Teci, Forrest, teci ...

Tek kot norost, stanje duha ali pač način življenja? Sam tečem približno leto dni in lahko pritrdim vsaki od omenjenih treh. Ko enkrat začneš, vsekakor postane način življenja in stanje duha in ker si sam tisti, ki postavlja meje, lahko postane tudi norost. Pa ne v smislu tekmovanja z drugimi, ampak predvsem s samim seboj in morda nerazumnim postavljanjem vedno bolj oddaljenih meja. Dušan Mravlje je gotovo eden največjih ultramaratoncev vseh časov in si zasluži več pozornosti od drugih že samo zato, ker je naš in ker je vsaj v našem prostoru pionir ultratekačev, ostale pa zgolj v priporočilo (in vem, kar nekaj jih manjka, zagotovo vsaj odlična Bela dama in Velika tekaška knjiga) ...

Boštjan Fon - DUŠAN MRAVLJE: TEK, MOJA NOROST

Dušan Mravlje je eden naših najstarejših (ob Balohu in Karničarju pa žal tudi eden redkih preživelih) ultrašportnikov in prav bi bilo, da Slovenci, ki vse rajši tečemo, najprej spoznamo in spoštujemo njega, potem pa se klanjamo Karnazesu, Jureku in drugim “velikanom”. Mravlje ima za pasom tek preko treh celin - severne Amerike, Evrope in Avstralije, bil je med petdesetimi izbranimi povabljenci na prvi Spartathlon in ima za seboj še vrsto drugih najtežjih preizkušenj in odličnih rezultatov.

Tekaški samouk, ki je začel teči po sili razmer (služenje obveznega vojaškega roka v tedanji JLA in izogibanje določenim obveznostim, v tem primeru dril s smrdečim konjem) in kmalu ugotovil, da ga tek izpopolnjuje in da bi bil v teku lahko kaj več kot le rekreativec. Tudi in predvsem zato, ker že tedaj ni poznal besed “predaja” in “nemogoče”, tekel pa je tudi v najtežjih razmerah in po najbolj nemogočih terenih. A to so bili le začetki v trideset let trajajoči karieri, v kateri je Dušan premagal več kot 300 tisoč kilometrov in si prislužil spoštovanje tekmecev, pa tudi organizatorjev!

Neverjetno je brati Dušanove pripovedi o začetnih krčih, s katerimi so se spopadali organizatorji prvih (ultra)tekaških tekmovanj po celem svetu, ko niso bile upoštevane prijave, ni bilo poskrbljeno za okrepčevalnice, ko so bili določeni tekmovalci favorizirani in so jo odnesli brez kazni ne glede na prekršek in seveda o tekmovalcih, ki so pomagali in z jekleno voljo širili glas o teku v svet. Tek, to je treba priznati, ni bil nikoli posebej cenjena disciplina - šprinterji so bili občudovani, maratonci občudovani, vse vmes je bilo mašilo, vse nad tem pa preprosto stanje norosti.

Nori Jugoslovan (oziroma Slovenec), ki je zvrhano porcijo (ali več njih) testenin najraje poplaknil z vrčkom (ali več njimi) hladnega piva, je bil vedno brez dlake na jeziku. Obračunal je s pogosto brezvestnimi organizatorji, ki so prevečkrat zanemarili varnost tekmovalcev ali pa z nesramnimi tekaškimi kolegi, ki so v želji po zmagi gnali in gnali ter se na tej poti niso ozirali na nikogar. A, če jim je pot prekrižal Dušan oziroma so jo oni njemu, jim je, najprej z odločnim tekom in nato še skrbno izbranimi besedami, pokazal, kje jim je mesto.

Mravlje je vedno tekel z jasnim namenom - to je bil cilj teka. Tako zelo preprosto. Seveda je bila pomembna tudi pot, a tako kot rezultat, ne najpomembnejša. Morda je prav zato 4706 kilometrov od ene do druge obale ZDA pretekel kot prvi, 4358 kilometrov Avstralije kot tretji, 5036 kilometrov od Gibaltarja do Moskve pa je zgolj pretekel. Neprevidnost in poškodba sta ga opozorili, da ni več najmlajši in da je morda čas z slovo. A tu vmes so bili še zmage v teku od Sydneyja do Melbournea (dobrih 1000 kilometrov), dvakrat na Evropskem pokalu v teku na 24 ur, najhitrejši je bil tudi na 256-kilometrski preizkušnji od Cagliarija do Sasarija in bil ovenčan kot zmagovalec na še več kot 60 ultramaratonih po svetu. Trikrat je bil drugi na Spartathlonu (245 kilometrov) in ima še vedno enega najboljših rezultatov vseh časov, štirikrat je bil drugi tudi na izredno zahtevni 6-dnevni tekmi Colac po Avstraliji in bil drugi tudi na slovitem Badwaterju v Dolini smrti. Ni slabo za nekoga, ki sta mu bila na prvem mestu udobje in funkcionalnost in se ni posebej obremenjeval s prehrano, pijačo in oblačili, veliko večino kariere pa se je uspešno izogibal tudi poškodbam.

Dušana Mravljeta bi bilo nepošteno postaviti ob bok komurkoli, saj je bil v marsičem pionir, njegovi dosežki pa govorijo sami zase. Torej je edino pošteno, da druge postavljamo ob bok Mravljetu, pa čeprav tudi sam v svoji iskrenosti priznava, da je daleč od tega, da bi bil najboljši. In če vemo, da je bil Dušan od nekdaj zelo iskren, vemo, da skromnost ni njegova vrlina, ponižnosti pa so ga vsekakor naučili številni kilometri.

Sam si je želel teka tudi preko južne Amerike, Afrike ali Azije, morda pa celo Marsa, a bo te ultra preizkušnje prihodnosti vseeno moral prepustiti mlajšim rodovom tekačev. Dušan je vsekakor dokaz, da je v življenju mogoče prav vse in sploh ni nujno, da si rojen s posebnim talentom (sploh pa ne pri teku), ampak sta dovolj že jeklena volja in vztrajnost. Nikakor ni treba poslušati strokovnjakom in slediti vsaki modni muhi, ampak je potrebno v prvi vrsti poslušati svoje telo in svoje srce ter si v glavi jasno postaviti cilj. Pot je potem vsekakor lepša in lažja. Dušan Mravlje je in bo ostal eden najboljših (ultra)maratonskih tekačev vseh časov!

Priporočam tudi:

Dean Karnazes - ULTRAMARATONEC

Karnazes, veliki zvezdnik (ultra)tekov se v prvencu predstavi kot nezaustavljiv tekaški stroj, ki se ne ustraši nobenega izziva in si vedno želi storiti še korak več. Ena tistih knjig, ki vas bo “prisilila” k teku.

Scott Jurek - JEJ IN TECI

Jurek je bil vse prej kot športnik, a s trdno voljo, neizprosnimi treningi in tudi nenavadnim načinom prehranjevanja (je namreč strog vegan) je postal eden najboljši vzdržljivostnih tekačev na svetu, ki je pretekel pravzaprav vse, kar je mogoče. In ni se še ustavil!

Christopher McDougall - ROJENI ZA TEK

Vznemirljiva pripoved o največji tekaški tekmi, ki je svet ni videl. Kdo so Tarahumare in ali smo bili res vsi rojeni za tek? Knjiga, ki večino želim-si-biti-tekač brcne v rit in jih spravi v akcijo.

Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač - ULTRABLUES

Trojica kompanjonov, tako podobnih in hkrati različnih se poda na veliki, 100-kilometrski izziv. Trojna pripoved o zorjenju in kaljenju treh tekačev in osebnosti, ki si zasluži nadaljevanje.

Haruki Murakami - O ČEM GOVORIM, KO GOVORIM O TEKU

Pripoved najbolj slavnega pisatelja med tekači, ki mu je tek popolnoma spremenil pogled na svet in življenje. Zakaj teče, kje teče in kako teče ter kaj se mu medtem podi po glavi.

Harlan Coben - literarni mojster suspenza

Ne zgodi se prav pogosto, da bi šel brat knjigo določenega avtorja in bi me tako posrkalo, da bi šel brat takorekoč vse dosegljivo. Dela Harlana Cobena so takšna … Večplastnost, skrbno ustvarjeni liki, zanimivi dialogi in seveda zgodba, ki te vleče, da preprosto ne moreš nehati brati. A se pri piscih kriminalk rado zgodi, da pišejo po vzorcu, ki ga je zlahka predvideti. Tako sem šel brat drugo, pa tretjo, četrto, peto in šesto njegovo kriminalko. In če se mi je nekje na sredini že svitalo, kdo, kako in zakaj, se mi je na koncu samo zabliskalo in me osupnilo.

Kdo je Harlan Coben?

Harlan Coben, foto: Miram Berkley

Zaman boste iskali travme v otroštvu. Rojen 4. januarja 1962 v židovski družini, v Newarku, ameriškem mestu v zvezni državi New Jersey, ki se je dolga leta ponašalo z najvišjim številom umorov in ropov na prebivalca. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Livingstonu in tako ne preseneča, da se večina njegovih del odvija na ulicah Newarka, Livingstona in New Jerseyja, občasno pa zaide tudi v bližnji New York.

Myron Bolitar

Coben je po dveh knjigah v začetku devetdesetih ustvaril lik Myrona Bolitarja in vse ostalo je pravzaprav zgodovina. Myron Bolitar je imel pred seboj bleščečo košarkarsko kariero, saj je s študentsko ekipo osvojil dva naslova prvakov, bil izbran s strani Boston Celticsov, nato pa si je v pripravljalni tekmi proti Washington Bulletsom (he he) uničil koleno in športne kariere je bilo konec. Odšel je na Harvard, diplomiral iz prava in ustanovil agencijo MB SportsReps, znotraj katere zastopa športnike in druge slavne osebnosti. Seveda pa ne gre vse (oz. ne gre NIČ!) gladko, saj so njegovi klienti pogosti osumljeni umorov oz. drugih kriminalnih dejanj, ki jih bistri in vse bolj pretkani Bolitar rešuje s pomočjo pomočnika Wina in prikupne partnerke Esperanze.  

Nagrade in priznanja

Skrajšana žoga

Bolitarjeve dogodivščine so kot po pravilu med najbolj prodajanimi in branimi knjigami v ZDA in prispevajo levji delež k več kot 50 milijonom knjig, ki so bile prodane po svetu v okoli štiridesetih jezikih (v slovenščino sta prevedeni Usodna pogodba in Skrajšana žoga). Serija je tako uspešna, da je Coben začel ustvarjati literarni “spin-off” in ustvaril lik Mickeyja Bolitarja, Myronovega nečaka, ki pa - pozor, pozor!; rešuje bolj najstniško usmerjene orehe in bo pritegnil najstniške bralce.

Coben je prvi in edini, ki je v žanru “mystery fiction” (pri nas bi lahko to prevedli kot skrivnostna ali pa misteriozna fikcija) prejel najprestižnejše tri nagrade - edgar, anthony in shamus, za vsako od teh in številne druge pa je bil poleg tega večkrat nominiran.

Anthonyja je prejel za Bolitarjev prvenec Deal Breaker, shamusa in edgarja za Fade Away, še ena Bolitarjeva prigoda Back Spin pa mu je prinesla tudi nagrado barry. Od “neodvisnih” (torej tistih, kjer ne nastopa Bolitar in jih je v slovenščino prevedenih 6) knjig mu je še največ uspeha (a zgolj nominacije in nobene nagrade) prinesla Ne povej nikomur.  

Film

Knjige, ki kar kličejo po filmskih obdelavah, so producentskim hišam začuda nezanimive. Na platnih je bilo doslej mož uzreti le predelavo že omenjene Ne povej nikomur (z izvirnim naslovom Tell No One in filmskim Ne le dis à personne), ki so jo zakrivili Francozi. Film je bil leta 2006 najbolj gledan tujejezični film v ZDA, osvojil je nagrado lumiere (francoski zlati globusi) in od devetih nominacij za cezarje (francoske oskarje) osvojil štiri. Američanom to ni dalo miru in tako je njihova različica že v delu, govori pa se o serijalnih priredbah Bolitarjevih del.  

Ozadje

Šest let

Prva informacija, ki vam jo splet ponudi ob iskanju Harlana Cobena je, da “v romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.” Avtor tega sicer ne zanika, čeprav pravi, da idejo najde marsikje, a sama ideja vendarle ni odličen, berljiv in napet kriminalni roman oz. triler.

Bralcem bo hitro jasno, da ta teza ni iz trte izvita, saj se večina romanov začne z uvodom, kjer je pojasnjena rdeča nit. Ki vmes nekajkrat zamenja barvo in se zaplete ter preplete v literarni gordijski vozel, ki ga avtor potem potrpežljivo in previdno, nikakor pa predvidljivo razplete.

Liki

Coben ima izjemen občutek za ustvarjanje likov, ki niso zgolj dobri ali slabi, temveč takorekoč dobri in slabi z vsemi odtenki enega ali drugega ekstrema. Celo tistim na videz najbolj nedolžnim nad glavo visi kakšen greh, njihov idealen spomin kazi temen madež in tudi zato je predvidevanje razpleta tako nemogoče. Prav vsak je lahko kriv, tudi glavni junak, ki je načeloma nedolžen. Če že ni kriv tistega zločina, ki tvori rdečo nit, potem je ali pa še bo zakrivil kakšnega drugega.

Glavni liki se praviloma ne ponavljajo, izjemi sta dva stranska lika, ki pa nastopata v pomembni vlogi. Prvi je Eric Wu, enigmatični Korejec, ki je za čas otroštva v rodni Koreji pretrpel (in preživel) marsikaj in se nato izuril v hladnokrvni stroj za ubijanje. Njegovo orožje so roke - sprva neusmiljene kot jeklo in nato kirurško natančne in smrtonosne s pomočjo akupresure. Bolj kot z rokami pa z jezikom in umom upravlja odvetnica in zvezda lastnega resničnostnega TV showa Hester Crimstein, ki si jo zlahka predstavljamo kot (raz)sodnico v kakšnem od kmetavzarskih resničnostnih showov, kjer sodnik presoja najbolj bizarne zločine, ki si jih človeški um lahko izmisli. Odvetnica, ki se je bojijo tožilci, policisti, sodniki in pravzaprav vsi, saj s svojo neposrednostjo in odločnostjo zasenči še tako očitno bistvo. Nadvse zanimiv je tudi enkraten lik Squaresa, ki morda najbolje prikazuje to svetlo-temno batmanovsko plat velike večine likov v zgodbah. Človek s temno preteklostjo, ki je imel sredi čela tetovirano svastiko, kasneje pa je le povezal črte v štiri kvadrate (squares) in zdaj aktivno dela z mladimi, ki so iz tega ali onega razloga pristali na cesti, kjer se trudijo preživeti. Kaj še skriva, pa naj bo presenečenje.

Ujeti v preteklost

Likov pravzaprav ni veliko, saj prav vsak doprinese nekaj k zgodbi, a so naključno “nametani” po zgodbi, da poskrbijo za zmedo in spraševanje, kakšna je pravzaprav njihova vloga.  So le opazovalci, storilci, žrtve, očividci, “naključni” mimoidoči ali kaj povsem drugega. A na Cobenovem odru življenja je vsaka vloga odigrana premišljeno in z razlogom.

V slovenščini so nam na voljo Ne povej nikomur, Odšel je za vedno, Ena sama priložnost, Samo en pogled, Gozd in Ujeti v preteklost.

Coben ni misteriozen kot King, enigmatičen kot Brown, vohunski kot Follet ali Le Carre, nemogoče ga je primerjati z Wallaceom, Christiejevo ali Doyleom. Ima svoj, prepoznaven stil pisanja, ki bralca prikuje h knjigi - skozi večer in pogosto tudi noč. Knjigo je zanimivo znova brati in opazovati indice, ki kažejo na storilca, a je dogajanje napeto, polno in dinamično, da prav veliko časa za premišljevanje ni. Od prve do skoraj zadnje, petstote strani je pač nekaj ur branja, ki bodo šinile mimo. Najbrž boste šli potem preverit ključavnico in tudi spanec utegne biti nekoliko slabši, a nič hudega - bralska izkušnja je neprecenljiva!

Najpomembnejša postranska stvar na svetu

Nadaljujem s predstavitvami zanimivih (avto)biografij na temo športa in če sem prejšnjič objavil zapis na temo jugoslovanske košarke, tokrat nekaj o nogometu ... Najbolj obširno o izvrstni biografiji morda najboljšega nogometnega trenerja vseh časov, potem pa še čisto na kratko o igralcih in dogodkih ...

Alex Ferguson - AVTOBIOGRAFIJA

Tako kot obstajajo posebni igralci, obstajajo tudi zares posebni trenerji in eden izmed tistih, ki se je že zapisal med največje, je vsekakor sir Alex Ferguson. Kar 27 trenerskih let je posvetil Manchester Unitedu in v tem času na klubski ravni  osvojil praktično vse mogoče in delal s številnimi igralci, ki jih lahko upravičeno štejemo med najboljše.

Zgodba o tem karizmatičnem Škotu se začne v ladjedelniškem okrožju v Glasgowu, kjer je začel v težaškem, garaškem okolju Alex graditi svoj značaj, kot mnogi vrstniki pa se je kmalu zaljubil v nogomet. V najstniških letih je začel resneje igrati - bil v vlogi tako napadalca kot celo vratarja in čeprav mu sprva ni nihče napovedal posebej bleščeče kariere, je bil v sezoni ‘65-’66 celo najboljši strelec škotske lige, kar mu je prineslo mesto pri Rangersih. Zanimivo je, da je pri Rangersih (čeprav je bil tedaj njegov prestop najdražji v zgodovini škotskega nogometa) kmalu padel v nemilost in to zato, ker je bila njegova žena katoliške veroizpovedi, a sam trdi, da je bilo vse bolj povezano s porazom v finalu škotskega pokala proti Celticu. Aktivno je prenehal igrati leta 1974, pri komaj 32-ih letih in postal najprej trener dveh manjših klubov, dokler ni leta 1978 prevzel vajeti Aberdeena.

Že tedaj je slovel po svoji izjemni strogosti, a je imel zaradi svoje mladosti velike težave z avtoriteto, poleg tega klubu sprva ni šlo najboljše, vse do prelomne sezone 1979-80, ko je Aberdeen osvojil škotski naslov, kar je bilo obenem tudi prvič po petnajstih letih, da naslova nista osvojila Celtic ali Rangersi. Ekipo je to povezalo in čeprav so se mnogi igralci vzkipljivega Fergusona vse bolj bali, so vseeno spoznali, da njegov način dela prinaša rezultate. V sezoni -’82-’83 pa je Aberdeen s Fergusonom na čelu pošteno vznemiril tudi Evropo - najprej je v Pokalu pokalnih zmagovalcev (nekakšen predhodnik Lige Europa) izločil izredno močni Bayern in v finalu še favorizirani Real Madrid, v evropskem superpokalu pa potem premagal še Hamburg. Ferguson je nenadoma postal zanimiv številnim večjim (Rangersi), predvsem angleškim klubom (Arsenal), a je ostal zvest Aberdeenu do leta 1986 in v sezonah, ki so sledile, kalil izredni karakter.

V tem obdobju se je prvič (in zadnjič) spoprijel tudi z reprezentančnim nogometom in v času kvalifikacij in na svetovnem prvenstvu leta 1986 vodil škotsko reprezentanco in bil nato glavna tarča govoric in želja - Arsenal, Tottenham, Liverpool ali Manchester United. Ferguson na tem mestu iskreno spregovori o svojih pomislekih in zadržkih, tudi pri sprejetju morda najtežje in hkrati najpomembnejše odločitve svoje kariere, ko je novembra 1986 podpisal pogodbo in postal trener Manchester Uniteda. Seveda nima nobenega smisla in tudi Ferguson se temu spretno izogne, “kaj bi, če bi” - ekipo je prevzel v ne najboljšem obdobju (podobnosti s trenutnim stanjem in prihodom Van Gaala so seveda zgolj naključne)in hitro zavihal rokave. Igralci, sploh tisti najbolj zvezdniški, so imeli težave z alkoholom, rezervisti pa s poškodbami in Fergusonov začetek na klopi Uniteda ni bil tako zmagovit, kot bi kdo mislil, sam pa ga opisuje kot najbolj temačno obdobje v karieri in življenju.

Potrebno je bilo čakati do sezone ‘92-’93, ko je Manchester United po kar 26 letih vendarle dočakal nov naslov angleškega prvaka, zasluge pa so šle odličnemu paru Eric Cantona - Mark Hughes. Od te točke naprej Ferguson počasi gradi tisto veliko moštvo s Schmeichlom, Giggsom, Keanom, aktiven je pri delu z mladinskim pogonom (kjer so se kalili Scholes, Beckham in mnogi drugi prihajajoči zvezdniki “rdečih vragov”), seveda pa tudi konkurenca ne počiva.

Alex Ferguson na svoj pronicljiv in duhovit način niza anekdoto za anekdoto - rivali Liverpool, Manchester City, Arsenal, Tottenham, tedaj izredno močna Aston Villa, evropski obračuni, odmevni verbalni dvoboji s trenerskima kolegoma Wengerjem in Mourinhom ter seveda zvezdniki, ki so se vrstili v garderobi - Barthez, Stam, van Nistelrooy, kasneje Beckham, Rooney in seveda Cristiano Ronaldo. Mnogi so v klub in v Fergusonove roke prišli kot izdelani igralci, a so se morali prilagoditi na njegov način dela in razmišljanja, igranja … tisti, ki tega niso bili sposobni, so odšli. Mnogi so prav po njegovi zaslugi zablesteli v vsem sijaju in se drago prodali - Beckham in Ronaldo sta vsekakor odlična primera. Fergsuon je tudi tu brez dlake na jeziku in odkrito napiše in razjasni marsikateri incident, nesporazum, spor in svojo očetovsko vlogo številnim (mlajšim) igralcem, ki so ga - hoteli ali pa ne; v svoji karieri potrebovali. 26 let in 38 lovorik, med njimi tudi kar 13 ligaških naslovov in dvakrat osvojena Liga prvakov.

Številni so mnenja, da je bila njegova največja napaka odhod leta 2013 in izbor Davida Moyesa za novega glavnega trenerja. Zdi se, da si Manchester United še vedno ni opomogel po šoku, v tej sezoni pa navkljub desetinam milijonov funtov, zvenečim okrepitvam in odličnemu trenerju še vedno ne kažejo podobe (in iger), ki bi tekmecem vlivala strah v kosti. Zdi se, da se zgodovina ponavlja …

Zdi se neverjetno preprosto, ko se Ferguson psihološko in taktično v avtobiografiji povsem “razgali”, a tudi on je potreboval takorekoč dvajset težavnih let, da je prišel do položaja, ko je lahko pravzaprav brezskrbno odločal in držal vse vajeti v svojih rokah. Igralci so ga morali upoštevati (in spoštovati), enako trenerski štab, njegovo delo je bilo nedotakljivo tudi pri lastnikih kluba in celo vedno nemilostni britanski novinarji so raje molčali. Ferguson je pomenil neuspeh in bil je toliko gospoda, da je za neuspeh odgovarjal sam.

Krivično se zdi, da Pepa Guardiolo primerjajo z njim … trenerja, ki je dvakrat prišel v ekipo z izdelano igro, zmagovalno mentaliteto in številnimi fantastičnimi igralci. Uspeh je bil posledično neizogiben. Ferguson je kot po pravilu prihajal v razbite ekipe, polne težav in on je bil tisti, ki je iz pogosto povprečnih igralcev ustvarjal nogometne fantaste. Alex Ferguson je pač trener z veliko začetnico in ne glede na to, kdo bo še stopil v njegove čevlje, mu bodo ti kar nekaj številk preveliki.    

Priporočam tudi:

David Lagerkrantz in Zlatan Ibrahimović - JAZ SEM ZLATAN IBRAHIMOVIĆ

Odlično napisana zgodba iz prve roke o problematičnem, a nadarjenem mladeniču, ki v sebi združuje balkanski temperament in južnoameriške veščine in katerega kariera je že v zenitu, ni pa še doživel tistega pravega vrhunca.

David Beckham - MOJA ZGODBA

Eden prvih in marketinško še danes najbolj zanimivih nogometašev, ki je bil na igrišču po krivici pogosto zapostavljen, saj sodi med največje. Biografija se konča v Madridu, čeprav se je njegova pot potem nadaljevala še onstran luže.

Juan Vasle - USTAVITE SVET - MUNDIAL JE TU!

Strokovnjak in poznavalec predvsem južnoameriškega nogometa je pripravil zanimiv in izredno berljiv pregled 17 svetovnih prvenstev v nogometu in se osredotočil tudi na pogosto prezrte in spregledane zgodbe in dogodke.

Ivo Gajič - BRANKO OBLAK

Za mnoge največji slovenski nogometaš vseh časov, ki je igral proti največjim in brez dlake na jeziku spregovori o številnih rivalstvih in položaju slovenskih nogometašev v jugoslovanskem in slovenskem prostoru.

Jaka Lucu - POLJUB SREČE

Lucu se je z zvrhano mero kritičnosti osredotočil predvsem na pravljični 18.11.2009 in pestro zakulisno dogajanje, ko se je naša izbrana vrsta z zmago nad veliko Rusijo še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu.  

Luca Caioli - RONALDO

Italijanski novinar se življenja in (nedokončane) kariere enega največjih nogometašev 21. stoletja loteva predvsem z novinarskega vidika. Sicer zanimivi knjigi manjka predvsem nekaj več osebnega dotika glavnega akterja.