Besedo ima očka: kaj izbrati?

Pred dnevi sem opazil prav zanimivo sliko - družinsko življenje 21. stoletja, ki ga tvori trikotnik. V enem kotu so srečni otroci, v drugem je urejen dom in v tretjem je zdrava pamet. Ampak starši lahko izberejo le dvoje. Kaj boste izbrali?

naša družina na Joštu

Kaj ali kdo so srečni otroci? Otroci, ki imajo pozornost in bližino staršev, ki si zanje vzamejo čas, se jim posvetijo, jim pomagajo, se z njimi pogovarjajo in večino prostega časa preživijo z njimi. Vsekakor so to tudi otroci, ki imajo streho nad glavo, oblačila in obutev ter kaj za pod zob. Otroci, ki iz takih ali drugačnih razlogov niso izločeni oz. izobčeni iz družbe. Da, to so tudi otroci, ki jim starši znajo reči ne, ki jih znajo kdaj okregati in niso njihovi služabniki. To so na kratko tisti otroci, ki nimajo niti najmanjšega pojma, kako čudovito jim je v življenju, dokler nečesa (ali nekoga) ne izgubijo. 

“Definicija” urejenega doma se seveda razlikuje - med drugim tudi od velikosti doma. Za večino, predvsem žensk, to pomeni pometene / posesane / pomite prostore, obrisan prah, pomito in pospravljeno posodo, oprano, zlikano in pospravljeno perilo, založeno shrambo, pospravljene police in omare in še kaj. Kdaj storiti vse to, če imaš rad doma pripravljeno hrano, če ima vsaj en od otrok popoldanske obveznosti in če rad izkoristiš lep dan in ga skupaj preživiš na svežem zraku. No, in ne pozabimo, da v službe odhajamo okoli sedme zjutraj in se vračamo okoli četrte popoldan. Kdaj storiti vse to in seveda še kaj?

Županova klop

In potem je tu še zdrava pamet, ki je dandanes povezana z vsem zgoraj naštetim - med žongliranjem službenih dolžnosti, starševskih obveznosti in gospodinjenjem ter iskanjem dodatnih ur v dnevu, se ti kaj hitro lahko “zmeša”. Nikdar nisem razumel očeta, ki je včasih v preobilici dela rekel, da samega sebe srečuje na stopnicah. No, zdaj to izjavo vse bolj razumem.

Ampak veste, kaj je najbolj zanimivo? Večina staršev nas na prvo mesto postavi otroke in za zdravo pamet žrtvujemo urejen dom. In vanj ne vabimo obiskov, sploh pa ne takšnih, ki sami nimajo otrok in pač ne razumejo. Tisti, ki imajo pod palcem nekaj več, si lahko privoščijo gospodinjsko pomočnico, ki jim enkrat ali večkrat tedensko pride očistit dom, zlikat perilo, morda poskrbi tudi za vrt. Lahko hodijo na kosila v restavracije, naročajo hrano na dom, uporabljajo storitve čistilnic in likalnic. Sprašujem se, kaj - poleg denarja; oni žrtvujejo iz tega trikotnika. Niso videti utrujeni in se ne srečujejo na stopnicah. Tudi njihovi otroci so videti srečni in zadovoljni. A kakšno je njihovo življenje in kaj bodo od tega na videz popolnega življenja odnesli otroci? Znajo pospraviti za seboj, se znajo pogovarjati med seboj, ali znajo pomagati drug drugemu? Ali sploh vedo, da je potrebno delati ali pač živijo v prepričanju, da se da z denarjem kupiti vse, celo ljubezen? In kaj bo, ko bodo enkrat vstopili v resničen svet?! Bodo znali živeti, ko bo uživanja konec?

Večkrat sem zapisal in povedal ter to tudi rad poudarim, da oba s Heleno prihajava iz delavskih družin in da ni bilo nikomur nič podarjeno ter da sva bila od majhnih noga vzgajana dovolj strogo in hkrati ljubeče. Svojih staršev ne bi menjal za nič na svetu in tudi okolja v katerem se odraščal, ne. Presrečen in neizmerno bogat sem, ker sem si tudi sam ustvaril družino in skupaj dom, v katerem živimo. In čeprav je velikokrat slišati povišane tone in kričanje, kljub temu, da se znamo tudi v javnosti zelo grdo gledati, se ravno tako pogosto sliši tudi salve smeha, sliši se prepevanje pesmi in sliši se ploskanje ter čuti navdušenje.

in klop za "zmatrane"

Pred dnevi smo šli na nedeljski izlet na Jošta, ravno pravšnji tudi za našega Adama in seveda smo se med potjo nekajkrat sprli. Zdaj se enemu ni ljubilo hodit, drugi je taval po svoje in tretja je počela neumnosti, ki v gozd in hribe ne sodijo. Že naslednji hip smo si zapeli Kekčevo pesem, občudovali posledice surove moči narave, prepoznavali drevesa in poslušali raznoliko ščebetanje ptic. Pa smo srečevali pisano množico pohodnikov, veliko jih je bilo ravno tako z otroci, starejši so bili sami ali v dvoje. Otroci ne ubogajo, starši se kregajo in so slabe volje. Tisti starejši pa ti povedo, kako lepo je videti družino skupaj, v naravi in naj uživamo, dokler traja. Nihče ne pozna popolne družine, ubogljivih in vodljivih otrok ter mirnih in brezbrižnih staršev.

Dokler ti ne postane vseeno, boš povzdignil glas. Otroci so radovedni in dokler ne bodo izvedeli vsega, bodo spraševali in preizkušali. Črno in belo, voda in ogenj, jin in jang, plus in minus, dan in noč. Ja, vse to smo mi, dva pola. Dve plati istega kovanca.

(Vem, da bomo imeli nekega tudi urejen dom).    

Objavljeno v reviji Ženska, 4.7.2016.

Vklopova drobilnica misli: kako črna je še lahko kronika?

V duhu 25. obletnice samostojne Slovenije lahko priznam, da je bil pravzaprav edini čas, ko sem z dejansko mero zanimanja in radovednosti gledal TV-poročila. Tisti “vojni” čas, z eno nogo v najstniških letih, po letih igranja “kavbojcev in indijancev”, “Nemcev in partizanov”, “severa in juga” je bila na kratko vojna pri nas. Vojna, o kateri smo brali in gledali filme in vojna, ki smo se jo igrali, je bila deset dni del naše novorojene državice. Na TV-zaslonih smo spremljali Kacina, Janšo, Bavčarja in mnoge druge, ki so samozavestno nastopali in govorili o uspehih TO-ja, pojavljali so se drugi obrazi, ki jih videvamo še danes, s kotičkom očesa pa smo seveda spremljali tudi mnogo bolj krvavo in resnično vojno stanje na sosednjem Hrvaškem.

Nacionalna televizija je bila takrat edina z informativnim programom, ki smo mu pač verjeli. Izbire nismo imeli. Ko zdaj pomislim, bi nam takrat lahko “prodali” karkoli - in kot vidimo četrt stoletja kasneje; so marsikaj tudi nam, a alternative ni bilo. Kasneje smo začeli spoznavai tuje informativne programe, pojavljati so se začele komercialne TV-postaje in sčasoma so prišle do spoznanja, da potrebujejo informativni program. No, tudi izključno informativno TV-postajo smo dočakali, a gledati CNN je nekaj drugega kot ga ustvarjati.

In potem se je začela borba, najprej s senzacionalističnim poročanjem in izpostavljanjem škandalov. In šlo jim je dobro, dokler jih ljudje niso spregledali. Potem so se začeli premikati termini - na vse zgodnejši čas, z obrtniško preračunljivostjo, kdaj kaj napovedati in kako gledalca obdržati v pozornosti. Kar se je nekdaj zdelo nemogoče, je zatem postalo vsakdan - oglasi med poročili! Potem smo dočakali informativni program sredi dneva, pa popoldan in zvečer, različne informativno-pogovorne oddaje, goste, ki so se s težavo selili iz enega v drug TV-studio, včasih so se celo “klonirali” in goste, ki so se za sodelovanje odločili na podlagi tega, katere “barve” je televizija … In posledično smo dočakali tudi, da so različne TV-postaje o isti temi poročale drugače, celo nasprotujoče. Dobili smo črno, dobili smo belo, nekaj sive in ko je bilo le mogoče, še več črne in krvave.

In potem smo dobili še internet, ki je - kot še pri veliko drugih rečeh; vplival tudi na informativni program. Še nikdar nismo imeli toliko informacij in tako hitro, kot se to dogaja danes. Večina tradicionalnih medijev je bilo nepripravljenih in se v 21. stoletju, stoletju informiranja; še vedno ne znajdejo. Vprašanje za gledalca je - komu verjeti? Danes težava ni več dobiti informacijo, ampak jo pravilno razumeti in distribuirati. In kar čez dan preberem, vidim in slišim na spletu, potem zvečer vidim v TV-poročilih in naslednjega dne preberem v dnevnem časopisju. In dokler mi ob nujno potrebni objektivnosti ne bodo dali nečesa več, jih ne bom gledal in ne bral. Pa čeprav je črna moja najljubša barva ...  

Objavljeno v reviji Vklop, 23.6.2016

Vklopova drobilnica misli: kruha in iger

Star rimski izrek, ki se je - kot še marsikateri drug; ohranil pri življenju še tisočletja po razcvetu Rima in v kombinaciji z gladiatorskim načinom zabave še kako drži v pravzaprav vsaki spori zabavne industrije.

Za koliko kruha so torej zaslužili zmagovalci kar treh resničnostnih šovov, ki so se končali v minulem tednu? Vsak zmagovalec je domov odnesel 50.000 tisočakov, kar je kar lepa vsota, tudi, ko svoje vzame “cesar”, če nisi preveč zadolžen (v primeru skovanih taktik pred vstopom v šov, kjer si odvisen od glasov ljudstva) ali nisi preveč denarja obljubil sotekmovalcem. V Bilo je nekoč je do zmage razmeroma tiho in zasluženo prišel “Idr’c” Niki, ki so mu veliko olajšali konkurentje z izločitvijo favoriziranega Gvida. Zmagovalka Big Brotherja je postala Mirela, za katero bi posplošeno lahko rekli, da je do zmage - in denarja!; prišla po zaslugi slačenja in seksa. Ne bi dal ravno roke v ogenj, ampak prepričan sem, da so imeli tudi v starem RImu že izraz za ženske, ki so do denarja prišle na tak način. Masterchefu bi lahko rekli Obračun pri OK Šefli ali pač spopad Mateja in Darka, ki sta se za favorita kazala že od samega začetka, saj skoraj ni bilo oddaje, v kateri ne bi navdušila. Matej je navduševal z izjemnim tehničnim znanjem, Darko pa se je poleg tega dokazoval še kot izjemen in predvsem nesebičen človek, na koncu pa v eni najbolj izenačenih bitk tudi - priznajmo, zasluženo; slavil.

In od kruha k igram, ne še tistim olimpijskim, ki se bodo čez slaba dva meseca začele v Braziliji in na katere bo - to je že jasno; vplivala predvsem grožnja virusa zika. Odpovedi se vrstijo, uradno zaradi izčrpanosti, klubskih zadev, “poškodb”, … Začelo pa se je evropsko prvenstvo v tisti najbolj pomembni igri, nogometu, brez naše reprezentance, pa čeprav v Franciji prvič nastopa kar 24 reprezentanc. Včasih smo trdili, da Slovenci sodijo med 16 najboljših v Evropi?!

Franciji bolj kot zika grozi ISIS. Tik pred začetkom prvenstva so aretirali domnevnega organizatorja terorističnih napadov in še kakšna grožnja - upajmo, da ne tudi napad!; nas še čaka. Na otvoritvi se je zgodil David Guetta, ves čas se je poročalo o nemirih med navijači in že drugi dan je prišlo do hudega pretepa med ruskimi in angleškimi huligani in U€FA je kaj hitro zagrozila z izključitvijo obeh reprezentanc s prvenstva, francoska vlada pa je v bližini stadionov prepovedala prodajo alkohola. Vidite, kako modro in daljnovidno razmišlja naša vlada, kjer v dvoranah in na stadionih že nekaj časa ne morete kupiti alkohola? Uefine kazni pa najbrž nihče ne jemlje posebej resno - če so jo odnesli Hrvati s svastiko, pa Srbi in Albanci s svojimi izgredi ...   

Nogomet - videli smo nekaj čudovitih golov, slišali kar nekaj napak komentatorjev, nemški ZDF nas je na kratko celo uvrstil na prvenstvo (ja, tokrat so Slovakom obesili našo zastavo), previdne uvodne tekme in vsaj v prvih dneh več vprašanj kot odgovorov. Vsaka napaka, poraz, je lahko usoden, po napornih sezonah utegnejo začeti klestiti tudi poškodbe … počakajmo še kak teden, da se začne čisto zares in videli bomo, čigavi gladiatorji so se prišli igrat in čigavi služit kruh.   

Objavljeno v reviji Vklop, 16.6.2016

Pričakovano finale in nepričakovan zmagovalec

Pričakovano, celo sanjsko finale lige NBA je bilo tisto, ki se je dnes ponoči tudi zaključilo. Obračun najboljše ekipe Zahoda in v rednem delu daleč najboljše ekipe lige sploh, Golden State Warriorsov proti dominatorjem Vzhoda, Cleveland Cavaliersom.

Končalo se je, kot se je, po sedmih tekmah, z za mnoge, presenetljivim zmagovalcem. LeBron James in druščina so še četrtič premagali Stepha Curryja in druščino. In kaj ti pomagajo vsi mogoči rekordi rednega dela, če na koncu ostaneš brez tistega, kar je največ vredno? Kar je najbolj vredno. Neverjetnih 73 zmag ob le devetih porazih. Rekord nad rekordi. In v končici petnajst zmag ob desetih porazih?! Ja, če bi Warriorsi v rednem delu igrali kot so v končnici, se v slednjo sploh uvrstili ne bi. Pravzaprav so imeli v finalu zahodne konference kar veliko sreče (ali je pač Oklahoma plačala davek “neizkušenosti” igranja takšnih tekem), da so se vrnili po zaostanku z 1:3 in potem se je njim zgodilo enako v finalu. Vodili so s 3:1, igrali peto tekmo v domači dvorani in izgubili. Sam sem se takrat zavedel, da se je zgodil enak psihološki preobrat kot v finalu Zahoda in če so se mogoče Curry in soigralci tolažili, da bodo tudi v primeru poraza na šesti tekmi sedmo, odločilno igrali doma, kjer so bili do končnice takorekoč nepremagljivi … No, ni jim pomagalo.

In čeprav nisem oboževalec ne Jamesa in še manj Clevelanda, moram priznati, da so naslov prvakov osvojili povsem zasluženo. Vzhod so si pokorili in to z res minimalno napora in čeprav so v finalu izgubljali že z 0:2 in potem 1:3, se niso predali. In zmagali, LeBron si bo nadel še tretji šampionski prstan.

Kaj se je zgodilo z Warriorsi? Tisto, kar je bilo večini jasno tekom rednega dela sezone ob tistih redkih porazih. Brez uspešnih metov v napadu, ni igre. Obrambe ta ekipa pač ne zna igrati. Sploh, če iz napada v obrambo prenesejo vso slabo voljo in frustracije zaradi neuspeha na drugi strani igrišča. Poleg tega je imel Cleveland veliko “lažjo” nalogo pri ustavljanju Curryja kot Warriorsi pri ustavljanju Jamesa. Igralec, ki je eksploziven, izredno močan, poleg tega pa tudi z odličnim metom in pregledom nad igro. Spominja na Karla Malonea in Charlesa Barkleyja, dva izvrstna vsestranska igralca, vodji na igrišču, ki sta sejala strah in trepet, naj si bo v igri ena na ena, s prodori pod koš ali z metom iz razdalje. Igralec, ki ga lahko ustavi podobno močan in vsestranski igralec. In mislim, da brez težav lahko napišem, da jih ni prav veliko.

Ekipa, kot jo ima Cleveland in način igre, ki jo gojijo - agresivna obramba in zelo vsestranski napad … ne, ne bodo se ustavili pri tem prvem in edinem naslovu prvaka. Warriorsi se bodo morali pobrati po tem zagotovo hudem porazu, ki je takorekoč razvrednotil celo sezono in spremeniti marsikaj v svoji igri, predvsem obrambni.

Kaj ostane drugim? Letos bo kar nekaj zanimivih igralcev prostih, tako da bo poletje zelo zanimivo, tu je seveda še nabor, pa olimpijske igre, ki utegnejo vedno pozornim skavtom ponuditi kakšno zanimivo ime. Trenuten trend igre se nagiba k majhnim in hitrim igralcem, ki so izraziti strelci, slej ko prej pa se bo v prednosti znašla tista ekipa, ki bo imela v svojih vrstah nekoliko višjega igralca, ki bo dovolj gibljiv in prilagodljiv. Zgolj en odličen igralec je premalo, saj ima po enega takšnega pravzaprav vsaka ekipa, ta pa je pravzaprav bistvo uspeha - ekipa in ekipna igra, tako v napadu kot tudi v obrambi.

Vklopova drobilnica misli: zaključki

Letos se zdi, da bo zaradi prihajajočega evropskega prvenstva v nogometu vsega “razvedrilnega” programa konec še malo prej kot sicer. V petek smo najprej videli zaključek šova Bitka parov, ki je bil nekakšna resničnostna nadgradnja šova Moj dragi zmore, kjer se je kot voditelj preizkusil komik Klemen Bučan in se dolgo lovil ter učil, sam šov pa je na spored prišel v poplavi parovskih serij, oddaj in je bil kar nekako spregledan, poleg tega mu je manjkalo prave (pa uporabimo besedo “resnične”) napetosti.

V pričakovanju finala Lige prvakov je šla mimo tudi zadnja oddaja te sezone za Vse je mogoče. Oddaja, za katero še vedno trdim, da je bila med boljšimi in zabavnejšimi, a je ne smeš gledati vsak teden. Ponavljajo se gosti, še posebej tisti stalni, ki so postali kar preveč domači in voditeljski, tisti novi so potem preveč izgubljeni, Bojan Emeršič je iz minute v minuto glasnejši in za jesen ter novo sezono bo vsekakor potrebna prevetritev. Kar, glede na to, da gre za licenčno oddajo; najbrž ne bo preprosto.

In potem madridski derbi, finale Lige prvakov, ki s ga ogledajo tudi tisti (in tiste), ki nogometa sploh ne spremljajo, v finalu nimajo svojega najljubšega kluba, ampak gre preprosto za tekmo, ki jo je potrebno gledati. Lahko bi rekel, da so vsi tisti, ki sicer navijajo za Barcelono in tudi vsi tisti, ki navijajo za kakšen drug klub, v soboto stiskali pesti za Atletico. Tudi in predvsem zaradi našega Jana Oblaka. No, vsi razen navijačev Reala, ki so se na koncu veselili prigarane in srečne zmage ter že enajstega pokala. Tekma, ki sta jo otvorila Alicia Keys in Andrea Bocelli - Superbowl?!; in ki resnici na ljubo in v skladu s pričakovanju ni bila posebej lepa za oko. Prvi polčas je prevladoval Real, v drugem Atletico, podaljški so bili krčevito mučni in negledljivi in potem velika loterija. Osem zanesljivih strelcev - tako z osmoljenim izvajalcem v rednem delu Griezmannom kot pogosto labilnim Ronaldom, dva povsem nemočna vratarja in nesrečni Juanfran. Oblak je reševal ekipo v rednem delu srečanja, ubranil nekaj smrtnih priložnosti, za branjenje enajstmetrovk še ni dovolj zrel. A njegov čas se je komaj začel in lahko ste prepričani, da ga bomo še kdaj videli v finalu Lige prvakov, najbrž tudi z visoko dvignjenim pokalom, ne le tolažilno medaljo.

In potem nedeljski zaključek “najboljše zabave te pomladi” … nekateri so pokazali bore malo, nekateri prijetno presenetili - npr. iz oddaje v oddajo zasmehovani Mišo Kontrec, nekateri razočarali - vsekakor Jana Šušteršič, ki se zdi vse bolj polna sama sebe; nekateri pokazali pričakovano, a zmagovalec je bile en sam in to zasluženo Tilen Artač. Sploh v slovenskih preobrazbah se je spojil z glasbenikom in preprosto igral vlogo. Morda res ni najboljši pevec, še manj plesalec, je pa izvrsten igralec, interpret in imitator in če je v lanski sezoni Klemen Bunderla uspel zlesti v pevsko kožo, je Artač vse skupaj dvignil na še višji nivo. Najbolj zabaven trenutek oddaje (in sezone) pa je bil zagotovo to, ko je Denis klical nagrajenko Meto, ki je - sedela v studiu. Zmedenost, zadrega … program v živo. Mojstri speljejo tudi to.

Objavljeno v reviji Vklop, 2.6.2016

Vklopova drobilnica misli: družabna omrežja

Kakšno vezo imajo družabna omrežja s televizijo in televizijskimi vsebinami? Morda bi se morali vprašati drugače - zakaj so naše televizijske vsebine tako slabo povezane z družbenimi omrežji? Dandanes je jasno, da so družabna omrežja pravzaprav največja dnevna soba, bolj ali manj odprt prostor za druženje in izmenjavo mnenj, igrišče, peskovnik, točilni pult in še kaj. Ja, družabna omrežja so lahko tudi vaša rama za tolažbo - ko vaš najljubši TV-lik pokaže drugo plat, ekipa, za katero navijate. izgubi ali pa želite preprosto stresti jezo nad ustvarjalci TV-vsebin.

Treba je seveda upoštevati, da vsa družabna omrežja niso primerna za vse, da komunicirate na različne načine in z različnimi ljudmi, ampak kar se sprašujem je, zakaj slovenske televizije, ustvarjalci in sodelujoči tako zanemarjajo te dodatne in zanimive komunikacijske kanale. Eno so “debatni krožki” na različnih uradnih Facebook profilih, ki so v dobršni meri nadomestili forumske prepire in kjer pravzaprav nikoli ne veš, s kom se prepiraš. Tam imate uradne strani, uradne profile, v večini primerov pa manjkajo moderatorji, ki bi debato konstruktivno vodili in usmerjali, da je preraste v vsesplošno pljuvanje, grožnje in zmerjanje. Predstavljajte si, da ste pred nogometnim derbijem prišli na pijačo v bar, kjer se po “naključju” zadržujejo tudi člani navijaških skupin obeh klubov. Kljub vsemu se zdi, da je Facebook prvi korak za večino - oddaje imajo svoje profile, ki jih urejajo PR službe, v posameznih primerih (spomnimo se lanskega Bara) imajo svoje uradne resničnostni šov profile celo sodelujoči in potem je vprašanje števila všečkov in aktivnih komentatorjev. Slednje je žal precej vprašljivo.

V Sloveniji se je nekaj začelo dogajati na Twitterju, kjer je posamezne oddaje veliko bolj zabavno spremljati s pomočjo oznak (torej preko #) kot jih gledati. Nedavno končana Evrovizija je tako ponudila natančno analizo, kdo si je sposodil katero pesem, načine oblačenja, slačenja, firiziranja in ličenja glede na posamezno državo ali željo po všečnosti ter navrgla kup spominov, opazk in hudomušnih zbadljivk na račun nastopajočih, ali pa recimo komentatorja. In čeprav je tako pri nas sicer moč opaziti vse več aktivnega tvitanja, smo daleč od dogajanja v tujini, kjer se tvita tako o igranih serijah, resničnostnih šovih, kuharskih oddajah, športu, v tvitanju pa sodelujejo vsi - od uradnih kanalov, igralcev, novinarjev, poznavalcev, avtorjev in “zgolj” gledalcev. Pri nas je prva težava že ta, da se ne morejo zedinit okoli uradnega # in da vsi na družabna omrežja gledajo kot podporne in enosmerne, ne pa samostojne komunikacijsko-interaktivne kanale, ki morajo ponuditi še nekaj več. Ekskluzivne vsebine, izjave, zakulisje, priprave in še kaj.

Tako je Snapchat pri nas sploh še v povojih, do Reddita sploh še prišli nismo, čeprav so recimo v ZDA t.i. zvezdniški prevzemi izredno priljubljeni in nemalokrat poskrbijo za težave na strežnikih. Težko rečemo, da si pri nas kdo zasluži “všeček” ali srček, v večini primerov navzdol obrnjen palec ter glasen in jasen poziv - zahtevamo več!

Objavljeno v reviji Vklop, 26.5.2016

Vklopova drobilnica misli: evrovizijska tema

Evrovizija, ta parada blišča in beda oziroma vsega modernega in instantnega v popularni glasbi. Končno je za nami, pa čeprav vem, da nekateri živijo za ta dogodek celo leto in ga pričakujejo enako željno kot drugi pričakujejo finale nogometne Lige prvakov, kakšno od prvenstev ali pa zaključno oddajo resničnostnih šovov.

O slovenskem izboru sem pisal v dneh po EMI in ga dovolj zgovorno naslovil (t)ema - velikih ali posebnih pričakovanj nisem imel. Že sama uvrstitev v finale bi bila za Manuello uspeh, zasedla je 14. mesto med 18. polfinalisti drugega večera. Slovenci se bomo morali pač odločiti - ali se tekmovanja sploh še udeleževati ali ne? Realno gledano, tja ne hodimo tekmovat, ampak sodelovat. Ali bo sodelujoče izbirala strokovna žirija, ljudstvo ali nek zaprt krog “poznavalcev”? Kakorkoli že, vsem ne bo nikoli prav. Na Evroviziji zmagaš, če sprožiš neko revolucijo, si hudo patetičen, dodatne točke menda dobiš,če si istospolno usmerjen. Zakaj smo mi potem v zadnjih letih na tekmovanje poslali mamico dveh otrok, srečno zaljubljen zakonski par in svetlolaso “seksuljo”? S Sestrami smo bili pred časom, z Ansamblom Roka Žlindre in Kalamari pa smo v času obtičali. Tovrstne anomalije so sicer lahko uspešne, ampak so res bolj izjema kot pravilo, kajne Lordi? Sicer pa vsako leto znova ponavljamo vzorce prejšnjih let - ali balada ali plesni pop.

No, in če se ozremo po finalistih letošnjega izbora, je prevladovalo prav to in površen gledalec / poslušalec, ki je vmes za trenutek (beri: pesem ali dve) zakinkal, se je prebudil v prepričanju, da posluša isto pesem. Nekaj odstopanj je sicer bilo, še najbolj me je presenetilo to, kako prevladujoča je bila angleščina in da so po novem celo Italijani in Francozi pripravljeni sklepati kompromise. No, in da se Nemci navdušujejo nad Korejo, Avstrijci pa nad francoščino, ne smemo pa spregledati niti dejstva, kako malo je do zmage zmanjkalo Avstraliji. Predvidevam tudi, da se bodo na radiih veliko pogosteje vrtele številne druge pesmi, saj so bile ustvarjene z vso obrtniško spretnostjo današnjih ustvarjalcev radijskih uspešnic; kot se bo vrtela zmagovalna ukrajinska pesem. Moja prva misel je bila “čisto preveč stokanja in jokanja”. A čas za to je ravno pravi, vojno imajo na meji in v državi, vojno imamo vsi na meji, dajmo se malo spomnit še tegob druge svetovne vojne, da ne bo vse preveč lepo in veselo. Tokrat je patetika pač “vžgala”. Upam, da kakšen slovenski ustvarjalec ne piše pesmi o bodečih žicah, ker … drugo leto to ne bo nikogar zanimalo.

Moram pohvalit neverjeten oder in vse efekte (ki so sicer spretno odvračali pozornost), ki so si jih Švedi privoščili in seveda Justina Timberlakea, ki je tako po rimsko “prišel, videl, zmagal” pokazal, kako se dela pop. Oprostite, POP.

In kaj ostane nam, Slovencem? Imamo Raayja, ki obvlada sodobno produkcijo, imamo Gala Gjurina, ki zna pisati uspešnice in imamo Klemna Slakonjo, ki zna ustvariti zgodbo. €-vizijo.

Objavljeno v reviji Vklop, 19.5.2016.