"Pametne" igrače za 21. stoletje

Sestavljanke - vedno "in"

Otroške igrače so morda najbolj zgovoren dokaz, kako drastično se je svet spremenil v zadnjih nekaj desetletjih. In tako kot igrače, so zgovoren dokaz tudi otroci, ki tehnološke novotarije pogosto osvojijo pred starši in zelo zgodaj postanejo izolirani od živega …

Igrače nekoč …

… so bile drugačne. Generacija rojena okoli leta 1990 je bila med zadnjimi, ki se je še igrala zunaj in jih vsaj v zgodnjem otroštvu še niso premamile igralne konzole, tablični računalniki, pametni telefoni in internet. Po drugi strani pa je ravno ta generacija odrasla v času tehnološke eksplozije in se danes, ko so stari 20+ let, družijo predvsem na družabnih omrežjih.

Bolj so igrače preproste,
bolj veselijo otroka

Generacija rojena desetletje prej je svoj prosti čas preživljala zunaj - fantje s(m)o bili veseli, če smo imeli kakšno žogo, dekleta so se v tistih časih zabavale predvsem z gumi twistom in hula-hop obroči. Ristanc, zemljo krast, med dvema ognjema, blokovske olimpijske igre, po travnikih in poljih so bila zgrajena prava mala mesta za različne igre. Barbike so bile takrat del prestiža in niso sodile v prostore izven čistih in urejenih stanovanj, Commodore64 ali SpectrumZX sta bila prisotna v domovih premožnejših, podobno železnica ali avtosteza.

Najmlajši niso bili zasuti z didaktičnimi igračami, govorečimi knjigami, pojočimi plišastimi spremljevalci in drugimi razvojnimi pripomočki … največkrat je bil dovolj že kar kakšen lonec iz omare, mame so vestno spravljale različne škatle in škatlice in otroška domišljija ni poznala meja.

… in danes

Danes je les zamenjala plastika. Lesene igrače, pobarvane z bio barvami imajo starši sicer rajši, a le do trenutka, ko preberejo, da so bio barve pravzaprav popoln nateg.

Zvezde stalnice sicer so - LEGO kocke, sestavljanke in pobarvanke. Pa čeprav so tudi za LEGO kocke nekateri otroci leni in prisegajo na Playmobil, ker jih ni treba sestavljat. Tudi sestavljanke dobivajo 3D podobo, mlajši otroci pa so zelo navdušeni predvsem nad tistimi, ki imajo večje in trše kose.  

Navadne plišaste igrače so zamenjale takšne, ki jih je mogoče upravljati na dotik, pojejo, pripovedujejo zgodbice … z redkimi izjemami je večina teh igrač hitro pokvarljivih, zvok pa je nekje med hreščečim in cvilečim ter posledično nerazumljiv. Redke in čudovite izjeme pa bodo navduševale in odlično služile več kot le enemu otroku.   

Najmlajši so sicer najbolj zadovoljni s preprostimi stolpi, ki jih je treba zlagat - in podirat!!!; pripomočki za prepoznavanje in razvrščanje oblik in preprosto čemerkoli, kar proizvaja naraven zvok oz. ropota.

Otroci ne potrebujejo dragih
igrač

Najbolj žalostno je seveda to, da so otroci obkoljeni s toliko igračami, ki jih zaposlujejo ves prosti čas in z zvoki zapolnijo vsak skupni trenutek, da otrok nima časa za razvijanje nekega lastnega sveta. Kdaj ste nazadnje videli deklico, ki bi plišasti igrači pripovedovala zgodbico ali pa fanta, ki bi z avtom, komaj večjim od njegove dlani, odkrival nove svetove? Ne, danes igrače naredijo vse same, samo pravi gumb je treba pritisnit. In seveda - ker imajo otroci toliko super igrač, ki pa so namenjene zgolj igranju v sobi, sploh nočejo več ven, na zrak. In tako se vzgaja generacija »motoričnih debilov«, ki ne znajo teči, skakati, se igrati z žogo, …

Igrače »prihodnosti« …

Hollywood je 20 let nazaj obljubljal leteče avtomobile, pa vendar si najbrž niti ustvarjalci filmov niso znali predstavljati, kaj vse bo res prineslo 21. stoletje. Otroci nočejo več papirnatih knjig, saj imajo bralnike e-knjig ali pa tablične računalnike. Namizne igre niso zanimive, saj imajo večje ali manjše, v vsakem primeru pa drage konzole. Televizije, kjer smo nekdaj poznali 6-10 programov, danes zgolj otrokom ponujajo 20 otroških programov v kar nekaj jezikih. Otroci že v vrtcih obvladajo tablične računalnike, ki ob vstopu v šolske klopi skupaj s pametnim mobilnim telefonom (in kakšno prenosno konzolo) tvorijo nujno opremo.  

Starši, ki otrokom kupijo tovrstne »igrače« bi se morali najprej vprašati ali njihov otrok to potrebuje? Ali je pametno, da otroci, ki komaj sami nosijo šolsko torbo, vsak dan v šolo nosijo nekaj stotakov vredne »igrače«? Zanimivo je, da bodo starši še vedno zelo nezaupljivi in zaskrbljeni, če bo moral otrok pred desetim letom sam v šolo in domov ali pa, da bi ga poslali v trgovino nakupit nekaj stvari. Za to so dolgo časa premajhni ...

Namizne igre za stare 0-99 let

Otroci imajo posledično vedno več težav s pisanjem, saj predvsem tipkajo … imajo težave z govorom, saj predvsem poslušajo …imajo težave z vidom, saj so ti mali zasloni očem vseeno škodljivi ... težko se zberejo, saj so bombardirani z neverjetno količino informacij in si vsako stvar lahko neštetokrat ponovijo …

In da, vse našteto so lahko odlični pripomočki za učenje in tudi za igro, a so starši tisti, ki morajo otroku odmeriti čas za uporabo in predvsem so starši tisti, ki morajo presoditi, kdaj otrok potrebuje npr. lastni mobilni telefon ali tablični računalnik. Otrok seveda meni, da ga potrebuje takoj, sploh, če je žal med tistimi redkimi, ki ga v razredu nima.  

Za mnenje smo vprašali tudi učiteljico prve triade na OŠ Riharda Jakopiča v Ljubljani

Kakšne igrače opažate, da so priljubljene med otroci in ali se vam zdijo primerne?

»Učenci se najraje igrajo s športnimi rekviziti (žogami itd.), temu pa sledijo računalniške igre, družabne igre in kocke. Poleg omenjenega se igrajo še z akcijskimi junaki ter sestavljankami. Pri starejših učencih je situacija najbrž drugačna.«

Tehnološki napredek zadnjih let je nesluten in vedno bolj se mu zdi, da so mu podlegli tudi otroci?

»Na tehnološki napredek je treba gledati s pravo mero razuma. Računalnik je lahko zelo dober vir informacij, ki so otrokom prikazane na zanimiv in njim privlačen način, seveda pa je potrebno postaviti zdravo mejo uporabe le-tega.

Opažam, da je tehnološki napredek doprinesel k lažji in hitrejši dostopnosti do (poceni) igrač, s katerimi pa so otroci čedalje bolj zasičeni. Številne igrače na trgu nudijo otrokom pretirano multisenzorno doživljanje in otroke s svojo atraktivnostjo (bleščečim videzom, zvoki ipd.) sprva privlačijo, a prav zaradi navedenega pogosto zavirajo razvoj kreativnosti in domišljije.

Mislim, da so otroci nemalokrat »žrtve« tehnološkega napredka v smislu prenasičenosti, saj se mi dozdeva, da utegnejo imeti, (tudi) zaradi potrebe po nenehnih impulzih iz okolja, težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti, kar pa utegne imeti (vsaj) v šolskem okolju dolgoročne posledice.«  

Na eni strani gre krivdo za to najbrž pripisati staršem, na drugi pa je vedno prisotna otroška želja imeti, kar ima najboljši prijatelj.

»Iz pogovora z učenci je jasno, da jim starši čas, ki ga preživijo za računalnikom, omejujejo, recimo največ pol ure dnevno. Starši imajo v tej starostni skupini otrok (do 8 let) še velik vpliv na izbiro ter uporabo igrač, poleg tega pa starši še lahko vplivajo na to, koliko časa bo njihov otrok preživel za računalnikom in drugimi video napravami.

Želja po »imeti novo igračo« pri nekaterih otrocih ni več tako izrazita, poglavitni vzrok za to pa gre iskati v prehitri zadovoljitvi otrokovih želja, s čimer igrača izgubi na pomenu.

Menim, da bi se morali starši pred nakupom »tistega nekaj«, kar ima najboljši prijatelj ali vrstnik v prvi vrsti vprašati, zakaj ima njihov otrok takšno željo. Žal, ugotavljam, da so številni otroci, ki imajo (predrage oz. »drugačne«) igrače, željni pozornosti, včasih pa tudi priljubljenosti med vrstniki. Na tem mestu se mi poraja misel: Danes si otrok »kupuje« pozornost in priljubljenost z igračami, s čim si bo navedeno »kupoval« v prihodnosti?

Poleg tega se mi zdi smiselno, da starši otroka že zelo zgodaj naučijo, da ne more dobiti vsega, kar si želi oz. da se mora za dobljeno potruditi. Menim, da bo otrok le na ta način razvil zdrav odnos do stvari (igrač), okolja (vrstnikov) in najpomembnejše, sebe.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2014

Besedo ima očka: darila, darila, darila ...

Za nekatere je sezona daril in obdarovanja že mimo, pri nas pa decembru sledijo trije meseci, polni rojstnih dni, polni pričakovanj, obljub in včasih tudi solza. Želje so eno, realnost pač nekaj povsem drugega, sploh v časih, ko moramo res gledati na prav vsak evro …

Taras je glede svojih želja sploh postal zelo zahteven odkar je v šoli. Nisem verjel, da je mogoče, da so otroci že v drugem razredu lahko tako obremenjeni z blagovnimi znamkami in da jim je lahko nekdo predmet posmeha zgolj zato, ker je oblečen ali se igra z nečim, kar mu je preprosto všeč. In kar je še huje - tisto, kar je bilo še včeraj (včasih dobesedno včeraj) nujno in najbolj vroča roba, je naslednji dan že povsem nezanimivo in preživeto. In šokiran sem, ko nosi informacije o vedno novih igračah, ki so priljubljene med sošolci in brez katerih si pač izločen … “Ne moreš se igrati z nami, kar pojdi stran.” In temu že dovolj nesramnemu dodajo potem še “Zakaj pa imaš ti še vedno enako šolsko torbo kot lani?!”, “A tebi so pa všeč Angry Birds, to je za dojenčke!”, “Poglejte ga, Bakugane ima na puščici!” in še in še in še.

Družinsko igramo Moja Slovenija junior

Otrok pride domov jezen in razočaran. “Vsi se mi smejijo!” Staro puščico nekam potlači, torbo nalašč meče in brca, da bi se uničila … oblačila, ki so bila še teden dni nazaj razlog za neizmerno veselje, so mu nenadoma pretesna in neudobna … igrač, ki si jih je tako zelo želel, ne bi imel več. Njegovim prijateljem te stvari niso všeč in jih ne želi več imeti. Pa ne pomaga, da otroku razlagaš, da naj vse to presliši, da v šoli šteje učni uspeh, urejeni zvezki in pospravljena torba. Pa je komaj v drugem razredu!!! Kaj nas čaka v višjih razredih in kaj nas čaka čez dve leti, ko bo osnovnošolski prag prestopila še Vita?!

On želi imeti svoj PSP (prenosna PlayStation konzola), svoj mobitel in kopačke. Pa seveda najrajši kar vsak teden novo šolsko torbo in druge pripomočke. Vsaj enkrat na mesec bi šel na kakšen vikend oddih, morda na smučanje ali kopanje, kdaj na bowling in kdaj v kino … za šolo ne bi naredil nič, ker je šola itak brezvezna.

Hm, kdo je pokvaril otroka - šola, sošolci?

Ne razumem niti staršev, ki dajo otroku v drugem razredu zelo drag telefon, da ga nosi v šolo, otrok pa potem med poukom odhaja na WC in tam igra igrice. Telefon je lahko seveda tudi PSP ali pa vsak teden druga nova igrača, ki stane vsaj desetaka. Ne le druga, torej tudi draga igrača. Igrače gredo v šolo, domov pa ne pridejo. “Zamenjal sem jo, pozabil, pustil na polici …” Seveda sva midva čudna, ko mu rečeva, naj si nese kakšno knjigo ali pa vsaj strip in pač bere. Naj riše, ustvarja …

Doma smo naredili razpored učenja. Vsako popoldne aktivnosti za šolo, po 15 minut. Brez izpolnjenih obveznosti ni igre. Zahtevava, da pomaga pri hišnih opravilih. In če bo še brzdal svojo jezo in začel ubogati, bo začel prejemati skromno tedensko žepnino. Namreč, če si tako zelo nekaj želi in sva midva preveč nesramna in sebična (ja, čisto zares), da mu tega nočeva kupit, naj varčuje. Za začetek je fant spoznal, da sto evrov (kolikor stane PSP) sploh ni tako malo denarja in da teh sto evrov ni tako preprosto zbrati. Seveda si je vmes že premislil in se odločil, da si bo rajši kupil mobilni telefon, a kaj, ko tudi ti niso ravno poceni. Tako zdaj nosi na kupček kovance in seveda objokuje lastno nespametnost in neposlušnost, zaradi katere mu je za posteljo ušel bankovec za deset evrov.

Seveda si želiva, da se bo počasi začel zavedati vrednosti denarja, da bo ugotovil, da si je treba vsak evro prislužiti in posledično biti odgovoren za stvari, ki si jih kupiš z zares lastnim denarjem. Seveda ga vnaprej opozarjava, da PSP ni nekaj za vse večne čase in da se bodo njegovi sošolci medtem najbrž navduševali že nad novo novotarijo, ki je on (spet) ne bo mogel imeti in naj denar rajši varčuje za kaj pametnejšega. Ampak on hoče TO in hoče ZDAJ!

Pravzaprav komaj čakam, da bo pomlad in da bomo šli lahko ven … s kolesom, rolerji, žogo in da ga bodo nehale preganjati želje po materialnem in instantnem. Sreča se skriva marsikje drugje kot v trapastih japonskih pogruntavščinah za nespametno zabijanje časa in zaviranje kreativnosti. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2014.