Včasih smo z besedo nasilje povezovali predvsem fizične obračune oz. pretepanje, kar danes poznamo kot fizično nasilje. V zadnjih letih pa vse bolj govorimo tudi o psihičnem nasilju in vse več ljudi se sprašuje, kaj boli (naj)bolj - udarec, beseda ali tišina?
Drugačni časi
Vsi poslušamo starše in stare starše, kako nam kakšna “vzgojna” ni čisto nič škodovala in čeprav je najbrž tam zunaj veliko mladih staršev, ki tovrstne “vzgojne” prijeme še vedno uporabljajo, je nasilje nad otrokom obravnavano kot eden najhujših prekrškov in najbrž je bore malo staršev, ki si upajo priznati, da svojega otroka (ne glede na starost) včasih tudi fizično kaznujejo - naj si bo to udarec po riti ali pa zaušnica. Res je - starš ne bi smel nikoli prestopiti te meje in udariti svojega otroka, a pridejo trenutki, ko starš pozabi na vse.
Predšolski otrok se ne ustavi pred prehodom za pešce, ampak iz gole kljubovalnosti (ali pač neprevidnosti) steče čez zelo prometno cesto, najstnik ti z nožem v roki zabrusi, da se bo kar ubil, ker mu sredi tedna ne dovoliš ostati zunaj do srede noči in še kakšen primer, s katerim se prej ali slej sreča vsak starš, bi lahko našli. Pa je udarec rešitev? Seveda ne, v omenjenih primerih morda služi bolj kot streznitev. In ima za posledico obilo slabe vesti.
Otroci imajo pogosto selektiven sluh - včasih ga imejte tudi vi. Otroci ne vedo vedno, kaj govorijo.
Nad otroka ne dvignite roke!
Ne glede na to, kako zelo otrok starša prestraši, razočara, ga izziva ali preprosto preizkuša njegove mnenje, starš res ne bi smel nikoli prestopiti meje in udariti otroka. Otroku ste na ta način pokazali, da ste nemočni, saj ste od njega večji, močnejši in predvsem pametnejši in če vas je otrok pripeljal do slepe ulice fizične kazni, potem je nekaj narobe z vašo vzgojo. Zatorej - globoko vdihnite, preštejte do deset in potem otroku na kar se da miren in racionalen način razložite, kaj želite od njega oz. kaj je storil narobe.
Seveda obstajajo drugi načini, da kaznujete otroka - pri starejših največkrat zaleže ukinitev/zmanjšanje žepnine, prepoved gledanja televizije, uporaba računalnika ali nepogrešljivega mobilnega telefona, pri mlajših z odvzemom najljubše igrače za določeno obdobje ali s kratkotrajno osamitvijo (npr. otrok mora sedeti na stolu ali stati v kotu toliko minut kot ima let).
Tišina boli
Za otrokovimi neumnostmi in nepremišljenimi izjavami se včasih skriva kaj več, zato boste starši storili veliko napako, če boste otroka kaznovali s tem, da molčite in se z njim ne želite pogovarjati oz. ga poslušati. Otrok, ki je na incident morda že pozabil in zanj življenje brez posebnih zamer teče dalje; bo to razumel kot odklonitev in izgubo sogovornika ter zaupnika. To bo imelo posledico predvsem kasneje (v najstniških letih), ko se starši sprašujejo, zakaj jim (problematični/običajni) najstnik ne zaupa in jim nič ne pove. Preprosto zato, ker je morda od majhnega vajen, da ga ne poslušate, mu ne znate ali ne želite prisluhniti.
Učite se od otrok in tudi vi pozabite hitreje!
Medvrstniško nasilje
Medvrstniško nasilje postaja žal del slovenskega vsakdana in se pogosto začne že pri najmlajših, torej v vrtcu. Udarci, brce, ugrizi, ščipanja, pljuvanje so najpogostejši način “obračunavanja” in tu se starši največkrat ujamemo v past in začarani krog. Nihče ne želi, da bi bil njegov otrok mevža in vsak dan tepen, otroke učimo in jim dajemo zgled, da je treba spore reševati mirno (in če ne gre drugače, s pomočjo posrednika), a ko se incident ponovi, večkrat in ko ne pomagajo niti pogovori z vzgojitelji in starši … Takrat starši začnemo učiti otroke, kako naj se postavijo sami zase, tudi z udarcem, če je treba. Včasih je pač tako, da se od težav ne da (ali sme) več bežati, temveč jim je treba pogledati v obraz.
Otrok naj v vrtec ali šolo ne nosi dragih igrač, saj so le-te mikavne vsem in so hitro lahko jabolko spora.
Večji so otroci, večje so težave in težje jih bo reševati. V osnovni šoli začne prihajati do izrazitega druženja po skupinah, problematični otroci največkrat držijo skupaj in pred njimi ni varen nihče. Enega nasilneža je še mogoče osamiti in izločiti, celo skupino pač toliko težje. Zato je zelo pomembno, da otroka naučite, da o težavah spregovori tako z učiteljico kot seveda z vami in da se težava reši, še preden postane resen problem. Seveda nemalokrat pride do bridkega spoznanja, da ima nasilen otrok doma starše, ki svojega otroka idolizirajo ali pa so tudi sami nasilneži.
v okvirček Resničen primer: Kolegica mi je zaupala, kako je imel njen sin neprestane težave v prvem razredu prav z določenim fantom - posredovati je morala šolska psihologinja, ki se je odločila soočiti obe strani. In ko je kolegica očetu nasilneža rekla, da bo šla ob naslednjem prekršku na policijo, ji je ta v odgovor jezno zabrusil “Še enkrat reči, da je moj sin nasilnež, pa te bom na gobec!”. Zgledi (žal) vlečejo, zato vi ne prestopite meje.
Nasilje med starši
Seveda se potem vsi sprašujemo, kaj se dogaja za štirimi stenami ter zaprtimi vrati doma take družine? Oče nosi hlače in svojo avtoriteto podkrepi z “vzgojnimi” udarci? Mama udarce tiho prenaša, trpi, potem pa v nekem trenutku eksplodira in se fizično znese nad otrokom? Slednji ima doma najslabši možen zgled in je vajen, da težave lahko reši le s pretepanjem, zato jih tako rešuje tudi sam.
Odrasli smo prvi zgled otrokom, kako je treba težave reševati in se z njimi spopadati. Pogosto je tako, da tisti, ki ne znajo rešiti preprostih konfliktov z otrokom in svojega otroka večkrat udarijo kot objamejo ali pobožajo, to počnejo tudi, ko pridejo v konflikt z odraslo osebo. Za otroka pa ni hujšega kot opazovati starša, ki se pretepata, se obmetavata najprej z žaljivkami, potem pa tudi s kakšnimi tršimi predmeti.
Rešitev v tem primeru je pravzaprav preprosta - če dva odrasla vidita, da nista sposobna skupnega življenja, je ločitev seveda najbolj logičen korak. Ne vztrajajta skupaj zaradi otroka, ker bo vse skupaj samo še boj mučno in žal tudi boleče. Še bolj pomembno pa je, da zakonca/partnerja, ki ne najdeta več skupnega jezika, za orodje/orožje izživljanja, maščevanja in nagajanja ne uporabljata svojih otrok, ki za vse skupaj niso nič krivi.
Sodobne oblike nasilja
Tehnološki napredek je seveda prinesel tudi nove oblike nasilja, lahko bi mu rekli kar e-nasilje. Mobilni telefoni in tablični računalniki so v prvi vrsti lahko vzrok nasilja, ko si nekdo želi prilastiti luksuzen izdelek, ki ga je opazil pri nekom drugem - pri nekom, ki je morda mlajši, šibkejši ali zgolj osamljen.
In tu je seveda svetovni splet in družabna omrežja. Vsi se spomnimo poročanja medijev iz sosednjih držav, kjer so bile na Facebooku ustanovljene posebne skupine z namenom spodbujanja sovraštva, zasmehovanja in poniževanja do določene osebe. In otroci (še posebej ranljivi mladostniki) se s tem pritiskom pogosto ne znajo pravilno spopasti. Ponosni so na število “prijateljev”, pred okolico želijo izpasti neustrašni, odzovejo se na različne izzive, po zaslugi deljenja mobilne številke jih sredi noči budijo klici, prejemajo opolzka ali nesramna SMS sporočila ipd. Zato morajo biti otroci pri uporabi družabnih omrežij še posebej previdni in se o vsem predhodno posvetovati s starši. Staršem in otrokom tako v branje priporočamo nekaj zanimivih knjig s tega področja - npr. Iskanje Eve Damijana Šinigoja, iBoy Kevina Brooksa in Uničimo jo! Kate McCaffrey. Škoda, da Desa Muck (še) ni napisala Blazno resno o internetu in družabnih omrežjih ...
Članek je bil objavljen v reviji lepa & zdrava, oktobra 2014.
