Besedo ima očka: Ne maram te

Iz Tarasovih ust zadnje čase kar pogosto prihajajo stavki kot so “Ne maram te!”, “Nikoli mi nič ne dovolita, čisto nič me nimata rada!” in čeprav največkrat prekaljeno starševsko le zamahneva z roko, saj veva, da iz njega govori predvsem jeza, te vseeno malo zaskrbi …

Otroci so v svojih čustvih zelo intenzivni, v izražanju neposredni in ne okolišijo - enako čustveno izrazijo strinjanje in nasprotovanje, dobro in slabo voljo, ljubezen in sovraštvo. Dobro, morda je sovraštvo zanje premočna beseda … Starši smo seveda neomajni v svojem izražanju tudi izkazovanju ljubezni, pa čeprav to pogosto storimo v za otroka najbolj neprimernem trenutku. Seveda starši tudi vzgajamo in vsaj pri nas je del ljubezni tudi strogost. Otroku želiš najboljše, ker ga imaš najrajši. A kaj, ko je otroku tako težko dopovedati, da mu nečesa ne dovoliš ali mu nekaj prepoveduješ zato, ker TI veš, da bo ZANJ to boljše. Vsi smo poslušali te iste fraze iz ust naših staršev, nihče jih ni razumel, nihče jih ni jemal posebej resno - dokler nismo odrasli in nenadoma ugotovili, da so imeli starši pravzaprav prav. Samo do tja vsaj nas še čaka zelo zelo zelo dolga pot. In naporna. Polna očitkov, kako ga (kmalu bom govoril v dvojini in množini) nimava rada.

In pridejo trenutki, ko otrok zboli in pol noči sediš pri njem, ga božaš, tolažiš, meriš vročino, nosiš sirup, vodo, čaj, … z vročega čela mu umikaš od potu vlažne lase in mu želiš krepčilnega in spokojnega spanca, zraven premišljuješ …

Koliko noči si takole prebedel ob postelji in šel zjutraj kljub vsemu (torej kljub le kakšni uri nemirnega spanca) v službo in tam ves dan premišljeval, če bo vse v redu? Kolikokrat si se 15 minut pred zaprtjem vsega mogočega odpeljal v lekarno ali pa sredi noči v dežurno lekarno po kakšen sirup, ki je pomagal ublažiti težave? Kolikokrat se je zgodilo, da si v skrbeh zaradi (pre)visoke vročine pograbil otroka in ga peljal na urgenco?

Zgodilo se je, da si zgodaj zjutraj pošiljal raztresene SMS-e šefici ali direktorju, da te ne bo v službo, ker je otrok zbolel in da je prejšnjič ostala doma žena, tokrat boš pa ti in boš seveda poskrbel, da bo vse delo opravljeno. In si imel potem slabo vest, ker si večino časa preživel za računalnikom in opravljal ne najbolj nujne zadeve, namesto, da bi se posvetil bolnemu otroku.

Očital si sam sebi, ker si reveža s preobčutljivo kožo peljal na sprehod po hladnem vetru in potem jokal z njim v bolnišnici, kjer je pristal zaradi hudega vnetja. Nisi vedel, kako bi mu pomagal po zoprni operaciji mandljev in žrelnice kot da ga tolažiš in miriš in si želiš, da bi šle bolečine kar nate.

Bile so poškodbe in bili so obiski urgence tudi zaradi hudo nenavadnih zadev, kot sta recimo požrtje prstana ali padec bobnov na nožni prst … bili so odhodi sredi službenih sestankov, ko si prejel klic iz vrtca, da otrok bruha, ima vročino … pa posledično neverjetne dirke, kjer si se trudil priti kar se da hitro od točke A do točke B … bila so usklajevanja in odpovedovanja, da bi ustregel otroku, bil prisoten na predstavah in tekmovanjih …bile so noči, ko te je prebudil krik in si našel otroka v morju bruhanja in je bilo treba vse očistiti in ohraniti mirno kri ...

In bilo je veliko dni, večerov in noči, ko si si očital, kako grozen starš si. Preveč strog, ne razumeš otroka in postajaš vse tisto, kar nočeš biti. Grozen oče! Oče, ki pač zahteva preveč in premalo da. Ne mine večer, ko si ne bi očital, da bi lahko (skoraj) vse storil drugače, boljše - z manj slabe volje in kričanja, žuganja in groženj.

Ampak nikoli, prav nikoli si ne morem očitati, da svojih otrok nimam rad … da jih nimam najrajši na svetu. Želim si le, da bodo to nekega dne vedeli tudi Taras, Vita in Adam.    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, januarja 2014.

Zakaj oprosti včasih ni dovolj?

Starševstvo je več kot služba - dolžnost, obveznost in poslanstvo. In nisem še spoznal starša, ki ne bi ves čas dvomil vase in v svoje vzgojne metode in ki ne bi iz leta v leto strahoma opazoval, v kaj in koga odrašča njegov otrok. Starši delamo napake, otroci delajo napake, a se jih prvi največkrat zavedamo in jih skušamo popraviti, drugi pa v napakah in pogosto kaznih vidijo predvsem krivico.

Preprostost besed

Starši se trudimo zelo zgodaj otroke naučiti besed, kot je “hvala”, “prosim”, “oprosti” in se seveda trudimo, da bi jim bili ob tem zgled. A, če otrok še razume pomen besed “prosim” in “hvala”, je pomen besede “oprosti” mnogo kompleksnejši. Otrok ve, da mora to besedo močnega pomena izreči, kadar stori kaj narobe, kadar koga prizadene … in hkrati misli, da je z opravičilom že popravil vse grehe. Takorekoč klasičen je tisti vzgojni primer, ko otrok s kladivom razbije v bombažno servieto zavit porcelanast krožnik in se mu nato opraviči … krožnik je še vedno razbit. Tudi kadar otroku nekdo stori krivico, mu “oprosti” ne pomaga kar takoj.

Avtoriteta

Dandanes se največ govori o permisivni in represivni vzgoji, oba vzgojna vidika imata seveda pozitivne in negativne plati, a pri obeh bi moralo obstajati zavedanje pomembnosti avtoritete. Ljudem je dano, da se avtoriteti upirajo in tako se otroci zelo kmalu začnejo upirati svojim staršem (Kar pomislite, kdaj ste prvič slišali resen in odločen Ne iz malčkovih ust?!) in seveda je cel proces vzgajanja kompromis med uveljavljanjem starševske ali otrokove volje. Dobesedno prvič, ko popustimo žalostnemu pogledu, joku, cepetanju, ihti in kričanju, smo dali otroku vedeti, da ima v rokah orožje, s katerim nas bo vedno premagal.

In prav zato je zelo pomembno, da otroku takoj jasno pokažemo, kdo postavlja pravila in kdo je “gospodar” v hiši. Starši smo vedno znova presenečeni, ko v vrtcu ali šoli slišimo, kako priden in ubogljiv je naš otrok … seveda smo starši v tistih trenutkih zelo ponosni in za trenutek se potolažimo, da smo se vzgoje vendarle lotili na pravilen način. A kaj, ko otrok v trenutku, ko stopi skozi domača vrata, pokaže, kdo je doma v resnici gospodar. Vzgojiteljice in učiteljice imajo avtoriteto - so stroge, načelne, odločne in ne popuščajo kar tako. Če bi popustile prvemu, bi morale popustiti vsakemu.

 

Dejanje in posledica

Otrok se bo izrednega pomena besede “oprosti” začel zavedati v trenutku, ko bo razumel, da imajo dejanja posledice. Poškodbe, bolečine, uničene igrače, raztrgane knjige, užaljenost, prizadetost, lakota, osamljenost, … in besedica “oprosti” vsega tega ne odpravi! Zato je zelo pomembna medsebojna komunikacija - med nami in otrokom in tudi med nami ter vzgojitelji, učitelji. Drug drugega moramo podpirati in če otrok naredi napako v šoli, se moramo o tem pogovoriti tudi doma in mu razložiti morebitne posledice. Nikakor pa ne smemo takoj odkimati z glavo in glasno zatrjevati “Naš otrok pa že ne!”. Glede na čas, ki ga z otrokom preživimo mi ali vzgojitelji / učitelji, ga oni žal poznajo bolje do nas.

Naš čas ...

… je zelo pomemben in vedno ga je premalo. A vseeno bi se morali potruditi in čim več tega malo časa preživeti z našimi najmlajšimi. To je edini način, da otroka spoznavamo in poznamo ter da ga učimo tistega, kar znamo sami. Tako bomo znali otroku postavljati letvico znanja dovolj visoko, hkrati pa mu bomo znali tudi pomagati pri vsaki neuspešno preskočeni oviri.

In tako se nam, staršem, čez 10, 15. 20 ali več let ne bo treba opravičevati otroku, zakaj z njim nismo preživljali več časa in zakaj ga nismo naučili ničesar (koristnega) za življenje ...

Mnenje strokovnjaka: Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti

Zdi se, da danes temeljno težavo vzgoje predstavlja dejstvo, da se otroci vse preveč zavedajo pravic, ne pa tudi dolžnosti in da ne spoštujejo nobene avtoritete?

“Mislim, da je največja težava ta, da se pravice poudarjajo ločeno. Ker je to tako, dolžnosti nimajo nobene veljave, niso del istega, ampak enega drugega, odraslega življenja. Ko si otrok in najstnik, zgleda, da imaš samo pravice. Mnogi starši otrokom strežejo spredaj in zadaj, so njihovi sužnji ali vsaj služabniki – kdo bi jih spoštoval? Pogoje in meje pa postavljajo otroci sami, tudi kasneje, ko starši skušajo postati prijatelji svojim otrokom, da bi imeli vsaj nekaj vpliva nanje. Za nameček ni zgleda. Otroci ne spoštujejo staršev in uveljavljajo pravice, kar je  logična posledica. Otroci so prilagojeni in uspešni v tem, saj so bistri in motivirani. Odrasli smo pripravili okolje, v katerem otroški način tako dobro deluje. Dobro po merilih otrok, ni pa to dobro za otroke!”

Za starše je težavno tudi dojemanje, koliko njihov otrok zmore - avtomatično se jih podcenjuje, zavija v vato in zato imajo v najstniških letih vedno več resnih težav?

“Glede na to, da novi starši želijo svojim otrokom, da bi bili uspešni in srečni; se znajdejo v precepu. Ne zmorejo jih obremeniti, saj bi bili nesrečni, če jim ne uspe! Zato jim dajejo lažje naloge. A lažje naloge ne prinesejo zadovoljstva, zato jih otroci neradi opravljajo. Torej jih je treba motivirati. In da ne bi bili obremenjeni preveč, jih je najbolje vključiti v neko prostočasno, organizirano dejavnost. Če je tam otrok premalo uspešen, je kriv pač organizator – mar ne? Starši so razbremenjeni načrtovanja, vodenja in odgovornosti.

Otroci se navadijo, da je vse pripravljeno, samo aktivirajo se. Pripravljanja in pospravljanja ne spoznajo – to delajo odrasli. Ker doma ni nastavljeno vse, kar bi otrok »potreboval« za neko aktivnost, se posla sploh ne lotijo. Ker ni lepila, ne bodo strigli. Ne vedo (kot starši ne) da zadošča navadna bela moka v mlačni vodi za dovolj dobro lepilo …”

Kaj je za otroka slabše - da starši z njim ne preživljajo nič časa ali da časa ne preživljajo na kvaliteten način?

“Miselnost o kvalitetnem preživljanju časa z otrokom je uvožena. Je nadomestek in služi ugašanju slabe vesti staršev, ki se ne ukvarjajo z otroki. Če se z otrokom 4,6 minute kvalitetno valjate po suhi travi zunaj v naravi – kaj je za otroka drugače? Z njim ste, to je vse. Če bi se valjali eno uro, bi se navadil na vrtenje, dobil nove izkušnje, se za hip naslonil, da si orientira ravnotežne organe, da se pocrklja in izmenja izkušnje. Pokaže, kako nerodno je pustil roko pod telesom, ko se je kotalil in kje so hlače umazane – ali bo ta madež mogoče odstraniti? Utrujen se zvali na hrbet in potem začneta iskati in opisovati različne oblike, ki jih rišejo oblaki ali oddaljena polja, njive, naselje. Pogovor teče brez vodenja, oba sporočata, oba poslušata, nobeden ne »oglašuje« svojih idej. Starši ne o vzgoji in otroci ne o tem, kaj jim je nujno treba kupiti, kar že vsi imajo …Torej je edina možnost: ukvarjajte se z otroki, namesto, da iščete izgovore, zakaj za to nimate časa!”

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, decembra 2013.