Besedo ima očka: ko je ustrahovan tvoj otrok

Vsi smo že kdaj prebrali kakšno novico ali pa slišali zgodbo o tem, kako so koga ustrahovali, pretepli, okradli … Nekdo mi je povedal, ki je izvedel, ker mu je povedal, ki je slišal … Seveda ni nikomur vseeno, sploh, če je žrtev otrok ali ženska, ampak zgodba dobi povsem drugačno dimenzijo, ko je v vlogi žrtve tvoj otrok.

Iz malega raste ...

 Taras že od sredine drugega razreda hodi v šolo sam in tudi domov odhaja sam. Občasno si je privoščil kakšen izlet v trgovino ali pa na igrišče, bil zato blago kaznovan, a v šolo in domov je vedno prišel varno, brez kakršnihkoli težav. Dogovorjeni smo bili tudi, da me takoj, ko pride domov, pokliče in pove, da je prišel varno domov. Telefonskih klicev prav veliko sicer ni bilo, saj sem ponavadi že odšel iz službe, ko je prišel Taras domov in res skrbelo me je samo en petek, ko odhaja domov že ob štirinajsti uri (tisti dan nimajo domačih nalog) in me ni poklical in ko sem kar panično pridrvel domov, je rekel, da je pozabil. Ampak bil je doma, vse je bilo v najlepšem redu.

Vse do nedavne srede, ko me je že na vratih pričakal z razburjenim “Kdaj si šel pa danes že iz službe? Klical sem te, pa te ni bilo … nekaj groznega se mi je zgodilo, ko sem šel domov.” Začel je pripovedovat, kako je šel domov iz šole, kot gre vsak dan. Blizu zdravstvenega doma je k njemu pristopil neznan moški in mu mešanici slovenščine in hrvaščine dejal, naj mu da ključe. Ti so mu, nespametno, viseli okoli vratu. Taras je odločno rekel ne in šel naprej, ko mu je možak zagrozil, da ga bo pretepel, če mu ne da ključev, zato se je Taras pognal v beg. Na srečo so se v šoli pogovarjali o varnih točkah v bližini, če se znajdejo v (podobnih) težavah in tako se je zatekel v cvetličarno, prodajalki razložil, kaj se dogaja in res se je kmalu zatem pri vratih pokazal tudi moški. Prodajalka je zaklenila vrata in rekla, naj odide, sicer bo poklicala policijo. Taras je potem nekaj časa počakal, potem pa pogumno odšel domov. In prišel varno domov. Potem je dodal še to, da je tega moškega opazil že prejšnji dan, nekoliko nižje, kako je postopal po ulici in seveda se nama je v glavi zavrtelo cel kup scenarijev …

... veliko in z njim tudi skrbi. 

Doma smo se pogovarjali o tem, kako ukrepati, če bi ga kdo morda vabil v avto ali k sebi domov, kako je treba o takih stvareh spregovoriti tako doma kot tudi v šoli, dotaknili smo se seveda tudi medvrstniškega nasilja, izsiljevanj in ustrahovanj, a na kaj takega nismo pomislili. Ni oblečen v kakšne prestižne blagovne znamke, ne ponaša se z mobilnim telefonom ali kakšno drugo drago napravo in nasploh ne izstopa. Morda je tudi zato lahka tarča, sploh, ker je predvidljiv - domov gre vsak dan ob isti uri, po isti poti, pogosto kar sam.

Najprej se seveda vprašaš, ali ga je moški kdaj z varne razdalje spremljal tako dolgo, da je videl, kje živi in ga bo naslednjič čakal pred vhodnimi vrati v blok? Kako bo še ne osemleten fant odreagiral takrat?   

Kaj storiti, kako ukrepati? Seveda sem najprej o vsem obvestil starše Tarasovih sošolcev in sošolk - toliko, da se opozorijo in še sami pogovorijo s svojimi otroci, jih opozorijo. Obvestil sem tudi razredničarko, ki je novico hitro razširila po šoli. Dogajati se je začelo že naslednji dan, ko sem Tarasa pospremil v šolo in na varnostni razdalji tudi domov, saj je na tistem območju zelo postala zelo aktivna policija (za prijavo je najbrž poskrbela šola, bolj preventivno kot ne pa sem jo oddal tudi sam), tudi otroci so hodili v nekoliko bolj strnjenih skupinah, o novih nasilnih dejanjih pa zaenkrat ni več slišati. Starši smo se dogovorili, da se bodo otroci nekoliko bolj povezali na poti v šolo in domov, saj si skupine ne bo upal nihče napasti.

Zoprno je, ker otroka navajaš na samostojnost, zrelost, samoodločanje in potem ti nekaj takšnega preseka pot. Otrok je ves čas v napetosti, sam kot starš si na trnih in v še bolj nestrpnem pričakovanju tistega telefonskega klica ali naj ga pač spet puščamo toliko dlje v šoli, da bo hodil domov z enim od naju?

In bolj, ko razmišljaš, bolj nevaren je ta svet. Bolj te skrbi za otroke in posledično jih toliko bolj ščitiš in zavijaš v vato. Spomnim se, kako me je bilo groza, ko sem pri svojih štirinajstih iz tedaj varnega in domačega Kamnika odšel na srednjo šolo v Ljubljano. Zloglasne Fužine, kjer je pred blokovskimi vhodi postopalo po deset ali več fantov, s pitbulli, baseball kiji in nevarnimi iskrami v očeh. Pa v štirih letih nisem imel ene same samcate težave. Naj ujčkam otroka?

Ne, moram ga naučiti, kako se spopasti z nevarnostjo. Kako odreagirati na najboljši možen način. Življenje mu bo pod noge nametalo še veliko polen, velikokrat bo potisnjen do roba in morda čez, v hrbet mu bo zaboden nož in pot skozi življenje mu ne bo postlana z mehkim cvetjem. Ampak vedno bova tam, vedno ga bova poslušala in mu pomagala. In to je v tem primeru pravzaprav najpomembnejše - otroka poslušati, slišati njegovo stisko, ga vsem dvomom navkljub vzeti resno in mu pomagati.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2014.

Poseg v zasebnost in dvojna merila

Zloglasni posnetek oralnega zadovoljevanja (ne)znane ženske, ki je v minulih dneh zaokrožil po vseh mogočih medijskih kanalih, je pokazal in dokazal vse, kar je z našo državo narobe – slaba presoja, škandalov sestradani mediji in predvsem dvojna merila.

Vsi so se spotaknili v tem primeru morda najmanj problematično stvar – to, da je nekdo stvar posnel v kabinetu, tj. zasebnem prostoru in posnetek objavil na svetovnem spletu. To je poseg v zasebnost.

Kako bi na vse skupaj gledali, če bi bila učiteljica npr. posiljena ali če bi ravnatelj zadovoljeval / zlorabljal katero od učenk? Snemanje in javna objava tovrstnega posnetka bi bila še vedno kaznivo dejanje, pa čeprav bi v tem primeru govorili o dokaznem gradivu drugega kaznivega dejanja. Hm? Po drugi strani se lahko tudi vprašamo, kako bi se zgodba razpletla, če bi bila na posnetku ujeta dva dijaka? Najbrž bi bila brez vpletanja medijev nemudoma in brez preiskave izključena iz šole in še kako drugače kaznovana. Ali bi bilo kaj drugače, če bi ravnatelja in učiteljico ujeli recimo na stranišču - to najbrž ni zasebni prostor, pa četudi bi šlo za zaklenjena vrata kabine?

Sprenevedanje glavnih akterjev je zaskrbljujoče – gre vendar za ravnatelja in učiteljico, oba poročena in z družinama. In glede na to, da je snemalec vedel, kdaj in kje mora biti skrit, se to najbrž ni zgodilo prvič in je šlo za »javno skrivnost«. Prešuštvovala bi najbrž lahko tudi kje drugje in če si tovrstno dejanje lahko v šolskih prostorih privoščita ravnatelj in učiteljica, s tem predstavljata »odličen« zgled dijakom in dijakinjam in se hkrati sprašujejo, kako so lahko mladi tako pokvarjeni, da storijo takšno nepopravljivo škodo?!

Spomnimo se, da je tudi priljubljena Severina sprva zanikala, da je na tistem famoznem posnetku ona in da gre seveda za fotomontažo.

Morda v tem primeru ne gre toliko ali pač zgolj za težavo pri vzgoji mladih, ampak tudi pri moralnih načelih odraslih, v tem primeru vodstvenega in pedagoškega kadra srednje šole. Lahko si kar mislimo, koliko dima se bo šele dvignilo, če bodo na šoli spregledali dejanje ravnatelja in učiteljice, kaznovali pa bodo dijaka, ki je poskrbel za posnetek. Odvetniki, vnovič mediji, družabna omrežja …

Pomislite pa še, kako bi se počutili, če bi vaš otrok hodil na šolo, kjer se tovrstnemu početju predaja strokovni kader in kako bi na naslednjih govorilnih urah gledali učiteljico ter na kakšni proslavi krepostnega ravnatelja, ki bi govoril o družinskih vrednotah, strokovnih pristopih in vzgoji?! Kriv ali ne kriv, odgovoren je vsekakor – ravnatelj je med vrsticami priznal, da je posnetek nastal na njihovi šoli, zanika pa, da bi bil na posnetku on ali učiteljica matematike.

Časi so se spremenili in o tem čivkajo že vrabci na strehah … 10, 15, 20 in več let nazaj ni bilo čisto nič drugače. Če je kdo kaj slišal, je zgodbo morda razširil in prepričan sem, da vsak od nas pozna vsaj eno zgodbo, legendo o tem ali onem učitelju, učiteljici. In če je kdo kaj videl, je na debelo pogoltnil cmok v grlu in se pretvarjal, da ni videl nič. Takrat se tega ni snemalo, nekdaj se je o tem govorilo.

In skrivanje ter pometanje pod preprogo, da tega pri nas ni … lepo vas prosim. Športniki NE stavijo in NE uporabljajo nedovoljenih poživil, tajnica v tem trenutku NE kleči direktorju med nogami, priljubljeni glasbenik se povožen od divje noči NE »sestavlja« in NE išče podaljška omame, kuharica NE pljuva v hrano, lokalni duhovnik NE… Saj veste, kam pes taco moli. Tisti, ki smo tako ali drugače povezani z mediji, poznamo – naj smo slišali, videli, doživeli; na desetine tovrstnih zgodbic, ki pa z redkimi izjemami, ko se nekdo odloči o tem napisati knjigo; ostanejo skrivnost. 

A gre za osebno presojo posameznika - tokrat recimo tudi mojo; kaj in koliko želi deliti s širšo javnostjo. Spomnimo se zgodb določenih razgaljenih oprsij, ki jih je posnel paparazzo, ki se je seveda po golem naključju s profesionalno opremo znašel ob pravem času na pravem mestu, ki je bil začuda zelo osamljeno, kasneje pa se je vse skupaj izkazalo za dogovor med obema stranema, torej zvezdnico in medijem.

Lahko pa se zgodi tudi tako kot v priljubljeni seriji Prijatelji, ko je Joey ugotovil, da ima njegov oče ljubico in je o tem povedal mami. Ta je seveda za vse skupaj vedela, veliko dlje od Joeyja, a dokler ji tega ni nekdo povedal, je bilo vse OK – oče je bil srečen, ona je bila srečna ... Kar ne veš, ne boli. Ali še bolje - dokler poleg tebe ne vedo še drugi, ne boli.  

Ja, kakorkoli je slabo, da ima danes vsakdo pametni telefon in dostop do spleta, pa po drugi strani vse skupaj vendar ruši neke tabuje. Tisti, ki nimajo česa skrivati, jih ni strah, pa čeprav bo kdo rekel, da gre pač za enak poseg v zasebnost, kot, če ti nekdo vdre v elektronsko pošto ali pa bančni račun. Ne, ne strinjam se.

V tem primeru gre vendar za »zasebnost«, ki bi morala biti deljena z drugimi. Dobro, morda ne ravno z vsemi v Sloveniji in ne na tak način. Sam sem bil pravzaprav presenečen, da se je dijak/snemalec odločil zgodbo »prodati« medijem, ni pa šel s posnetkom izsiljevat. Ali pa je morda poizkusil in »žrtvi« nista nasedli? Bojim se, da je pri vsem skupaj še neko ozadje, neka zgodba, ki je morda ne bomo nikoli izvedeli. In zame osebno je v tem primeru najbolj obsojanja vredno prav to, da sta si ravnatelj in učiteljica tovrstno početje dovolila v šolskih prostorih.

Moramo pa se vprašati, kaj bi se dogajalo, če bi pri čem takem zalotili kakšnega vplivnega slovenskega politika ali gospodarstvenika, športnika, glasbenika, … še vedno bi bila to zasebnost, poseg v zasebnost in najbrž še bolj krčevito zanikanje krivde. Nasprotniki bi jih pribijali na križ, da je že čas, da je nekdo razkril prevarante, ki so prevečkrat bolj papeški od papeža, podporniki in oboževalci bi seveda preklinjali, saj bi bil razkrit še en mit. Vzporedno lahko spremljamo, kaj se dogaja s priljubljenim, očetovskim Billom Cosbyjem, mit o Lanceu Armstrongu je že razbit, pa dodajmo sem še Silvia Berlusconija, Billa Clintona in še koga. 

Nasilje in otroci

Včasih smo z besedo nasilje povezovali predvsem fizične obračune oz. pretepanje, kar danes poznamo kot fizično nasilje. V zadnjih letih pa vse bolj govorimo tudi o psihičnem nasilju in vse več ljudi se sprašuje, kaj boli (naj)bolj - udarec, beseda ali tišina?

Drugačni časi

Vsi poslušamo starše in stare starše, kako nam kakšna “vzgojna” ni čisto nič škodovala in čeprav je najbrž tam zunaj veliko mladih staršev, ki tovrstne “vzgojne” prijeme še vedno uporabljajo, je nasilje nad otrokom obravnavano kot eden najhujših prekrškov in najbrž je bore malo staršev, ki si upajo priznati, da svojega otroka (ne glede na starost) včasih tudi fizično kaznujejo - naj si bo to udarec po riti ali pa zaušnica. Res je - starš ne bi smel nikoli prestopiti te meje in udariti svojega otroka, a pridejo trenutki, ko starš pozabi na vse.

Predšolski otrok se ne ustavi pred prehodom za pešce, ampak iz gole kljubovalnosti (ali pač neprevidnosti) steče čez zelo prometno cesto, najstnik ti z nožem v roki zabrusi, da se bo kar ubil, ker mu sredi tedna ne dovoliš ostati zunaj do srede noči in še kakšen primer, s katerim se prej ali slej sreča vsak starš, bi lahko našli. Pa je udarec rešitev? Seveda ne, v omenjenih primerih morda služi bolj kot streznitev. In ima za posledico obilo slabe vesti.

Otroci imajo pogosto selektiven sluh - včasih ga imejte tudi vi. Otroci ne vedo vedno, kaj govorijo.

Nad otroka ne dvignite roke!

Ne glede na to, kako zelo otrok starša prestraši, razočara, ga izziva ali preprosto preizkuša njegove mnenje, starš res ne bi smel nikoli prestopiti meje in udariti otroka. Otroku ste na ta način pokazali, da ste nemočni, saj ste od njega večji, močnejši in predvsem pametnejši in če vas je otrok pripeljal do slepe ulice fizične kazni, potem je nekaj narobe z vašo vzgojo. Zatorej - globoko vdihnite, preštejte do deset in potem otroku na kar se da miren in racionalen način razložite, kaj želite od njega oz. kaj je storil narobe.

Seveda obstajajo drugi načini, da kaznujete otroka - pri starejših največkrat zaleže ukinitev/zmanjšanje žepnine, prepoved gledanja televizije, uporaba računalnika ali nepogrešljivega mobilnega telefona, pri mlajših z odvzemom najljubše igrače za določeno obdobje ali s kratkotrajno osamitvijo (npr. otrok mora sedeti na stolu ali stati v kotu toliko minut kot ima let).

Tišina boli

Za otrokovimi neumnostmi in nepremišljenimi izjavami se včasih skriva kaj več, zato boste starši storili veliko napako, če boste otroka kaznovali s tem, da molčite in se z njim ne želite pogovarjati oz. ga poslušati. Otrok, ki je na incident morda že pozabil in zanj življenje brez posebnih zamer teče dalje; bo to razumel kot odklonitev in izgubo sogovornika ter zaupnika. To bo imelo posledico predvsem kasneje (v najstniških letih), ko se starši sprašujejo, zakaj jim (problematični/običajni) najstnik ne zaupa in jim nič ne pove. Preprosto zato, ker je morda od majhnega vajen, da ga ne poslušate, mu ne znate ali ne želite prisluhniti.

Učite se od otrok in tudi vi pozabite hitreje!

Medvrstniško nasilje

Medvrstniško nasilje postaja žal del slovenskega vsakdana in se pogosto začne že pri najmlajših, torej v vrtcu. Udarci, brce, ugrizi, ščipanja, pljuvanje so najpogostejši način “obračunavanja” in tu se starši največkrat ujamemo v past in začarani krog. Nihče ne želi, da bi bil njegov otrok mevža in vsak dan tepen, otroke učimo in jim dajemo zgled, da je treba spore reševati mirno (in če ne gre drugače, s pomočjo posrednika), a ko se incident ponovi, večkrat in ko ne pomagajo niti pogovori z vzgojitelji in starši … Takrat starši začnemo učiti otroke, kako naj se postavijo sami zase, tudi z udarcem, če je treba. Včasih je pač tako, da se od težav ne da (ali sme) več bežati, temveč jim je treba pogledati v obraz.

Otrok naj v vrtec ali šolo ne nosi dragih igrač, saj so le-te mikavne vsem in so hitro lahko jabolko spora.

Večji so otroci, večje so težave in težje jih bo reševati. V osnovni šoli začne prihajati do izrazitega druženja po skupinah, problematični otroci največkrat držijo skupaj in pred njimi ni varen nihče. Enega nasilneža je še mogoče osamiti in izločiti, celo skupino pač toliko težje. Zato je zelo pomembno, da otroka naučite, da o težavah spregovori tako z učiteljico kot seveda z vami in da se težava reši, še preden postane resen problem. Seveda nemalokrat pride do bridkega spoznanja, da ima nasilen otrok doma starše, ki svojega otroka idolizirajo ali pa so tudi sami nasilneži.

v okvirček Resničen primer: Kolegica mi je zaupala, kako je imel njen sin neprestane težave v prvem razredu prav z določenim fantom - posredovati je morala šolska psihologinja, ki se je odločila soočiti obe strani. In ko je kolegica očetu nasilneža rekla, da bo šla ob naslednjem prekršku na policijo, ji je ta v odgovor jezno zabrusil “Še enkrat reči, da je moj sin nasilnež, pa te bom na gobec!”. Zgledi (žal) vlečejo, zato vi ne prestopite meje.

Nasilje med starši

Seveda se potem vsi sprašujemo, kaj se dogaja za štirimi stenami ter zaprtimi vrati doma take družine? Oče nosi hlače in svojo avtoriteto podkrepi z “vzgojnimi” udarci? Mama udarce tiho prenaša, trpi, potem pa v nekem trenutku eksplodira in se fizično znese nad otrokom? Slednji ima doma najslabši možen zgled in je vajen, da težave lahko reši le s pretepanjem, zato jih tako rešuje tudi sam.

Odrasli smo prvi zgled otrokom, kako je treba težave reševati in se z njimi spopadati. Pogosto je tako, da tisti, ki ne znajo rešiti preprostih konfliktov z otrokom in svojega otroka večkrat udarijo kot objamejo ali pobožajo, to počnejo tudi, ko pridejo v konflikt z odraslo osebo. Za otroka pa ni hujšega kot opazovati starša, ki se pretepata, se obmetavata najprej z žaljivkami, potem pa tudi s kakšnimi tršimi predmeti.

Rešitev v tem primeru je pravzaprav preprosta - če dva odrasla vidita, da nista sposobna skupnega življenja, je ločitev seveda najbolj logičen korak. Ne vztrajajta skupaj zaradi otroka, ker bo vse skupaj samo še boj mučno in žal tudi boleče. Še bolj pomembno pa je, da zakonca/partnerja, ki ne najdeta več skupnega jezika, za orodje/orožje izživljanja, maščevanja in nagajanja ne uporabljata svojih otrok, ki za vse skupaj niso nič krivi.

Sodobne oblike nasilja

Tehnološki napredek je seveda prinesel tudi nove oblike nasilja, lahko bi mu rekli kar e-nasilje. Mobilni telefoni in tablični računalniki so v prvi vrsti lahko vzrok nasilja, ko si nekdo želi prilastiti luksuzen izdelek, ki ga je opazil pri nekom drugem - pri nekom, ki je morda mlajši, šibkejši ali zgolj osamljen.

In tu je seveda svetovni splet in družabna omrežja. Vsi se spomnimo poročanja medijev iz sosednjih držav, kjer so bile na Facebooku ustanovljene posebne skupine z namenom spodbujanja sovraštva, zasmehovanja in poniževanja do določene osebe. In otroci (še posebej ranljivi mladostniki) se s tem pritiskom pogosto ne znajo pravilno spopasti. Ponosni so na število “prijateljev”, pred okolico želijo izpasti neustrašni, odzovejo se na različne izzive, po zaslugi deljenja mobilne številke jih sredi noči budijo klici, prejemajo opolzka ali nesramna SMS sporočila ipd. Zato morajo biti otroci pri uporabi družabnih omrežij še posebej previdni in se o vsem predhodno posvetovati s starši. Staršem in otrokom tako v branje priporočamo nekaj zanimivih knjig s tega področja - npr. Iskanje Eve Damijana Šinigoja, iBoy Kevina Brooksa in Uničimo jo! Kate McCaffrey. Škoda, da Desa Muck (še) ni napisala Blazno resno o internetu in družabnih omrežjih ...  

Članek je bil objavljen v reviji lepa & zdrava, oktobra 2014.

Otroku hrano pripravite sami

Obstajajo mamice, ki kar tekmujejo med seboj, katera bo svojemu malčku kupila dražjo kašico najbolj zvenečega proizvajalca otroške prehrane, ki je seveda izdelana iz eko in bio pridelanih živil. In potem obstajajo mamice, ki sadne, zelenjavne in še kakšne kašice pripravijo kar same, mnoge med njimi imajo to srečo, da tudi s sadjem in zelenjavo z domačega vrta.

Gosta hrana - kdaj?

Uvajanje goste hrane je tako za starše kot otroke zelo pomembno. Mnenja, kdaj je pravi čas za ta pomemben korak, so deljena. Nekateri pravijo, naj otrok začne z uživanjem goste hrane, ko ima kakšen zob, drugi pravijo, da je meja šest mesecev in tretji trdijo, da bo otrok sam pokazal, kdaj si želi spremembe. Torej, ko bo enkrat začel kazati na hrano v krožniku starejših bratov in sester oziroma na vaš krožnik, mu le pogumno ponudite primerno ohlajeno žličko hrane, ki jo lahko poje.  

Otrok, star šest mesecev, bo seveda najprej užival bolj ali manj pasirano hrano, v kateri pa z vsakim tednom pustite kakšen košček več, ponudite mu kruh, kakšen krhelj sadja, saj mnogi otroci z drgnjenjem tako tudi blažijo bolečine ob izraščanju zob. Vsekakor pa bodite previdni, da otrok ne odgrizne prevelikega kosa hrane in se začne dušit!

Izbor

In potem za večino staršev sledi šok, ko stopijo v katero do trgovin, kjer prodajajo hrano za malčke in obstanejo pred policami, ki se šibijo pod težo kozarčkov s pripravljenimi kašicami v vseh mogočih kombinacijah in za različne starosti, ne daleč stran pa so seveda še škatle s kašicami, ki jih zmešamo in pripravimo z vodo ali mlekom. Kaj izbrati? Kaj bo otrok jedel? Sadje, zelenjavo, krompir, meso, testenine, mešanico enega in drugega in tretjega ... Najpogostejša napaka je, da starši kupijo večjo količino različnih izdelkov na zalogo in potem z vsako odprto kašico obupano ugotavljajo, da otrokom ni všeč. Pogrejejo jo lahko (načeloma) le enkrat, potem pa roma v smeti. In z vsako na pol pojedeno kašico stran vržejo tudi nekaj evrov.

Preden hrano ponudite otroku, jo poskusite še sami. Vam je všeč?

Rešitev je na dlani ...

Hrano vašemu malčku začnite pripravljati sami! Otroka boste hranili z najboljšimi polnovrednimi sestavinami, ki lahko prihajajo celo iz domačega vrta in posledično boste točno vedeli, kaj vaš otrok je. Obrok lahko najprej skuhate v poskusni različici, da se najprej sami prepričate glede okusa in ga potem ponudite tudi vašemu malčku, ki vam bo hitro pokazal, ali mu je jed všeč ali ne. Potem seveda lahko marsikatero jed skuhate kar na zalogo, razdelite na obroke in vse skupaj zmrznete in po potrebi jemljete iz zamrzovalnika ter jed pogrejete, bodisi na štedilniku ali v mikrovalovni pečici.

Ne bodite izbirčni, saj ste vi otrokov največji zgled!

Lahko ste prepričani, da bo otrok veliko rajši jedel doma pripravljen obrok, saj ga boste pripravili po vašem oz. njegovem okusu, hrana bo imela naravnejši in polnejši okus in če imate dovolj časa, se s hrano še malo “poigrajte” in mu kdaj hrano postrezite v kakšni obliki - naj bo to obraz, avto, ladja, hiša, roža ali kaj povsem vašega. Tako pri kuhanju kot serviranju se prepustite domišljiji in če boste, ko bo otrok malo zrasel, v proces priprave jedi vključili še njega, se bosta še prav fino zabavala, vi pa boste storili zelo pomemben korak na poti k samostojnosti. Otroci, naj so še tako majhni, si zelo dobro zapomnijo in vaš mali pomočnik bo kje v svojem igralnem kotičku kmalu začel tudi sam pripravljati slastne jedi.

Literatura

Morda vam zmanjkuje idej? Pokukajte na spletno stran kakšnega vrtca, kjer imajo kot po pravilu objavljene jedilnike za obe starostni skupini in presenečeni boste, kako izbrano in raznoliko hrano uživajo v nekaterih slovenskih vrtcih. Na voljo vam je seveda tudi veliko različnih kuharic in priročnikov, mi smo se naravnost zaljubili v knjigo Najboljša doma narejena otroška hrana na svetu (Karin Knight, Tina Ruggiero, izdala jo je Založba BP), v kateri najdete prek 200 slastnih in zdravih receptov za malčke od 6. do 23. meseca, večino pa lahko pripravite v manj kot desetih minutah.

Objavljeno v reviji Lepa & zdrava, avgusta 2014.

Žalostni klovn

Robin Williams nas je zapustil. Sprva šokantna novica je potem začela dobivat obraz, kako se je priljubljeni igralec takorekoč celotno kariero boril z različnimi demoni - tako z depresijami kot različnimi odvisnostmi, pestile naj bi ga tudi finančne težave … in seveda so se mnogi spraševali, kako je lahko človek, ki je tako preprosto skrbel za smeh in navdušenje vedno, ko se je pojavil, trpel za depresijo. Spraševali so se najbrž le tisti, ki se sami s tovrstnimi težavami niso nikoli spopadali. Tisti, ki jim vloga klovna ni znana.

Adam

Priznam, da je imel Robin Williams name večji vpliv, kot sem sprva sploh mislil. Dobro jutro, Vietnam je bil morda prvi film, v katerem se ga videl in ki me je navdušil za delo na radiu. Želel sem si, da bi imel svojo oddajo, v kateri bi komuniciral z občinstvom, vrtel najljubšo glasbo, pripovedoval različne zgodbe, anekdote in zanimivosti … želja (sanje) se mi (še) niso uresničile. Tista bridka resnica je tudi ta, da so mnogi današnji radia daleč od te preprostosti in spontanosti, da o glasbenem izboru sploh ne govorimo. Društvo mrtvih pesnikov, film, ki je na nek način zaznamoval mojo generacijo - vsi smo si želeli imeti učitelja, ki te sili, da razmišljaš z lastno glavo, ki ti poezijo in literaturo predstavi z drugega zornega kota, … Film je vsaj mene vsekakor navdihnil, da sem začel pisati - najprej poezijo, kasneje tudi prozo in posledično vse do današnjih dni, ko se posvečam predvsem pisanju pravljic (in s tem vsekakor ohranjam otroka v sebi zelo živahnega), enako intenzivno pa pišem tudi različne članke in kolumne, razmišljanja in še kakšen bolj fantazijski zapis. To sta dva njegova filma, ki sta name vsekakor najbolj vplivala, pa čeprav sem si jih ogledal še veliko več, tako kot sem si v zadnjih letih ogledal tudi kakšen posnetek “stand-up” showa.

Ampak to pravzaprav ni zapis o Robinu Williamsu …to je zapis o meni.

Vloga klovna me spremlja že dolga leta. V blokovskem naselju v Kamniku, kjer sem odraščal, nas je bila manjša skupina, ki nismo zapadli v (manjša) kriminalna dejanja in sam sem bil ponavadi glavno gibalo te skupine - s svojimi šalami, izmišljenimi zgodbami, načinom interpretacije, norčevanjem v prvi vrsti na lasten in šele potem na tuj račun. Nikoli ni nihče razumel, da mi včasih ni do šal, da bi se pač samo pogovarjal ali igral, po drugi strani je tudi meni prijala vloga klovna, ki je v središču pozornosti in ki ljudi spravlja v dobro voljo.

Vita in Taras

Srednja šola je bila potem zame prav posebna izkušnja … v prvi vrsti zato, ker sem - gledano iz tega klovnovskega stališča; dobil popolnega “partnerja”, ki me je dopolnjeval, podžigal, nadgrajeval in s katerim sva bila popolna kombinacija, ko je bilo potrebno občinstvo spraviti v smeh. Pri čemer je on vseeno bolj poznal mejo in je znal nehati pred mano. Sam se (pogosto) prestopil mejo in zabava se je spremenila v kup slabe volje in užaljenosti. Ampak, če nisi nekdo, ki ga ljudje opazijo, potem pa dobiš svojo priložnost, da zasiješ … pač postaneš supernova, dan za dnem.

Po drugi strani pa me je vse skupaj začelo utesnjevat in bremenit, začel sem se spraševati o lastnem smislu obstoja, doživel nekaj čudnih shizofrenih scen, ki so konkretno zaznamovale in spremenile moje življenje … bil sem klovn, ki je ljudi nasmejal, jih spravljal v dobro voljo, razbremenjeval, jim pomagal, mene pa ni nihče nikoli nasmejal. Zame je bilo vsem vseeno … potem se je najprej zgodilo, da je bila neka neposrečena šala razumljena kot moj beg iz Slovenije. Nastala je cela panika, aktivirani so bili moji starši, pa šola, jaz sem od jutra do zgodnjega popoldneva na vse skupaj pozabil in sploh nisem vedel, zakaj tak cirkus. Pa saj je bila samo šala. To mojo krizo identitete je to še nekoliko bolj poglobilo, dnevi so postajali vse temnejši, cele noči nisem spal, saj sem preživljal grozljive nočne more, čez dan sem že v oblakih videval največjo apokaliptično grozo in bližajoči konec življenja.

Vita

In tako sem se nekega večera (ne, ne spomnim se dneva, niti datuma) - pouk smo imeli popoldan, kar je pomenilo lovljenje vlaka ob 20.15 proti Kamniku, odločil, da vsemu skupaj naredim konec. Vse skupaj ni imelo več nobenega smisla. Tedaj moje dekle (danes moja žena, za katero res lahko upravičeno rečem, da je šla z mano nekajkrat skozi pekel) ni vedela, kaj storiti in ko danes pomislim, na to, da nekomu rečeš, da te danes še vidi, jutri te pa ne bo več …nekdo, ki te ima rad in ki ga imaš ti neizmerno rad, saj je bila pravzaprav le ona tisti sončni žarek, ki je prebijal oblake in vso temo. Ni me hotela spustit iz objema, jokala je, jaz pa sem razmišljal le o tem, kako ne smem zamuditi prihoda vlaka na postajo. Sebično?

Takrat nisem razmišljal o tem. Bil sem prepričan, da večina niti opazila ne bi, če me drugi dan ne bi bilo v šolo. Od nikogar nisem želel slišati, kako zelo me ljubi in kako se ji življenje brez mene zdi ničvredno. Tudi nisem želel slišati obljub staršev, kaj mi bodo kupili. Saj ni šlo za to. Nihče od njih ni bil nič kriv, nihče mi ni bil nič dolžan. Starša (in brata) sem imel vedno na razpolago, ko sem jih potreboval. A kaj, ko je bil med nami neprebojen zid in se z njimi preprosto nisem mogel pogovarjat. Takrat tega nisem mogel razumet. Zdaj, ko sem sam starš in imam podobne težave s sedemletnim sinom, se trudim razumet. Predvsem pa ne delat napak in gradit pinkfloydovskega zidu.

Bil sem pač dokaj tipičen najstnik, napačno razumljen oziroma sploh nerazumljen, ujet v vlogi, ki sem je imel dovolj, z vso črnino človeštva v svoji glavi …

Takrat mi je postalo povsem jasno, zakaj Jim Morrison ni hotel več peti Light My Fire, zakaj Jimi Hendrix ni želel vsak večer delati prevalov in med Wild Thing zažigati kitare in zakaj Led Zeppelin pač ne bodo več igrali Stairway to Heaven.

In sem šel … od avtobusnega postajališča do šestega perona ni veliko in ko sem prišel do šestega perona, na katerem je bilo seveda veliko ljudi, sem skočil na tire. V daljavi sem zagledal luč znamenitega “kanarčka”, ki se je bližal peronu.

Ne vem, zakaj sem nekaj trenutkov preden bi me vlak povozil in naredil konec, stopil s tirov nazaj na peron. Solze in poljubi? Zagotovo. Mogoče pa zavedanje, da bom naredil še svojo zadnjo klovnovsko potezo, še zadnjič zasijal, ko bodo vsi govorili o meni s tistim tipičnim stavkom “Samomor, on? Pa tako prijeten fant je bil in vedno nas je spravljal v dobro voljo …” Jimi Hendrix je tudi po Montereyju izvedel ničkoliko odličnih nastopov, na katerih seveda ni več zažigal kitar, Light My Fire gre tudi meni rahlo na živce in Led Zeppelin imajo seveda goro drugih odličnih komadov, ki bi jih bilo super kdaj slišati v živo. In jebemti, šestnajst let imam in takorekoč celo življenje pred sabo. Nič še nisem naredil. Kje so moje sanje, kje je moje življenje? Ne, ne bom. Jebi se. Jebi se zmeda v moji glavi, ampak stvari bodo šle odslej po moje. Samomor je za slabiče. Če nimaš toliko jajc, da bi lastnim strahovom pogledal v oči in jih premagal, potem pa prav. Ampak jaz jih imam. In vem, da sem se takrat odločil, da je temu dovolj. In tako sem tistega večera naredil konec. Temi.

Zvečer sem prišel domov in prva stvar je bilo zvonjenje telefona (ja, stari časi stacionarnih telefonov), saj je Helena vedela, kdaj naj bi prišel domov in kako zelo je bila vesela, ko je slišala moj glas. In ne, nobenih obljub in visokih izjav ni bilo … veselje. Njeno, da sem živ. Moje, da jo imam ob sebi.

“There must be some kind of way out of here, said the Joker to the Thief, there’s too much confussion, I can’t get no relief…” je zapisal Bob Dylan v All along the Watchtower. Ta Joker je postal motiv moje prvega tattooja, verz je bil dolgo časa moj sopotnik … iskal sem (in iščem) izhod iz tega čudnega sveta, pa izhoda ne vidim več v smrti, zmeda ostaja (tudi v moji glavi) in tudi vloga klovna me pač spremlja. Nenazadnje imam tri otroke, ki jih je treba zabavati in ni lepšega, kot slišati razposajen otroški smeh, ker njihov oči (še) ni pozabil biti otrok. Kot je pozabil in se potem spomnil Robin Williams v Spielbergovi interpretaciji Petra Pana.

Zagotovo so eden teh izhodov iz tega čudnega sveta stvari, ki jih napišem … predvsem tiste, kjer ne pišem o tem, kaj sem poslušal ali prebral, ampak o tem, kar sem doživel, o čem razmišljam, kaj se je razvilo v prostranih sobanah moje domišljije. Izhod so otroci, ki mi povzročajo skrbi, a jih imam najrajši na celem svetu in bi zanje storil prav vse. Izhod je Helena, ki je z mano in ob meni že pol mojega življenja.

Izhod je tudi verz “You rise, you fall, you’re down, then you rise again, what don’t kill you, make you more strong”, ki ga je zapisal James Hetfield in so ga Metallica predstavili v pesmi Broken, Beat & Scarred.  

Razumem. Maska klovna se spere, pade z obraza, ti pa ostaneš sam in največkrat ima vsaka svetloba svojo temo. In če najdeš svetlobo samo še z masko na obrazu, slej ali prej pozabiš. In sploh ne opaziš, da si v temi. Teme se ustrašiš, ne najdeš izhoda, ne najdeš luči, niti svetlobe … potem je konec.

Dokler pa imaš okoli sebe ljudi in veš, da nisi sam … spregovori, deli zgodbo, deli strahove, upanja … Nisi sam.

Vpliv glasbe na razvoj otroka

Otroci začnejo glasbo spoznavati že zelo zgodaj - v maminem trebuhu. Naj so to zvoki zunanjosti, mamin srčni utrip ali “šumenje” plodovnice. Tako ne preseneča, da se novorojenci hitro pomirijo ob zvoku glasov, ki jih poznajo še iz maternice in da je glasba zanje od malih nog nekakšna terapija, kasneje spremljevalka in potem morda celo tolažnica in zavetje …

Kaj pravijo raziskave?

Adam v bobnarskem elementu

Po celem svetu je bilo opravljenih več raziskav, ki so želel odkriti oziroma potrditi povezavo med poslušanjem glasbe in otrokovim razvojem že v predšolskem obdobju. Tako ne preseneča, da imajo otroci, ki poslušajo veliko glasbe, veliko boljši besedni zaklad, poleg tega pa se tudi mnogo boljše zavedajo glasovnih struktur besed, veliko bolj razločijo besede in jih lepše izgovarjajo. Glasbena popotnica je odlična spremljevalka tudi kasneje, saj so v ZDA s številnimi raziskavami odkrili, da otroci, ki se več let ukvarjajo z glasbo, dosegajo boljše rezultate predvsem pri jezikovnem pouku, branju in splošni pismenosti, švedski raziskovalci pa so to še dodatno potrdili tudi z izsledki, da je za možganske procese in s tem posledično razumevanje in reševanje problemov pomembna tudi sposobnost sledenja ritmu glasbe.  

Žanri

Kakšno glasbo predvajati otroku - ga preprosto pustiti vplivu okolja ali ga usmeriti? Ali ga izrazito otroška glasba “poneumila” in kaj bo imel od glasbe, ki je zanj doživljajsko preveč intenzivna? Najbolj smiselna se seveda zdi srednja pot - otrok naj, predvsem, ko je sam, posluša otroško glasbo in otroške pesmice, to pa ne pomeni, da morate tudi vi ves čas poslušati samo otroško glasbo.

Taras v elementu

Z izbiro bodo imeli morda največ težav tisti starši, ki so žanrsko precej strogo usmerjeni (pa naj bo to elektronska glasba, jazz, heavy metal ali pa hip-hop) in bodo sprva morda težko razumeli, zakaj njihovega otroka tako navdušuje melodičnost harmonike in zakaj se tako hitro nauči refrenov hitro zapomnljivih instantnih uspešnic, s katerimi nas bombardirajo radii.

Otroku sta v prvi vrsti pomembna ritem in melodija, sploh pa eno z drugim. In ko boste vašega malčka videla, kako ploska v ritmu s pesmijo ali pa pleše in se pozibava, potem ste mu zavrteli nekaj, kar ga je vsekakor pritegnilo. In naj vas otrokov glasbeni okus ne razočara (preveč) - v toku let se bo še ničkolikokrat spremenil in bo najbrž v le redkih trenutkih usklajen z vašim.

Od poslušanja do igranja, plesa in petja

Otrokovo spoznavanje glasbe se seveda začne s poslušanjem, ko se otrok tudi navadi, da ima glasba različno ritmiko in melodijo, spoznaval bo tuje jezike in če bodo glasbo z njim poslušali starši, bo lahko spoznaval tudi različne inštrumente in njihov zvok.

Taras in Vita - med najglasnejšimi dueti

Igranje je pogost naslednji korak, ko malčki najprej osvojijo veščino, da če z dvema predmetoma tolčejo skupaj, dobijo zanimiv (lahko tudi glasen) zvok. Začeli bodo z igračami, prešli na posodo in potem tudi na kakšen inštrument, ki ga bodo kar sami sestavili. Glasba jim bo vsekakor pomagala tudi pri razvijanju domišljije in najbrž boste še sami presenečeni, v kaj vse se lahko spremni stol, kakšna pločevinka, lonec, skleda, pokrovka in še kaj. Otroci največkrat začnejo z “bobnanjem”, sledi igranje otroških klaviatur in harmonik, kjer pa uho lahko že razloči, kako razvit je otrokov posluh.

Hkrati z igranjem bo otrok, sploh tisti, ki že lepo govorijo; začel tudi peti. Pel bo seveda tisto, kar najpogosteje sliši. Večina slovenskih vrtcev se je pametno odločila in se zelo trudi z izobraževanjem in ozaveščanjem otrok s slovensko ljudsko glasbeno zapuščino oziroma z otroškimi pesmi priljubljenih slovenskih avtorjev, pri čemer izstopa predvsem Janez Bitenc.

Otroške pesmi in tiste pod pretvezo

Starši se pogosto pojavijo pred dilemo, katere otroške pesmi so za otroke primerne in katere ne. Tako velja izpostaviti nekaj odličnih primerov, kjer so besedila povsem nesporna, kjer je glasba otrokom prijetna in tudi same izvedbe so na visoki ravni - bodisi zanje poskrbi izvajalec ali kakšen otroški pevski zbor. 

Vita na kitari

Omenili smo že Janeza Bitenca, čigar neverjetna zbirka pesmi bi morala biti obvezen sestavni del vsakega otroštva, potem sta tu Romana Kranjčan in Damjana Golavšek, pa Melita Osojnik (predvsem s predelavami slovenskih ljudskih pesmi) in Neca Falk z nesmrtnim Mačkom Murijem pa tudi odlično zbirko Zdravilo za strah, za svojega pa bodo otroci vzeli tudi Ribiča Pepeta. 

Vsekakor je za širino otrokovega glasbenega obzorja povsem priporočljivo, če mu zavrtite ljudsko glasbo (npr. Katalena, TerraFolk, JaraRaja, VolkFolk, Brina, Bogdana Herman, Zvoki Slovenije, …), bodite pa že nekoliko bolj previdni pri izvajalcih kot so Čuki, Čarovnik Grega, Alenka Kolman in drugi, saj se lahko v besedila prikrade kakšna neprimerna beseda, otrokom nerazumljiv pomen oz. neprimerno sporočilo.

Glasba je vsekakor pomemben del otroške vzgoje in razvoja, a je zelo pomembno, da v njej aktivno sodelujejo tudi starši - enako kot pri knjigah ali risankah. Vse ni primerno za vsakogar, pošteno do otrok in ustvarjalcev pa je, da otrokom ponudimo kar največ, da se bo tudi sam naučil ločevati zrnje od plevela.

Mnenje strokovnjaka: Janez Dovč, glasbenik, vodja glasbene založbe Celinka, pobudnik festivala GodiBodi, organizator glasbenih delavnic za otroke in raziskovalec slovenske ljudske glasbene zapuščine

Kako pomemben se vam zdi vpliv glasbe na razvoj otroka?

Janez Dovč (foto: Ana T. Kus) V časih informacijske poplave je vzpostavitev kritičnega odnosa do glasbe v otroštvu po mojem mnenju zelo pomembna. Otroci z zanimanjem poslušajo, njihovi kriteriji so celostni, večinoma v glasbi iščejo bodisi energičnost in iskrenost, bodisi prijeten zvok. Nobena zvrst ni preveč kompleksna, zaželjeno je, da je izbira in raznolikost čim večja. Tako vzpostavljen samostojni in kritičen odnos v otroštvu  bo vsekakor pripomogel k temu, da bo kasneje v življenju človek po eni strani lažje ločeval zrnje od plevela,  po drugi pa si znal vzeti čas in pozornost zase in svojo rast. Se strinjate z navedbo, da so otroci zelo hvaležna in hkrati zelo zahtevno občinstvo, ki ga nikakor ne gre podcenjevati? Spominjam se mnogih dopoldanskih koncertov za šolarje s skupinama Jararaja in Terrafolk, odziv je bil vedno iskren, pri pozornosti in zaznavanju pa se je zelo poznalo, ali so učitelji otroke pripravili, jim nakazali smernice, jih opozorili na zanimive instrumente itd. Glasbeniki pa smo iz odziva otrok prejeli tudi zelo koristne povratne informacije, kateri aranžma je potrebno še izpopolniti, katere napovedi so nejasne ipd. Je pa res, da je v zadnjih časih, ko glasba pri pridobivanju pozornosti tekmuje z vsemi mogočimi bleščečimi in utripajočimi tehnološkimi igračami, pri otrocih lahko opazimo negativne posledice prevelike izpostavljenosti in napadu podatkov in dražljajev na vsa čutila. Po mojem mnenju čimprej potrebujemo korenito strokovno reformo izobraževalnih procesov, ki bi v šolanje vnesla manj podcenjevanja otrok, več zanimanja, igre, občutljivosti in spoštovanja posameznika. V vsakdanje življenje pa več miru, tišine, poglobljenosti, prizemljenosti in pozornosti. Kaj bi svetovali staršem otrok, ki si želijo otroka vpeljati v svet glasbe - bodisi kot poslušalca ali interpreta oz. ustvarjalca? Svetujem jim, naj si skupaj z otrokom za glasbo vzamejo čas, za obisk zanimivih koncertov, glasbenih delavnic, poletnih taborov in festivalov, za poslušanje glasbe, za odgovore na otrokova vprašanja. Na ta način se bodo ušesa odprla in prebudila se bo želja po raziskovanju. V naslednji fazi pa pride na vrsto izbira glasbenega izobraževanja, klasične glasbene šole, na voljo pa je tudi vedno več kvalitetnih alternativnih privatnih šol z zanimivimi in občutljivmi učitelji. Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, julija 2014.