Pred kratkim sem v intervjuju z znanim slovenskim podjetnikom prebral, da bo svojega sina ob vstopu v šolo “preselil” v lastno stanovanje - del družinske hiše sicer, a s samostojnim vhodom. Tako so njega starši naučili samostojnosti …
 |
| Taras v vodovem kotičku med taborjenjem |
Na nek način si zagotovo vsi starši želimo, da bi svoje otroke lahko iz družinskega gnezda poslali v lastne domove (no, ne pri šestih letih, seveda), a so pri veliki večini to le sanje. Že starši smo lahko neverjetno srečni in počaščeni, če živimo pod lastno streho. Zato se mi ta izjava zdi v prvi vrsti postavljanje v stilu “Poglejte, koliko denarja imam in kaj jaz lahko omogočim otroku!” in kot drugo dokaj zgrešen način osamosvajanja.
Namreč - mislim, da si ta šestletnik ne bo sam kuhal, pral, likal, si čistil stanovanje, se prebujal za v šolo in še kaj. Skratka, živel samostojno življenje. Tudi denarja za vse to ne bo zaslužil sam, ampak ga bo najbrž dobil. Od očka, seveda. Slednji bo najbrž poskrbel tudi za to, da bo imel sin v svojem stanovanju tudi svojo čistilko in še kakšno varuško, ki ga bo spremljala na poti v šolo in domov.
Ena od bistvenih razlik med časom zdaj in časom pred 20 in več leti, ko je bil gospod podjetnik osnovnošolec; je ta, da otroci do tretjega razreda ne smejo sami v šolo in domov. No, v šolo gredo načeloma lahko sami, ker tu ni nobene kontrole, ampak domov pa ne sme iti sam. Z vzgajanjem v samostojne osebe seveda že prej začnemo starši sami … recimo tako, da se znajo sami obleči in obuti, sedeti za mizo in sami jesti, se iti umiti in lepo zaspati. To so tisti prvi koraki, ki so vse prej kot enostavni. Podobno kot naučiti otroka sila preprostih besed “Da”, “Ne”, “Hvala”, “Prosim”, “Dober dan”, “Na svidenje”. Preprosto, a se mi vse bolj zdi, da se morajo teh istih besed naučiti tudi mnogi starši.
In tako se zgodi, da prideš v šolo (vrtec, trgovino, na igrišče, ...), kjer so vse glave sklonjene, pričakajo te mrki pogledi. Starši preobuvajo in preoblačijo šest, sedem in več let stare otroke, jim nosijo torbe in jih spremljajo vse do vrat v razred. Hodiš po pločniku in se ljudje, najmlajši pa sploh; ne znajo umaknit. Hodijo po trije vštric in se bodo rajši zaleteli vate, v voziček, ki ga potiskaš oz. v kogarkoli, ki jim pride na pot. Enako je pri vhodnih vratih, na stopniščih, avtobusih in še kje. In to so samostojne osebe, ki bodo čez toliko in toliko let vodile naša podjetja in nenazadnje državo. Res lepo so jih naučili starši, za katere se hitro lahko prepričaš, da so enako brez manir.
Namreč, otroci so ogledalo svojih staršev, mi pa smo svojim otrokom prvi in največji zgled. Torej, če otrok doma gleda očeta, ki ne naredi nič, še smeti ne odnese, najraje se zlekne pred televizor (ali zasede nedotakljiv položaj za računalnikom) s pivom v roki in preklaplja med programi, preklinja in se od vsega najraje pritožuje čez svojo službo. Mama je nekje med besnim kuhanjem, zlaganjem posode v en stroj in perila v drug stroj ter prošnjami, naj ji kdo vendar pomaga, da ima samo dve roki. Na neki točki ji postane vseeno, še sama se zlekne v kavč in se apatično zazre v TV zaslon …tam dela družbo odtujenemu možu in vsega naveličanim otrokom.
 |
| Osamljena Vita se super zaposli |
Priložnost imamo opazovati tudi mladeniča, v dvajsetih, za katerega bi človek domneval, da prekipeva od energije, moči in predvsem volje za delo. Ampak ne - dobi službo, dela kakšen teden in se mu ne da več. Včasih zato, ker je delo fizično “težko”, včasih, ker je treba delati tudi popoldan in / ali ponoči in včasih, ker plačilo zamuja dan ali dva. In ne, njegovi starši niso nesramno bogati in ga ne morejo finančno podpirat. Ima neverjetno srečo, da službo dobi takorekoč takoj, ko se ene naveliča - gre na razgovor in spet dela. V dobrem letu je zamenjal slab ducat služb! Mislim sicer, da bo na neki točki zmanjkalo podjetij, kjer še ni bil in nekoč se bo iztekel tudi študentski status in iskanje zaposlitve ne bo tako preprosto. Še težje pa bo službo obdržati. Za nekoga takega, ki mu ni nikoli nič prav, je še najboljša rešitev, da postane sam svoj šef, ampak pri takem pristopu med strankami ne bo najbolj priljubljen. Zelo rad se prepira in je prepričan v svoj prav, a se ima obenem zelo v čislih in je prepričan, da on sploh ni problematičen. Vsi drugi so! In kakšen mož in morda oče bo čez nekaj let in kaj se bodo od njega naučili otroci?
Pomembno je, da otroke najprej naučimo samostojnosti skozi pomoč doma - pospravljanje za seboj, zlaganje in pospravljanje posode, čiščenje sobe in pospravljanje igrač, zlaganje perila in še se najde teh drobnih opravil. Otroku, ki to počne pri šestih, bo povsem samoumevno, da bo to isto počel tudi čez 5, 10 in več let. In kasneje, v drugi polovici osnovne šole, jih je treba začeti učiti finančne samostojnosti in resnega prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Mislim, da traja kakšnih petnajst let, odkar otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, zanemarjajo pa svoje dolžnosti oz. obveznosti. A eno brez drugega ne gre. In zakaj bi otroke kar zalagali z denarjem, ki smo ga MI zaslužili z delom? Naj tudi otrok zasluži žepnino, naj si začne stvari kupovati sam (začenši z oblačili in obutvijo) in plačevati svoje položnice (za recimo mobilni telefon) ter druge “razvade”. Tako bodo vsako stvar veliko bolj cenili, predvsem pa se bodo naučili spoštovati delo. Spoštovanja pa, (nikoli zadovoljni) generaciji rojeni okoli leta 1990 in mlajšim; manjka.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, avgusta 2013
