Prvi dan drugega letnika srednje šole sem naredil nekaj naravnost nepozabnega - v šolo sem se odpravil s kričeče zeleno brado. Brade takrat sicer ni bilo velika, a je bila zelena dovolj kričeča, da sem bil opažen na kakšen kilometer. Starši me niso videli, je pa oče zame slišal na tržnici, čez katero sem se sprehodil na poti domov, na šoli pa so si me dobro zapomnili vsi - vodstvo, profesorji in seveda dijaki - tako mlajši kot starejši. Takrat še ni bilo mobitelov, kaj šele pametnih s fotoaparati in tudi družabnih omrežij ni bilo, sicer bi bil tisti dan najbrž zvezda Facebooka.
 |
| Vita ali ko glavnik podivja |
Nekajkrat sem že s tega ali onega zornega kota pisal o tem, kako trapasti in pogosto dvolični smo starši in kako podobno velja tudi za naše stare starše. Otrokom vsiljujemo lastna prepričanja, na njih izživljamo lastne ambicije in jih usmerjamo v uresničitev naših neuspelih sanj in prevečkrat ne razmišljamo v dobro otrok.
Zadnje dni opažam - tudi pri predšolskih otrocih; pojav pričesk, ki so bile moj čas nekaj odtrganega in za starše nezaželenega in celo prepovedanega tudi v času najstništva. Vse več fantkov hodi po svetu “zabritih” ob strani, z malimi irokezami in izdatno dozo učvrščevalca las, deklice pa se že dičijo z raznobarvnimi prameni. Staršem se zdi njihov podmladek tako luštkan in simpatičen, mene pa zanima, kakšna bo njihova reakcija čez 10-15 let, ko bo odraščajoči podmladek prišel domov od frizerja - pa bodo dekleta zabrite ob strani, fantje pa z mavrico ob strani ali pa bodo danes luštkani in simpatično frizuro “navili” do ekstrema.
Tudi uhani oziroma preluknjana ušesa niso pri najmlajših nič nenavadnega - fantkih in deklicah. Spet skok v prihodnost in njihov najstnik se bo doma prikazal s preluknjano obrvjo, jezikom ali morda celo kakšnim bolj intimnim delom telesa. Sam uhana ne nosim več, vem pa, da sem s staršema bil dolgo bitko nekje pri trinajstih, da sem si smel preluknjati uho, a sem uhana nekje pri dvajsetih pustil za seboj - recimo temu odraščanje. In enako ne razumem staršev ali drugega sorodstva, ki spodbujajo pisanje s flomastri in kemičnimi svinčniki po koži, tako zelo pa se jim upirajo tetovaže?! Sam sem sicer ponosni lastnik dveh tetovaž in če se bodo otroci odločili zanje, temu zagotovo ne bom nasprotoval, vendar pa risanja po goli koži ne maram, kot ne maram niti lakiranja nohtov dvoletnim deklicam.
Sploh dedkom in kakšnim stricem se zdi naravnost imenitno, če dajo podmladku poskusiti “malo pene iz piva” ali pa celo kar kakšen požirek piva in s čudijo našemu zgražanju ob predlogu “naj dudico namočimo v vino ali pa žganje, da bo otrok lepše zaspal ali pa ga ne bodo več boleli zobje”. Potem pa nehote kdaj opazijo posnetke s kakšnega glasbenega festivala ali športnega dogodka, kjer žal vsi vemo, da prihaja do najhujših zlorab alkohola in med opito množico opazijo svojega vnuka. “Kakšna starša pa sta, da sta to dovolila?” jih potem slišimo.
 |
| Taras s svežo pričesko |
Tudi glasba in športne aktivnosti so pri najmlajših seveda vedno priljubljene. Otrokom je všeč ritmična glasba, obožujejo melodičen zvok harmonike in poslušajo otroške pesmice z besedili, ki se nam staršem pogosto zdijo … no, otročja. Ampak edino pravilno, da jim je všeč taka glasba in da vzporedno spoznavajo in odkrivajo tudi druge zvrsti. Starši jim (aha, uporabil sem prvo osebo!) tu pridemo nasproti seveda z glasbo, ki je všeč nam, ampak … če tudi zdaj skočim v prihodnost za recimo deset let, ko se utegne Taras znajti v kakšni glasbeni skupini, bom jaz (pa jaz morda ne, Helena pa zagotovo) morda preklinjal dan, ko sem kazal posnetke odličnih bobnarjev, virtuoznih kitaristov in še koga. Tudi šport otroci spoznavajo pogosto s pomočjo staršev - preproste igre z žogo, ki postanejo tisti najbolj preprosti nogomet; pa uporaba raznih prevoznih sredstev, tek in še kaj. Nezgode in nedolžne poškodbe so seveda sestavni del spoznavnih športnih korakov, ki jih starši največkrat odpravimo z “Ah, saj je samo praska, hitro se bo zacelilo!”, “Zakaj pa jokaš, saj ni nič hudega!”, “A ti sploh veš, kolikokrat sem bil jaz takole - in še huje!!!; opraskan, pa pol toliko nisem jokal”. Ampak, če pomislimo, da bo naš otrok nekoč postal v športu uspešen in bo prišel do meje, ko bo čas za prestop med profesionalce, člane, morda pred prestopom v kak vrhunski klub … pa bo prišlo do poškodbe, do poškodbe, ki bo morda pomenila konec kariere?! No, takat utegnemo starši jokati bolj bridko od otrok …
 |
| Vita pozira |
Nenazadnje je celo izbira verske usmeritve, ki je seveda stvar vernikov; lahko nekaj dvoličnega. Zakaj bi morali mi otroku določiti vero in “boga”, v katerega bo verjel?! Sam iz množice sošolk in sošolcev ter znancev, ki so opravili vse zakramente in vestno hodili k maši (nekje do verouka in pridobljenega darila) poznam danes le peščico takih, ki iskreno in predano verujejo. Večina se zaveda napak svoje vere, a očitno potrebujejo nekaj, da se tega oprimejo v težkih (in tudi dobrih) trenutkih. In ne, ne bom šel v ekstreme, kaj utegnejo čez petnajst let početi najstniki ali odrasli, vzgojeni ali potisnjeni v katerokoli vero.
Starši bi se morali vsega, povezanega z vzgojo, lotevati tudi s pogledom v prihodnost. Iz lastnega primera lahko rečem, da je mojima staršema morda kdaj žal, da sta me vzgajala (in vzgojila) v tako samostojno in predvsem samosvojo osebo, a mi kljub vsemu tudi danes stojita ob strani. Pa čeprav jim marsikatera moja poteza pogosto ni všeč. Sam si le želim, da bi nama s Heleno uspelo najine tri otroke vzgojiti tako, kot so starši vzgojili naju.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2013.
