Vklopova drobilnica misli - poroke, pogrebi in kaj še sledi?

Spominjam se, ko sem kot osnovnošolec bral Skrivni dnevnik Jadrana Krta, v katerem je on pisal o TV-prenosu veličastne in nepozabne pravljične poroke med princem Charlesom in Diano. Poroka po televiziji, zakaj? In zakaj bi to kdo gledal in sanjaril, da bi sam nekoč doživel isto?

In potem me je oni dan presenetila novica, da je umrl neuničljivi železni kancler rock’n’rolla, Lemmy Kilmister. Šok! Moja prva misel je bila, da je to zame podoben trenutek, kot je bila za moje starše smrt Elvisa Presleyja 1977. Težko rečem, da je bil Lemmy (ali pač njegovi Motorhead) med tistimi glasbeniki, ki bi jih po božje častil, a njegov vpliv, njegova podoba in drža sta bili utelešenje rock’n’rolla. Tistega pravega, iskrenega, nekorporativnega, kakršen je bil pred petdesetimi leti in kakršen bi moral ostati. Nenavadno se mi je zdelo, ko je po spletu zaokrožila novica, da bodo spominsko slovesnost in pogreb prenašali prek svetovnega spleta - pač za vse tiste oboževalce, ki ne bodo mogli priti na Sunset Strip. Bi si Lemmy želel tega? Ne. Bi si želel solzavih posvetil z obveznim #rip (in ne, ne šteje niti kot okrajšava za rock’n’roll in peace) na koncu? Nikakor. Lemmy ne bo počival in prepričan sem, če bi lahko izbiral, da bi rajši umrl na odru ali pa v Rainbow baru, za zadnje slovo pa bi si najbrž želel nepozabne rock’n’roll zabave. Sodeč po tistih, ki so prišli, bi lahko bila zabava res odlična - Slash, Dave Grohl, Sharon in Ozzy Osbourne, Lars Ulich in Robert Trujillo, Dee Dee Snider, Triple H in mnogi drugi, ki so se spominjali Lemmyja, pripovedovali zgode in nezgode, ampak - kakšna zabava je Lemmyja čakala na oni strani? Keith Moon in John Bonham, Cliff Burton, Bon Scott, Lemmyjev bivši “delodajalec” Jimi Hendrix, člani Ramones, Lou Reed, Freddie Mercury, Kurt Cobain, ...

Priznam, da sem si po televiziji ogledal en sam pogreb. Podobno presenetljiva novica kot ta o Lemmyjevi smrti, vsaj zame, je bila tista 7. junija 1993, ko je v avtomobilski nesreči umrl velikan jugoslovanske oziroma takrat hrvaške košarke, Dražen Petrović. Za ljubitelja košarke, ki je odraščal ob vragolijah Jordana, Birda, Magica Johnsona, Thomasa, Barkleyja, je bil to tedaj popoln šok. Hrvaška televizija je prenašala pogreb, gledal sem sključene dvometraše, ki so komaj nosili krsto in pred televizorjem jokal kot otrok. Preprosto nisem mogel verjeti. Še danes komaj verjamem.

Ampak, kaj (odraslega) človeka žene, da gleda prenos pogreba? Globoko spoštovanje do pokojnika? Zavrtiš si glasbo, pogledaš film, prebereš knjigo, pogledaš posnetek tekme, ampak - pogreb? Kakšna nekro oblika vojerstva je to? Kako zelo si podoben starim ženičkam, ki hodijo na pogrebe sestrične od bivše žene bratovega soseda, ki se je odselil pred tridesetimi leti v Nemčijo? In potem komentiraš, kakšen venec in ikebano je izbral prvi, kako neprimerno se je oblekla tista zraven njega in kdo med mašo ni brisal solz in pritrjeval župniku?

Poroko še nekako razumem, čeprav spet - kdo od nas si pa lahko privošči kraljevo poroko? Že poroko vse težje! Spomnim se poroke med princem Williamom in vojvodinjo Kate pred leti - življenje v naših uredništvih se je za nekaj ur (!) ustavilo. Z zadržanim dihom so kolegice spremljale vsak korak, vsak gib, poslušale komentarje in komentirale tudi same … Poznate še slabši način za izgubljanje časa? Morda 24-urno spremljanje resničnostnih šovov?!  

Lemmyjevega pogreba nisem gledal. Mislim, da sem z Draženovim izpolnil kvoto. Obeh se bom spominjal po marsičem drugem kot solzavih govorih ob njunem zadnjem slovesu. No, in potem se je nepričakovano poslovil še veliki glasbeni kameleon David Bowie in nekaj dni zatem, prav na dan razglasitve oskarjevih nominirancev še britanski igralec Alan Rickman, ki ga bolj kot po vlogi v Harryju Potterju pomnim po fantastičnem negativcu Hansu Gruberju v prvem delu Umri pokončno in po odlični upodobitvi šerifa iz Notthinghama v Princu tatov. Brez prenosov ceremonij in pogrebov, prosim. To so velikani, ki so pogosto naredili piko na i.

Lemmy je nekaj dni pred smrtjo dopolnil 70 let, David 69 in Alan je bil ravno tako star 69 let. Za vse tri je bil usoden rak. Ali je seksi 69 postala nova 27?  

P.S.. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, je v petek zvečer sledila nova smrt. Za vse, ki smo odraščali v osemdesetih, je bila serija Grizli Adams preprosto nekaj, kar si gledal. Tudi zaradi izjemnega Dana Haggertyja, ki je bitko z rakom izgubil v 74. letu starosti.

Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 21.1.2016.

Kraljevi puding

“Ampak jaz se res ne želim poročiti z njim,” se je večer pred svojim velikim dnem besno upirala Cate, “Ne vem, zakaj ste izbrali prav mene.” “Izbral te je on!” se je namuznil oče, “In če te izbere bodoči kralj, prikimaš in rečeš da.” Cate se je nemočno obrnila k mami, ki je bila ves dan tiho. Jezno in nemočno je zamahnila z rokami: “To ni pošteno! Zakaj jaz? Sta ga sploh pogledala? Plešo ima, njegovi starši so trapasti, babica je trčena, njegov mlajši brat je veliko bolj privlačen in... joj, človek je!” Oče in mama sta jo prestrelila s pogledi! “In kaj drugega si ti, gospodična?” je z besnim glasom rekel oče, “Upam, da si tudi ti človek in predvsem, da še nisi ženska!” Zdaj je bila Cate tista, ki je očeta prestrelila s pogledom: “Kakšne neumnosti govoriš! Kot da ni dovolj, da vsi pišejo o tem, da sem noseča z... z njim, zdaj pa še ti!” Po teh besedah je besno odšla iz kuhinje v svojo sobo.

Potrebovala je spanec, veliko spanca. Včerajšnja dekliščina ni pomagala pri vsem skupaj - točili so pangalaktični grlorez, a je bilo v njem preveč absinta, ki mu je najbrž rok potekel nekje v prejšnjem stoletju. Čudno, čudno je bilo! Še vedno ni prepričana, kaj se je dogajalo med njenim bratom in tistima avstralskima vojakoma - spominjala se je polavtomatskih pušk, starih lesenih ravnil, kakršne je nekdaj v šoli najbrž uporabljala njena prababica, spuščenih hlač ter barvastih kač. Kaj je lezlo kam, se ni hotela spominjat. Štirje astronavti, za katere je bila ves čas prepričana, da so pravzaprav slačifantje, so se tako napili, da so bruhali v svoje čelade in jih na poti domov veselo natikali nazaj na glave. Ampak, odpeljali so se z Božičkovimi sanmi??? Večina deklet se je zabavala s štirimi temnopoltimi mornarji, ki se niso znebili vonja po kislem zelju, rumu, stotih pristaniščih in vsaj še enkrat toliko javnih hišah, ki so jih obiskali. Očitno je imela samo ona tako oster vonj - res je, da nobena od deklet ni imela opravka z njihovimi usti ali oblačili, saj so imeli ves čas odprto zgolj zadrgo. Njej se je želodec dvignil vsakokrat, ko je zgolj pomislila, da bi katerega od njih kakorkoli zadovoljila. In kot je bilo videti na koncu, dekliščina niti ni bila namenjena njej - vsi so ji čestitali, jo objemali in že naslednji trenutek odšli do pulta s pijačo, njo pa pustili samo. Ja, njen najbolj zvesti spremljevalec je bil pangalaktični grlorez, ki ji je bil kar preveč zvest. In potem zbor stotih nun, ki jih je posebej za to priložnost zbrala Whoopi Goldberg, oblekla pa Victoria Beckham in ki je ves večer - ampak res ves večer, prepeval isto pesem - For She’s a Jolly Good Fellow. Kot da ne bi bila na vsakem koraku opomnjena, da se bliža veliki dan - dan, ko bo izrekla usodni dan in se omožila z drugim kandidatom za kralja Združenega kraljestva.     

Cate ni vedela, kdaj je zaspala, a noč je bila vsekakor prekratka. Zjutraj jo je vidno živčna, a z odlično odigranim nasmeškom prebudila mati. No, oseba, ki jo je zadnje mesece klicala mati, prej jo je poznala zgolj po oznaki. Ni imela dovolj časa, da bi pojedla zajtrk, ko je na vratih pozvonilo. “Cate, prišli so!” jo je poklicala mati. Cate je počasi vstala, zavzdihnila in odšla proti vratom. “Kaj vse sem jaz pripravljena žrtvovati za svoj narod. Upam samo, da se bo zadeva razpletla pred poročno nočjo. Zdi se mi, da me bo zvečer bolela glava. Lahko pa se napijem in omedlim in tako potem vsak večer, dokler ne bo te dvojne igre enkrat za vselej konec.” je razmišljala med potjo v palačo, kjer jo bodo oblekli, naličili, ji uredili pričesko in poskrbeli, da bo na veliki poroki blestela ob bodočem kralju. No, kdaj bo “njen” Billy kralj, če sploh, je bilo sploh vprašanje, s katerim se Cate sploh ni želela obremenjevat.

Delila je prijazne nasmeške in odgovarjala s kratkimi odgovori, prav tako kot so jo naučili. Najrajši bi sicer vedno znova odgovorila z jasnim in odločnim NE, ampak si tega ni smela privoščiti. Ne še. Obleka je bila tesna, pretesna. Slabo je jedla zadnje dni, ampak očitno še vedno predobro - od otrobov, koprivinega čaja in korenja se ji je že mešalo. Zvečer, ko se je sklanjala nad školjko, se je pogosto spraševala, v katero barvo se bo spremenila - rjavo, zeleno ali oranžno?! Vsi so govorili, da je prelestna, sama pa se je le smehljala, saj je zadrževala zrak in sploh ni mogla odgovarjat. In potem vlečka - kdo si je to izmislil? Na tem svetu ni nič takega kot kratka vlečka, saj nič kratkega ne moreš vleči po tleh. Kar naj gredo vprašat katerega od tistih mornarjev z dekliščine! Vlečka se vleče po tleh in ona se ves čas spotika obnjo. Visoke pete so ravno tako greh nad grehi - če bi kdo hotel, da imamo sedem centimetrov več, bi nas pač ustvaril sedem centimetrov višje. Ne, tako mora hoditi po prstih, njena peta pa sloni na malo tanjšem žeblju, s katerim so na križ bojda pribili tistega atleta. Nič čudnega, da je lahko vstal od živih. In potem še tančica - saj vendar nismo med Arabci, da bi se morala skrivati! Čudni, čudni, so ti ljudje, je razmišljala Cate med zadnjimi pripravami.

Z očetom oz. osebo, ki jo je morala klicati oče, naj bi se najprej peljala v enem najbolj razkošnih avtomobilov, ulice glavnega mesta kraljevine bodo seveda popolnoma polne. Ves čas bo morala mahati in se smehljati, njej pa bi bilo veliko bolj všeč, če bi šli s podzemno - hitreje je in ne izpadeš kot kak retardiran plemič... Ups, moži se med retardirane plemiče! Njihove korenine morda res segajo nekam v Nemčijo, ampak saj je vsem jasno, da bi lahko Jerry Springer z njihovim družinskim drevesom celo leta snemal svoj bizarnosti poln show. Kočije se je Cate bala. Ne toliko kočije, kot konj. Opozarjali so jo pred konji (in delfini), češ da imajo zelo razvit šesti čut. Vedno, ko jim je prišla blizu, so začeli živčno hrzati in topotati s kopiti. Konjušniki so mislili, da je težava v konjih, ampak ona je vedela, da temu ni bilo tako. Tudi konji so najbrž vedeli.  Ni več štela, koliko konj za njuno poročno vprego so že zamenjali, ampak trenutna vprega se je očitno sprijaznila z njo. Ali pa so zamenjali tudi njih?  

Prišla sta “oče” in “mati”. Slednja je kmalu odšla v opatijo, oče jo bo celo pot spremljal. Ves čas je želel kramljati, njej pa ni bilo do tega. Ni mu bilo do kramljanja z osebo, ki jo je potisnil v to godljo in ki je bil tudi pravzaprav zgolj zato, da bi jo lahko nadziral. Vedel je, da se je med njo in Y55F500R5 začelo nekaj plesti in zato ga je s projekta Kraljevi puding umaknil. No, mogoče je bilo tako pametneje, saj so bile strasti med njima res vse bolj razvnete in za puritance Britance bi bilo najbrž zelo nenavadno, če bi se “oče” in “hči” začela mečkati in bi to počela kjerkoli, bi ju sla napadla. In ponavadi nista ostala pri mečkanju …

Cate je tedaj začela prejemati tvite, ki jih je tekom dneva objavljala sama kraljica. “No, če senilna stara vešča uporablja tviter, potem je najbrž spraznila vso zalogo gina v Združenih kraljestvih,” si je mislila Cate in se začela smehljati, ko je prebrala prvih nekaj tvitov. “Končno se dogaja!”, “Kako dolgo bo še trajalo?”, “Upam, da si je trapček zapomnil najpomembnejše...”, “Upam, da nima tudi on ljubice!”, “Kje je kaj gina?”, “Upam, da vsi preživimo in dočakamo konec!”, “”Kaj se dogaja s Camelo? Prijazna je, pozdravila me je in... nasmeh na njenem obrazu!”, “Menda ta pritepenka ne misli, da bo nosila mojo krono?!”, “Dajmo, dajmo... saj ni tako težko. Liz Taylor - R.I.P., je to storila osemkrat!”, “Bo Cate zdržala? Vsi upi so položeni na njo...” Cate se je zadnje zdelo nenavadno, saj s kraljico ni imela veliko opravka oziroma nič. “Menda ni tudi ona… Ah, ne, nemogoče!” je odkimala Cate in pregnala misli, da bi bila tudi sama mati kraljica vpletena v zaroto.

Z očetom, ki je še vedno blebetal, sta prispela pred opatijo. Vlečka? Seveda se zatika! Visoke pete? Noga ji seveda kleca! In ta pohodna kalvarija naj bi trajala nekaj minut, ki se bodo, kot na generalkah, vlekle v nedogled, v večnost … vsak večer bi opravljala patrulje v najbolj zloglasni soseski, da ji le ne bi bilo treba SPET prehoditi te poti. Z Billyjem, ki je v uniformi izgledal še bolj trapasto kot sicer in čigar pleša se je svetila še nekoliko bolj, sta začela svoj sprehod proti oltarju. Sprehod pa tak - Tantal zagotovo ni trpel tolikšnih muk! in nato se na sredi poti od nikjer pojavi Hugh Grant. Hugh Grant??? “Počakajte!” zakriči Hugh s svojim deškim nasmehom in z zelo širokim korakom stopi pred Cate, jo objame ter se ji zazre v oči, “Bil sem na štirih porokah in pogrebu, šel sem na hrib in se vrnil z gore, bil sem med dolgimi nogami Julie Roberts, iskal način, kako priti mimo ogromne zadnjice Bridget Jones, ampak... od kje so prišli tisti črnci s svojimi dolgimi otepači, ki so me napili na tvoji dekliščini?” Cate ni mogla verjeti, zaprla je oči in Hugh Grant je izginil, nekje daleč je bilo slišati le še krike … je te iste krike slišala tudi na dekliščini? Pa naprej, vse do oltarja, kjer ju je pričakal opat, ki je, vsaj po zadahu, sodeč, zagotovo spil vsaj kakšen liter posvečenega vina preveč. Pa govor in govor in govor, vmes zabaven kraljičin tvit “Dolgo traja! Nekdo bi lahko razmišljal in dal na te stole mehkejše blazine!” in potem obe zaobljubi. Osladna patetika o večni ljubezni in medsebojnem spoštovanju. Zato je morala podpisati pogodbo? In se obvezati, da mu bo rodila vsaj dva otroka? In če se ločita, otroci ostanejo njemu, ona pa bo morala pobrati šila in kopita ter oditi? Mnja, toliko o spoštovanju! “Zdaj moramo razmisliti, kako Charlie ne bi postal kralj...” je tvitnila mati kraljica in kmalu zatem “... da bomo imeli mlado kraljico in kralja!”. Hm...

Cate ni poslušala in ni slišala vprašanja, ali vzame Billyja za svojega moža in bla bla bla. Bila je izgubljena v mislih in izrekla je tisto, kar se ji je cel dan podilo po glavi. “Ne!” je zazvenelo in zadonelo po opatiji, londonskih ulicah, iz zvočnikov številnih televizorjev, računalniških zaslonov in še kje. “Ne?” “Ne!” je odločno ponovila Cate in pogledala osuplega Billyja, “Ne, ne morem. Plešast si in … človek povrhu!” Po opatiji so se razlegli kriki, ko se je Cate v trenutku začela spreminjati - na njeni glavi sta se pojavila še dva para oči, zraslo ji je še šest rok, da je bila podobna ogromni pajkovki, njeno telo je bilo zaščiteno z oklepom iz kevlarja, namesto srca pa je utripala živo rožnata vagina z masivno jekleno ključavnico, iz katere se je cedilo. Cate je zaslišala brenčeč zvok in nato zoprn glas, ki je pripadal svetlolasi samooklicani glasbenici, ki je emigrirala v eno od mini balkanskih državic: “Cate, pa ti si ceu point tega šov!” Ampak zoprn brenčeč zvok ni in ni utihnil, le glasnejši je bil.

Kate je odprla oči. Stegnila roko in ugasnila budilko. “Joj, kakšna grozna nočna mora!” si je rekla in si pomela oči. Petek, 29. april 2011, najlepši dan njenega življenja. Dan, o katerem je sanjala kot majhna deklica in za katerega se je zdelo, da ga ne bo dočakala. Dan, v katerega ni dvomila. Čeprav... William ima res grozno plešo.     

Besedo ima očka: otroci uporniki

Ob slovesu Marka Milića

Pred časom sem v intervjuju z Nežko Poljanšek, tisto fizioterapavetko, ki je zadnja štiri leta skrbela za različne terapije Tine Maze, zasledil izjavo, da morajo otroci biti malo uporniški, saj jih sicer ne bi pravilno vzgajali.

Recimo, da sem si najprej malo oddahnil. Očitno tudi otroci drugih staršev ne ubogajo na prvo, drugo, tretjo in na zadnjo besedo. Saj to pomeni, da otroci uporniki razmišljajo s svojo glavo?! A kje je meja? Kjer jo postavimo mi, starši ali kjer jo postavijo oni sami? Te meje gredo potem visoko v nebo oziroma so včasih tako daleč, da jih niti sami ne vidijo več. Za starše je takrat že prepozno, krivi pa s(m)o si seveda sami.

Priznam, da smo se pri nas znašli na razpotju. Četrti razred je prinesel kup skrbi in preizkušenj. Želeli smo, da bi se Taras še nekoliko bolj osamosvojil - nama se zdi še premalo samostojen, a je v primerjavi z veliko večino drugih sovrstnikov daleč pred njimi; se začel zavedati odgovornosti, predvsem pa, da imajo dejanja posledice in da gredo pravice in dolžnosti po svetu z roko v roki.

Domov je začel odhajati takoj po kosilu, da bi v času do najinega prihoda domov naredil domače naloge in se učil ter morda kaj postoril … Žalostno je, predvsem za naš šolski sistem, da se otroci (niti) v četrtem razredu (še) ne znajo samostojno učiti. Ja, tega je kriv sistem, ki otroke zavija v vato. Otroci ne morejo biti sami doma, saj nanje povsod preži polno nevarnosti, otroci lahko domače naloge delajo v šoli, kontrolne naloge in spraševanja so napovedana in tiste konkretne, številčne ocene začnejo dobivati šele v tretjem razredu. V četrtem razredu je vendarle prišlo do točke, ko morajo delati zapiske, iz napisane snovi v učbeniku izluščiti bistvo in da je poudarek na samostojnem delu in razmišljanju. No, nekje to še vedno storijo starši in otrokom delajo domače naloge, plakate, se učijo govornih vaj in se pripravijo na domača branja - namesto otrok! In tudi otrokom se zdi to normalno, ker tako počne večina. Tisti, ki tega ne počnejo, so čudni, so izobčeni. Na nek način so uporniki …

Mnogi so bili presenečeni nad najino potezo. Tista tipična vprašanja, ki sva jih bila deležna že, ko sva Tarasa eno leto prej vpisala v šolo. In navkljub začetnim porodnim krčem sva vztrajala, smo vztrajali. Zgodilo se je, da kakšna domača naloga ni bila narejena, da je kaj pozabil doma (ali v šoli), a ker je bila kazen jasna - prepoved obiskovanja košarkarskih treningov; se je tudi Taras zavedal, da mora biti resen. In se je trudil, včasih bolj in včasih manj. Včasih celo preveč in takrat sva postala pozorna. Zaupala sva mu, verjela sva mu na besedo in on je to izkoristil. Beležka je bila v enem tednu polna vpisov in opozoril učiteljice, delovni zvezki rdeči, Taras pa se je v izgovorih in pojasnilih vse bolj zapletal. Lagal, po domače povedano. A laž ima kratke noge, Taras pa je obupen lažnivec. Žal se je naučil, da je včasih boljše, če je tiho in nič ne pove …

Trije razbojniki

Zaskrbelo naju je, da nima kakšnih težav tudi v šoli, zato sem šel nekega jutra še pred poukom do učiteljice. Diskretno, brez odvetnikov, kot to počnejo nekateri drugi. In izvedel, da ima v šoli težave kvečjem s koncentracijo, ker mu je snov hitro jasna in se začne dolgočasit, da je izredno bister, a ga bo potrebno vzeti v roke. Spomnil sem se drugega razreda, ko je razredničarka takrat poetično rekla, da “ima v sebi kreativni nemir”. Preverjanja znanj - same petice. Spraševanja - same petice. Do konca oktobra opravljena bralna značka. In vseeno toliko težav!

“Kje imamo težave?,” bi se marsikdo vprašal, “Kaj si sploh lahko še želimo?!” Naše največje težave so predvsem v komunikaciji. In to je velika težava, ki se je s Tarasa razširila tudi že na Vito in Adama. Ne zna naju poslušat, pogosto naju noče poslušat oziroma slišat. Ne zna govoriti z nama in ne zna nama povedati, kar ga vprašava ali ga morda teži, pa ne ve, kako bi lahko povedal. Kadar govori, najrajši kriči. Skače v besedo in nikomur ne pusti povedati do konca. Najglasnejši je. Včasih bevskajoče ukazuje. Grozi, preti, … In najljubše besede so “Ne bom!” in “Nočem!”. Užaljeno se obrne stran in se zapre vase. In kot opažava, take “komunikacije” nima le z nama, ampak (skoraj) z vsemi - izvzeta je očitno le učiteljica. Ampak babice in dedki, tete in strici, brat in sestra in še kdo - mi nismo izključeni. Postal je predrzen. Želi biti glavni in zahteva, da je vse po njegovo.

Strah naju je, da nama želi kaj povedati, pa si ne upa. In zato sva se, preden bo prepozno, odločila, da poiščeva strokovno pomoč. Šli bomo na obisk k šolski pedagoginji - najprej midva, nato še Taras in najbrž tudi vsi skupaj. Moramo najti rešitev, moramo najti način komunikacije, ki bo izviral iz iskrenosti in zaupanja. Želiva ga najti, da nam bo lažje tudi z Vito in Adamom, saj ju Tarasovo obnašanje včasih prestraši, čutita pa najino nemoč in jo izkoristita. Izkoristita, da bi bila tudi ona dva deležna pozornosti, kot jo je ves čas deležen njun starejši brat.

Njun brat, upornik. Kar sem hotel, to imam. Zdaj se je treba s tem spopasti in morda sneti rokavice ...

Objavljeno v reviji Ženska, decembra 2015.

Vklopova drobilnica misli - družabnost in televizija

V mnogih družinah velja, da je prostor pred televizijo edini skupni prostor in tam preživeti čas edini skupni čas v družini. Drugi so mnenja, da televizija razdružuje, sploh, če je nanjo priklopljena kakšna igralna konzola, saj so le redko zadovoljeni vsi okusi. Sine bi streljal, mama telovadila, ata dirkal in hči raziskovala pravljične svetove.

Vsi pa pozabljamo, da smo se včasih družili ob igranju družabnih iger - človek, ne jezi se, monopoly in tombola, če iger s kartami niti ne omenjamo. Čeprav, ko smo ravno pri kartah - ste kdaj gledali TV-prenose / posnetke turnirjev v pokru? Resno, to kdo gleda? In če že, zakaj je tarok, mojstrska strategija, potem televizijsko diskriminiran? Torej, družabne igre … prišli smo do točke, ko igranje družabnih iger gledamo po televiziji - bil je Moj dragi zmore, še vedno sta recimo Vem in Vse je mogoče. In če morda niste vedeli - po teh priljubljenih TV-oddajah so vam na voljo tudi fizične družabne igre. Moj dragi zmore s številnimi zabavnimi izzivi za dva, obstaja tudi nekaj različic zdaj že ugasnjenega šova Moja Slovenija - tako odrasla kot otroška različica in seveda tudi tista rojstnodnevna s paketom; pa Vem s skoraj štiridesetimi križankami, ki bodo kar konkretno razburkale vaše možganske vijuge, na prodajnih policah lahko še vedno najdete ne najbolj posrečeno predelavo šova Gostilna išče šefa, ampak … veste, katero boste iskali zaman? Prav tisto, ki smo jo to soboto zaman čakali na prvem programu nacionalke. Vse je mogoče - tisto, ki kar kliče po druženju in zabavanju. Si predstavljate domačo izvedbo Kričača, Dvojno pantomimo, morda tudi Ko si na tleh, Prepovedane besede, TV napovedovalko, Zadnje novice, Fotomimo, Žive črke, … In vsako soboto, ko se z družino huronsko smejimo ob gledanju TV-oddaje, razmišljam, kako zabavno bi bilo to dejansko početi v živo?     

Po drugi strani pa - zakaj ni določenih družabnih iger še nihče prenesel v TV-format? Predstavljajte si recimo človek, ne jezi se, kjer bi vsako ekipo predstavljala določena televizija (ali pa politična stranka). Rosvita najbrž ne bi hotela biti pri rdečih, Lili, Marko in Boštjan bi si želeli ves čas menjati ekipe, Uroš bi se hitro razburil in ga sploh nihče ne bi želel v ekipi, za razliko od vedno preudarnega in razsodnega Slavka, lahko samo ugibamo, kdo bi koga ves čas izbijal iz igre in kakšen prepir bi nastal, ko bi prišli do hišic. In če k temu dodamo še komentiranje Mirana Ališiča s pomočjo Andreja Stareta in Iva Milovanoviča, bi imeli prvovrstno TV-zabavo.

In če potegnemo vzporednice s tujino in industrijo, ki ji pri nas niti industrija ne moremo reči, sem se je pa dotaknil v uvodu. Gaming turnirji - naj bodo v fantazijskih strategijah, športnih, dirkaških, pretepaških, … igrah; drugje že v same dvorane pritegnejo več ljudi kot pri nas nogometni derbiji, nagradni skladi so enormni, podpora medijev pa ravno tako, posneti bojev pa na YouTube presegajo oglede opevanih slovenskih glasbenih zvezdnikov. V tujini so celo dogodki, kjer udeleženci igrajo tudi pri nas priljubljeni Catan, odlično obiskani, pri nas pa v najboljšem primeru tu pa tam zasledimo novičko (sicer kar v oglasnem letaku organizatorja) o Yu-Gi-Oh turnirju. Na katerega pride šest tekmovalcev in njihovi sorodniki, ki gredo medtem nakupovat.  

Objavljeno v reviji Vklop, 14.1.2016

Vklopova drobilnica misli - silvestrski TV program

“Enako kot lani?” “Enako kot vsako leto!” je ponavljajoči delček dialoga med 90-letno miss Sophie in njenim butlerjem Jamesom iz dvoosebnega skeča Večerja za enega, ki ga prvi program avstrijske nacionalke televizije tradicionalno predvaja na silvestrski večer, premierno pa je bil predvajan leta 1963. In prav ta košček nekaj več kot deset minut trajajočega skeča lepo opiše vsakoletno praznično TV-ponudbo naših in tujih TV programov.

Vsako leto znova se sprašujem, kaj divja po glavah sestavljalcev božičnih in silvestrskih TV-programov, sploh tistih z večletnim stažem? Se sprašujejo, kdo še ni videl prav vseh delov Sam doma (ste vedeli, da obstaja tudi peti del?), zavrteti klasično ali barvno različico Čudeža na 34. ulici in kateri glasbenik ni še prav nikoli nastopil v kateri od silvestrskih oddaj? Kakšen boj mora vladati med televizijami, da ekskluzivno dobijo Alfija Nipiča, ki zapoje zimzeleni Silvestrski poljub?! Še dobro, da so vse silvestrske oddaje posnete slab mesec vnaprej in se Alfiju ni potrebno klonirati in lahko v živo zapoje na kakšnem od trgov. Na televiziji nam potem ostane še kakšen od koncertov Il Divo, treh tenorjev, Michaela Bubleja ali Justina Bieberja (khm, khm!) in seveda ne smemo pozabiti na slovenske filme. Tudi tu je - vsaj predvidevam, konkurenca vsako leto hujša.

Nacionalka nam je letos postregla s filmom Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja o treh ženskah, ki po sili razmer postanejo izterjevalke. Tanja Ribič, Maša Derganc in Nina Rakovec so te tri in vsaj v primeru Tanje Ribič se resno sprašujem, ali ona sploh zna igrat? V vsaki vlogi se mi zdi enaka - en hip barbikasta trapa, potem rahlo kolerična seksulja in večino časa kot nekdo, ki misli, da je zvezdnik in da se ji morajo vsi klanjat. Skratka, med filmom bi skoraj zaspal, ker skoraj uro traja, da se kaj začne dogajat, pa še potem ni nobenega pravega dogajanja, dialogi so tako površni in naučeno slovenski, da nič čudnega, da pri nas uspejo le filmi, ki so delo bolj ali manj naturščikov. Naj bo to Tu pa tam, Jebiga, Gremo mi po svoje (tega je vrtela komercialna televizija, pa potem še precenjeni Traktor, ljubezen in rock’n’roll) ali pa Šiška Deluxe. Dekleta ne jočejo so reševali “stranski” liki - Dergančeva malo manj, Rakovčeva ima neko prezenco, ki jo zna še kam pripeljat, tu sta bila potem še večni “safety-net” Peter Musevski in Valter Dragan. Ampak osupel sem bil nad izbruhi navdušenja na družbenih omrežjih - kot da imamo čast gledati daleč najboljši slovenski film vseh časov. Jaz sem pač dobil občutek, da gledam še en zelo povprečen slovenski film - celo kratki film Sošolki, ki je sledil veliki praznični premieri, je postregel z več dinamike, čeprav spet z vso slovensko predvidljivostjo in apatičnostjo; in da želijo z orgazmičnimi hvalnicami vsi predvsem nekam zlesti režiserju.

Tudi za opis tega in večine drugih slovenskih filmov bi lahko uporabili uvodni “Enako kot lani?”, “Enako kot vsako leto!” In tudi dejstva, da je komercialka cel mesec napovedovala premiero prvega dela Hobita, ki so ga - ob vsaj drugem delu; zavrteli že na vseh drugih kanalih, ne gre spregledati.

Novoletna stalnica sta seveda tudi tradicionalni novoletni koncert dunajskih filharmonikov in pa druga postojanka novoletne skakalne turneje, Garmisch-Partenkirchen. Kar je bila lani Tina Maze (no, in tudi Peter Prevc, da ne bo pomote), je letos le še Peter Prevc. Zanj stiskamo pesti, bentimo čez veter in izravnave, sodnike, žirije, režije, komisije in še koga. Ampak Peter se s tem ne obremenjuje kaj veliko. Skače, leti, zmaguje. Tako je bilo tudi na novega leta dan. Še dobro, da je izpral sivino prazničnega TV-programa. V nedeljo je zmagal še enkrat in srčno upamo, da se bomo na dan, ko boste vi prebirali te vrstice, že veselili drugega slovenskega zmagovalca prestižne novoletne turneje - po Primožu Peterki še Petra Prevca. On je ta hip pravzaprav edini, zaradi katerega je sploh vredno prižgati TV.       

Zapis je bil objavljen v reviji Vklop, 7.1.2016.