Besedo ima očka - Ovce, volkovi in pastirji

Ne, ne bom bibličen, pa tudi laibachovski ne, temveč svoj - torej vsak dan bolj zaskrbljen oče. Starejši otrok postaja vse bolj samostojen, srednja mu sledi, najmlajši pa postaja vse bolj svojeglav. Kaj sedaj?

Taras je začel hoditi iz šole sam domov in tudi v šolo gre zjutraj že sam. Ni edini iz njegovega razreda in tako se jih po nekaj sto metrih nabere kar lepo število in potem družno hitijo v šolo. Pločniki sicer vedno in povsod dovolj široki in kakšna noga mimogrede stopi dol … mimogrede pride tudi do prijateljska prerivanja in igrivega zaletavanja, pa zbadanja, pa seveda še kdo jim pride nasproti …

Danes tabornik - jutri ovca, volk ali pastir?

In potem z varne daljave slišiš “Dajva teč’t in ujemiva tiste spredaj!” in vidiš, kako se dva poženeta naprej, brez razmisleka skočita s pločnika pošteno na cesto, slišiš cviljenje zavor … od strahu zapreš oči in jih hitro strahoma odpreš. Vse je v najlepšem redu. Voznik - na srečo dovolj zbran in previden; je očitno bolj pretresen od razposajenih fantov, ki sta jo tokrat odnesla brez poškodb in že tečeta naprej proti šoli. Tokrat brez poškodb, kaj pa naslednjič? In vse le zato, ker se je “volk” odločil steči za vrstnikom, “ovca” pa mu je slepo sledila …

Kdo so “volkovi”? Tisti najbolj glasni, pa vedno v zadnjih vrstah, s serijsko samozavestjo in hkrati isti, ki niso nikoli dovolj pogumni, da bi prevzeli odgovornost? Kdo jih naredi “volkove”? In po drugi strani - kdo so “ovce”? Potrpežljivi, pridni in marljivi, ki jih nekdo potisne v prvo vrsto, vedno prosi za pomoč, a ga ni nikoli blizu, ko pomoč potrebuje? Ja, taka so razmerja med “volkovi” in “ovcami” in zelo jasno se kažejo že med najmlajšimi.

“Žoga mi je ušla na cesto, pojdi ti ponjo!”, “Ha ha, poglej tistega, kako neumno hodi, dajva ga malo spotikat!”, “Ne, on se ne sme igrati z nami, ker mi ni všeč!”, “Daj mi svojo čokolado.” in še bi lahko našteval tiste prevečkrat slišane stavke in ukaze, ki jih “volkovi” tako radi izrekajo, kažejo svojo (pre)moč, ponižujejo druge in se kažejo kot bodoči vodje. Bojmo se jih. “Ovce” pa sklonjenih glav vdano prikimajo, saj gre pogosto za posameznike, ki niso tako zelo družbeno angažirani, morda depriviligirani in predvsem z manjkom samozavesti, da lahko z njimi pometa vsakdo.

Sam sem bil točno ta “ovca” in zato si ne želim, da bi to isto postali moji otroci. Zaslužijo si več. Na srečo sem imel odlična pastirja, po potrebi tudi izkušenega psa ovčarja (brata) in tako sem postal stepni volk. Ja, Hessejeva knjiga mi je v trenutkih, ko mi je bilo v življenju najtežje pomagala prebroditi krizo in spoznati, da sploh ni slabo biti osamljen in nerazumljen, dokler verjameš vase in v svoje sposobnosti in veš, da delaš dobro in hodiš po pravi poti. In ostal sem na pravi poti, medtem, ko so mnogi moji vrstniki - naj so bili tedaj v vlogi volkov ali ovac; zašli na stranska in na kriva pota. Mnogi so obtičali v enosmerni ulici in se iz nje ne bodo vrnili.  

In prav zato je pomembna vloga “pastirjev” - staršev (in seveda starih staršev), učiteljev, vzgojiteljev in nenazadnje tudi starejših bratov ali sester. Mi smo tisti, ki moramo “ovce” popeljati na pravo pot in poskrbeti, da jih v svoje šape in čekane ne dobi kakšen “volk”. Ali pa v pastirja preoblečen volk. Seveda moramo hkrati poskrbeti, da ne postanejo tudi sami “volkovi”, ampak prej pastirji. Lahko so tudi stepni volkovi …

Moji trije otroci me vsak dan znova presenečajo in kažejo koliko pozitivnega, ustvarjalnega in preprosto neverjetnega se skriva v vsakem od njih. Taras sicer prihaja v fazo, ko se je toliko bolj zanimivo upirati staršem, Vita in Adam mu sledita in dogajanje pogosto stopnjujeta, a vzgoja ni tek na 100 metrov. Vzgoja je maraton, torej peklensko, težavno, nemogoče in večkrat pomisliš, da bi dvignil roke in obupal, ampak ne …

Zunaj čakajo krdela sestradanih volkov, a jim jaz svojih otrok ne bom poslal v ovčji koži.   

Kolumna je objavljena v reviji Naša žena, maja 2014.      

Besedo ima očka: Nevarnost preži na vsakem koraku

Starševstvo v prvi vrsti pomeni skrb za otroke - za njihovo duhovno bogastvo, za njihovo predmetno preskrbljenost in predvsem za njihovo varnost. Pri dojenčku nas skrbi, da se ne zaduši in ga doleti “smrt v posteljici”, nato začnejo v usta tlačiti vse mogoče, prav neverjetno privlačne so jim električne naprave in vtičnice, ko začnejo hoditi in se vzpenjati ter tudi padati so vsi robovi veliko ostrejši, mika jih voda in še bi lahko našteval.

O varnosti tako in drugače

Pri nas doma smo v treh različnih fazah … Taras kot najstarejši seveda želi biti samostojen - želi si ostajati sam doma, želi hoditi sam v šolo in domov, imeti svoje ključe in svoj mobilni telefon, želi imeti tudi svoj denar in ga po svoje zapravljati. Vse lepo in prav, če ne bi bil na trenutke tako svojeglav in brezbrižen! Vita pri štirih letih vse bolj prekipeva od samozavesti, sploh ker s hitrimi koraki v marsičem dohiteva ali celo prehiteva svojega starejšega brata - trudi se s pisanjem prvih črk, je neverjetna v interpretaciji pravljic in pesmic, gibalno neverjetna, … No, Adam pa je v obdobju, ki je za starše zagotovo najbolj naporen. Še dobro, da je tretji in ne prvi otrok! Pogumno zleze na karkoli (mizo, stopnice, delovni pult, gugalnik!), skače s česarkoli, po celem stanovanju teka z metlo ali sesalcem, se steguje za kozarci, skodelicami, jedilnim priborom, vročimi lonci, odpira omare in predale, prevrača stole, vleče knjige in uničuje igrače starejših dveh. On bi vse, kar počneta starejša dva in za veliko stvari tudi ve, da ne bi smel, ampak … prepovedano je vedno najslajše.

In tako smo se nek večer z Vito in Tarasom (Adam je samo poslušal in mino žulil svoj kos kruha z maslom) začeli pogovarjati o spolnosti, kmalu smo prešli do spolnih zlorab, pedofilije, ugrabitev, vlomov in ropov … Pogovoru sta bolj ali manj botrovala dva dogodka - tašči in tastu so sredi belega dne vlomili v stanovanje, v Ljubljani pa so obsodili pedofila, ki se je potikal okoli osnovnih šol in fotografiral otroke.

In to ravno v času, ko sva s Heleno začela resno premišljevati, da je pa zdaj res že čas, ko bi Taras lahko začel hoditi sam domov iz šole. In kot da te ne skrbi dovolj, da bi bil le za hip nepreviden na cesti ali pa bi ga za lahko tarčo izbrali kakšni starejši učenci, da o nepredvidljivih klošarjih, ki “taborijo” pred bližnjo trgovino, niti ne govorim. Pa sem ga vprašal, kaj bi storil, če bi se ob njem zaustavil neznan avto in bi ga voznik povabil na vožnjo. Odločno je rekel, da bi ga zavrnil in šel naprej. “Kaj pa, če bi rekel, da naju pozna z mami in da sva mu midva naročila, naj te odpelje domov?” “Če ga jaz ne poznam in mi vidva nič ne bi rekla, bi šel kar naprej.” “Kaj pa, če bi ti ponudil kakšno ogromno čokolado ali pa bi ti recimo rekel, da greš lahko tudi k njemu domov počakat, tam pa boš lahko ves čas igral igrice in gledal risanke?” Tu je Taras že na debelo požrl slino, a sem vztrajal “In če ti recimo tak moški v nekem super avtu, recimo BMWju (njegova trenutno najljubša avtomobilska znamka) skozi okno pomaha s PSP-jem in ti reče, da bo tvoj, če greš z njim?” Taras je prebledel, a naslednji trenutek vseeno pohitel in rekel, da še vedno ne bi šel z njim. Ampak videl sem dvom in zaskrbelo me je. “In ti bi šel z njim, ker si tako zelo želiš imeti PSP in mogoče ti gospod ne bi nič hotel, mogoče pa bi ti počel kaj grdega … in na koncu bi ti rekel, da doma tega ne smeš povedati, ker ti midva ne bova verjela, poleg tega pa te bova kaznovala in ne boš smel več nikoli k njemu in se zabavati.” 

Tisti del o početju grdih stvari in kaj pomeni zloraba, je sicer pri obeh poskrbel za veliko smeha, saj so se jima otroško opisani prepovedani dotiki zdeli smešni, a vseeno upam, da sta razumela vsaj toliko, da karkoli od opisanega z njima ne sme početi nihče. Toliko vendarle vem o pedofilih (ker sem imel tudi sam izkušnjo v otroštvu z enim) in vem, da so res namazani z vsemi “žavbami” in da znajo odlično prebrati otroka, mu popihati na dušo in ponuditi ravno pravo stvar, da otroka vendarle prepričajo. Morda ne danes, morda ne jutri in čez en teden, a če bodo dovolj vztrajni, otrok pa - malce seveda v dilemi; morda neprijetnega dogodka ne bi želel nikomur zaupati in ne bi vedel, kako pravilno odreagirati … nikoli ne vemo. Ne želimo si izvedeti.  

Nekdaj je bila to Amerika, kot še marsikaj drugega … a očitno so s popularnimi blagovnimi znamkami, globalizacijo in “blagostanjem” iz one strani Atlantika prišle tudi vse druge stvari - ustrahovanje, pretepanje, izsiljevanja, ropi, orožje in droge že v osnovnošolskih klopeh, pa pedofilija in vse mogoče zlorabe. 

Svet pokvarjenih igrač o katerem je pred dvema desetletjema pel naš glasbenik, je postal tudi naš svet - svet, v katerem nas starše MORA skrbeti za otroke. In nam tako nalaga še večjo odgovornost, da jih vzgojimo v normalne posameznike, ki bodo ločili med PRAV in NAROBE.   

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, aprila 2014.   

Pravljica: Kako nastane pravljica

Kdo je pravljičar? Pravljičar je seveda oseba, ki piše pravljice. Ponavadi so to starejši gospodje, na glavi imajo sive lase ali pa sploh ne, radi si gladijo dolge brade (in je nikoli ne spletajo v kite, tega pravljičarji res ne marajo!), obožujejo karamelne bombone in puhajo nebeško modre oblačke dima iz svojih pip. Najraje posedajo v parku na kakšni klopici, krmijo golobe in iščejo navdih. Kadar navdih iščejo doma, se zleknejo v udoben fotelj ali gugalnik, v naročju jim prede muca in tako iščejo in iščejo. Kaj? Navdih za pravljico, seveda. Brez navdiha so pravljice dolgočasne in jih nihče noče niti brati, kaj šele poslušati. Ko ga najdejo, se usedejo za debelo hrastovo mizo, vzamejo list papirja in nalivno pero ter pišejo ... in pišejo, pišejo, pišejo in pišejo, dokler ne napišejo. Česa? Pravljice, seveda.

No, tako je bilo včasih. Dandanes so pravljičarji drugačni. To niso več stari gospodje, res pa imajo na glavi vse manj las. Karamelnih bombonov nimajo preveč radi, saj povzročajo zobobol in seveda ne kadijo pip, temveč najraje spijejo skodelico čaja. Časa za posedanje in iskanje navdiha nimajo, saj imajo enega, dva, tri ... otroke, s katerimi se cele dneve igrajo. Potem jih nekega dne zmoti klic ali elektronska pošta, v katerem jih urednica ali urednik sprašujeta, kdaj bodo vendarle dobili pravljico. Tiskarna čaka, starši in otroci čakajo ... mudi se, mudi se, zelo se mudi.

In potem se začne pravljičar ozirati naokrog, če bo kje opazil, ali našel navdih. Išče ga v škatli s piškoti in med čokoladami, išče ga v skodelici čaja in med umazano posodo ... trudi se tudi med obešenimi oblačili in pospravljenimi čevlji ter copati ... mogoče pa ga najde med kupi knjig, ampak ne - pravljic se NE prepisuje! Tudi v otroški sobi, kjer je polno igrač in kjer je seveda polno otroškega veselja, ga ne najde.

Potem pa nenadoma iz kopalnice (ha, tam pa pravljičar res še ni bil!) priteče njegov sin in v rokah drži zob: “Oči, oči, še en zob mi je izpadel! Takoj ga bom dal pod blazino, da ga bo zobna miška našla.” In tedaj se pravljičarju utrne ideja!!! Odhiti v sobo, se usede za računalnik in začne pisati.  

“Nekoč je živela majhna miška. Opazovala je, kako so vsi v njeni družini nekaj zbirali. Oče gumbe, mama zamaške, brata svetleče kamne, sestra koščke stekla, bogate zbirke dragocenih predmetov pa so imeli tudi strici, tete, babice in dedki, sestrične, bratranci in še kdo. Pa se je tudi ona odločila, da bo nekaj zbirala. Ampak kaj? Tako se je nekega dne potikala po stanovanju prijazne družine, kjer je bilo na tleh vedno dovolj hrane in drugih priboljškov in pod blazino deklice, ki je tam pogosto skrivala kakšne čokolade; našla zob. Majhen, ne preveč lep zob. In tako je mala miška pomislila, da bi začela zbirati zobe, ki jih otroci izgubijo, vsi pa jo bodo klicali Zobna miška.

Zobna miška se je navadila, da je po zobke hodila ponoči, že prej pa je v svojo malo malhico zbirala druge dobrote, ki jih je dala pod otroške blazine v zameno za zobke. Piškote, bombone, čokolade, lizike, včasih kakšen kovanec ... kar je našla v stanovanjih ali na poti tja. Hitro je ugotovila, da ogromno otrok izgublja zobe in tako se je njena zbirka bogatila in večala. Nekega večera pa je miško čakalo presenečenje. Zobek je pospravila v malhico in skočila s postelje na tla, da bi odhitela v luknjo in potem naprej, ko ji je pot zaprl ogromen maček! Očitno je prej spal, saj ga Zobna miška sploh ni opazila in tako je zdaj prestrašena drgetala in gledala, kako bi ušla zelooo lačnemu mačku. Maček se je oblizoval, jo gledal z velikimi in lačnimi očmi ter se ji počasi bližal. Miška se je odločila v hipu - trdno je prijela svojo malhico in se pognala v beg - kar med mačkovimi nogami je švignila naravnost proti vratom. Maček pa za njo. Miška je tekla in tekel je maček, po ulici, kjer preveč obcestnih svetilk ni delovalo in kjer ni bilo žive duše, ki bi ji lahko pomagala. Zobni miški se je zdelo, da teče celo noč in res se je začelo na vzhodu kazati sonce. Sončni žarek je zaspano, utrujeno in prestrašeno Zobno miško tako presenetil, da je zavila v slepo ulico. Zobna miška se je stisnila v kot, vidno in slišno zasopihani maček pa se ji je počasi bližal.

Tedaj pa jutranji mir nenadoma prekine vrisk! V ulico vstopi fantek, ki se z vsakim korakom zdi večji in bolj strašljiv ter nenadoma prime mačka za rep in ga dvigne visoko v zrak. Maček, ki je iz lovca nenadoma postal plen, se začne zvijati, mijavkati, fantku pokaže kremplje in zobe, a ne pomaga. Fantek začne vihteti ubogo mačko po zraku, ko nenadoma glasno zagrmi ...”

Naš pravljičar zdaj nič ne vidi in nič ne sliši, tipka hitro in še ga misli včasih prehitevajo po desni in mu spet drugič po levi bežijo naprej, daleč stran.

“V slepi ulici se z gromom in bliskom pojavi nenavadna žival - imela je pasjo glavo z ogromnimi zobmi, telo konja, ki pa je bilo pokrito z luskami in z dolgim krokodiljim repom. Nenavadna žival je najprej jezno zarenčala, se postavila na zadnji dve nogi in nato zamahnila z repom ter prevrnila nekaj smetnjakov. Potem je z glasom kot bi drobila kamenje rekla fantku: “Spusti mačko! Takoj!” Okrutni deček je mačko nemudoma izpustil in želel pobegniti, a sedaj je bilo nenavadno bitje tisto, ki se je začelo oblizovati. Miška je drgetala in se skrivala za mačko, ki se ji je še vedno vrtelo v glavi, obe pa sta se oklepali dečkovih nog, ki si je obraz zakrival z rokami in v potokih točil krokodilje solze, ki so okoli njih ustvarjali malo jezero.

Potem pa je nenadoma v ulici, polni prevrnjenih smetnjakov in raztresenih smeti, zadišalo po cvetju. V ulico je vstopila čudovita ženska, oblečena v obleko iz samih rož ter z dolgimi kostanjevo rjavimi lasmi, v katere je imela vpleteno cvetje.  Z glasom, nežnim kot svila jim je dejala: “Pridite z menoj!” Znašli so se ob igralnem polju, kjer so ‘med dvema ognjema’ z velikim rdečim balonom igrali - kaktusi in ježi. Nenavadno igro, kjer je bilo predvsem veliko pokov in šumenja počenih in spuščajočih balonov, je čudovita gospa v cvetlični obleki začela fotografirati z velikansko marjetico, slike, na katerih so bile namesto ježev vrtnice brez trnov in namesto kaktusov visoke palme s povsem gladkimi debli, pa so se ves čas prikazovale na jasnem nebu.

Potem pa se je na nebu nenadoma prikazal velikanski cepelin, iz katerega se je spustila lestev, po kateri je cvetlična gospa zlezla v plovilo. Potem se je spustila iz cepelina še košara, v katero so se vkrcali nenavadno bitje, maček, Zobna miška in deček ... Ampak dečku ni bilo všeč, da ga bo nekdo nekam odpeljal in je začel prestrašeno in vse glasneje vpiti “Mami, mami, mami!!!” A mamice ni bilo nikjer, zato je še glasneje začel vpiti “Oči, oči, OČI!!!”

Pravljičar se v tistem trenutku prebudi in zmedeno pogleda nakrog. Pred njim stoji njegov sin in se mu vrže v objem. “Oh, oči, saj si tukaj.” reče s solzami v očeh, “Tako čudne sanje sem imel … o mali miški, ki jo je lovil maček, potem sem ji želel pomagati, pa nas je vse začela loviti ogromna, nenavadna zver, ki, ki ...” Pravljičar je objel svojega prestrašenega sina in se zazrl v računalniški monitor. Pravljica o tem, kako nastane pravljica, je bila napisana.  

Pravljica je bila objavljena v reviji Mama, ilustracije: Katja Oder