Besedo ima očka: kako pomembni so dediji?

dedi Lado s svojim šopkom 

Pred časom sem pisal o babicah in njihovi pomembnosti, pa sem nehvaležno dedke kar izpustil. Morda ali pa najbrž zato, ker sem bil tudi sam vedno bolj povezan z babicama kot pa z dedkoma, poleg tega sva tudi z očetom tesnejši in bolj iskren stik navezala šele v zadnjih petnajstih letih. Sliši se ogromno, a sva v teh petnajstih letih za najin odnos naredila veliko več kot prej v osemnajstih, ko naj bi bila vez med otrokom in staršem vseeno močnejša.

Priznam, da se sam tudi zato, ker sem pogrešal več očetove prisotnosti v zgodnjih letih, sam trudim z otroci preživeti čim več časa. Žal pa se mi na trenutke zdi, da se zgodovina ponavlja - očeta ni bilo doma, ker je delal. Delal je zato, da smo lahko živeli stopničko nad normalnim življenjem. Delal je, dokler se mu ni zgodila huda nesreča in smo mesece trepetali, ali bo z njim vse v redu ali bo invalid. Na srečo, je bilo in je z njim vse v redu. Tudi sam delam veliko - trudim se ne delati popoldan, ampak zvečer, kar pomeni, da (pre)malo spim, da sem zjutraj včasih malo bolj siten in da vsi pritiski, nespečnost in še kaj botrujejo k temu, da oslabi moj imunski sistem in da zbolim. In ko sem nedolgo nazaj tako dva dni popolnoma nemočen postaval po stanovanju in se otrokom nisem hotel niti približat, da se ne bi okužili, sem se zavedel, kaj je in kaj ni tako zelo pomembno. In seveda se še kako dobro spominjam dogodka izpred pet let, ko je bilo doma in v službi precej stresno, pritiski z vseh strani neverjetni in mi je srce dalo vedeti, da tega ne bo prenašalo. Takih pretresov si človek ne želi ...

dedi Lado z edino vnukinjo

Malokateri dedi se bo spravil menjat plenice ali hranit otroka po steklenički, kar pa ne pomeni, da so nepomembni. Daleč od tega. Ponavadi je tako, da bo otrok najboljše zaspal v dedijevem naročju. Dediji imajo očala, brke, fine ure ali kaj drugega svetlečega, kar malčke zanima in zaposli. In ko otroci zrastejo, so dediji ponavadi neusahljiv vir zgodb (otroci sploh obožujejo tiste, ki govorijo o kakšnem trapastem dogodku, v katerem sta imela glavno vlogo oči ali mami!), šal in tiste osebe, ki so vedno pripravljene na igro. Kakršnokoli igro, tudi izmislijo si jo lahko! Poleg tega so neverjetno prilagodljivi, kar otroci hitro izkoristijo in vodo speljejo na svoj mlin.

To nas seveda potem pripelje do druge težave, kjer so dediji ponavadi otrokom zelo ljubi, nam staršem pa malo manj. To pa je potuha. Včasih kar z velikim P. Naši starši so seveda sami že pozabili, kako zelo so se jezili, kadar so nam dajali babice in dedki, pa tete in strici potuho. Sam se spomnim kar nekaj dogodkov, ko sem od koga dobil potuho, pa je iz vsega skupaj nastal kakšen grozen prepir ali spor (zelo konkreten je recimo poskrbel za skoraj dvajsetletno tišino med bratom in sestro!). Potuha ni tako zelo problematična, kadar so otroci na počitnicah in tam veljajo drugačna pravila, tako da o potuhi kot taki težko govorimo. Starši imamo potem težavo otroke spraviti nazaj v red, ko se s počitnic vrnejo. Druga zgodba je, ko potuho dobijo doma - starši takrat izgubimo bitko in pogosto tudi vojno, saj mi z otrokom ne bomo preživeli le še eno uro, ampak morda celo popoldne in večer, ko bo otrok mislil, da lahko počne vse, ker smo mi v določenem trenutku dneva izgubili avtoriteto.  

Slapšakovi trije - na levi moj brat, v sredini oče in desno
moja malenkost

Oba dedija sta nekaj posebnega ... dedi Drago bo kaj hitro izklopil televizijo in peljal otroke na igrišče. Tarasa na nogometno ali pač le na travnik, Vito na gugalnice in tobogane in ko zaključijo, skoraj zagotovo še na sladoled. Ja, včasih pozabi, da mora imeti otrok s seboj čepico, kakšno plastenko vode in je potem tako kot otroka slep in gluh za vse, kar se dogaja. Moj oče, torej dedi Lado, je malce drugačen ... ravno tako se zna prepustiti igri in uživati z malčki, a ima še nekaj, kar pa res mislim, da ima le malokateri dedi. Premore namreč neverjetno voljo in izreden (naraven) talent, da ustvarja mojstrovine. Iz nič. In če se odloči nekaj izpeljat in naredit, tako pač bo. Ta zdrava trma in vztrajnost ga ženeta naprej in dokler bo vedno iskal in našel nove izzive, mu ne bo hudega. Tako je v preteklih letih za otroke ustvaril malo igrišče, simpatično hišico s kuhinjo, pa pravo hišico na drevesu, peskovnik, ob vsem tem pa je čudovito urejal skalnjake in cvetlične gredice ter okolico, poskrbel tudi za veliko jedilnico in še kaj.

Ampak, če pustim vse to ob strani, kaj je tisto, kar res odlikuje dedke (in babice, pa še koga?). Zavedanje, da jih lahko pokličeš kadarkoli, od koderkoli in s kakršnokoli težavo, pa bodo spustili iz rok vse ostalo in prišli pomagat po najboljših možnih močeh. In to preprosto zato, ker imajo v prvi vrsti radi nas in seveda imajo radi naše otroke. Karkoli več od njih ne smemo pričakovati, jim pa tudi zato (predvsem pa ZATO, ker imamo tudi mi njih neizmerno radi) pri kakšni stvari pogledamo čez prste, pa čeprav smo v prvem hipu nanje zelo jezni. Ja, v bistvu med njimi in našimi najmlajšimi ni velikih razlik - najrajši na svetu jih imamo in zanje bi pač naredili vse.  


Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.

Besedo ima očka: o babicah

Vedno, ko kdo omeni babico, pomislim na vonj. Vonj po goveji juhi, praženem krompirju, rdeči pesi in “zosu”, ki jih je babica, ki smo jo od nekdaj klicali nona, vedno pripravljala, kadar smo prišli na nedeljsko kosilo. Vonj klobas, ki jih je dedek vedno sušil v kuhinjski shrambi in okus Presadovega jabolčnega soka, ki si ga lahko spil na litre. Vonj starega in presušenega časopisnega papirja, ki je bil pospravljen na stari peči, kamor sem se vedno zatekel, ko smo prišli na obisk k drugi, zdaj že dobro leto dni pokojni babici, ki sva jo z bratom vedno klicala mama. 

Naša nona

Vonji, ki so me na obiskih spremljali od malih nog in ki se ju spomnim še dandanes. In ob babicah seveda vedno pomislim na brezpogojno dobroto. Nona je gotovo ena najbolj iskrenih oseb, kar sem jih imel čast spoznati in obenem oseba, ki nikomur nikoli ne želi nič slabega - trpi celo takrat, ko to ne bi bilo potrebno. In vedno se je razdajala za druge, tudi če ji zdravje ni dovoljevalo in bi glede na vse trpljenje, ki ga je spoznala v življenju, lahko zasluženo uživala v pokoju. Mama ni bila drugačna - prej je imela malo kot veliko, a ko smo prišli na obisk, nama je z bratom vedno postregla z najboljšimi piškoti in vedno je našla kakšen bankovec, ki nama ga je z razbrazdano dlanjo stisnila v žep.  

Moja starša z Adamom in
Tarasom

Čemu to obujanje spominov, se sprašujete? Že nekaj mesecev z nami živi moja mami, torej babica mojih dveh nadebudnežev. Babica, ki je za pol leta svoje življenje postavila popolnoma na stranski tir, saj smo kot mnogi drugi ostali brez vrtca za Vito in se je ona ponudila, da bo njena varuška. Ja, niti prositi je ni bilo treba veliko, sama se je ponudila. Temu se reče brezpogojna ljubezen, temu se reče žrtvovanje in temu se reče biti babica. Saj ne, da je komurkoli lahko! Vsi vezani, ki ste kaj živeli skupaj s partnerjem in lastno mamo ali bodočo taščo pod isto streho, dobro veste, da je potrebnega veliko potrpljenja, prilagajanja, pogovarjanja in še enkrat več sklepanja kompromisov. Če pa pod to isto streho živita še dva navihana in radoživa mulčka, je vse skupaj močno potencirano. Moji mami ravno tako ni lahko, saj je pet dni na teden stran od doma, stran od moža, drugega sina, domačega okolja in stran od navad. 

Babi Sonja z Vito

Če se ji je sprva zdelo, da bo zadeva preprosta, je kmalu spoznala, da skrbeti in se vsaj osem ur dnevno aktivno ukvarjati z navihano enoletnico, ni mačji kašelj. In če k temu dodate še štiriletnega pobalina in dva rahlo nevrotična starša, potem je jasno, da za babico tole niso počitnice. Ampak - Vita ima skoraj najboljšo (mama je pač mama!) varuško, ki se ji posveti in ki se trudi nanjo prenesti številna osvojena znanja. Od drugih varušk za več sto evrov mesečno tega ne bi dobila. Ne bi stkali vezi, ki ju bodo vezale še dolga leta. Že zdaj se gre Vita ob vikendih najprej prepričat, če babi še spi v svoji sobi in vsak večer vleče v kuhinjo, da bi babi rekla lahko noč. In mogoče se bo, tako kot jaz, ko sem se pri petih letih z nono odpravil na Švedsko in po telefonu zavohal mamino Becutan kremo, tudi Vita svoje babi Sonje čez leta spominjala po določenem vonju. Vonju dobrote in ljubezni?

Babi Romana z Vito

In tisto najboljše? Dve takšni super babici, seveda! Spadam med tiste, ki o svoji tašči govorijo o presežkih in lahko mi jo zavidate. In če drži tisto, da po tašči vidiš, kakšna bo čez toliko in let tvoja življenjska spremljevalka … ne le, da mi sploh ni hudega, ampak mi je prav fino. Meni, otrokom pa še bolj. Babi Romana nam je trdno stala ob strani, ko je bil Taras star dobro leto in ko je začel hoditi v vrtec. Moja mami takrat še ni bila v pokoju in ker živi v Kamniku ter ne vozi, nam ni mogla pomagat. Pa bi nam, seveda. 

Štiri generacije - Helena z mamo in
babico ter Vito in Tarasom

S Tarasovim vrtcem smo imeli prve mesece velike težave, saj se nanj ni in ni mogel navaditi. Blazno jokanje vsako jutro, ko smo ga pripeljali tja in vsak popoldan, ko smo prišli ponj. Vsaj enkrat tedensko je bruhal in to vse do žolča, da je bil povsem izmučen. Ponavadi je ob četrtkih nepojasnjeno dobil vročino (ki to sploh ni bila) in je moral tako ostati doma. Zelo slabo je spal, bil je razdražljiv in utrujen. Poglavje, ki ga želimo in ga uspešno pozabljamo, sploh sedaj, ko v vrtcu uživa (vrtec smo vmes zamenjali oz. dobili prostor v želenem vrtcu, kamor gre septembra tudi Vita). Mislim, da če bi ga takrat natančno pregledal kakšen psihiater ali terapevt, da bi hitro prišel do zaključka, da je otrok nekako zlorabljen. Kako? kot omenjeno, želim pozabiti, sploh, ker vidim, da je tudi Taras na tiste bridke izkušnje pozabil. In v takih časih je zelo pomembno, da ima otrok nekoga, na kogar se lahko nasloni - naj sta to starša ali pač stara starša. In takrat je bilo tako, da s Heleno v najinih službah nisva več vedela, kako naj razloživa stalne bolniške odsotnosti, predčasne odhode, dopuste in prebledelost obraza vsakič, ko nama je zazvonil telefon. 

Tarasov prvi šolski dan

Ko prideš do take točke, pokličeš babi in babi ne bo rekla ne, ampak bo najbrž prišla pomagat že tisti dan, za nekaj dni odklopila službo in dom ter se posvetila svojemu najstarejšemu vnuku. In med njima so vezi že stkane - ko pride na obisk babi Romana ali pridemo mi k njej na obisk, Tarasa ne zanima nič drugega. Zelo dobro ve, da si bo babi vedno vzela čas zanj, da ga bo poslušala in mu tu pa tam dala potuho. Prepričan sem, da se tudi med Vito in babi Sonjo tovrstne vezi že pletejo in da bo septembra, ko bo treba v vrtec (Vita) oz. domov (babi) obema zelo hudo. Potuho sem omenil? 

Seveda, tudi to so babice - nam kot mame niso prizanašale, kot mi ne prizanašamo našim otrokom, a vsi smo imeli babice, ki so nas razvajale in nam dajale potuho. Čeprav kot starši to težje priznamo, ampak včasih je preprosto potrebno zamižati na (vsaj) eno oko.    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2011.

Besedo ima očka: Kaj se zgodi, če se odveže popek?

Bila je ena tistih kolumn, ki se je napisala sama od sebe. Pa hkrati ena tistih, ki sem jo največkrat popravil in prilagodil, saj sem v tistem prvem zamahu napisal preveč. Preveč imen, preveč podrobnosti in nisem hotel nikogar prizadet. 

Ampak šlo je za občudovanje staršev, ki sta se znašla pred najtežjo preizkušnjo slehernega starša - odločati sta morali o življenju in smrti svojega prvorojenca. Nekaj, kar ne bi smel izkusiti noben starš. Nikoli! Ves čas, vsi prihodki in prihranki, vse sta podredila skrbi za sina. Zdravniki so jima večkrat med vrsticami namignili, da ga nima smisla ohranjati pri življenju, saj ne bo dolgo ... a sta se borila in upala, boril se je vrstnik moje Vite in takorekoč njen prvi prijatelj ... 

In ko je zatajila uradna medicina (ki je zatajila že na začetku!), sta se starša obrnila k alternativnim metodam. V takih trenutkih poskusiš vse, vsaka minimalna izboljšava je silen utrinek v črnini, a žal le utrinek ... 

Po treh letih neusmiljenega boja, ko je bilo družini prihranjenega bore malo, je včeraj življenje malega fanta ugasnilo. V boga (kakršnegakoli) nisem nikoli verjel ... in ne, staršem ne bo lažje - izgubili so otroka. Nikoli več jim ne bo lahko. 

KAJ SE ZGODI, ČE SE ODVEŽE POPEK IN SE RAZTRESEJO VSE ZVEZDE Z NEBA?

Kaj pa mu je zdaj, kakšne blodnje pa so to, se boste vprašali? Taras me je nedolgo nazaj vprašal, ali je mogoče, da se človeku odveže popek in kaj se potem zgodi. Pa sem se spomnil na svojega dolgoletnega prijatelja Klemna, ki mu je to svojčas predstavljalo največjo skrb - kaj se zgodi? Ali skozi popek iz nas odteče življenje? Tako, kot sem pred poldrugim desetletjem tolažil Klemna, da se to pač ne more zgoditi, sem enako potolažil tudi Tarasa. Veliko težje vprašanje, ki sem ga iz Tarasovih ust že slišal je, zakaj zvezde nikoli ne padejo z neba … no, vesolje pa je tema, o kateri se da debatirati in na katero vseh odgovorov nimajo niti znanstveniki. Momljal sem nekaj o gravitaciji, pa utrinkih in na koncu pošteno priznal, da ne vem. Ne, nisem mu rekel, da so na nebo privezane, ker je to laž!

In zakaj tak naslov? Ste kdaj premišljevali, če ima morda tudi naše osončje svoj popek in kaj bi se zgodilo, če bi se odvezal ta popek? Bi nas vse posrkala neustavljiva moč črne luknje ali bi se na nas usule zvezde z neba? Vesolje je krivično, kar vprašajte dinozavre, če kje kakšnega srečate. Starši (in sveži zaljubljenci) radi trdimo, da imamo nekoga tako radi, da smo pripravljeni zanj/-o umreti. A govoriti je lahko! Ponavadi nismo nikoli postavljeni pred to preizkušnjo, da bi morali za nekoga umreti ali da bi morali nekoga ubiti (joj, kako krut je ta izraz!) in tako dokazati svojo ljubezen. In prav je tako! Noben starš ne bi smel pokopati svojega otroka in mislim, da nihče od nas ne bi smel biti postavljen v vlogo, da odločaš o otrokovem življenju. V zadnjih mesecih smo brali veliko pretresljivih zgodb - ugrabljeni, skriti in “žrtvovani” otroci. Starši otroke izkoriščajo kot talce, jih zlorabijo kot “orožje” v boju proti nekdaj ljubljeni osebi in prevečkrat iz lastne nemoči kaznujejo (v najslabšem primeru ubijejo) sad svojega telesa. Zakaj? Zakaj tolikšna sebičnost in zmotno prepričanje, da lahko v obdobju lastne nemoči lahko odločamo o otrokovem življenju? Seveda ne iz ljubezni do otroka, temveč ponavadi iz sovraštva ali jeze do samega sebe, partnerja ali pač življenja samega. Sodi in kaznuj sebe!

Kako krivično je lahko vesolje, svet in življenje, iz dneva v dan spoznava družinska prijateljica. Prvega sina je povila mesec dni pred Vito in z njim uživala kot uživa vsaka mati s svojim prvorojencem in nasploh otrokom. Užitek ju je bilo gledati z Vito, kako sta šla vzporedno v razvoju - radovedno sta dvigovala glavici in z velikimi očmi požirala svet okoli njiju, se začela plaziti in raziskovati, tipati in okušati … In potem se je lani na neki točki ustavilo - brez opozorila, brez napovedi. Fantič je imel sicer že prej nekaj težav, ki pa jih imajo mnogi dojenčki, a to kar se dogaja z njim v zadnjih mesecih, je preprosto neopisljivo. Pri letu in pol ima manj kot deset kilogramov, ne more samostojno jesti niti piti, sedeti ali se plaziti, ne govori in celo spi zelo težko. Nekoč živahni fantič, ki je s kot lešnik velikimi očmi srkal raznolikost sveta, zdaj nemočno vegetira. V zadnjih tednih so se sicer začeli kazati drobci napredka, ki obetajo, da bo z njim nekega dne vse v redu, ampak ti dnevi so najbrž še zelo daleč. Nihče ne ve, nihče si ne upa napovedati. Težko je opisati, kako hudo je to za njegova starša, sorodnike in prijatelje, ki si tako zelo želimo pomagati, pa ne moremo. Za starša je bolezen prišla še toliko bolj nepričakovano, saj sta se vzporedno z razvojem bolezni, za katero si konec lanskega leta ni nihče predstavljal, da se bo razvila v nekaj tako okrutnega, veselila drugega dojenčka. Deklica je pred kratkim prišla na svet, a morda ne bo nikoli vedela, kako je, če imaš starejšega brata, ki ti poje pesmice, te boža, poljublja, prime za roko in odpelje na sprehod, te nerodno hrani in te uči vseh nedolžnih traparij.

Kaj se je zgodilo, zakaj se je vesolje tako grdo maščevalo? Odgovora na to vprašanje ne poznajo zdravniki, specialisti, alternativni zdravilci in seveda ga ne poznam niti jaz. Možnih razlag je najbrž tisoč in žal se mi zdi, da naši zdravniki prevečkrat igrajo televizijski lik dr. Housea in razvijajo teorije, preizkušajo, se motijo, pa spet poskušajo in tako v nedogled. Igrajo se z življenjem! Tujim, seveda. Starša opazujeta - sprva nemo in zaupljiva, z vsako naslednjo napačno potezo je zaupanja vse manj, kriki pa so vse glasnejši. Starš si in svojega otroka ljubiš bolj kot karkoli na svetu. In če je Nick Cave rekel, da nekoga najbolj ljubiš takrat, ko si ga pripravljen ubiti … Najbrž ni bil daleč od resnice!

Prijateljica je bila že nekajkrat na skrajnem robu obupa. Ali je vredno živeti? Ali se je vredno boriti? Za otroka, za katerega je celo zdravnik namignil, da drugega rojstnega dne najbrž ne bo dočakal. Življenje = životarjenje. Smrt = odrešitev? Kaj bi storili vi? Pomislite kot starši! Ne bi, kajne? Jaz tudi ne, pa čeprav mi moja racionalna plat daje vedeti, da bi bilo tisto drugo (morda) najboljše. Najboljše za koga in zakaj? V življenju se je najlažje predati, ampak če bi bilo temu tako, bi najbrž še vedno hodili po vseh štirih in živeli v votlinah. Starši smo borci in za otroke smo pripravljeni stresti zvezde z neba, tega ne storimo. Borimo se do zadnjega atoma moči, borimo se še naprej in če ne bo šlo drugače, bomo tudi umrli med trudom, da bomo pomagali našim otrokom. Ne želite pa si, da bi morali kdaj odločati o življenju in smrti lastnega otroka. Jaz bi rajši videl, da se mi takoj zdaj odveže popek!

Otroci in večjezičnost

Rek “več znaš, več veljaš” že mnogo let velja še za kako resničnega, pri čemer mnogi to razumejo kot potreba po širokem znanju različnih veščin, ne pa tudi po čim širšem znanju določene veščine. Mehanik lahko poleg avtov popravlja še motorje in menja gume, kirurg pa je težko še pediater in zobozdravnik. A ker časi niso rožnati in se vedno več ljudi ozira za delom v tujini, postaja (spet) vse pomembnejše znanje tujih jezikov. Več jih znaš, več veljaš. Z nabiranjem znanja pa je potrebno že pri najmlajših in v prav posebni, takorekoč naravni prednosti so tisti otroci, ki prihajajo iz večjezičnih družin.

Večjezičnost nekoč in danes

V letih, odkar se je Slovenija osamosvojila in počasi padajo meje, se je dojemanje večjezičnosti močno spremenilo. Nekdaj so bile večjezične družine, kjer se je poleg slovenščine doma govorilo še srbsko ali hrvaško in tudi makedonsko. Tudi v šoli smo se otroci najprej učili srbohrvaščine in šele kasneje angleščine. Tako kot zdaj se je na počitnice hodilo predvsem na Hrvaško in sporazumevanje je teklo brez večjih težav. Dandanes se mi velikokrat zgodi, da imam največ težav s sporazumevanjem v Sloveniji - zastrašujoče je, kako vse manj ljudi govori slovensko in predvsem, kako imajo otroci vse več težav s komunikacijo že v vrtcu in kasneje tudi v šoli.

Visok davek 21. stoletja (berite: kriza, ki ljudi prisili v iskanje priložnosti drugje) in po drugi strani tudi neomejene možnosti komuniciranja so poskrbele, da je v Sloveniji vedno več ljudi iz Albanije, Kosova, Romunije, afriških držav, Indije, Tajske, sovjetskih držav, … Ljubljanske ulice postajajo pravi večjezični konglomerati, enako pa velja tudi za družine.

Naravno učenje tujega jezika že od maminega trebuha dalje

Otroci iz večjezičnih družin so seveda pri osvajanju znanja tujega jezika v veliki prednosti. Pouk se začne že v maternici, kjer seveda slišijo oba jezika - tako skozi pogovor, kot tudi skozi pesmice in pravljice. Izobraževanje in srkanje znanja se seveda nadaljuje tudi kasneje - znanstveno je dokazano, da so otroci najbolj vodljivi in učljivi v prvih šestih letih življenja, ko jih lahko naučimo takorekoč vsega.

Otroci tako govorijo slovensko z enim staršem in z drugim staršem njegov/njen materin jezik. In tako kot se otrok uči tujega jezika s pomočjo tujegovorečega starša, se hkrati ta isti starš uči slovenskega jezika. Prav neverjetno pa je opazovati, s kakšno lahkoto se otroci učijo, govorijo in kasneje tudi berejo ter v trenutku preklapljajo med jeziki. Zdaj slovenščina, naslednji hip je to lahko ruščina, francoščina, nizozemščina, slovaščina, nemščina, angleščina, …

Pri vsem tem je seveda pomembno, da otroci (in tudi starši) obvladajo tudi jezik države, v kateri živijo, starši pa so tako pogosto tudi pred dilemo, kater jezik naj bo glavni doma. Dilema je toliko večja, če gre za družino, kjer oba starša prihajata iz druge države in imata tudi sama težave pri govorjenju jezika države, v kateri živijo. Takrat se potem največkrat doma uporablja materni jezik, imajo pa otroci pogosto težave pri medvrstniški komunikaciji.   

Kako otroka učiti tujega jezika?

Otroci so v svoji naravi zelo radovedni in v kolikor bo v njihovi okolici nekdo govoril tuj jezik, jh bo zanimalo več. Veliko bo odnesel že tako, da se bo z otrokom, ki tuj jezik obvlada, družil in igral. Na ta način bo spoznal besede in izraze za igrače, stvari, predmete in pojme, ki jih vsak dan opaža. Za naslednje korake nam je seveda lahko v pomoč internet, televizija, ki v zadnjih letih ponuja pester nabor programov (tudi otroških) v različnih “svetovnih” jezikih, literatura (pri starših otroka si recimo sposodimo kakšno dobro znano pravljico v tujem jeziku) in nenazadnje jezikovni tečaji. Te tečaje pogosto vodijo kar starši (ali pa njihovi znanci) otroka, s katerimi delamo prve korake in tu gre za (mlajšim) otrokom prilagojene tečaje, ki potekajo predvsem skozi igro in s pomočjo katerih se otroci “utapljajo” v čudovitih globinah tujega jezika.

Veliko bo pomagalo, če bomo plašnice odvrgli tudi starši in se z njimi učili tudi mi ter jim za nameček odprli še vrata v tujo kulturo, jih poučili o navadah, prehrani, ljudski glasbi in plesu, saj bodo otroci na ta način spoznali ne le jezik, temveč državo in kulturo.  

Večjezična prihodnost

Mnoge starše še vedno čudi ideja ministrstva, da bi v prvi triletki osnovne šole ukinili učenje prvega tujega jezika, a po drugi strani mnoge šole (in tudi vrtci) že ponujajo začetne tečaje učenja nemščine, španščine, nekateri celo arabščine in kitajščine.

Pri teh bolj kompleksnih jezikih poleg govorjenja in razumevanja je treba v obzir vzeti še branje in poznavanje specifičnih črk. Otrokom, ki kakšen tuj jezik že znajo, bo zagotovo veliko lažje učenje še kakšnega (ali več) tujih jezikov in v najboljšem primeru lahko tak otrok že do konca osnovne šole govori in razume tri tuje jezike.

Učenje tujega jezika je za otroka lahko naraven proces komunikacije z enim od staršev, v prvih letih je zagotovo igra in kasneje postane celostno izobraževanje, ki pogosto ne vključuje le učenja jezika. In čeprav jezikovni tečaji, k obiskovanju katerih je otrok lahko primoran v kasnejših letih; lahko zelo dragi in časovno obvezujoči, je znanje vsakega tujega jezika imentina naložba v otrokovo prihodnost.

Mnenje strokovnjaka (odgovarja Sandra Sešek Brajko, direktorica dvojezičnega vrtca Moje sanje)

Prednosti in slabosti zgodnjega učenja tujih jezikov?

Zgodnje učenje tujih jezikov je nedvomno prednost, saj dvojezična vzgoja lahko otroku ponudi bogato, stimulativno okolje. Ključna v tem pogledu so predvsem predšolska leta, v katerih otrok sočasno osvaja dva jezika, seveda s tempom, prilagojenem njegovemu razvoju. V zgodnjem otroštvu otroci vsrkavajo spodbude iz okolja brez posebnega napora, skozi vsakdan, druženje, igro. Ko se otroci zavedajo, da obstaja več kot ena beseda za vsako stvar, ter razločijo tudi različne pomenske odtenke, se njihov um raztegne v nove dimenzije. To daje otrokom večjo možgansko prožnost in ustvarjalnost, saj jim ponudi dve okni skozi kateri gledajo na svet.

Ko govorimo o strokovnem, pravilno vodenem in celostnem pristopu k učenju tujih jezikov, slabosti zgodnjega učenja jezikov pravzaprav lahko izključimo. Slednjim se izognemo tako, da otroku postavimo jasna pravila, da učenje tujega jezika ne predstavimo kot »prisilo« ter da s preudarno kombinacijo učnega programa ustvarimo okolje, v katerem otrok uživa, se zabava, raziskuje, krati pa se uči stvari, ki mu koristijo.

Kako se lotiti učenja tujih jezikov z otrokom, če ga sami ne znamo?

Učimo se skupaj z otrokom. Če je učenje jezika prilagojeno razumevanju otroka, naj nas ne bo strah prevzeti vloge »učenca« in nadgraditi svojega znanja. Starost pri učenju jezika ni nobena ovira, čeprav je učenje v zgodnjih letih veliko bolj intuitivno in zahteva manj miselnega »napora«. Otroka veliko sprašujmo, spodbujajmo in tudi pohvalimo.

Kdaj priporočate začetek učenja tujega jezika (v primeru enojezične družine) in na kakšen način?

Pri učenju tujih jezikov bi lahko rekli – čim prej, tem bolje. Učenje jezika v predšolski dobi je samo en vidik razvoja malčkov. Otroka je potrebno obravnavati kot celoto. Iz izkušenj na podlagi večletnega z dela z vrtčevskimi otroci, lahko rečemo, da pri učenju tujega jezika dosegamo najboljše rezultate, če istočasno spodbujamo otrokov fizični, čustveni, inteligenčni, družbeni in socialni razvoj.

Ali je za otroka lažje, da se uči “sorodnih” jezikov ali da se preprosto loti jezika, ki ga zanima?

Otroci so zelo odprti. Zanima jih praktično vse, če jim novo znanje in proces učenja le uspemo prikazati kot nekaj zabavnega, zanimivega. Otroci v zgodnjih, predšolskih letih, kar vsrkavajo spodbude iz okolja – kar velja za učenje jezikov, kot tudi vse ostale veščine, ki jim lahko koristijo kasneje v življenju. Prav zato v našem vrtcu ne dajemo poudarka le dvojezični vzgoji, temveč tudi vsem ostalim vidikom, ki so pomembni za celostni razvoj otroka – od športa, glasbe, izražanja, odnosa do narave itd.

Prvič objavljeno v reviji Lepa & zdrava, novembra 2013

Besedo ima očka: Šola ni šala!

Zunanjemu opazovalcu se zdi, da je naš osnovnošolski sistem zabetonirana trdnjava, v kateri se nikoli nič ne zgodi in premakne, sploh, odkar so (nes)pametno uveli devetletko. Ampak - stvari v naših osnovnih šolah SE spreminjajo in to iz leta v leto.

Taras vsak dan bolj suvereno bere

Večina staršev je še vedno mnenja, da gredo otroci prekmalu v prvi razred in da jim na ta način krademo že tako kratko otroštvo. Največkrat so to tisti starši, ki bi porodniški dopust raztegnili na leto in pol (obenem se čudijo nezadovoljnim delodajalcem) in dajo otroka v vrtec čim kasneje (prej ga zavijajo v vato, da zelo hitro pobere vse mogoče bolezni), potem kažejo s prstom na nesposobne vzgojiteljice, ki ne znajo vzgajati njihovih otrok (vzgoja je še vedno “obveznost” staršev!), potem kakšno leto zavlačujejo še z vpisom v prvi razred … Pa prvi razred ni bistveno drugačen od recimo zadnjega leta v vrtcu, kjer se otroci že učijo tujega jezika, gredo kar dvakrat na petdnevno letovanje, skozi celo leto razporejene različne športne aktivnosti (rolanje, drsanje, …) in morajo nenazadnje pokazati neko raven splošnega znanja in razgledanosti.

In v tem pogledu je morda zadnje leto vrtca celo zahtevnejše od prvega razreda devetletke. Ne, ne šalim se. Res je sicer, da otroci pametno in postopoma osvajajo različna znanja in se naučijo tudi razmišljanja s svojo glavo, trejo miselne orehe in ko ob koncu šolskega leta prejmeš spričevalo z opisnimi ocenami, ti je jasno, česa se je tvoj prvošolec naučil in kje njegovo znanje morda škripa.

Potem pride poletje in manjši razpad sistema. Vsaj pri nas je bilo tako, saj Tarasa preprosto nisva želela pretirano obremenjevat z vajami pisanja, računanja in branja. Res je tudi, da je bil med počitnicami doma malo časa, obenem smo se trudili tiste dni preživeti skupaj, kar se da aktivno.

Od velikih preko malih tiskanih in vse do pisanih črk

In tu je september, drugi razred, konec meseca tudi prvi roditeljski sestanek in kopica sprememb in novosti. Zgodilo se je čez poletje … na teden še dve uri slovenskega jezika več - s pet na sedem. Letos ne bodo osvojili le malih tiskanih, temveč tudi male pisane in velike pisane črke. Pisanja po nareku bo vedno več, izboljšati bo treba raven branja, velik poudarek bo tudi na govornih vajah. Pri matematiki se bodo učili števil do 100, seštevanje in odštevanje, ne bodo pa še delili in množili (predvidevam, da bo to naslednje leto “udarilo” letošnje prvošolce), večji poudarek bo na razumevanju delov celote in tudi na geometriji. Tudi spoznavanje okolja postaja kompleksnejše in zahtevnejše - elementi geografije, zemljepisa, razumevanje koledarja, ure, … Najbolj trapast poseg Ministrstva za šolstvo je preimenovanje predmetov glasbena in likovna vzgoja v glasbena in likovna umetnost, pri čemer je profitiral predvsem tiskar, ki je moral natisniti nove dnevnike in redovalnice. Eh, pa na vsakem koraku govorijo o varčevanju! Bi pa z izgovorom varčevanja otrokom ukinili učenje prvega tujega jezika v prvi triletki???

Glede na lansko leto je velika sprememba tudi ta, da gredo otroci lahko sami v šolo in domov (starši moramo o tem seveda govoriti z učiteljico in predhodno o tem dobro razmisliti) že z dopolnjenim sedmim letom. Lani so govorili, da morajo imeti otroci do tretjega razreda spremstvo odrasle osebe (ali bratov/sester, starejših od 12 let). In ja, naslednje leto (torej v tretjem razredu) Taras ob koncu šolskega leta in seveda tudi vmes, ne bo več dobival opisnih ocen, temveč tiste klasične, številčne. Do letošnjega poletja je veljajo, da bodo opisne ocene ostale do vključno tretjega razreda. Kaj se dogaja?

Podpiram in spodbujam samostojnost! Nekajkrat sem se že obregnil ob to “ujčkanje” in kako so se stvari spremenili v zadnjih nekaj letih. Res se je spremenilo vse, ampak ne razumem, zakaj do teh sprememb prihaja čez noč in tako, da starši nismo nanje opozorjeni vnaprej.

Te zadnje spremembe bodo šok seveda predvsem za tiste starše, ki so imeli lani prvošolčke na osnovnih šolah, kjer predšolske metode potegnejo v prvi razred. Ne, naša šola (na srečo) ne sodi med njih in veliko znancev je bilo presenečenih, ko smo se pogovarjali o razlikah med dvema (skoraj) sosednjima osnovnima šolama. Strogost učiteljev pri opravljanju domačih nalog, konkretnejše opisne ocene, redno preverjanje znanja, želja (in skoraj zahteva) učiteljev, da z otroci delamo tudi doma, …

In prepričan sem, da je pri nas “šok” manjši in da imajo otroci pri prehodu v višje, zahtevnejše razrede manj težav. Seveda pa se mora iz kalupa, v katerega je bila zaprta, osvoboditi tudi (moja) generacija, torej starši otrok, rojenih v letih 2006 in mlajših. Učiti se bomo morali z otroci, jih učiti, se prilagajati, biti pripravljeni na nenehne spremembe (v zadnjem hipu) in biti njihovi vodiči skozi vse bolj resen šolski svet. Seveda pa me zanima - in ne, nočem slišati stavka “Pa veš, kje je še to?!”; kakšna bo šola, ko bo vanjo čez tri leta vstopila Vita in čez pet let Adam.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2013

Kako slavni si želijo biti otroci

Otroci si želijo slave? Otroci nimajo pojma, kaj slava sploh je. Še velika večina nas odraslih o tem nima pojma. Otrokom slave in prepoznavnosti želimo predvsem starši, velika večina zaradi lastnih nedoživetih sanj ali, ker se nam zdi, da je pač super biti slaven. Ampak, kako visoka je cena slave?

Velika večina znanih Slovencev vam bo v en glas zatrjevala, da oni niso niti slavni, kaj šele zvezde in da je Slovenija za kaj takega čisto premajhna. Najbrž imajo kar prav, čeprav sem skoraj prepričan, da se Damjan Murko pa le ne bi strinjal z njimi. Zato pač že od trenutka, ko sta z ženo slutila, da sta v veselem pričakovanju, prodaja in trži svojega otroka. Včasih se mi zdi, da znani Slovenci in Slovenke kar tekmujejo v nenavadnosti imen - si sploh predstavljate, kaj bo, če se Kanenas, Tiar, Lejs Taj, Aria, Šanaja, Princesa in še drugi; čez kakšno desetletje zberejo in posnamejo skupno skladbo?! Ampak, prav tako kot nekateri znani kar ponujajo (ekskluzivne) fotografije svoje otroka medijem, mnogi drugi svoje otroke veliko bolj čuvajo pred mediji, so do njih zaščitniški in nekako je jasno, da ti otroci najbrž ne bodo šli po stopinjah svojih staršev in se bodo sveta znanih in slavnih najbrž na široko izognili. Saj imamo tudi v Sloveniji nekaj primerov, ko vseeno vemo, da otrokom znanih staršev ni bilo ravno z rožicami postlano in da so se morali še toliko bolj dokazovati … Ula Furlan, Ana Dežman, Ana Dolinar in drugi.

Ampak pojdimo od znanih k neznanim, k povsem običajnim državljanom. Nemalo jih je, ki novico o nosečnosti razširijo kar prek kakšnega od (ali vseh) družabnih omrežij. presenetijo tako svoje prijatelje kot celo starše, da o kakšnih sodelavcih in šefih sploh ne govorimo. In potem se naslednjih nekaj mesecev zadeva nadaljuje - objavljanje časovnic, fotografij rastočega trebuščka, vključevanje na različne forume in obveščanje vseh o vsem. Pa pride veliki dan, tj. porod in zgolj čakamo lahko prvi “stream” prenosa poroda s strani kakšnega tehnološko navdušenega očka ali pa objavo fotografij, ki so - bodimo pošteno; največkrat zelo negledljive, predvsem pa zelo osebne. In konec koncev ni nihče od nas v porodnišnici in porodni sobi zato, da bi medtem, ko najdražja rojeva; fotografiral, snemal, čivkal in zbiral všečke. Ne, tam smo zato, da bi prisostvovali največjemu čudežu, kar ga bomo v življenju videli.

In tako se začne … najprej zaokroži MMS, ponavadi med družino, najožje prijatelje in morda tesne sodelavce. Sledi objava na Facebooku, zbiranje všečkov, všečkanje všečkov, prebiranje komentarjev ter občutek božanskega ponosa. Pogosto se istočasno zgodi še objava na Instagramu in minutno preverjanje, koliko “prijateljem” je bila všeč in kaj vse so zapisali, seveda pa ne gre niti mimo Twitterja in znova istega cikla zbiranja čestitk, pohval in komplimentov. Ni malo staršev, ki svojim otrokom ustvarijo kar profil na katerem od omrežij in tam razkazujejo otroke in se dičijo z njihovimi dosežki. Prvi nasmeh, prvi kakec in tako naprej do prvih besed (ki morajo biti seveda objavljene na YouTubeu in potem deljene naprej s širnim svetom), korakov in tako naprej in tako naprej.

Otrok postane zvezda! Ne? Kar pomislite na novice o nekaj milijonih (!!!) ogledov posameznih videov na YouTubeu, kjer starejšega brata mlajši Charlie ugrizne v prst, kako David razlaga o svojem obisku pri zobozdravniku, pa številnih smejočih dojenčkih (trganje papirja, kazanje prsta, igra golfa z wiijem, …), razlage otrok, ki imajo in nimajo radi svojih mamic, deklice, ki res sovraži fižol in vse do dojenčice, ki v plenici pleše ob videospotu Beyonce.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno morda to, da imajo starši čas druge obveščati o tem, kaj počne njihov otrok, zmanjka pa jim časa, da bi se z otrokom aktivno ukvarjali. Ampak najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da v trenutku, ko te fotografije in videe naložite na katerega od omrežij in ga delite z drugimi - niso več vaši. In ni težava, da ga vidijo lahko vaši prijatelji, prijatelji prijateljev, vsi in cel svet, ampak ... Dostop do njih imajo seveda podjetja, ki so lastniki spletnih strani … posledično imajo dostop njihovi poslovni partnerji, partnerji partnerjev in tako naprej.

In tako so prikupnost otrok “zavohali” tudi oglaševalci oz. podjetja - naj gre za avtomobilske reklame, šampone, plenice, plačilne kartice ali nenazadnje otroško prehrano.  

In enako kot za “odrasle” reklame, kjer igralce (največkrat naturščike) najamejo na podlagi avdicij in “castingov”, je pri otrocih enako. Torej, otroka je treba prijavit, seveda izbirajo otroke določene starosti (npr. 3-5 let), včasih samo določen spol in lahko se zgodi, da gredo v podrobnosti - npr. modre oči in svetle lase. Prideš tja, kjer otroka vpišejo v bazo podatkov in potem te pošljejo naprej do prostora, kjer potekajo preizkusi. Tam najprej naredijo nekaj fotografij, potem pa z otrokom poklepetajo - mu zastavijo nekaj vprašanj, da vidijo, kako je vodljiv pred kamero in kako izgleda na posnetku. Zahvalijo se za sodelovanje in sledi čakanje na telefonski klic … mnogi starši svoje otroke že vidijo kot velike zvezde TV reklam, morda prodajnih katalogov in čez nekaj let bodo bodisi missice, mistri ali pa vsaj odlični igralci. Saj se spomnite začetka članka o neuresničenih sanjah staršev? Ker, nadvse zanimivo je, ko so na avdicijah prisotni tudi starši, ki so otroka že doma naučili vsega potrebnega in najbrž stokrat ponovili “vaje”, potem so pa silno razočarani, ker otrok molči in sramežljivo zre v kamero. V resnici si pred kamero želijo zablesteti starši. Želijo si, da bi opazili NJIH!

In seveda čez nekaj let pridemo do nadgradnje vsega tega - avdicij za različne pevske šove, nadaljevanke, filme, … samo želim si, da pri nas ne bo prišlo do česa podobnega kot je moč spremljati na enem od TV kanalov, kjer male deklice tekmujejo za naziv najlepše, torej miss nečesa. Priznam, da mi je skrajno izprijeno, ko vidim male deklice s tono ličil, skrbno urejenimi pričeskami, tiarami, pregrešno dragimi oblekami, njihova ušesa, vratovi in zapestja se šibijo pod težo nakita, v visokih petah in kako naučeno odgovarjajo na vprašanja. Pa saj so vendar otroci! Poleg njih pa jim v podporo stojijo njihove dve ali tri desetletja starejše kopije - mame. Ne, otroštva jim ne ukrade vrtec ali pa osnovna šola - neodgovorni starši jim ga.

In seveda, nič ne rečem, mnogim otrokom je uspelo - postali so zvezde, še kot otroci. Pomislite na dvojčici Olsen iz serije Polna hiša, pa na Drew Barrymore, ki je zaslovela v filmu E.T. vesoljček, Haleyja Joela Osmenta iz Daj naprej!, seveda Macaulyja Caulkina iz Sam doma, nenazadnje Leonarda DiCapria (Košarkarjev dnevnik), Jodie Foster (Taksist), Natalie Portman (Leon), Kirsten Dunst (Intervju z vampirjem), Millo Jovovich (Vrnitev v Modro laguno), številne pevke, … in mimogrede si osvežite spomin z novicami o bankrotih, sporih s starši zaradi denarja, neplačanih davkov, odvisnosti in neskončnih ter seveda neuspešnih zdravljenj, v mnogih primerih uničenih karier in - življenj. “Saj res, on je tisti iz tistega filma … kako lušten je bil?! No, pa ga poglej zdaj, razvalina … pa komaj 25 jih ima!”

In vrnimo se še enkrat k družabnim omrežjem, kjer morajo starši svoje otroke - bodoče zvezde, potisniti v ospredje, jih predstaviti kot popolne in druge prepričati, da zanje glasujejo. Nekje v ozadju pa neusmiljeno melje okrutno marketinško kolesje … vsaka prikupna fotografija vaših otrok je lahko odlično oglaševalsko orodje, ki ga bogata podjetja brez težav zlorabijo v svoj prid. In zloraba je tukaj povsem neprimerna beseda, saj ste z vsem tem strinjali, ko ste pri pogojih uporabe brezskrbno odkljukali “Strinjam se” in ko ste veselo objavljali fotografije, ki so hranile vaš ego. Seveda po drugi strani podjetja na drugi strani zelo dobro vedo, kdo ste, kaj ste in predvsem, kaj vam je všeč in vas brez napake bombadirajo z oglasnimi pasicami. In potem se vaše fotografije z dopusta začnejo pojavljati v oglasih za vitko postavo, na straneh za osamljene, vaš otrok se s prvo zaužito žlico kašice smeji z oglasa za eko bio prehrano mednarodne korporacije, vaša družina pa vabi na popoln oddih v kraj, ki ga poznate zgolj iz oglasov. Saj ste se vendarle strinjali z vsem in tudi slavni ste si želeli postati, kajne?

Otroci si - verjemite, slave ne želijo. In odlično bi bilo, če jim je ne bi želeli niti starši. Če mi ne verjamete, pa preberite Desino Blazno resno slavni, pa vam bo jasno, zakaj je v Sloveniji še toliko težje biti slaven. In hkrati normalen.

Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav., Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije

Vse več ljudi tudi v Sloveniji uporablja različna socialna omrežja in s svojimi “prijatelji” ter sledilci delijo vse o svojem zasebnem življenju - ne le misli, ampak tudi fotografije in videe. Kaj je tisto, kar bi morali vedeti, pa nas prevečkrat ne zanima, ko odkljukamo Strinjam se pri Pogojih uporabe?

“Treba se je znebiti naivnosti – spletna omrežja niso tu le zato, da mi lažje komuniciramo, se predstavljamo svetu, se pohvalimo z zadnjega potovanja ali pa svetu pokažemo naše bližnje in otroke. To so predvsem komercialne organizacije, večina deluje na borzi in njihov namen je prvenstveno rast in zaslužek. Splošni pogoji uporabe so zato običajno v korist omrežja in nimajo prevelikega posluha za zasebnost in pravice uporabnikov. Običajno tako ob potrditvi splošnih pogojev damo soglasje, da naše fotografije, misli, zapise, aktivnosti omrežje uporablja za komercialne namene, za to, da izdela naš profil in ga ponudi oglaševalcem, ki nam lahko nato prikazujejo samo tiste oglase, za katere menijo, da  nas zanimajo. Običajno nas splošni pogoji ne zaščitijo pred zlorabami – če neko zlorabi naše podatke, ustvari lažen profil, se bomo morali znajti sami in z omejenimi orodji, ki jih omrežje ponuja, skušali preprečiti nadaljnjo škodo. Zato vedno svarim – vedno preberite drobni tisk, v tem primeru pogoje uporabe. Ker so ti zelo zapleteni pa je še boljši nasvet preventiva – ne bodimo naivni in ne objavljajmo vsega na spletu.”

Zlorabe, ki to pravzaprav niso, se dogajajo. Kako pogoste so pri nas oz. koliko primerov ste že obravnavali ter kakšen je odziv teh mega korporacij (npr. Facebook, Twitter, Instagram, YouTube, …)?

“Informacijski pooblaščenec prejme tedensko več zaprosil za pomoč pri zlorabah in težavah s spletnimi omrežji, je pa žal zelo omejen pri posredovanju pri zlorabah, večina se jih namreč zgodi med posamezniki. Če npr. Facebook kot korporacija krši varstvo osebnih podatkov svojih uporabnikov, lahko posredujemo in tako zadevo odstopimo v reševanje irskim kolegom (Facebook je ustanovljen na Irskem). V večini primerov pa gre za zlorabe, kjer en uporabnik zlorabi podatke drugega. Tu pa le redko lahko posredujemo, saj imajo pooblastila organi pregona, uporabnik pa ima tudi možnosti zasebne tožbe. Vemo pa, da so postopki pred sodiščem daljši in bolj komplicirani in uporabniki imajo pogosto velike težave, ko pride do zlorab.”

Zadnje čase se veliko govori o nadzoru vseh in vsega, kar delamo in počnemo na svetovnem spletu. Po drugi strani še vedno prihaja do zlorab s strani velikanov. Kako se zaščititi pred vsem tem in kaj bi vi svetovali staršem, ki svoje otroke pogosto nevedoč takole na pladnju ponujajo pravzaprav vsem.

“Pri Pooblaščencu vedno poudarjamo – česar ne objaviš, ne more biti uporabljeno ali zlorabljeno v nasprotju s tvojimi nameni. Posebej to poudarjamo, ko izobražujemo otroke, starše in učitelje. Opažamo, da so tako odrasli kot tudi otroci in mladostniki precej brezskrbni pri objavljanju svojih fotografij, tudi pri objavljanju fotografij lastnih otrok. Vso vsebino, ki jo uporabniki objavijo na omrežju, po eni strani lahko vedno uporabi omrežje za svoje namene (uporaba omrežja je le na videz brezplačna – plačamo jo uporabniki s svojimi podatki), po drugi strani pa se tako izpostavljamo mogočim zlorabam in neprijetnostim, ki nas bodo lahko srečale v realnem svetu. Zato je najboljši nasvet previdnost pri objavi informacij in fotografij in zavedanje, da vse fotografije ne sodijo javno na splet, še posebej fotografije otrok – z objavo jim delamo medvedjo uslugo. Ko bodo polnoletni in se bodo namenili poiskati prvo službo, bo na spletu praktično prosto dostopna vsa njihove zgodovina – mislite, da delodajalec ne preveri najprej, kaj o nekomu obstaja na spletu? Kaj če je tam mogoče najti prav vsako podrobnost o nekom? Mu bo ta nekdo vedno všeč kot bodoči zaposleni? Kdo ve! Pametneje je kako stvar zadržati zasebno, še posebej, če lahko vpliva na bodočo usodo nekoga drugega, vašega otroka.”

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, oktobra 2013.