Zunanjemu opazovalcu se zdi, da je naš osnovnošolski sistem zabetonirana trdnjava, v kateri se nikoli nič ne zgodi in premakne, sploh, odkar so (nes)pametno uveli devetletko. Ampak - stvari v naših osnovnih šolah SE spreminjajo in to iz leta v leto.
 |
| Taras vsak dan bolj suvereno bere |
Večina staršev je še vedno mnenja, da gredo otroci prekmalu v prvi razred in da jim na ta način krademo že tako kratko otroštvo. Največkrat so to tisti starši, ki bi porodniški dopust raztegnili na leto in pol (obenem se čudijo nezadovoljnim delodajalcem) in dajo otroka v vrtec čim kasneje (prej ga zavijajo v vato, da zelo hitro pobere vse mogoče bolezni), potem kažejo s prstom na nesposobne vzgojiteljice, ki ne znajo vzgajati njihovih otrok (vzgoja je še vedno “obveznost” staršev!), potem kakšno leto zavlačujejo še z vpisom v prvi razred … Pa prvi razred ni bistveno drugačen od recimo zadnjega leta v vrtcu, kjer se otroci že učijo tujega jezika, gredo kar dvakrat na petdnevno letovanje, skozi celo leto razporejene različne športne aktivnosti (rolanje, drsanje, …) in morajo nenazadnje pokazati neko raven splošnega znanja in razgledanosti.
In v tem pogledu je morda zadnje leto vrtca celo zahtevnejše od prvega razreda devetletke. Ne, ne šalim se. Res je sicer, da otroci pametno in postopoma osvajajo različna znanja in se naučijo tudi razmišljanja s svojo glavo, trejo miselne orehe in ko ob koncu šolskega leta prejmeš spričevalo z opisnimi ocenami, ti je jasno, česa se je tvoj prvošolec naučil in kje njegovo znanje morda škripa.
Potem pride poletje in manjši razpad sistema. Vsaj pri nas je bilo tako, saj Tarasa preprosto nisva želela pretirano obremenjevat z vajami pisanja, računanja in branja. Res je tudi, da je bil med počitnicami doma malo časa, obenem smo se trudili tiste dni preživeti skupaj, kar se da aktivno.
 |
| Od velikih preko malih tiskanih in vse do pisanih črk |
In tu je september, drugi razred, konec meseca tudi prvi roditeljski sestanek in kopica sprememb in novosti. Zgodilo se je čez poletje … na teden še dve uri slovenskega jezika več - s pet na sedem. Letos ne bodo osvojili le malih tiskanih, temveč tudi male pisane in velike pisane črke. Pisanja po nareku bo vedno več, izboljšati bo treba raven branja, velik poudarek bo tudi na govornih vajah. Pri matematiki se bodo učili števil do 100, seštevanje in odštevanje, ne bodo pa še delili in množili (predvidevam, da bo to naslednje leto “udarilo” letošnje prvošolce), večji poudarek bo na razumevanju delov celote in tudi na geometriji. Tudi spoznavanje okolja postaja kompleksnejše in zahtevnejše - elementi geografije, zemljepisa, razumevanje koledarja, ure, … Najbolj trapast poseg Ministrstva za šolstvo je preimenovanje predmetov glasbena in likovna vzgoja v glasbena in likovna umetnost, pri čemer je profitiral predvsem tiskar, ki je moral natisniti nove dnevnike in redovalnice. Eh, pa na vsakem koraku govorijo o varčevanju! Bi pa z izgovorom varčevanja otrokom ukinili učenje prvega tujega jezika v prvi triletki???
Glede na lansko leto je velika sprememba tudi ta, da gredo otroci lahko sami v šolo in domov (starši moramo o tem seveda govoriti z učiteljico in predhodno o tem dobro razmisliti) že z dopolnjenim sedmim letom. Lani so govorili, da morajo imeti otroci do tretjega razreda spremstvo odrasle osebe (ali bratov/sester, starejših od 12 let). In ja, naslednje leto (torej v tretjem razredu) Taras ob koncu šolskega leta in seveda tudi vmes, ne bo več dobival opisnih ocen, temveč tiste klasične, številčne. Do letošnjega poletja je veljajo, da bodo opisne ocene ostale do vključno tretjega razreda. Kaj se dogaja?
Podpiram in spodbujam samostojnost! Nekajkrat sem se že obregnil ob to “ujčkanje” in kako so se stvari spremenili v zadnjih nekaj letih. Res se je spremenilo vse, ampak ne razumem, zakaj do teh sprememb prihaja čez noč in tako, da starši nismo nanje opozorjeni vnaprej.
Te zadnje spremembe bodo šok seveda predvsem za tiste starše, ki so imeli lani prvošolčke na osnovnih šolah, kjer predšolske metode potegnejo v prvi razred. Ne, naša šola (na srečo) ne sodi med njih in veliko znancev je bilo presenečenih, ko smo se pogovarjali o razlikah med dvema (skoraj) sosednjima osnovnima šolama. Strogost učiteljev pri opravljanju domačih nalog, konkretnejše opisne ocene, redno preverjanje znanja, želja (in skoraj zahteva) učiteljev, da z otroci delamo tudi doma, …
In prepričan sem, da je pri nas “šok” manjši in da imajo otroci pri prehodu v višje, zahtevnejše razrede manj težav. Seveda pa se mora iz kalupa, v katerega je bila zaprta, osvoboditi tudi (moja) generacija, torej starši otrok, rojenih v letih 2006 in mlajših. Učiti se bomo morali z otroci, jih učiti, se prilagajati, biti pripravljeni na nenehne spremembe (v zadnjem hipu) in biti njihovi vodiči skozi vse bolj resen šolski svet. Seveda pa me zanima - in ne, nočem slišati stavka “Pa veš, kje je še to?!”; kakšna bo šola, ko bo vanjo čez tri leta vstopila Vita in čez pet let Adam.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2013
