Kako slavni si želijo biti otroci

Otroci si želijo slave? Otroci nimajo pojma, kaj slava sploh je. Še velika večina nas odraslih o tem nima pojma. Otrokom slave in prepoznavnosti želimo predvsem starši, velika večina zaradi lastnih nedoživetih sanj ali, ker se nam zdi, da je pač super biti slaven. Ampak, kako visoka je cena slave?

Velika večina znanih Slovencev vam bo v en glas zatrjevala, da oni niso niti slavni, kaj šele zvezde in da je Slovenija za kaj takega čisto premajhna. Najbrž imajo kar prav, čeprav sem skoraj prepričan, da se Damjan Murko pa le ne bi strinjal z njimi. Zato pač že od trenutka, ko sta z ženo slutila, da sta v veselem pričakovanju, prodaja in trži svojega otroka. Včasih se mi zdi, da znani Slovenci in Slovenke kar tekmujejo v nenavadnosti imen - si sploh predstavljate, kaj bo, če se Kanenas, Tiar, Lejs Taj, Aria, Šanaja, Princesa in še drugi; čez kakšno desetletje zberejo in posnamejo skupno skladbo?! Ampak, prav tako kot nekateri znani kar ponujajo (ekskluzivne) fotografije svoje otroka medijem, mnogi drugi svoje otroke veliko bolj čuvajo pred mediji, so do njih zaščitniški in nekako je jasno, da ti otroci najbrž ne bodo šli po stopinjah svojih staršev in se bodo sveta znanih in slavnih najbrž na široko izognili. Saj imamo tudi v Sloveniji nekaj primerov, ko vseeno vemo, da otrokom znanih staršev ni bilo ravno z rožicami postlano in da so se morali še toliko bolj dokazovati … Ula Furlan, Ana Dežman, Ana Dolinar in drugi.

Ampak pojdimo od znanih k neznanim, k povsem običajnim državljanom. Nemalo jih je, ki novico o nosečnosti razširijo kar prek kakšnega od (ali vseh) družabnih omrežij. presenetijo tako svoje prijatelje kot celo starše, da o kakšnih sodelavcih in šefih sploh ne govorimo. In potem se naslednjih nekaj mesecev zadeva nadaljuje - objavljanje časovnic, fotografij rastočega trebuščka, vključevanje na različne forume in obveščanje vseh o vsem. Pa pride veliki dan, tj. porod in zgolj čakamo lahko prvi “stream” prenosa poroda s strani kakšnega tehnološko navdušenega očka ali pa objavo fotografij, ki so - bodimo pošteno; največkrat zelo negledljive, predvsem pa zelo osebne. In konec koncev ni nihče od nas v porodnišnici in porodni sobi zato, da bi medtem, ko najdražja rojeva; fotografiral, snemal, čivkal in zbiral všečke. Ne, tam smo zato, da bi prisostvovali največjemu čudežu, kar ga bomo v življenju videli.

In tako se začne … najprej zaokroži MMS, ponavadi med družino, najožje prijatelje in morda tesne sodelavce. Sledi objava na Facebooku, zbiranje všečkov, všečkanje všečkov, prebiranje komentarjev ter občutek božanskega ponosa. Pogosto se istočasno zgodi še objava na Instagramu in minutno preverjanje, koliko “prijateljem” je bila všeč in kaj vse so zapisali, seveda pa ne gre niti mimo Twitterja in znova istega cikla zbiranja čestitk, pohval in komplimentov. Ni malo staršev, ki svojim otrokom ustvarijo kar profil na katerem od omrežij in tam razkazujejo otroke in se dičijo z njihovimi dosežki. Prvi nasmeh, prvi kakec in tako naprej do prvih besed (ki morajo biti seveda objavljene na YouTubeu in potem deljene naprej s širnim svetom), korakov in tako naprej in tako naprej.

Otrok postane zvezda! Ne? Kar pomislite na novice o nekaj milijonih (!!!) ogledov posameznih videov na YouTubeu, kjer starejšega brata mlajši Charlie ugrizne v prst, kako David razlaga o svojem obisku pri zobozdravniku, pa številnih smejočih dojenčkih (trganje papirja, kazanje prsta, igra golfa z wiijem, …), razlage otrok, ki imajo in nimajo radi svojih mamic, deklice, ki res sovraži fižol in vse do dojenčice, ki v plenici pleše ob videospotu Beyonce.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno morda to, da imajo starši čas druge obveščati o tem, kaj počne njihov otrok, zmanjka pa jim časa, da bi se z otrokom aktivno ukvarjali. Ampak najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da v trenutku, ko te fotografije in videe naložite na katerega od omrežij in ga delite z drugimi - niso več vaši. In ni težava, da ga vidijo lahko vaši prijatelji, prijatelji prijateljev, vsi in cel svet, ampak ... Dostop do njih imajo seveda podjetja, ki so lastniki spletnih strani … posledično imajo dostop njihovi poslovni partnerji, partnerji partnerjev in tako naprej.

In tako so prikupnost otrok “zavohali” tudi oglaševalci oz. podjetja - naj gre za avtomobilske reklame, šampone, plenice, plačilne kartice ali nenazadnje otroško prehrano.  

In enako kot za “odrasle” reklame, kjer igralce (največkrat naturščike) najamejo na podlagi avdicij in “castingov”, je pri otrocih enako. Torej, otroka je treba prijavit, seveda izbirajo otroke določene starosti (npr. 3-5 let), včasih samo določen spol in lahko se zgodi, da gredo v podrobnosti - npr. modre oči in svetle lase. Prideš tja, kjer otroka vpišejo v bazo podatkov in potem te pošljejo naprej do prostora, kjer potekajo preizkusi. Tam najprej naredijo nekaj fotografij, potem pa z otrokom poklepetajo - mu zastavijo nekaj vprašanj, da vidijo, kako je vodljiv pred kamero in kako izgleda na posnetku. Zahvalijo se za sodelovanje in sledi čakanje na telefonski klic … mnogi starši svoje otroke že vidijo kot velike zvezde TV reklam, morda prodajnih katalogov in čez nekaj let bodo bodisi missice, mistri ali pa vsaj odlični igralci. Saj se spomnite začetka članka o neuresničenih sanjah staršev? Ker, nadvse zanimivo je, ko so na avdicijah prisotni tudi starši, ki so otroka že doma naučili vsega potrebnega in najbrž stokrat ponovili “vaje”, potem so pa silno razočarani, ker otrok molči in sramežljivo zre v kamero. V resnici si pred kamero želijo zablesteti starši. Želijo si, da bi opazili NJIH!

In seveda čez nekaj let pridemo do nadgradnje vsega tega - avdicij za različne pevske šove, nadaljevanke, filme, … samo želim si, da pri nas ne bo prišlo do česa podobnega kot je moč spremljati na enem od TV kanalov, kjer male deklice tekmujejo za naziv najlepše, torej miss nečesa. Priznam, da mi je skrajno izprijeno, ko vidim male deklice s tono ličil, skrbno urejenimi pričeskami, tiarami, pregrešno dragimi oblekami, njihova ušesa, vratovi in zapestja se šibijo pod težo nakita, v visokih petah in kako naučeno odgovarjajo na vprašanja. Pa saj so vendar otroci! Poleg njih pa jim v podporo stojijo njihove dve ali tri desetletja starejše kopije - mame. Ne, otroštva jim ne ukrade vrtec ali pa osnovna šola - neodgovorni starši jim ga.

In seveda, nič ne rečem, mnogim otrokom je uspelo - postali so zvezde, še kot otroci. Pomislite na dvojčici Olsen iz serije Polna hiša, pa na Drew Barrymore, ki je zaslovela v filmu E.T. vesoljček, Haleyja Joela Osmenta iz Daj naprej!, seveda Macaulyja Caulkina iz Sam doma, nenazadnje Leonarda DiCapria (Košarkarjev dnevnik), Jodie Foster (Taksist), Natalie Portman (Leon), Kirsten Dunst (Intervju z vampirjem), Millo Jovovich (Vrnitev v Modro laguno), številne pevke, … in mimogrede si osvežite spomin z novicami o bankrotih, sporih s starši zaradi denarja, neplačanih davkov, odvisnosti in neskončnih ter seveda neuspešnih zdravljenj, v mnogih primerih uničenih karier in - življenj. “Saj res, on je tisti iz tistega filma … kako lušten je bil?! No, pa ga poglej zdaj, razvalina … pa komaj 25 jih ima!”

In vrnimo se še enkrat k družabnim omrežjem, kjer morajo starši svoje otroke - bodoče zvezde, potisniti v ospredje, jih predstaviti kot popolne in druge prepričati, da zanje glasujejo. Nekje v ozadju pa neusmiljeno melje okrutno marketinško kolesje … vsaka prikupna fotografija vaših otrok je lahko odlično oglaševalsko orodje, ki ga bogata podjetja brez težav zlorabijo v svoj prid. In zloraba je tukaj povsem neprimerna beseda, saj ste z vsem tem strinjali, ko ste pri pogojih uporabe brezskrbno odkljukali “Strinjam se” in ko ste veselo objavljali fotografije, ki so hranile vaš ego. Seveda po drugi strani podjetja na drugi strani zelo dobro vedo, kdo ste, kaj ste in predvsem, kaj vam je všeč in vas brez napake bombadirajo z oglasnimi pasicami. In potem se vaše fotografije z dopusta začnejo pojavljati v oglasih za vitko postavo, na straneh za osamljene, vaš otrok se s prvo zaužito žlico kašice smeji z oglasa za eko bio prehrano mednarodne korporacije, vaša družina pa vabi na popoln oddih v kraj, ki ga poznate zgolj iz oglasov. Saj ste se vendarle strinjali z vsem in tudi slavni ste si želeli postati, kajne?

Otroci si - verjemite, slave ne želijo. In odlično bi bilo, če jim je ne bi želeli niti starši. Če mi ne verjamete, pa preberite Desino Blazno resno slavni, pa vam bo jasno, zakaj je v Sloveniji še toliko težje biti slaven. In hkrati normalen.

Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav., Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije

Vse več ljudi tudi v Sloveniji uporablja različna socialna omrežja in s svojimi “prijatelji” ter sledilci delijo vse o svojem zasebnem življenju - ne le misli, ampak tudi fotografije in videe. Kaj je tisto, kar bi morali vedeti, pa nas prevečkrat ne zanima, ko odkljukamo Strinjam se pri Pogojih uporabe?

“Treba se je znebiti naivnosti – spletna omrežja niso tu le zato, da mi lažje komuniciramo, se predstavljamo svetu, se pohvalimo z zadnjega potovanja ali pa svetu pokažemo naše bližnje in otroke. To so predvsem komercialne organizacije, večina deluje na borzi in njihov namen je prvenstveno rast in zaslužek. Splošni pogoji uporabe so zato običajno v korist omrežja in nimajo prevelikega posluha za zasebnost in pravice uporabnikov. Običajno tako ob potrditvi splošnih pogojev damo soglasje, da naše fotografije, misli, zapise, aktivnosti omrežje uporablja za komercialne namene, za to, da izdela naš profil in ga ponudi oglaševalcem, ki nam lahko nato prikazujejo samo tiste oglase, za katere menijo, da  nas zanimajo. Običajno nas splošni pogoji ne zaščitijo pred zlorabami – če neko zlorabi naše podatke, ustvari lažen profil, se bomo morali znajti sami in z omejenimi orodji, ki jih omrežje ponuja, skušali preprečiti nadaljnjo škodo. Zato vedno svarim – vedno preberite drobni tisk, v tem primeru pogoje uporabe. Ker so ti zelo zapleteni pa je še boljši nasvet preventiva – ne bodimo naivni in ne objavljajmo vsega na spletu.”

Zlorabe, ki to pravzaprav niso, se dogajajo. Kako pogoste so pri nas oz. koliko primerov ste že obravnavali ter kakšen je odziv teh mega korporacij (npr. Facebook, Twitter, Instagram, YouTube, …)?

“Informacijski pooblaščenec prejme tedensko več zaprosil za pomoč pri zlorabah in težavah s spletnimi omrežji, je pa žal zelo omejen pri posredovanju pri zlorabah, večina se jih namreč zgodi med posamezniki. Če npr. Facebook kot korporacija krši varstvo osebnih podatkov svojih uporabnikov, lahko posredujemo in tako zadevo odstopimo v reševanje irskim kolegom (Facebook je ustanovljen na Irskem). V večini primerov pa gre za zlorabe, kjer en uporabnik zlorabi podatke drugega. Tu pa le redko lahko posredujemo, saj imajo pooblastila organi pregona, uporabnik pa ima tudi možnosti zasebne tožbe. Vemo pa, da so postopki pred sodiščem daljši in bolj komplicirani in uporabniki imajo pogosto velike težave, ko pride do zlorab.”

Zadnje čase se veliko govori o nadzoru vseh in vsega, kar delamo in počnemo na svetovnem spletu. Po drugi strani še vedno prihaja do zlorab s strani velikanov. Kako se zaščititi pred vsem tem in kaj bi vi svetovali staršem, ki svoje otroke pogosto nevedoč takole na pladnju ponujajo pravzaprav vsem.

“Pri Pooblaščencu vedno poudarjamo – česar ne objaviš, ne more biti uporabljeno ali zlorabljeno v nasprotju s tvojimi nameni. Posebej to poudarjamo, ko izobražujemo otroke, starše in učitelje. Opažamo, da so tako odrasli kot tudi otroci in mladostniki precej brezskrbni pri objavljanju svojih fotografij, tudi pri objavljanju fotografij lastnih otrok. Vso vsebino, ki jo uporabniki objavijo na omrežju, po eni strani lahko vedno uporabi omrežje za svoje namene (uporaba omrežja je le na videz brezplačna – plačamo jo uporabniki s svojimi podatki), po drugi strani pa se tako izpostavljamo mogočim zlorabam in neprijetnostim, ki nas bodo lahko srečale v realnem svetu. Zato je najboljši nasvet previdnost pri objavi informacij in fotografij in zavedanje, da vse fotografije ne sodijo javno na splet, še posebej fotografije otrok – z objavo jim delamo medvedjo uslugo. Ko bodo polnoletni in se bodo namenili poiskati prvo službo, bo na spletu praktično prosto dostopna vsa njihove zgodovina – mislite, da delodajalec ne preveri najprej, kaj o nekomu obstaja na spletu? Kaj če je tam mogoče najti prav vsako podrobnost o nekom? Mu bo ta nekdo vedno všeč kot bodoči zaposleni? Kdo ve! Pametneje je kako stvar zadržati zasebno, še posebej, če lahko vpliva na bodočo usodo nekoga drugega, vašega otroka.”

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, oktobra 2013.

Besedo ima očka: Kako čas beži

Razmišljal sem o čem pisati, po glavi mi je vrvelo ogromno pomembnih dogodkov tega leta, ki bi jih lahko označil za mejnike, nakar sem se spomnil, da sem ne tako dolgo pisal o mejnikih. Ups, mi morda zmanjkuje zanimivih tem za pisanje? Pravzaprav ne - a ko ima človek enkrat otroke, je vsako leto polno novih mejnikov, mlajši premikajo mejnike starejših, starši pa se držimo za glavo in sprašujemo, kam vendar drvi čas?!

Lani tak čas je bilo za nas zelo naporno in stresno - otroka v novi sobi, Taras je odšel v prvi razred osnovne šole, Vita je v vrtcu zamenjala sobo in seveda smo nestrpno pričakovali prihod novega družinskega člana. Adamov prihod je bil dejansko tisti veliki mejnik preteklega leta in mnogi letošnji mejniki so povezani z njim. Namreč, kako starši gledamo na mejnike otrok? Prvi je vsekakor rojstvo, potem so tu različni psiho-fizični, gibalni in socialni mejniki. Prve besede, smehljaji, zobki, objemi, najljubše igrače, prve v celoti prespane noči (po možnosti s svoji postelji), plazenje, prvi koraki, pa potem odvajanje od pleničk oz. privajanje na kahlico in še bi lahko našteval.

Taras samostojno plava

Starši si seveda te mejnike razlagamo zelo različno. Še posebej imajo težave tisti,ki so prepričani, da je njihov otrok on in sploh najboljši v vsem in absolutno prekaša vrstnike. In če mu morda dokažeš nasprotno, sledi akcija - svetovalci, tečaji in še kaj, da bi bil njihov lahko spet najboljši. Tako mi je znanka ponosno razlagala, da je njena hči že od prvega leta suha in brez pleničk, ampak za vsak slučaj ponoči (in v vrtcu med počitkom) še vedno nosi pleničko. Pri treh letih! In potem jaz razlagam o naši Viti (ki je šla iz pleničk pri dobrih dveh letih), kako je imela ponoči težave in smo morali včasih ponoči dvakrat preobleči njo in posteljo in je to trajalo en čas, ampak je pač zdaj popolnoma suha … kaj sem dobil nazaj? “Jaz pa že ne bom ponoči vstajala, da jo bom preoblačila!”

Otrok se za moje pojme ne zna vozit s kolesom, dokler ima (za vsak slučaj) gor še pomožna kolesa in tudi plavati ne zna, če ima (spet samo za vsak slučaj) na sebi še vedno napihljive rokavčke. “Ja, kaj pa če pade in se potolče?!” ter “Pa saj se lahko utopi!” so sicer povsem tehtni argumenti, ampak hkrati kažejo dvoje - otrok še ni dovolj samostojen in, staršem se z otrokom pač ne da dovolj ukvarjati oz. mu posvetiti dovolj časa. Nekateri bodo rajši plačali kakšen drag tečaj, da bo njihov otrok “najboljši”.

Priznam, da pri nekaterih stvareh tudi midva s Heleno nisva dovolj vztrajna. Taras je recimo konec lanskega leta obupal nad plezanjem, ampak ga je zadeva nehala zanimat. Potem se je popolnoma našel pri tabornikih - šel najprej z njimi pozimi za tri dni in potem poleti za kar deset dni na poletni tabor. Za vse nas je bila to velika preizkušnja, za njega pa sploh. In če se je še nekaj dni pred odhodom malo otepal, je na poti domov že rekel, da komaj čaka, da bo naslednje leto spet tabor in komaj čaka, da spet začnejo s taborniškimi sestanki.

Vita ni želela zaostajat, pa je splavala še ona

Dejstvo je, da je včasih nam staršem kakšna stvar bolj všeč kot otrokom in otroke silimo v aktivnosti, ki pa njim pač niso pri srcu. Vite recimo kolo ne zanima prav veliko. Vozi se s poganjalčkom (tistim dvokolesnim, brez pedal), na klasičnem kolesu ji nikakor ne morem razložiti, kako obračati pedala. Ona rajši hodi, teče in skače. Ne obremenjujem se prav veliko, da že kar njenih vrstnikov samostojno vozi kolo. Ne poznam pa jih prav veliko, ki bi pri treh letih in pol samostojno plavali. Vita je med kratkim avgustovskim oddihom prvi dan še plavala s plavutjo morskega psa (pripomoček, ki ga  iskreno priporočam vsem staršem, ker je odličen!), nato pa rekla, da bo poskusila brez. Pa se je (pod skrbnim nadzorom) potopila prvič, pa drugič in tretjič …najlažje bi bilo najlažje nazaj pripeti plavut in za eno leto pozabiti na plavanje. Ampak punca je vztrajna (beri: trmasta) in četrtič je naredila nekaj zamahov in potem vsakič več. Naslednji dan je še veselo skakala v globoko vodo (tudi s polmetrske skakalnice), se potapljala, se trudila plavati hrbtno in preprosto uživala v vodi ter bila po štirih dneh sposobna preplavati dobrih deset metrov. In ja, kot je Taras splaval na morju, je Viti uspelo slab mesec kasneje v toplicah.

Adam je vsak dan bolj pogumen

In ni več daleč, ko bo veliki mobilni mejnik postavil tudi Adam - že lep čas se postavlja na noge, premika ob oporah, vse pogosteje se zgodi, da se opore spusti in presenečeno gleda naokrog. Kmalu bo začel dvigovati nogo, jo postavljati naokrog in že vidim njegove prve obotavljajoče korake in potem širok nasmeh, ko mu bo uspelo in bo pristal na zadnjici. Že zdaj pa ga je prav prisrčno gledati, ko je povsem nepričakovano vzljubil LEGO Duplo avto in ga veselo “vozi” po celem stanovanju ter dela “brrrrrrrrrrrrrmmmm”. In seveda, čaka ga uvajanje v vrtec, kjer bo med trinajstimi novimi otroci, z dvema novima vzgojiteljicama, v novem prostoru, vsaj osem ur dnevno …

In potem bo mimogrede mimo nekaj dni, tednov, mesecev in že bom razmišljal o novih mejnikih, dosežkih, presežkih in še čem naših otrok.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, oktobra 2013.

Otroci in domači ljubljenčki - kdaj reči da in kdaj ne?

Največkrat se začne s povsem nedolžnim vprašanjem ali prošnjo “Mami, ali bi mi lahko imeli _________ (vstavite poljubnega hišnega ljubljenčka)?” in potem oklevajoč odgovor staršev, ki otroku ne želijo kar tako reči ne. Ampak, kot lepo piše Desa Muck v svoji sveži zbirki o čudežni bolhi Megi, ki je namenjena staršem in otrokom, si domače živali sploh ne izberemo mi, ampak one izberejo nas.

Domače živali so velikokrat domena mestnih otrok, ki pač niso v vsakodnevnem stiku z živalmi in najbrž vam je poznan začuden obraz kakšnega mestnega otroka, ki nekje pri desetih prvič vidi kravo in je presenečen, da ni vijolične barve?! Otrokovi želji po domači živali velikokrat botruje dejstvo, da je sam - torej gre za nadomeščanje bližine in družbe kakšnega sorojenca in je tako zelo podobna želji oz. potrebi odraslih, ki na otroke morda niso pripravljeni, jih ne želijo imeti ali pa jih pač ne morejo imeti. Dejstvo pa je, da je z domačo živaljo velikokrat točno tako kot z otrokom - življenje nam obrne glavo in postane središče našega vesolja, predstavlja veliko odgovornost in zanjo smo dolžni skrbeti pet, deset, petnajst in več let.

Te odgovornosti se mnogi odrasli zavedajo in vedo, da je za njihovega otroka to preveč, breme pa bo padlo na njihova bremena, zato največkrat rečejo ne. Mnogi starši živali ne marajo, nekateri so celo alergični nanje (sploh mačke znajo biti problematične). Seveda pa so tu tudi starši, ki so kakšno domačo žival imeli in vedo, kako posebni občutki to so ali pa ravno nasprotno, te sreče niso imeli in jo želijo zdaj omogočiti svojemu otroku.   

Starši so pri odločitvi in posledično nakupu hišnega ljubljenčka pogosto postavljeni pred odločitev - da ali ne. A ker tu ne gre za impulziven nakup, recimo drugačne vrste kosmičev, ker je priljubljene zmanjkalo; je treba pred končno odločitvijo vseeno razmisliti o marsičem. Vsekakor med najpomembnejše spada iskren pogovor z otrokom, ki bo najprej zagotovo iskreno in odločno zatrdil, da bo za želeno žival skrbel, a si morda vseeno niti sam ne predstavlja, kaj vse ta skrb pomeni in kako dolgo traja.

Najpomembnejše, kar mora otrok glede domače živali vedeti je, da žival NI igrača. Prihod živali je podoben prihodu mlajšega bratca ali sestrice - torej se bo morala najprej navaditi na prostor, ljudi, morebitne že obstoječe domače živali, glasove, zvoke in seveda se bo morala žival (tako kot njen lastnik) veliko stvari naučiti. Kje je njen prostor za počitek in kje je prostor za igro, kje in kako ter kaj bo jedla, vse o higieni in seveda je tudi za žival pomembno, da osvoji bioritem svojega lastnika. Imeti domačo žival ne pomeni le skrbeti za njeno prehrano in čistočo bivalnega prostora, ampak veliko več.   

Vsaka domača žival potrebuje svoj prostor, ki pa je seveda različen od živali do živali. Pes, odvisno od pasme, pogosto potrebuje prostor zunaj bivalnega prostora ljudi in znotraj oz. z izjemo malih, hišnih psičkov, potrebuje veliko prostora. Morski prašički in hrčki se bodo zadovoljili s kletko, kjer pa naj bo vseeno dovolj prostora, enako velja za zajce in papagaje. Mačke so same po sebi zelo hišne živali in si znajo svoj kotiček pod soncem poiskati kar same, najbolj zahtevne pa so akvarijske (oz. terarijske) živali. Ribe morda niti ne, če se ni vaš otrok zagledal v kakšno posebej eksotično vrsto, ki za bivanje potrebuje ustrezno rastlinstvo in pogoje (vlaga, toplota, …) ali če boste imeli rib več in potem potrebujete tudi ustrezno velik akvarij.

Daleč najbolj zahtevne domače živali so želve, nekdaj najbolj priljubljene in tudi pogoste zaradi svoje pregovorne nezahtevnosti. Pred desetletjem in več so bila le redka slovenska gospodinjstva, kjer ne bi imeli tedaj priljubljenih rdečevratk. Želve so rasle, tako kot njihovi lastniki (otroci), ki pa zanje niso imeli več časa in tako je velika večina želv našla svoj novi dom v naravi, torej v kakšni reki, bajerju, jezeru, mlaki, … in počasi začela odžirati življenjski prostor avtohtoni slovenski sladkovodni želvi, močvirski sklednici, ki je sedaj zaščitena. Zato bodite še posebej previdni, če se odločite za nakup želv (izogibajte se ravno tako agresivni vrsti rumenovratk, ki so v prodaji zgolj zaradi sive cone v zakonu!), hkrati pa se zavedajte, da želve ne potrebujejo le akvarija, ampak terarij oz. akvaterarij (strokovnjaki pravijo, da je za želve minimum 400 litrski akvarij, kar pa ni malo), saj zimo prespijo zakopane v pesku in zatorej potrebujejo poseben prostor, treba jih je redno čistiti (bakterije na želvah so povzročiteljice izredno nevarne salmonele) in hraniti ter imeti ustrezno opremo, da je tudi njihov terarij čist in urejen. Poleg tega ne gre zanemariti še dveh pomembnih faktorjev - zrastejo lahko do 30 ali celo 40 cm, kar pomeni, da potrebujejo zelo veliko prostora (tako za plavanje kot počitek) in lahko dočakajo kar do 100 let! To pa pomeni, da želva v družini ne bo le nekaj let, ampak kar nekaj generacij!   

Časovno vam bo največ časa zagotovo vzel pes. Pri “človekovem najboljšem prijatelju” je vedno prisotna dilema, ali sploh sodi v (blokovsko) stanovanje ali zgolj v hišo z vrtom, saj pes potrebuje prostor. A bolj kot prostor se je pri psu potrebno zavedati, da zahteva in potrebuje res veliko časa - pa to niso le skupni sprehodi (ki bodo seveda koristni tudi za otroka), temveč v prvi vrsti navajanje na hišni red in posledično šolanje (ki ga sestavlja šolanje psa in tudi lastnika), ki bi moralo biti zakonsko obvezno za vse, saj vidimo preveč primerov podivjanih psov in tudi malomarnih in neodgovornih lastnikov.

Vsaka žival seveda predstavlja tudi določen strošek, ki ga je treba upoštevati - tu je v prvi vrsti nakup same živali, v določenih primerih domovanja in potrebne opreme (kjer bodo trgovci vsekakor prišli na svoj račun) ter kasneje so tu stroški prehrane (strokovnjaki in veterinarji vse bolj odločno zagovarjajo tezo, da človeška hrana ni primerna za domače živali in da jim je treba kupovati in pripravljati zanje prilagojeno prehrano), šolanja, cepljenj in morebitnih drugih stroškov zdravljenja.

Težave utegnete imeti tudi, če imate doma že kakšno domačo žival, sploh če si živali že v osnovi nista naklonjeni (najbolj očitni so primeri psov in mačk, mačk in ptičev, …), saj lahko pride do bojev za dominacijo, če pa boste recimo želeli razveseliti kakšnega papagaja z družbo, pa lahko ravno tako poskrbite za ogorčeno rivalstvo. Težave bodo toliko večje, če boste imeli dlje časa samo eno žival, ki se bo navezala na vas oz. lastnika. Težavam pa se ne boste izognili niti, če se bo vaša (oprostite izrazu, človeška) družina povečala še za kakšnega člana, ki se bo seveda nemudoma znašel v središču pozornosti vseh.    

Razmisliti je treba tudi, kaj bo z domačimi živalmi v času počitnic - bo potovala / počitnikovala z vami, jo boste dali v kakšen živalski hotel ali jo zaupali v varstvo sorodnikom, morda sosedom? Karkoli od naštetega tako za vas kot za žival predstavlja stres in morebitne težave.

Ste dobro razmislili? Predstavili otroku vse najpomembnejše vidike odločitve “Rad/a bi imel/a domačo žival!”, ki bo skoraj zagotovo v razmeroma kratkem času še ena skrb več, za vas? Imeti žival ni seveda nič slabega, prav obratno … otrok se bo tudi skozi skrb za žival naučil empatije, ki je današnji družbi primanjkuje in z leti razvil čut za odgovornost. A ne gre pretiravati in prehitevati - nekateri menijo, da otroci pred 10. letom niso sposobni zares skrbeti za domačo žival in prevzeti bremena te odgovornosti nase in še vedno bodo lep čas potrebovali pomoč in podporo staršev.

Mnenje strokovnjaka:

Ali obstaja kakšen način, kako otroka pripraviti na odgovornosti, ki jih prinaša domača žival?

“Treba je začeti zgodaj, že v vrtcu ali celo prej, doma. Lokalna društva za zaščito živali omogočajo izobraževanja, obiskujejo šole in vrtce in s tem pomagajo pri osveščanju otrok, kako skrbeti za živali. Starši, ki ne vedo, kako je prav, naj obiščejo veterinarja v svoji bližini, društvo za zaščito živali, mogoče kinološko društvo, tudi zavetišče za živali je vir pomembnih informacij. Marsikatera šola že ima v svojih programih t.i. ekološke vsebine, med katerimi je tudi skrb za domače živali.”

Katere so pri najpogostejše in posledično najbrž tudi najbolj zaželene domače živali pri nas?

“Slovenci tukaj ne izstopamo. Najbolj priljubljeni so še vedno psi, na drugem mestu muce. Sledijo jim mali glodavci, kot so morski prašički, hrčki in tudi zajčki. V porastu so beli dihurji, vendar še ne tako kot npr. v Veliki Britaniji, kjer je registriranih dihurjev več kot psov. Najmanj zastopani so razni plazilci in druge »eksotične« živali, saj zahtevajo tudi posebno oskrbo in znanja.”

Domače živali, izpuščene v naravo, predstavljajo veliko grožnjo za avtohtone vrste - najbolj očiten primer je močvirska sklednica oz. želva rdečevratka, ki jo je izpodrinila. Ali so se še kakšni drugi primeri in kaj svetujete staršem, ko se otroci enkrat “naveličajo” domače živali?

“Kontrola nad avtohtonimi vrstami in boj za njihov obstanek, je izrednega pomena. Zato so še vedno poostreni ukrepi na mejah, da se prepreči nedovoljen vnos in preprodaja živali. Žal so preprodajalci zelo iznajdljivi in kupcev navadno »papirologija« ne zanima. Otroci, ki se živali »naveličajo« pa so, žal, skoraj vedno posledica napačne vzgoje. Otroci in njihovi starši se morajo zavedati, da je hišni ljubljenček družinski član, za katerega je treba primerno skrbeti, dokler je živ, ne samo, dokler je otroku zanimiv. Ko sem bil še vodja zavetišča za male živali, so mi šli kar lasje pokonci, ko so si zaželeli psa ali muco za darilo za božička. To je neodgovorno in zato so zavetišča polna.”

Kaj bi svetoval staršem, katerih otrok si zaželi kakšno eksotično ali nevarno žival - kače, pajki, kuščarji, ...  

“Tovrstne živali zahtevajo prav posebne življenjske pogoje in prav posebna, pogosto zelo obsežna znanja o posamezni živalski vrsti. Kupiti takšno žival je še najlažje, skrbeti za njo pa zahtevno. Starši naj si vzamejo čas in skupaj z rejci oz. trgovci teh živali predelajo vsako podrobnost, da se prepričajo ali so sposobni skrbeti zanje. Moje osebno mnenje je, da to niso živali primerne za otroke.“

Rok Štibler, dr. vet. med.

Veterinarska bolnica Maribor, d.o.o.

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, oktobra 2013.