V luči Pokala Konfederacij tokrat o ... nogometu

Pokal Konfederacij se bo v nedeljo zaključil – najprej bo odigrana tekma za tretje mesto med Urugvajem in Italijo, potem še finale med Brazilijo in Španijo. Težko je govoriti o favoritih – Urugvajci bodo izpraznjeni in najbrž brez pravega motiva, Italija je našla svojo igro in imela proti Španiji nekaj smole, Španci so bili v polfinalu zelo neprepričljivi, Brazilci pa … no, če nič drugega so domačini.

In čeprav je jasno, da Pokal Konfederacij leto dni pred svetovnim prvenstvom ni pokazatelj, na katerega bi se bilo vredno zanašati, poleg tega številnih močnih ekip ni, mnoge pa so igralsko okrnjene, je nekaj stvari vseeno jasnih.

Španija, če želi obraniti naslov svetovnih prvakov in dvema naslovoma evropskih dodati še to, mora spremeniti veliko. Igra, s katero so dominirali, ni več dovolj. Barcelonin koncept igre brez Messija ni uspešen in ko se jim zoperstavi ekipa, ki zna in si upa igrati proti njim (kot recimo Italija), v večini primerov sploh ne vedo, kam bi z žogo. Za pričakovati je, da se bo večina igralcev, ki nosi glavne breme, po svetovnem prvenstvu poslovila od reprezentance, a glede na uspehe mladih igralcev, se Špancem ni treba bati. Manjka jim napadalec, ki bi bil sposoben odločiti tekmo in vidi se, da gre za kombinacijo igralcev Barcelone in Real Madrida, ki se poznajo do obisti, vsak »tujec« pa je v igri izgubljen. Morda, ampak res morda se utegne Španiji ponoviti zgodba Francije iz Južne Koreje, kjer so se po doma osvojenem naslovu prvakov poslovili že po skupinskem delu.

Italija bo nevarna. Menjava generacij je bolj ali manj končana, v igri (vsaj turnirski) jim sicer manjka stalnosti, Pirlo doživlja drugo pomlad, vprašanje pa je, kako bo njega in tudi Buffona izžela klubska sezona. Na vsakem turnirju so nevarni in tako bo zagotovo tudi naslednje leto v Braziliji.

Urugvaj je na zadnjem svetovnem prvenstvu prijetno presenetil, a so bili nosilci igre vseeno malenkost mlajši in bolj sveži. Na Pokalu Konfederacij jim manjka naboja, a če ekipa znova najde staro čarovnijo, so lahko usodni za prav vsakega.

Brazilija bo zelo odvisna od svoje nove številke 10, čudežnega Neymarja. Igralca, ki zna preigravati, včasih podajati in seveda zadeti. Čeprav se mu prevečkrat zgodi, da po Cimerotićevo proti golu sploh pogleda ne, tako je zatopljen v preigravanje. A za Brazilijo je prevelika odvisnost od Neymarja slaba, saj se bojim, da je pred njim učenja in preizkušanja polna sezona v Barceloni.

Neymar in Messi se sliši kot popolna nogometna kombinacija, a le na papirju. Tako kot sanjska Realova Zidane – Figo – Beckham – Raul – Ronaldo. Na igrišču pa je le ena žoga. In če si Neymar obupno želi žoge, da bi se z njo poigraval, je Messi vajen iti z žogo proti golu ali pa žogo dobiti in zadeti. No, od Neymarja jih veliko ne bo dobil. Ali vodstvo Barcelone ve kaj več? Ali bo naslednja Messijeva poškodba usodna, ali je mali Argentinec na robu izgorelosti po sezonah silnih uspehov? Ali je Neymar tisti igralec, okoli katerega se bo gradila nova Barcelona?

Barcelona je zadnja leta tako neverjetno uspešna, ker okostje ekipe sestavljajo igralci (in celo trenerji) iz njene mladinske šole, ki poznajo način igre in razmišljanja. Zvezdniki in odlični posamezniki, ki so v preteklih letih nosili Barcelonin dres, a so se od njega dokaj hitro poslovili, niso prihajali iz slovite La masie. Eto'o, Ibrahimović, Villa, … Neymar? Prav mogoče je, da je Barcelona želela Neymarja zgolj »ukrasti« drugim klubom in ga kupiti, preden mu zraste cena. Ter ga seveda čez sezono ali dve prodati naprej. In čeprav gre za odličnega igralca, ga bo v skromni Barceloni tako kot Ibrahimovića »tepel« temperament, ga v Evropi čakajo tudi neizprosni obrambni igralci, s katerimi se ne bo poigraval kot v Braziliji.        

A Pokal Konfederacij seveda niso le te štiri reprezentance … za vsaj dve vemo, da bosta močno mešali štrene. Argentina z Messijem si bo tako težko pričakovan naslov svetovnih prvakov želela osvojiti na brazilskih tleh, a bo pot vse prej kot preprosta. Argentinska reprezentanca nima igre – kopica odličnih posameznikov ne sestavlja ekipe, vsak igra po svoje in zase. In ker je jasno, kdo je tisti, ki predstavlja jeziček na tehtnici, bo treba igro podrediti njemu. In če bodo ostali k temu prispevali svoj delež, bodo zagotovo zelo blizu velikega uspeha. Druga močna ekipa je seveda Nemčija – v Ligi prvakov so pometli s konkurenco, reprezentanca je odlično uravnotežena z izkušenimi (a ne starimi!) in prebijajočimi se igralci, ki imajo za seboj vrsto pomembnih tekem na najvišjem nivoju.  

Italija in Nemčija ter najbrž Španija, Brazilija, Argentina in Urugvaj ter kdo še? Nizozemska, podobno kot Argentina; išče identiteto, Francija ni uspela z menjavo generacij, Portugalski ne uspe nadgraditi uspehov mlajših kategorij in Anglija … no, v ta čudež najbrž ne verjamejo več niti Angleži. Glede na to, da so kvalifikacije še v teku, je nehvaležno napovedovat, tako da se omembi ex-jugoslovanskih reprezentanc namerno izogibam, pa tudi sicer sem mnenja, da jim v Braziliji ne bo uspelo nič posebnega. Enako velja za afriške reprezentance, ki so največkrat odvisne od enega odličnega posameznika, njihovi igri pa manjka discipline in stalnosti, Avstralija, Japonska, ZDA in Mehika lahko v najboljšem primeru računajo na preboj v četrtfinale …

Leto dni pred svetovnim prvenstvom je seveda nehvaležna kakršnakoli napoved, saj je pred nami še ena naporna klubska sezona, mnogi nosilci so v tistih zoprnih letih, ko jih lahko poškodba za več mesecev oddalji od igre … zato sem mnenja, da bodo v (in na) vrhu tisti, ki premorejo dovolj svežine in izkušenj za tovrstna tekmovanja, uspehov lačni igralci pa se bodo od prvega do zadnjega podredili kolektivu.  

Besedo ima očka: od empatije do apatije je včasih le korak

Sredi aprila je Tarasov razred nepričakovano šokirala tragična novica, saj je umrla ena od treh učiteljic. Podrobnosti nam še vedno niso znane, je pa učiteljica manjkala vse od konca oktobra … kako otroku razložiti smrt in kako reagirati.

Taras lani septembra, prvi šolski dan

Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro … na šoli smo opazili črno zastavo, sklepali, da je nekdo umrl in potem na poti domov sicer slišali, da je umrla učiteljica. Sprva nisva s Heleno niti kaj veliko razmišljala, da bi to lahko bila prav Tarasova učiteljica, čeprav je bila odsotna že zelo dolgo časa in ni nihče vedel povedati, kdaj se vrne. Heleni se je čudno zdelo, ko je Taras zvečer pred spanjem začel govoriti o smrti - da ljudje umiramo, da umiramo zaradi bolezni, pa čeprav imamo v našem telesu male vojačke, ki nam pomagajo se boriti proti boleznim, kaj se zgodi z nami, ko umremo …Več, kot očitno je bilo, da so se v šoli pogovarjali o tem in nekaj klikov je žal potrdilo, da črna zastava res visi zaradi Tarasove učiteljice.

Ta ista učiteljica je bila tista, ki je poskrbela za Tarasov prvi (in zaenkrat edini) vpis oz. opomin v šolsko beležko, saj je na nek deževen dan ni ubogal in upošteval njenih navodil ter domov prišel povsem moker. No, v sposojeni trenirki, z mokrimi nogavicami in lužami v škornjih! Učiteljica je sicer z njimi preživljala predvsem tiste ure po končanem pouku, ko je bil čas za domače naloge, ustvarjanje (kjer jih je odlično spodbujala in vodila) in druženje. Bila je umirjena, topla in prijetna oseba, vsaj kolikor smo jo lahko spoznali v slabih treh mesecih.

Odločila sva se - ker je bilo očitno, da so se v šoli o tem pogovarjali bolj površinsko; da Tarasu zadevo predstaviva kot je, pa čeprav je pogovor o smrti za šestletnika lahko precej konfuzen. V naši družini smo se s smrtjo v družini že spopadali, a za otroka je to še vedno nekaj težko razumljivega in neotipljivega. A Tarasu so zadeve nekako jasne, da ljudje ponavadi umrejo, ko so stari in se težko borijo z boleznimi, potem jih pa pokopljemo in se jih spominjamo tudi tako, da gremo na grob prižgat svečko. Preprosto, brez olepšav ali prikrivanj. Tako pač je.

Med starši je seveda završalo, saj nismo imeli vseh informacij (spraševati pa tudi nismo želeli), a smo se vseeno odločili, da bi bilo za učiteljičino družino lepo pripraviti vsaj sveče, otroci pa naj bi narisali risbice v spomin. Ena od mamic se je angažirala, kupila sveče in vse skupaj primerno aranžirala in vsak starš bi moral plačati 1 (z besedo: en) evro. Kaj dobimo za en evro oziroma česa ne, je vsem jasno. Zbrali smo 14 evrov, kar pomeni, da polovica staršev ni zmogla (berite: hotela) prispevati enega evra. Najbolj iz trte izvit razlog mi je bil, da je bila učiteljica z njimi le slabe tri mesece. In če bi se njihovemu otroku zgodilo kaj strašnega po slabih treh mesecih in bi ostali starši rekli, da ne bodo prispevali enega evra, češ, saj so bili skupaj samo slabe tri mesece?!

A moram to zgodbo o empatiji oz. apatiji nekaterih predstaviti s še enega zornega kota. Na prvem roditeljskem sestanku smo starši izmenjali elektronske naslove in mobilne številke, da se lahko obveščamo. Po svoje razumem nekaterih, ki niso želeli zaupati svoje številke mobilnega telefona, nikakor pa ne razumem tistih (in ni jih malo!), ki niso želeli povedati niti svojega elektronskega naslova. Živimo v 21. stoletju in žal je elektronska pošta postala zelo preprosto in takorekoč na vsakem koraku dosegljivo komunikacijsko sredstvo. Torej si to lahko razlagam tako, da nekateri ne želijo biti vključeni v izmenjavo mnenj in informacij o tem, kaj se z njihovim otrokom dogaja v šoli. Morda ti sploh ne vedo, da je učiteljica umrla in ne vedo, da se starši pogovarjamo o zaključnem srečanju ter idejah, kaj kupiti učiteljicama ob zaključku šolskega leta? Ne morda, najbrž. In najbrž bodo oni tisti, ki si bodo ob kakršnihkoli težavah v razredu (letos ali v prihodnjih osmih letih) najprej zatiskali oči, potem trdili, da nič ne vedo in da seveda njihov otrok že ni tak.

Namesto empatije svoje otroke učijo apatije. V teh časih, ko se vsaka druga družina spopada z revščino, ko vsakodnevno poslušamo žalostne in tragične zgodbe iz ust zasmehovanih in poniževanih otrok? Si mar res želijo, da bi njihovi otroci s polnimi usti hrane, v designerskih oblačilih igrali igrice na najnovejših tabličnih računalnikih in mobilnih telefonih ter brezskrbno spremljali propadanje njihovih vrstnikov in družbe nasplošno? Sram jih bodi!

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2013.

Nov slovenski film Izhod

Včeraj sem imel priložnost obiskati premiero novega slovenskega filma Izhod, pod katerega se je podpisal režiser Dejan Babosek in neodvisna (to pomeni, da so sredstva za film pridobivali sami, kar je pri nas in v teh časih seveda vse prej kot enostavno) hiša Influenz Pictures.

Film je opisan kot »sodobna satirična akcijsko komična drama« in vsi vemo, a preveč vsega ni nujno dobro. Zgodba na kratko – dva mlada para, obremenjena z današnjim duhom nestanovitnosti, ima vsega dovolj in išče svoj izhod. Priložnost jim ponudi bratranec enega od glavnih akterjev in jih povabi k sebi na tropski otok, a ko se junaki odločijo za usodni korak, ugotovijo, da njihovega denarja v banki ni. Slaba investicija. Se zgodi. Smola. Seveda zveni znano! Odločijo se za maščevanje oz. želijo svoj denar nazaj, zato se po tehtanju in cincanju odločijo banko oropati. Tu bom z opisom vsebine prenehal, seveda pa si oglejte napovednik filma, ki bo razodel še kaj.

Že po ogledu napovednika vam bo jasno, da so želeli ustvarjalci vedno zahtevnemu slovenskemu občinstvu ponuditi nekaj drugačnega, posebnega, odličnega in v določeni meri jim je tudi uspelo. A vseeno ima film po mojem mnenju kar nekaj lukenj.

Prva je razmeroma trhla zgodba. Štirje mladi, seveda vsak s svojimi sanjami, ki so postale bridka resničnost in imajo dovolj vsega. V službah najbolj resni in odgovorni niso, še vedno pa si lahko privoščijo drage izhode, popivanje in drogiranje. Na nek žalostna slika današnje »mladine«, ki bi pravice, ne zaveda pa se dolžnosti. Glavnemu junaku so starši pustili bajen znesek denarja (do katerega so prišli z ekonomsko spretnostjo), ki ga naivno vloži v obetaven projekt in seveda na koncu ostane brez vsega. Tudi sam sem sicer mnenja, da bi pri nas najhujši zločin (recimo spektakularen rop, atentat ali kaj podobnega) izvedel nekdo neznan – pač človek z ulice; a vseeno to ni tako preprosto. Hej, gremo oropat banko. Pa gremo kar tisto ta glavno, nasproti parlamenta. Kaj potrebujemo? Nekaj orožja, nekaj načrtov, avto za pobeg, v dobri formi moramo biti in to je v bistvu to. Ne gre tako preprosto, sploh pa, če se tega lotijo štirje nadebudneži.

Druga, že kar standardna težava slovenskega filma so dialogi. Ti so, ali napisani in govorjeni v tako slovnično pravilni slovenščini, da boli glava ali pa je sleng tako pretiran, da ni nikomur nič jasno. V Izhodu velja slednje. Pa pustimo način govorjenja … dialog preprosto ne teče, ni spontanosti, naravnosti, vse je pretirano, naučeno. Čudne praznine, premori … In to ni težava zgolj filmov, ampak tudi naših serij.   

Izbor igralcev, khm khm … dobro, glavni igralec Aljoša Kovačič premore tisto nekaj, tudi, ko se pojavi v prostoru in ne zgolj na platnu. Njemu verjameš. Daleč najboljši je vsekakor Ludvik Bagari v tipični vlogi zdolgočasenega in zapitega policijskega inšpektorja, o kvalitetah Dragana Bjelogrlića ravno tako ne gre dvomiti, Jernej Kuntner ima morda kar preveč obrobno stransko vlogo. Potem so tu Simon Pribac, Katarina Jurkovič, Gea Erjavec, ki … Pribac in Erjavčeva sta sicer prepričljiva v banki, kjer dobro prikažeta živčnost in napetost, Jurkovičeva pa … recimo, da ima druge atribute, a niso igralski. Seveda ne smemo mimo naše zvezde – Yurija Bradaca. Vsakič, ko se je pojavil na platnu in odprl usta, se je po dvorani razlegel smeh.  Zasluženo. Če bi podeljevali zlate maline, imamo glavnega favorita. No, sta pa Bradac in Bagari odlična kot tisti standardni filmski policijski par – naveličan in utrujen ter mlad in zagnan, a seveda ne moreta sobivati niti trenutka, saj gresta drug drugemu pošteno na k…c. V stranskih vlogah se recimo pojavijo še Salome (kot ljubica pomembnega politika), pa Eva Breznikar in Alma Brdžanovič kot novinarki (ki jima v roko ne bi dal mikrofona in ju poslal pred kamere!).

Nikjer nisem zasledil podatka, koliko časa se je film snemal, a sem opazil še dve podrobnosti. Prizor, v katerem fanta in dekleti vlečejo kokain skozi tisoč tolarski bankovec , kasneje v casinoju stavo plača s stotimi evri in na strehi dan po tem mačka blažijo s pijačo Smile, za katero mislim, da je že nekaj časa ni v prodaji.

Zanimivo mi je, da ustvarjalci (glede na neodvisno nrav nastajanja projekta) niso izkoristili takorekoč neomejenih možnost sponzorskega "product placementa" - računalniki, telefoni, casionoji, avtomobili, pijača, ... poleg ponesrečenega Smileja je opaziti edino napitek Sexes (ki ga promovira Nina Pušlar), pa naš nov dnevni časopis Svet24 in pogojno Konzorcij Mladinske knjige. 

Še beseda ali dve o režiserju, Dejanu Baboseku … velika večina ga najbrž pozna kot režiserja videospotov in tudi sam sem ga spoznal, ko je režiral zanimiv videospot Spezzacuori Tinkare Kovač in spomnim se komentarja Mitje Okorna, ki mi je tedaj rekel, da vse lepo in prav, fina zgodba, fotografija, ampak zadeva nima dinamike, ni MTV-jevska, kadri so prepočasni … bilo je to tik preden je v Slovenijo prišel regionalni MTV in so vsi želeli ugajati ter delati MTV-jevske spote … No, Dejan je od takrat do danes posnel še veliko spotov, se razvijal in želja posneti film je očitno obstajala in tlela in mislim, da je edino pravilno, da je storil ta drzen korak, saj film odstopa od filmov uveljavljenih izvajalcev.

In zakaj sem uvodoma napisal, da je ustvarjalcem v določeni meri uspelo narediti drugačen in zanimiv film, potem sem pa nadaljnje štiri odstavke kritiziral? No, da boljše pustim za konec. Film Izhod (kljub pomanjkljivostim in objektivnim opažanjem ter pripombam!) je dokaz, da se v Sloveniji da in zmore. Kot je to dokazal pred leti Mitja Okorn s Tu in tam in se še vedno trudi dokazati s Članom. Žal je podpora naše države kreativnosti in želji ter volji mladih res podobna stanju, kot je prikazan v filmu. Skratka, ni je. Izmolzli te bodo, pobrali vsi voljo do življenja, kaj šele do ustvarjanja in če želiš kaj spremeniti in narediti, moraš stvari vzeti v svoje roke. In zato kapo dol ustvarjalcem, da so šli v ta rizičen projekt in ga izpeljali kot je treba. In čeprav kritiziram kvartet mladih in vidno neizkušenih igralcev, so jim dali priložnost in morda bo ta film zanje odskočna deska … v filmu je bolj ali manj uporabljena le slovenska glasba (od Leeloojamais, Anike Horvat, Trkaja, Zlatkota, do LastDayHere, Noctiferie, BitchBoysov, Elvis Jackson ipd.) …

Skratka, lahko bi napisal še marsikaj, a bi se že preveč navezal na samo vsebino in razplet filma, tega pa nočem. Napisal pa bom sledeče … prav tako kot nas slovenske komercialne radijske postaje posiljujejo s tujimi uspešnicami (samo zato, ker so tuje in so v ZDA, Angliji ali Nemčiji hiti), pa čeprav imajo na voljo dovolj kvalitetne slovenske glasbe, imamo tudi v kinih več kot preveč negledljivega hollywoodskega »pofla«, ki si ne zasluži ogleda.

Izhod si zasluži priložnost in naj mu bo to (pa tudi napisano) vzpodbuda, da bodo ustvarjali še naprej in da bo že naslednji izdelek še boljši. Samo pomislite na razliko med Tu pa tam ter Pisma Svetemu Nikolaju in ne bodite presenečeni, če bo tudi Dejan Babosek odšel iskat svojo priložnost v tujino. Bojim se, da je Slovenija zanj morda premajhna in predvsem preveč mačehovska.