Nedavno sem na priporočilo bivše sošolke iz osnovne šole prebral razmišljanje njene sestre, ki je postala še četrtič mama - o tem, kako ju je z možem četrti otrok presenetil, pa se ga seveda zato nista nič manj razveselila in s kakšnimi občutki se spopadata, ker vesta, da je to njun zadnji otrok. In morda bi na zapis hitro pozabil, če ne bi le nekaj dni kasneje med pospravljanjem našel prvih Tarasovih vrtčevskih fotografij, potem še Vitinih in Adamovih …
 |
| Nezgrešljivo Vita. |
In seveda me je posrkalo, najprej v čas, ko sva se s Heleno spoznala in kako si je ona tedaj želela šest (ali pa vsaj) pet otrok. Številka se je z leti nižala in seveda sva se najprej odločila za prvega - bila je to zahtevna, odgovorna odločitev, za katero bi se seveda odločila še enkrat. Pri Tarasu se je vse (razen mučnih devetih mesecev nosečnosti, ki sem jih že opisoval) dogajalo zelo hitro - tudi sam porod - ki sem ga zamudil!; in takrat je Helena rekla “Nobenega več!” In takrat je mislila kar resno! No, tudi nadaljevalo se je zelo hitro - kmalu je začel govoriti, shodil, opustil plenice in kazal svoj - uporniški; karakter.
In na neki točki sva se zavedla, da to ne more biti to, da je to šele začetek in da Taras ne bo prvi in zadnji otrok. Odločitev za drugega otroka je bila veliko lažja, le da sva Vito čakala veliko dlje in potem tudi bolj nestrpno. Pri njej so šle določene stvari hitreje, druge pač počasneje, a ko je šla enkrat še Vita v vrtec, je čas spet kar hitel mimo nas.
In šele danes, v teh precej kritičnih časih, spoznavava, kako odgovorna je bila odločitev za tretjega otroka. Vsekakor bolj odgovorna in še bolj preudarna kot je bila za prvega. Odločila sva se tudi, da bo to najin zadnji otrok. Potrditev nosečnosti za moj 32. rojstni dan, Adam pa naju je razveselil za najino “pravljično” sedmo obletnico poroke. Taras je šel le dober mesec prej v prvi razred osnovne šole in ko zdaj pogledam nazaj, ne morem verjeti, da so od tega že skoraj tri leta!
 |
| Taras. Adam? |
Leto in pol je Adam že v vrtcu in hkrati spremljava, kako določene stvari Taras počne prvi in prvič in kako gre obenem Adam po njegovih in Vitinih “pionirskih” stopinjah in seveda zase mnoge stvari počne prvič, z določenimi mejniki se pač spopadamo zadnjič. Do otroka je to na nek način nepošteno, sploh, ker med njimi ne želiš delati razlik, a kot mi je enkrat rekla neka mamica: “Pri prvem otroku zabeležiš in ovekovečiš vsak gib, pri drugem si pozoren le še na tisto res pomembno, pri tretjem pa včasih pozabiš, da ga sploh imaš.” Ena od potrditev te trditve se skriva v naših fotoalbumih - Tarasovih imamo kakšnih pet, Vitinega pol, Adamove nimamo razvite niti ene fotografije! Ja, sram me je. Ne me razumet narobe - fotografij imamo veliko, le preprosto nimamo časa, da bi jih izbirali in naročali ter potem lepili / vlagali v albume.
 |
| Adam. Ali morda Taras? |
S Heleno se res trudiva, da med najinimi tremi otroki ne bi delala razlik in da bi se vsak od njih v najinih očeh počutil enako pomembnega in posebnega, da so njegovi / njeni dosežki nekaj nepozabnega in enkratnega. Zakaj bi bil Adamov prvi korak manj pomemben od Tarasovega? Zakaj bi bila Vitina prva vrtčevska gledališka predstava spregledana, saj se potrudila vsaj toliko ali še bolj kot Taras?
In prav zato, ker se nenadoma zavedam, da pri Adamu določene stvari spremljam prvič in obenem zadnjič, so pravzaprav še toliko bolj pomembne! Slovo od plenic, kolesarjenje, daljši samostojni sprehodi in vzponi na kakšen hrib, praznovanja, vrtčevski dogodki … vsaka stvar, ki jo je Taras že doživel, pa jo bosta za njim še Vita in Adam, doživljamo prvič in zadnjič in predstavljajo slovo. Poslovili se bomo od triciklov, malih koles, prikupnih malih oblačil in obutve, plavalnih rokavčkov, velikih plastičnih igrač in kartonskih knjig, …
Otroci bodo zrasli in odrasli, midva se bova postarala in potem nama bodo ostali le še spomini. Na vsak njihov “prvič” in “zadnjič”, ki se bo zapisal v večnost.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2015.
