem znotraj šova začnejo iskat tolažbo, uteho, avanturo. Zdi pa se, da je vse več takšnih, ki gredo v šov samo zato - torej zaradi avanture, v vseh pogledih (in položajih). Človeška psiha je temna, črna, pokvarjena, egocentrična, brezbrižna. Sram me je, ko poslušam, gledam rajši ne.

Žrtve niso pomembne, lahko pa rečem, da smo največje žrtve pravzaprav gledalci, ki želimo gledati kvalitetnejše, vsebinsko privlačnejše oddaje. In dokler se bo to gledalo, o tem govorilo, nenazadnje pisalo, se bo to ustvarjalo in se bodo resničnostni šovi odvijali, kot se.  

Objavljeno v reviji Vklop, 28.4.2016