Vklopova drobilnica misli: se z Vinilom vrača glasba?

Generacija otrok, rojenih po letu devetdeset, komaj vedo, kaj so to kasete, o vinilnih ploščah sploh nimajo pojma in že CD-ji so jim neznanka. Moj prvi spomin na vinil je bratovo kupovanje plošče Modern Talking v drugi polovici osemdesetih in pa šaljiv napis na Šifrerjevem LP-ju Odeje izpod odeje - “kos plastike z luknjo”. Osebno so me CD-ji posrkali precej hitro in vinila nisem nikoli vzljubil, pa čeprav je imel oče neko glasbeno srednje znosno zbirko, kjer so kraljevali Elvis in ABBA, sam pa sem imel le nekaj vinilk - Roxette, Jethro Tull, Deep Purple, Iron Maiden, Pearl Jam ter Niet.

Bo nova HBO-jeva serija Vinil poskrbela za vrnitev vinilk? Dvomim. Upam pa, da jo bodo gledali tudi mlajši (čeprav eksplicitnih vsebin, kot smo pri HBO-ju vajeni, ne manjka) in po njeni zaslugi začeli raziskovati in kopati po zgodovini glasbe ter jo tudi poslušati. Sodeč po prvem, maratonskih dveh urah trajajočem delu, bomo s serijo odlično zapolnili čas do nove sezone Igre prestolov. 

Kombinacija Martina Scorseseja in Micka Jaggerja ter zgodba postavljena v prvo polovico sedemdesetih, je že ob napovedih obetala veliko. Rock’n’roll je skupaj z mladimi legendami umiral ali pa se utapljal v opojnih substancah, ki jih je bilo tedaj na pretek, rojevali so se heavy metal, punk, glam, disco in funk, predvsem glasbene založbe pa so še živele v zlatih šestdesetih in pozabile na (r)evolucijo glasbe. V glavni vlogi Richieja Finestre, lastnika založbe American Century, nastopa zelo pacinovski Bobby Cannavale, njegovo soporogo upodablja Olivia Wilde, desno roko v zanj netipični vlogi Ray Romano, zanimivo pa bo spremljati predvsem zgodbo okoli Lesterja Grimesa, prve od mnogih žrtev Finestre na njegovi poti iz pekla malega managerja do raja velikega lastnika založbe. 

Serija bo še toliko bolj zanimiva za tiste, ki o dogajanju tistega časa vedo nekaj več, posamezni dokumentarni elementi so vrhunski, zelo raznolik izbor glasbe, ki se sprehaja vse od začetkov rocka in bluesa v petdesetih, prek zlatih šestdesetih do rojstva novih žanrov v sedemdesetih, je vrhunski. Micku Jaggerju je to vsekakor uspelo odlično, upajmo pa, da bo dodal tudi kakšen pikanten (avto)biografski košček iz tistega obdobja. Kolikor se ga spomni, seveda.

Zlahka je vleči vzporednice iz začetka sedemdesetih in današnjim časom. Prodaja plošč pada, vse več založb razmišlja, kakšen smisel ima sploh izdajati fizične plošče. Ljubitelji glasbe (to so tisti, ki imajo posluh in ne poslušajo kar vsega povprek) se seveda obupano in ogorčeno držijo za glavo. Vsi čakajo nov zvok, novo skupino, ki bo utemeljila nek nov žanr in poskrbela za novo glasbeno revolucijo. Noben pa ne bi šel v klub, garažo, ta nov zvok iskat. A če je bilo pred štiridesetimi leti to še mogoče in verjetno, se danes lahko nadejamo le prebliskov uveljavljenih skupin in izvajalcev ter fuzij različnih žanrov, izvirnosti pa v glasbi že dolgo ni več.    

Še dobro, da nam je HBO ponudil Vinil. Sicer nam ostanejo Dnevi slovenske zabavne glasbe ...

Objavljeno v reviji Vklop, 18.2.2016

Vklopova drobilnica misli - pred pred pred premiere

Ne vem, ali vas je kdaj doletela čast, kakšno stvar si ogledati predpremierno, pa naj bo to film, serija ali pa gledališka predstava. Sam sem vedno v precepu, iti ali ne, sploh, če gre za delo slovenskih ustvarjalcev, ki jih po možnosti osebno poznam in jih bom tam srečal, vprašali me bodo za mnenje, jaz pa … no, saj veste - mogoče (najbrž) mi stvar ne bo všeč.

Ampak dajmo se za trenutek ustaviti pri samem pojmu premiere oziroma celo predpremiere. Premiera je sploh prvo prikazovanje in je kot taka enkraten dogodek. Če ima film premiero ta in ta dan, ob tej in tej uri in na določeni lokaciji, je to pač prva in edina premiera. In potem ne more biti - kot sem ta teden zasledil; cel teden premiernega prikazovanja?! Predpremiere so največkrat namenjene kritikom (beri: novinarjem in prijateljem), da si ustvarijo nek vtis in morda o filmu / seriji napišejo kaj pozitivnega še pred premiero. Tja, na premiero; pa bodo prišli povabljenci, slavni ter fotografi in seveda največji neučakanci, ki bodo vstopnice za ogled kupili tri mesece vnaprej in prenočili na stopnicah kino centra.  

Slovenski film, ki ni sofinanciran s strani Filmskega sklada ali bogatih mecenov, je sploh specifičen. Včasih traja leta, preden pride na platna in potem se zgodi, da je v filmu pijača, ki je že nekaj let ni na prodajnih policah, drogo snifajo s tolarskimi bankovci, črtice vlečejo z Diners karticami in se vozijo mimo stavb, ki so že propadle in na njihovem mestu stojijo večje in razkošnejše. Po drugi strani pa je v filmu prikazan npr. dnevni časopis, ki je komaj začel izhajati.

Zanimive so tudi kino premiere serij, spomnim se recimo HBO-jeve Igre prestolov, ko so v Zagrebu pripravil spektakel na nivoju same serije. Prav veliko naročnikov na ta račun sicer niso dobili, ampak o zabavi ter seriji, seveda se je govorilo vsaj toliko kot o darilih, ki jih pošiljajo svojim oboževalcem. Zdaj vse bolj ugotavljajo, da je enako učinkovito (in predvsem ceneje), če ogled dela ali dveh katere od prihajajočih serij omogočijo prek svojega HBOGo sistema. Po njihovi poti gre tudi Fox, ki prek svojega sistema FoxFast omogoča ogled prihajajočih serij njihove produkcije. In veste kaj?

Ameriška kriminalna zgodba - Ljudje proti O.J.-ju Simpsonu obeta. Prepričan sem, da vas večina O.J.-ja ter medijsko zelo odmevnega sojenja in (ne)pričakovane razsodbe ni pozabila. Fox na zanimiv način briše meje med realnostjo in fikcijo, med igranim in dokumentarnim, John Travolta (tudi producent serije) kot odvetnik Robert Shapiro spominja na stare čase, Cuba Gooding Jr. v glavni vlogi pričakovano blesti. Kdaj bo na vrsti Oscar Pistorius?

Pri nas so bile premiere filmov in serij, kjer se potem prisotni pogosto v zadregi spogledujejo in razumevajoče prikimavajo “Češ, saj vem, niste dobili denarja, pa vseh pet izborov za glavno igralko je zavrnilo in ste se morali znajti in glede na vse ste naredili kar OK …” in potem tam nekdo (režiser, scenarist ali producent, sploh če je vse ena oseba), ki je spil kozarček ali dva (preveč) preprosto znori in vsaj tako dobi svojih pet minut slave, na račun njegovega izbruha in zapisov v rumenih medijih pa tudi njegovo delo.

Zapis je bil prvič objavljen v reviji Vklop, 11.2.2016

Besedo ima očka: čas, ki ga ni nikoli dovolj

Pred dnevi sem srečal znanko, ravno tako mamico treh, na hitro sva se pozdravila, z veseljem bi se usedla in v miru spila kakšno kavo, a sva oba živčno pogledovala na uro … “A je pri tebi tudi tako, da vsak dan samo premišljuješ, koga, kam in kdaj moraš odpeljati?”. Nekaj dni kasneje na enem od turnirjev, kjer je igral Taras, srečam drugo mamico, ki mi začne razlagati, da njen košarko igra samo za zraven - zares trenira plavanje, igra (trenira) še nogomet, šah in teče. In začel sem se spraševati, kako dolgo bo šola še šola in kdaj bo prišel trenutek, ko se bodo otroci učili med športnimi aktivnostmi in drugimi dejavnostmi.

Otrok postavi življenje na glavo. Dokler je otrok en sam in se oba starša posvečata vzgoji in skrbi za otroka, ni težav. Tudi dva otroka sta še povsem obvladljiva, pri tretjem in vseh naslednjih se začnejo “težave”. Časovne in logistične. Še posebej, če je med otroci nekaj let razlike in je starejši že v šoli, mlajši še v vrtcu, službe pa vemo, kako so dandanes.

Plezalka Vita

Ja, naši starši so imeli službe od šestih do dveh, tisti v pisarnah od sedmih do treh, pogosto v domačem kraju, otroci pa smo šli po končanem pouku domov in do prihoda staršev postorili vse potrebno za šolo. Popoldan smo imeli na voljo za igro, krožke, aktivnosti in ker je bilo vse bolj ali manj na dosegu roke ali kot bi rekli Angleži, “walking distance”, nismo potrebovali prevoza tja in nazaj oziroma spremstva na poti in prisotnosti staršev. In morda je prav to tista bistvena razlika med nekoč in danes, ki jo težko razumemo mi, še toliko težje pa recimo naši starši, ki ne razumejo, kako nas ni nikoli doma in smo ves čas nekje.

Res je tudi, da nekoč pred vstopom v osnovno šolo nismo hodili k nobeni dodatni dejavnosti. Vrtec oziroma mala šola in potem smo popoldneve preživljali ob igri s starši, brati in sestrami, sosedi. Danes opažam, da starši  že pri predšolskih otrocih “tekmujejo”, kdo bo obiskoval več aktivnosti. Tuj jezik je obvezen, seveda. Za deklice nekaj plesnega, za fante nekaj bolj športnega. In ker ponavadi ne vedo, kateri šport jim je bolj všeč, jih vpišejo na plavanje, nogomet, plezanje in eno borilno veščino. Taras je recimo hodil na splošno telovadbo in kasneje na nogomet, Vita je letos začela hoditi na plezanje. In čeprav bi Taras lahko že od prvega razreda tisti dodatni čas zapolnil z obiskovanjem aktivnosti, je obiskoval zgolj šahovski krožek in športne urice. Hodil je še k tabornikom, skupaj pa obiskujemo hribe. Kaj je pomenilo to konkretno? Enkrat tedensko ga je bilo potrebno peljati k tabornikom.

Lani je začel trenirati košarko in sprva je to pomenilo dva treninga tedensko, kasneje je bila ena sobota (ali nedelja) mesečno namenjena kakšnemu turnirju in potem še ena tekmam državnega prvenstva. Lani se je kmalu odločil, da šahovskega krožka ne bi več obiskoval, saj je bil preveč utrujen, letos se je odpovedal tabornikom. A dvema treningoma košarke tedensko sta se pridružila še dva dodatna in z novim letom se začne državno prvenstvo. Treningi v ponedeljek, sredo, četrtek in petek, torej imamo prost samo torek. Na srečo sva se z enim očetom dogovorila, da en dan v tednu on vozi fanta na trening, drug dan pa jaz. Izbral sem dan, ko ima Vita trening plezanja in moja sreda konkretno izgleda tako nekako - okoli 16. ure smo doma, 16.25 odidemo, najprej poberemo Tarasovega soigralca Gašperja, potem fanta odpeljem na trening ob 17. uri, hitim naprej, saj se isti čas trening začne tudi Viti. Potem imam slabo uro “prosto”, da Vita zaključi, hitiva na košarkarski trening, odpeljemo Gašperja domov in tam okoli 19. ure smo doma tudi mi trije. Četrtkov trening v mestu, kjer je vse prej kot preprosto parkirati in v prazničnem času zgolj priti tja, traja uro in pol in včasih se vprašam, če bi sploh hodil domov, saj se zgolj obrnem, petkov v Trnovem pa le eno uro, ko spet čakam.

Košarkaš Taras

Vprašali me boste, zakaj? Trenutno je košarka tista stvar, ki Tarasa res veseli in pravzaprav so treningi tista spodbuda, da se trudi v šoli in ne počne neumnosti. Tudi Vita bi z veseljem hodila na še kak dodaten trening, a bi nam že ena dodatna ura na teden kar konkretno obremenila družinski proračun. A zaenkrat je to ena ura, morda se bo to spremenilo že drugo leto, sploh, če bo še naprej kazala toliko volje in pripravljenosti. Nikakor pa nočem od nikogar poslušati očitkov, da ga nisem spodbujal in mu stal ob strani - vozim na treninge, vozim na tekme, navijam, spodbujam, po potrebi učim in svetujem … Ne dovolim pa, da bi danes treniral košarko, jutri pa nogomet in pojutrišnjem hokej. Ali pač danes plezanje, jutri balet in pojutrišnjem klavir. Tako pač ne gre in tudi ne vidim, kako lahko otrok doseže nek napredek kjerkoli, če se po enem mesecu naveliča vsega skupaj.  

Pa čas za šolo? Tega zmanjka, ja. In vsaj zaenkrat je še vse pod kontrolo, saj je Taras res bister in v šoli nima nobenih (posebnih) težav. Kako bo s tem v petem in potem v višjih razredih, bomo videli. Zaenkrat je žal tako, da šola kar nekako dopušča in celo odpira kampanjsko učenje, kar je na dolgi rok slabo, poleg tega se domače naloge delajo in naredijo v šoli in otroci se ne znajo učiti. Niti v četrtem in se bojim, da se z vsakim letom težje učijo takšnih stvari.  

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da nam zmanjkuje časa za druženje, za igro, pogovor. Adam je prevečkrat prepuščen sam sebi, svoji domišljiji in išče pozornost in svoj prostor pod z obveznostmi natrpanim družinskim soncem. Trije otroci pomenijo zelo malo (prostega) časa, ogromno logistike in potrpljenja ter še dodatnega odrekanja lastnemu prostemu času, da bi čim več od tisto malo prostega časa preživel z otrokom. Dan ima še vedno le 24 ur.      

Objavljeno v reviji Ženska, januarja 2016.

Vklopova drobilnica misli - zakaj je (dobra) konkurenca nujna?

Dandanes vsi govorijo o konkurenci, lojalni in nelojalni in vsi se spopadamo z njo in iščemo načine, kako bi bili konkurenčni. Mnogi se ne zavedajo, da brez konkurence najbrž niti obstajali ne bi in da je konkurenca potrebna za naš razvoj. Seveda, dokler konkurenca je in ima kaj za ponuditi …

Priznam, da se mi je malo kolcnilo, ko sem minuli konec tedna slišal, da bo smučarka Lindsey Vonn po številu zmag prej ali slej ujela in prehitela legendarnega Ingermarja Stenmarka. Mogoče gre tukaj za generacijski razkol, ampak meni osebno Stenmark predstavlja smučarsko božanstvo, kot tudi Alberto Tomba, Vreni Schneider in recimo še Herman Maier. Lindsey Vonn z vsem dolžnim spoštovanjem do izjemnih dosežkov, povratkov po res hudih poškodbah, kljub vsemu ne. Tudi Golden State Warriorsi s izjemnim Stephom Curryjem utegnejo letos podreti neverjetni rekord Jordanovih Bullsov ter njihovih 72 zmag ob zgolj 10 porazih, ampak … Jordan - Curry? Že z Bryantom in Jamesom imam težave, kaj šel s Curryjem, neverjetnim predstavam navkljub. Če me kdo vpraša, je zame zaenkrat najboljša ekipa NBA lige v 21. stoletju San Antonio Spurs z neuničljivim Timom Duncanom. Nogometaši se prodajajo za sto in več milijonov evrov, padajo rekordi, letvica se postavlja vedno višje, a treba se je zavedati, da brez dobre, boljše in najboljše konkurence noben ustvarjalec ali atlet ne bi tako blestel. In Lindsey letos nima ne Tine, ne Anne in ne Mikaele.

In če se za trenutek distanciramo od športa in pogledamo trenutni slovenski TV-program, ki je zelo podoben poletnemu obdobju kislih kumaric. In treba se je zavedati, da vsaj za ljubitelje športa kislih kumaric ne bo, saj nas poleti čakata tako evropsko prvenstvo v nogometu (junija) kot seveda poletne olimpijske igre (avgusta). A za januar se je zdelo, kot da so vsi v okrevanju po veselem decembru in da se sestavljajo po še enem “nepozabnem” pričakovanju novega leta. In zdaj, ko bi v hipu lahko pridobili konkurenčno prednost, vsi spijo. In čakajo drug drugega, da začnejo. In ko bodo začeli, bodo začeli vsi naenkrat streljati z vseh topov - sobotne filmske premiere, resničnostni šovi, kuharija na tisoč in en način, pogovorne oddaje, nove serije domače in tuje produkcije in še in še in še. In prav zato, ker se vsi samo čakajo, je naš TV-program tak kot je. Torej ga trenutno ni.

Poglejmo tujino, poglejmo si HBO, pa Fox in Netflix. HBO s svojo produkcijo izjemnih serij, ki so pravi hollywoodski spektakli v malem, kjer zadnja leta prevladuje predvsem Igra prestolov. Vsebinsko, produkcijsko in tehnično dovršeno. Seveda so tu še druge serije in filmi s svojimi oboževalci. Fox se uspešno bori z Živimi mrtveci, oživljenimi Dosjeji X ter “manjšimi” serijami, kot je npr. Imperij, pa zimzeleni Simpsonovimi, seveda pa vsaj zaenkrat za njihov programski paket ni potrebno dodatno plačevat, kar je vsekakor plus. Netflix je na sončno stran Alp prišel nepričakovano, a se zdi, da tudi ne najbolj pripravljen - ponudba je slaba, ljudje nimajo informacij.

Konkurenca, torej. S podlimi (nelojalnimi) prijemi nas lahko uniči. Tudi o tovrstnih praksah in početjih v Sloveniji vemo dovolj, preveč. A konkurenca, ki nas žene naprej, k vedno boljšemu in kvalitetnejšemu, je konkurenca, ki si jo lahko le želimo. Tako ustvarjalci kot gledalci.    

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 4.2.2016

Vklopova drobilnica misli - kemija in pomanjkanje le-te ...

“Danas je nedjelja, moja je fotelja, dajte mi pive, za prijenose žive …” pojejo hrvaški punkerji Krešo i Kisele Kiše in ja, ta teden sem imel v načrtu športni vikend v toplem zavetju naslanjača pred TV-ekranom. A ko pri nas doma primeš v roke TV-upravljalec, se začnejo težave - najmlajši bi risanke, hči še tisočprvič Ledeno kraljestvo, sin bi igral igrice na XBoxu, žena potrebuje pomoč v kuhinji ...

No, pa treba je priznati, da so bili dnevi preprosto prelepi, da bi človek “gnil” pred televizorjem. Upal sem, da bom skakalno-smučarski konec tedna razbil z rokometom. Naša rokometna reprezentanca je imela zelo težko skupino in eno so želje, drugo pa realnost. Apetiti rokometne javnosti so zastli tudi zaradi zvenečega selektorskega imena Veselina Vujovića. A en dober polčas proti Švedski, (skoraj) odlična tekma proti favorizirani Španiji in anemičen pristop do odločilnega boja z Nemčijo je bilo pač premalo. Sploh po tisti fantastični tekmi proti Hrvaški v pripravah, ko so nekateri naše rokometaše videli že kar v finalu prvenstva. V odločilnih trenutkih se vidi, kdo zna in zmore. Kdo je sposoben prevzeti odgovornost in (poskusiti) odločiti. Najlažje je odgovornost prevzeti po tekmi, ko je vsega konec. Zdi se, da v naši reprezentanci preprosto ni bilo prave kemije oziroma je kemija bila, dokler so bile zmage, dokler je bila igra na določeni ravni. Enako velja za nogometaše in košarkaše - krivi so vsi drugi, a na koncu šteje rezultat. In ta je, vsaj v primeru rokometašev, slab. A v tem trenutku realen.

Še nekdo je, ki mu manjka kemije. Tadej Toš. Ogledal sem si Bob leta, pričakoval, da bo blestel na “domačem” odru, a moram priznati, da je bil še enkrat več, kako naj rečem? Dolgočasen? Mnja, recimo predvidljiv. Tako zelo je prevzet s svojim poslanstvom duhovičenja (beri: besedičenja), da pozabi na vse drugo. No, razen, ko se začne smejati svojim šalam! Najbrž je slabše samo takrat, ko moraš šale razlagat. Materiala sicer ni težko pripraviti, če imaš v rokah toliko domislic in bodic, kot jih vsako leto ponudi bob leta ter slovenski politiki ter če zraven uporabljaš Twitter. Ja, niti posebej izviren ni bil. Težava vseh slovenskih stand-up komikov - material testirajo, ponavljajo, si ga sposojajo, ... Bizarno sicer je, da se je večina “šal” naslanjala na politiko. Ja, kot je sam povedal - pri nas gresta humor in umor z roko v roki. Saj nič ne rečem, tudi v Ljubljani bi se mu morda kdo nasmehnil - če bi bil iz Štajerske.

Pomanjkanje kemije se zdi kar obči slovenski problem. Kemije ni v slovenskem ekipnem športu, z redkimi izjemami, seveda. Kemije ni v slovenski glasbi, čeprav vsake toliko eksplodira na relaciji glasbeniki - SAZAS ali pa glasbeniki - strokovne žirije. Kemijo je zelo težko najti na TV-zaslonih - ni je v slovenskih filmih, slovenskih serijah in spet, z izjemami, je ni v slovenskih zabavnih oddajah. Zato najbrž pri nas propade vsak poizkus nekega bolj resnega talk-showa. Zdi se, da Slovenci obvladamo le tisti del kemije, ko se brezupno trudimo združiti dva atoma, ki ne gresta skupaj in ob tem (morda) povzročimo kakšen pok. Pa tudi tega hitro pozabimo ali pa smo ustvarjalcem tako nevoščljivi, da ga spregledamo.  

Zapis je bil objavljen v reviji Vklop, 28.1.2016