Učenje in otrokov razvoj po metodi Montessori

V trenutku, ko v starševskem krogu izrečeš besedno zvezo “Montessori vzgojne metode” je podobno kot bi kopo sena vrgel vžigalico. V hipu nastane požar, nekje na sredini se začne premišljevanje, kako požar pogasiti, na koncu pa vsi ugotovijo, da je bil požig povsem nepotreben. Naš nasvet - v primeru požara imejte blizu odgovornega gasilca. Kajti, Montessori metode so v večini naših vrtcev in šol veliko bolj vkoreninjene kot si lahko predstavljate.

Kdo je bila Maria Montessori?

Leta 1870 rojena Italijanka je bila sploh prva italijanska zdravnica, ki je pri svojem delu veliko opazovala otroke in ugotovila, da vsak otrok pri razvoju svoje inteligence in osebnosti potrebuje spremstvo. Spremstvo so v prvi vrsti seveda starši, kasneje (in z vsakim letom bolj in bolj) pa se morajo v tej izredno pomembni vlogi dokazovati tudi vzgojitelji in pedagogi.

Starši se zavedamo, da so naši otroci kot gobe in da zelo silovito vsrkavajo vplive iz okolice, tako pozitivne kot seveda tudi negativne. Otroci se tako (žal) učijo in razvijajo, starši pa smo postavljeni v vlogo filtra in smerokaza. Vsako obdobje v otrokovem odraščanju je za starše prav poseben (psihološki) podvig in preizkus, a ker gre za mejnike, ki jih otrok na neki točki mora doseči, je zelo pomembno, da ima ob sebi nekoga, ki bo pokazal pravo smer in otroka usmeril. Žal je starševska nepozornost (in nepripravljenost) pogost vzrok, da otroci odraščajo v apatične osebke in motorične “debile”.

Otroku je treba prisluhniti, njegove želje obravnavati resno, si zanje vzeti čas in jim ta čas predvsem aktivno posvetiti. Včasih si nečesa želi otrok, drugič mi, a slej ali prej se bosta poti srečali in se prepleteno nadaljevali. Potrebno je vztrajati, pomagati, podpirati in sodelovati …

Spodbuda in priznanje ali kazen in nagrada?

Večni kamen spotike zagovornikov tradicionalne vzgoje pri Montessori metodi je, kako otroka “nagraditi”? Eno od izhodišč Montessori metode je, da grdega obnašanja ni in da je vse “le” faza razvoja. Zatorej se otroka za grdo obnašanje ne sme kaznovati, kot se ga tudi za lepo ne sme nagraditi. Otroci za pozitiven razvoj potrebujejo zgolj spodbudo in priznanje. Ali to pomeni, da moramo otrokom dovoliti kar vse? Oziroma, ali bo otrok pohvaljen ne glede to, kaj bo storil?!

Sam sem imel priložnost ta “dovolimo vse, da je le otrok srečen” pristop žal videti na lastne oči, a se mi vse bolj zdi, da ni povezan le z Montessori vzgojnimi metodami (ki so v določeni družini sicer uporabljane in spoštovane), ampak splošnim starševskim pristopom, torej ne smemo kar posploševati. Seveda tudi dobro vemo, da si tudi dva otroka nista enaka, vsak pa zna pokazati, kdaj je pripravljen storiti korak naprej in spoznati nekaj novega.

Skozi igro do znanja

Eno najpomembnejših načel Montessori vzgoje je seveda tudi to, da otroci nove veščine in znanja osvajajo nekoliko bolj igrivo in zabavno, torej se učijo skozi igro. Krepijo si čute, občutek za koordinacijo, širijo in bogatijo jezikovne zmožnosti in dobijo veselje do raziskovanja vedno novega.

Seveda pa je priporočljivo otroke z načeli in principi seznaniti čim prej, da si okrepi tudi gibalne sposobnosti, kako se sporazumevati z vrstniki, razvija umetniške sposobnosti in tudi s pomočjo domišljije spoznava svet okoli sebe.

Otroci seveda vse to počnejo, a jim pri tem starši lahko pomagamo in jih usmerimo na pravo pot.

Ustrezno okolje in material

A za uspešno vpeljavo in izvedbo Montessori metod ni pomembna samo filozofija, temveč tudi ustrezno opremljeno okolje in materiali, ki jih za to uporabljamo. Starši prostore opremljamo glede na občutek in potrebe, javni vrtci so zaradi prostorske stiske prepuščeni iznajdljivosti vzgojiteljic, opaziti pa je, da nekaj več pozornosti opremi in postavitvi prostorov posvečajo v prvi triletki devetletke in se trudijo pri otrocih spodbuditi željo po učenju, spoznavanju in razvoju. Ponekod so sicer prehodi preveč mehki in otroci se v tretjem razredu, kjer so po novem znova ocene; prestrašeni izgubijo. A to je spet bolj težava našega javnega šolstva, ki z vsakoletnimi spremembami skrbi za zmedenost med starši in otroci.

Posamezni elementi, ki se uporabljajo znotraj Montessori metode so zelo preprosti, povsem vsakdanji, seveda ponavljajoči in zdi se celo nepotrebni, a v kombinaciji z zahtevnejšimi in kompleksnejšimi pripomorejo k uravnoteženemu in učinkovitemu pristopu.

Veliko število elementov Montessori vzgoje se je že uspešno preneslo v klasične izobraževalne ustanove in so na nek način postali tradicionalni. Dajte jim priložnost, “oborožite” se z gradivom (Mladinska knjiga je izdala kar tri zelo koristne knjige - Otroške igre in Pokaži mi, kako se naredi strokovnjakinje na tem področju Maje Pitamic ter 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi Montessori)in pripomočki, saj metoda ponuja veliko uporabnega in koristnega, kar lahko uporabite v vašem lastnem procesu vzgoje.    

Mnenje strokovnjaka: Melita Kordeš Demšar, predsednica Združenja Montessori Slovenija

Ali bi za Montessori metode lahko rekli, da so bolj izobraževalne kot vzgojne?

»Končni cilj pedagogike, kakor jo je zastavila Maria Montessori, je mir na svetu. Če bomo imeli posameznike z zdravo samozavestjo (ki temelji na izkušnjah, ne na praznih pohvalah), bodo ti pripravljeni pristopiti k drugim, jih bodo spoštovali in z njimi sodelovali. Otroci so tisto upanje, da bo svet enkrat drugačen, bolj harmoničen kraj. Zato vidim pedagogiko montessori bolj vzgojno kot izobraževalno. Za izobraževalno me ne skrbi: poglejte koliko informacij je vsak dan dostopnih. Kakšen napredek dosega človeštvo na tehničnem področju. Kako pa je na moralnem? Maria Montessori je že pred 80 leti zapisala: »Ko bi človeštvo imelo toliko znanstvenih laboratorijev na vzgojnem področju kakor jih imamo na področju izdelave orožja!«. Položaj danes se je kvečjemu nagnil še bolj na stran tehnike kakor morale.«

Katere so največje prednosti Montessori metod napram “klasičnim” in “tradicionalnim”, ki pa se iz leta v leto bolj prepletajo z Montessori metodami.  

»Oddelki so mešani, saj je to temelj, da lahko govorimo o pedagogiki montessori, na ta način poteka medvrstniško učenje, razlike med otroci istega letnika, ki so naravne, niso tako očitne in otrok ne blokirajo pri učenju. Priprave niso za določen oddelek, ampak za vsakega otroka posebej, odrasli ne predava vsem otrokom hkrati, ampak posameznemu oz. v majhnih skupinah. Vloga učitelja je zelo drugačna: je v ozadju, je opazovalec, mentor, spodbujevalec, demonstrator. Z uporabo znanstvenega materiala se otrokom omogoči, da sami odkrijejo teoretične koncepte in morda najpomembneje - otroci sami dan za dnem izbirajo, kaj bodo v tistem dnevu delali, pa naj bo to v vrtcu ali šoli. Otroci se radi učijo – in to veselje do učenja se ohranja s prosto izbiro.«

Otroci, sploh v družinah z več sorojenci, imajo težave z ločevanjem med pravilnim in napačnim, tu je seveda še vpliv okolja, starši pa pogosto storijo napako in otroku dovolijo vse, da bi bil le srečen. Pa je to recept za otroško srečo?

»Mislim, da je otrokom v družinah z več sorojenci za kanček lažje, saj v varnem okolju spoznavajo, da so konflikti del raznolikosti življenja, in da se rešujejo. Včasih popusti eden, vsi se pa tudi kdaj motimo. Postaviti varno okolje za razvoj nujno vključuje, omejiti otroka in mu v ustvarjanju srečnega otroštva pripraviti priložnosti, ki oblikujejo osebo prihodnosti in temelje zadovoljnega življenja. Življenje je pa mozaik raznolikih izzivov, ki zahtevajo tudi vztrajnost, odpoved svojih trenutnim željam, empatijo do soljudi, altruizem. Če vzgajamo otroke, ki so odporni, jim bomo pomagali, da bodo v življenju bolj zadovoljni s seboj in bolj uspešni. Zato so pri nas pravila osrednjega pomena in odrasli ima tukaj ključno vlogo. Kot starš moraš samo vedeti, kaj hočeš in tam postaviš mejo.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, februarja 2014.

Besedo ima očka: otroci in delo

V našem stanovanju imamo grelnik vode, ki včasih prav nenavadno ječi - kot bi tiho stokal in jokal majhen otrok. Zaradi grelnika imam vedno našpičena ušesa, saj nisem povsem prepričan, ali iz sobe morda slišim Adamovo stokanje?! No, pred nekaj dnevi sem pomislil, da morda grelnik vsebuje "dušo” kakšnega otroka, ki ga nekje na Kitajskem sestavlja za drobiž …

Če je volja prava ...

Seveda se naši otroci ves čas pritožujejo in nikoli jim ni nič prav, ampak se sploh ne zavedajo, kako luštno jim je pravzaprav. Ne, ni jim treba opravljati težaških del in biti nekomu novodobni sužnji, da bi prispevali nekaj k skromnemu družinskemu proračunu … nihče jih ne sili v prostitucijo, ne novači za mafijska “kurirska” dela, … konec koncev so časi taki, da otroka še po riti ne smeš udarit, ne da bi ti on sam grozil s policijo in odvetnikom, kaj šele, da to kdo vidi ali sliši kdo drug.

Pa sem se oni dan pogovarjal z znanko, kako kaj otroci in sem malo potarnal, da me jezi, ker Tarasa ne moremo nikakor pripraviti do tega, da bi tudi sam opazil kakšno delo in se ga lotil brez tega, da ga s Heleno prosiva in prosiva in potem obupava ter postoriva rajši vse sama. “Ja, pa saj je še otrok!” je bil prvi odziv, “Pustita ga, naj uživa, že tako sta mu ukradla otroštvo, ko sta ga dala leto prej v šolo!” Aha, pa smo spet tam … Namesto vnovičnega pojasnjevanja, da mu v šoli ni hudega in da se ima prav lepo, da mu nisva ukradla nič otroštva, ampak sva mu kvečjem še bolj na stežaj odprla vrata, sem se izognil prepiru in se hitro poslovil.

Vita pridno pomaga pri peki

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako otroci sploh ne vedo več, kaj je delo. In ne delajo! Ne vejo, kaj sta odgovornost in kazen in zato pač počnejo, kar se jim zahoče. In spet smo starši tisti, ki moramo otrokom dovolj zgodaj vcepiti čut za red, odgovornost in predvsem zdrave delovne navade. Saj vsi poznamo tisto “kar se Janezek nauči, to Janez zna”?!  

Jaz osebno ne vidim nič slabega, če otrok v drugem razredu osnovne šole pomaga pri hišnih opravilih - seveda po najboljših močeh. Od njega nihče ne pričakuje, da bo šel štiri nadstropja visoko s polno košaro perila in ga obesil in tudi v klet ga ne bi poslal po plinsko jeklenko. Pomivalnega stroja pa ni tako težko izpraznit in posode, pribora in kozarcev pospraviti na svoje mesto? preložiti perilo iz pralnega v sušilni stroj? Pripraviti mizo za obed? Pobrisati prah, posesati - vsaj po otroški sobi? Odnesti in pospraviti svoja oblačila v omare? Vsakodnevno pospraviti igrače, da je po sobi mogoče vsaj hoditi?

Ampak ne, to je preveč … preveč je danes, preveč bo čez tri leta in še čez pet let otrok (tedaj mladostnik) tega ne bo hotel početi. No, pa znal tudi ne. Ampak po drugi strani je staršem popolnoma vseeno, če otrok tu pa tam popije kakšen požirek piva, je cel dan izpostavljen cigaretnemu dimu, se v avtu vozi na sprednjem sedežu ali nezavarovan … no, to so stvari, ki ne le ukradejo, ampak lahko tudi za vekomaj končajo otroštvo.

Tudi Taras si zna "umazati"
roke

Najbolj zanimivo je seveda spremljati vse tri … Adam je trenutno v zelo redoljubni fazi, ko stvari sicer razmeče, a jih potem tudi pospravi. In to tako temeljito, da se je treba pošteno potruditi, da kaj najdeš - recimo ščipalec za nohte med knjigami, v čevljih pa … ja, tam je veliko prostora za marsikaj! Vita se trudi in če je Taras ne potegne za sabo, bo ubogala in pomagala na prvo besedo. Prav v veselje ji je, ko lahko pokaže, kako velika je in v vsej vnemi je včasih tudi prehitra. A ji ne bom očital razbitega krožnika / skodelice / kozarca, če se iskreno trudi pomagati. In prav tak je bil tudi Taras! In potem je bilo z vsakim letom slabše, zdaj je v neki obupni prednajstniški fazi, ko se mu nič ne da in mu je vse dolgočasno. Seveda vse tisto, kar si ni izbral sam.

Najslabše pri vsem skupaj je pravzaprav to, da kot starš preprosto nimaš volje, da bi vztrajal, energije, da bi se prerekal in potrpljenja, da bi vse skupaj pustil in počakal, če bo koga kakorkoli ganilo, da živi med “smetmi”. Potem vse postoriš sam, si vsakič znova rečeš, da je zadnjič in da boš otroka že naučil reda, ampak … vse bolj se mi zdi, da smo s tem vzpostavljanjem reda že malce pozni in da starši postajamo “sužnji” svojih otrok. 

Starševstvo je zagotovo ena najzahtevnejših služb na svetu, žal pa se prevečkrat zgodi, da je tudi obupno plačana …prav nič nas ne obogati bolj kot srečen, zadovoljen otrok, ki odrašča v odgovorno in samostojno osebo.