Morda poznate pravljico Sama McBratneyja A veš, koliko te imam rad?, v katerem mali zajček tik pred spanjem velikega zajca prepričuje, da ga ima najrajši na svetu. Večji zajec je seveda večji in malemu vsakič odgovori, da ga ima on enako rad, a zaradi velikost izgleda, kot da ga ima veliko bolj rad. Zajček ga občuduje in premišljuje, kako naj zajcu dopove, da ga ima on vseeno najbolj rad ...
 |
| Najlepše darilo - srečni otroci |
Zadnje čase veliko razmišljam o tem, koliko se imamo radi. Mogoče tudi zato, ker sem se seznanil z dvema bolj žalostnima zgodbama. V obeh nastopata štiričlanski družini z očetoma, za katera bi težko rekel, da sta sploh izkazovala ljubezen. Prvi z grobimi dejanji, grdimi besedami in prepričanostjo, da je nedotakljiv. Sedaj se čudi, zakaj otroka, ki se dobro spominjata vseh izpadov in napadov; nočeta k njemu?! Drugi je za svojo “tarčo” izbral partnerico oz. mati svojih dveh otrok in jo ob vsaki priložnosti dajal v nič, ji izkazoval nespoštovanje in jo takorekoč prepričal, da je nesposobna za karkoli. Sam se ni niti trudil biti oče in z vsakim svojim dejanjem in z vsako izgovorjeno besedo je dajal vedeti, da mu družinsko življenje pač ni všeč in da ni zanj. Pri njih vsaj fizičnega nasilja ni bilo, pa čeprav je treba priznati, da besede včasih bolijo veliko bolj kot udarci.
Sam se zato velikokrat trudim, da stvari povem (napišem) tako, kot so. Tudi na teh straneh sem že večkrat zapisal, da nisem popoln oče in da s Heleno nisva popolna starša in sam jih ne poznam. Vsi delamo napake. Kako velike in kako pogosto, kako bodo vplivale na življenje in razvoj otrok … Včasih slišim kakšen očitek, da bi za kakšno stvar lahko prej razmislil, preden jo zapišem, kot se je zgodila. Lahko bi. Marsičesa mi niti zapisat ne bi bilo treba. In pogosto bi se zgodilo, da bi bilo manj ljudi užaljenih, žalostnih, razočaranih, … Ampak tak pač sem. Iskren. Iskrenosti učim tudi moje tri otroke.
Povej mi, če imaš rad, ko to čutiš, ne takrat, ko si česa želiš. Zaupaj mi svoje težave, pa čeprav morda ne bom najbolj vesel, ko jih bom slišal. Deli z menoj dvome, strahove, tegobe … morda ne vem odgovorov na vsa vprašanja, a skupaj jih bova zagotovo našla. Povej mi tudi, ko si name jezen, ko sem te razočaral in povej mi, zakaj je tako. Tvoja otroška ušesa včasih besede iz ust odraslega razumejo drugače. K meni lahko prideš tudi, ko si žalosten in ko se boš morda znašel v slepi ulici.
Ne želim biti eden tistih očetov, ki so svojim otrokom zgolj šoferji in bankomat. Ne želim biti eden tistih, ki pozabi na rojstne dni svojih otrok, ne pozna imena njihovih učiteljic in vzgojiteljic oziroma niti nima pojma, kdo je sploh njegov otrok. Kaj si želi nekoč postati …ne želim biti eden tistih staršev, ki je prvi ob otroku, ko ta prejme zlato olimpijsko medaljo, nima pa pojma, koliko naporov je bilo vloženih v treninge in ki se ni potrudil otroka potolažiti ob bridkih porazih. Niso le zmage tiste, ki štejejo, porazi so pogosto najboljši učitelj.
Tako Vita kot Taras sta z začetkom šolskega (oz. vrtčevskega) leta nadaljevala s svojo športno aktivnostjo. Taras je že za zadnji počitniški teden obiskoval košarkarski tabor Union Olimpije, Vito je sprva popolnoma prevzela gimnastika in tako smo se po konkretnem premisleku odločili, da poskusita. Seveda so tu udarci, porazi, izgubljene žoge, spodleteli prijemi in še kaj … ampak pomemben je pristop, volja, želja, odločenost. Taras vztraja, Vita je zaradi nezdravega okolja in napetega vzdušja na treningih kmalu odnehala. Nobenemu od (super)zvezdnikov, ki jih občudujemo na TV ekranih, ni uspelo čez noč in po naključju. Vsak uspeh v svetu športa je zasluga odrekanja, discipline in predvsem trdega dela. Vse našteto pa je tudi odlična popotnica za življenje - vsaka preizkušnja ju bo skalila in učvrstila, z vsakim porazom bosta postala odločnejša in vztrajnejša … a seveda le do trenutka, ko ju bova starša spodbujala in jima stala ob strani. Odrekati se bova morala tudi midva, a če to pomeni srečo za otroka, naj bo.
Toliko jih imava rada, da bi zanje pač naredila vse in da so za naju vedno zmagovalci.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, decembra 2014.
