SP v nogometu Brazilija 2014 - imamo novega prvaka

Nogometne olimpijske igre oz. svetovno prvenstvo, ki ga tako nestrpno pričakujemo vsake štiri leta je za nami. Tri tedne žogobrca v Braziliji, 32 reprezentanc in na koncu je slavila le ena, Linekerjeva … In poleg tega, da so Nemci po 24 letih znova osvojili naslov svetovnih prvakov, končali obdobje španske vladavine v nogometu, so vsekakor napovedali tudi neko novo obdobje …

V prvem krogu so nadigrali Portugalsko, se nato malce mučili z Gano in ZDA, bili boljši od Alžirije in Francije, potopili Brazilijo in v velikem finalu pomerili moči še z Argentino. Z Argentino, ki so jo premagali leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji, ko so osvojili svoj zadnji naslov. A treba je priznati – težavam (največ so jih imeli pravzaprav z obema afriškima reprezentancama – Gano in Alžirijo) navkljub, da so bili Nemci skozi celoten potek prvenstva najbolj konstantni in zanesljivi, igrali so svojo igro in po dvanajstih letih (od tistega finala 2002, ko jih je premagala Brazilija z Ronaldom na čelu) vendarle poželi sadove trdega dela. Imajo odlično ekipo vrhunskih posameznikov, ki bo zagotovo naskakovala tudi evropski vrh čez dve leti (podobno kot je pred njima uspelo Franciji in Španiji) in bodo v najožjem krogu favoritov tudi čez štiri leta. Pod pogojem seveda, da njihova (zaenkrat) uspešna igra ne bo postala ukalupljena (kot se je zgodilo španski) …

Tekma za tretje mesto

Brazilija je imela priložnost, da vsaj malce opere izjemno temni madež in zmaga v malem finalu, a ji je nasproti stala motivirana Nizozemska (dobro je Van Gaal »kuril« javnost, kako nepotrebna je tekma za 3. mesto) … V menda (zaradi udeležbe na Nočni 10ki tekme nisem spremljal) zanimivi nogometni predstavi z obilo priložnostmi so Nizozemci (ki so na prvenstvu kot edini igrali z vsemi 23-im vpoklicanimi igralci) zasluženo slavili s 3:0 in vsekakor dosegli manj, kot so želeli po odličnem skupinskem delu in na nek način več, kot so si realno zaslužili, saj so predvsem skozi izločilne boje prihajali skozi šivankino uho. A tako pač je v nogometu … kaj čaka Nizozemsko, kjer so bo nekaj igralcev najbrž poslovilo oz. so pod stalnim udarom poškodb, bodo pokazale že kvalifikacije za EURO 2016.

Veliki finale

Nemci so bili po polfinalni zmagi nad Brazilijo izraziti favoriti. Argentinci so imeli izdatno pomoč s tribun. Oboji so bili – seveda; 101% motivirani. Žarometi so bili na argentinski strani jasno usmerjeni v Lionela Messija, na nemški strani so begali … kdo bo tisti, ki bo odločil? Na klop niso posvetili. Nemci so hitro prevzeli pobudo in imeli izrazito terensko premoč, vendar je bilo po prvih 15. minutah jasno, da bodo zadnjo linijo zgoščene argentinske obrambe zelo težko prebili. Na drugi strani so Argentinci potrpežljivo čakali na protinapad oz. na morebitno napako izredno discipliniranih Nemcev, kjer smo Lahma pogosto videvali v napadu, Mullerja pa v obrambi. Dva prodora Messija in smrtna priložnost Higuaina (ko mu je Kroos žogo podal v napad), a ostalo je 0:0. V drugem polčasu so nekoliko bolj aktivni postali tudi Argentinci, a pravih priložnosti za gol niso imeli ne eni ne drugi. Obrambi in vratarja sta bila zanesljiva. Nemško igro je sicer močno poživil Schuerrle, ki je hitro zamenjal omotičnega Kramerja in nato Goetze, ki je zamenjal izmučenega Kloseja, medtem, ko sta se na argentinski strani trudila predvsem Aguero (ki je zamenjal Lavezzija) in nato Palacio, Messi je bolj ali manj ostal neviden.

Tekma se je prevesila v podaljške, kjer je Nemcem vendarle uspelo – po prodoru Schuerrleja je še drugi rezervist, mladi Mario Goetze odlično utekel v prostor in matiral sicer odličnega Romera. 1:0, kar je bil tudi končni rezultat srečanja. Argentinci so jokali od žalosti in razočaranja, Nemci seveda od veselja. Zasluženo. Slavili so tudi Brazilci, saj bi bilo slavje Argentine sredi Ria zanje najbrž podobno koncu sveta.

Nemška kombinatorna igra, kjer se vsi aktivno vključujejo v napad in predstavljajo nevarnost in obenem vsi pomagajo in se vračajo v obrambo,  je vsekakor model nogometne igre prihodnosti. Na sredini imajo neverjetnega Schweinsteigerja, so pa brez nekega klasičnega napadalca (Klose odhaja v pokoj) in imajo izredno močno klop (Schuerrle, Goetze, Podolski, Reus je poškodovan ostal doma, …) in za razliko od podobno dominantne Barcelone izpred let, Nemci radi igrajo proti golu in si ustvarjajo nepričakovane priložnosti.

Sad dolgoletnega načrtnega dela in razvoja – klubskega in reprezentančnega, zaupanje selektorju Loewu in železna disciplina, ki je Nemce od nekdaj krasila. Ne, naslov svetovnih prvakov ne sme biti presenečenje za ekipo, ki se je na vseh zadnjih prvenstvih uvrščala vsaj v polfinale.

Nagrade

Po koncu finalne tekme in pred podelitvijo pokala so bili razglašeni tudi najboljši posamezniki prvenstva – najboljši strelec s šestimi goli mladi James Rodriguez (Kolumbije), najboljši mladi igralec Paul Pogba (Francija), ki je imela vsekakor hudo konkurenco, najboljši vratar Manuel Neuer (Nemčija), ki je nagrado (zasluženo) osvojil tudi po zaslugi odličnega branjenja v finalu, pa čeprav je imel konkurenco tako v Ochoi (Mehika), Navasu (Kostarika), Howardu (ZDA) in še kom, ki pa so imeli žal res odlično le eno tekmo, medtem, ko je bil Neuer odličen skozi celotno prvenstvo. In potem nagrada za najboljšega igralca, ki jo je upravičeno pričakoval kdo iz nemškega tabora – npr. Schweinsteiger, Muller, Kroos, Lahm, nenazadnje Neuer, Klose ali celo Goetze … ne, dobil jo je Lionel Messi.

Tolažilna nagrada? Ker mu še enkrat več ni uspelo pripeljati reprezentance na vrh sveta? Ker mu je nagrado za najboljšega nogometaša na svetu letos odnesel Cristiano Ronaldo in ker z Barcelono ni v zadnji sezoni osvojil takorekoč nič? To, da je dobil nagrado za najboljšega igralca on, se mi zdi tako, kot bi zlato rokavico dobil brazilski Julio Cesar. Neupravičeno in nezasluženo.

In sedaj …

Večino igralcev čaka počitek in seveda priprave na novo klubsko sezono … nekaj klubov je zamenjalo trenerje, vsekakor nas čaka še kakšna odmevna igralska menjava, saj so si mnogi igralci na prvenstvu ustvarili ime in so postali vroča roba. Evropske reprezentance bodo začele s kvalifikacijami za EURO 2016 (Francija, 5.6. – 3.7.2016), kjer bomo seveda stiskali pesti za naše fante …

Vsekakor pa bo zanimivo spremljati, kaj se bo dogajalo v španski in angleški izbrani vrsti, pa tudi v portugalski in italijanski, kako bodo nadaljevali Belgijci in Nizozemci, Hrvati in igralci BIH ter seveda – ali bodo Nemci nadaljevali z dominacijo tudi v evropskem prostoru?! Jaz mislim, da in mislim, da jih bo kdorkoli zelo težko ustavil, saj so lahko še boljši. Bo pa to seveda toliko večji motiv za vse ostale, predvsem za velikane, ki so letos domov odšli sklonjenih glav že po skupinskem delu. Do naslednjega svetovnega prvenstva (2018 v Rusiji) pa veliko dela seveda čaka tudi Brazilijo, ki mora znova odkriti svojo igro, pa tudi Argentino in za mnoge reprezentance, ki so letos pokazale veliko in prijetno presenetile, v teh štirih letih pa morajo dozoreti, da bi čez štiri leta lahko predstavljale resno grožnjo.      

SP v nogometu Brazilija 2014 - pred zadnjima tekmama

Svetovno nogometno prvenstvo se bliža vrhuncu – po napetih tekmah skupinskega dela in kar nekaj poslasticah v izločilnih bojih, nas čaka le mali finale, torej tekma za 3. mesto med Brazilijo in Nizozemsko ter nedeljski finale med Nemčijo in Argentino.

O obeh polfinalnih tekmah je bilo veliko povedanega in napisanega. Nemci so ne le nadigrali, ampak osmešili domačo reprezentanco, za oboje pa se kar samo od sebe postavlja zanimivo vprašanje – ali se Brazilci lahko poberejo po takšnem porazu in osvojijo »vsaj« tretje mesto in kako zelo je zmaga s 7:1 v glavo stopila proti Nemcem, ki jih v nedeljo čaka še en zahteven nasprotnik?

Tekma med Brazilijo in Nemčijo je torej ponudila zelo hokejski rezultat, igro v eno stran in po eni strani vse tisto, v čemer uživajo gledalci – gole in po drugi strani eno najslabših obramb, kar smo jih videli. Ne morem se znebiti občutka, da se Nemci v drugem polčasu sploh niso več pretirano trudili, pa so vseeno zadeli še dvakrat in Brazilcem skoraj poklonili častni gol.

Tisto, kar smo nekateri drzno napovedovali že za osmino finala in potem tudi četrtfinale, se je Brazilcem zgodilo seveda v neprimernem trenutku – vsak poraz na poti do naslova svetovnega prvaka je neprimeren in neprijeten. Že z Neymarjem je bila njihova igra slaba, na nekaj tekmah so se pokazale tudi slabosti obrambne vrste, ki je brez Thiaga Silve še toliko bolj luknjasta in res slab vtis bodo lahko vsaj deloma popravili s sobotno zmago proti Nizozemcem. Slednji so prvenstvo začeli (rezultatsko) odlično in ga tako tudi nadaljevali, čeravno z igro niso blesteli – a bili so pač toliko boljši od nasprotnikov, bili so homogena ekipa in jim je šlo. Po tekmi med Brazilijo in Nemčijo sem se v šali spraševal, ali si bo sploh kdo želel igrati proti Nemčiji v finalu in druga polfinalna tekma je te moje besede potrdila. Tekme si sicer nisem ogledal, saj sem na Dunaju užival na koncertu Metallice, a po prebranem in videnem v posnetkih, si nobena ekipa ni želela tvegati, Messi je bil odrezan od igre, Robben je padal in po streljanju enajstmetrovk so slavili Argentinci. Ki imajo tako priložnost, da tako težko pričakovan naslov svetovnih prvakov osvojijo na brazilskih tleh, kar bi bila še dodatna porcijo soli na saj vemo čigavo rano. Mislim pa, da bo tekma za tretje mesto podobno dolgočasna kot je bila druga polfinalna – Brazilci imajo brez Neymarja še manj kombinatorne igre kot sicer, Nizozemska pa … no, zdaj bodo lahko potrdili svojo homogenost. Napovedujem podaljške in srečno zmago Nizozemske.

Finale, ponovitev po osemindvajsetih letih in zadnjem naslovu svetovnih prvakov za Argentino.  Takrat je blestel Diego Armando Maradona in seveda se vsi sprašujejo, če bomo v nedeljo gledali šov argentinske desetice in enega najboljših nogometašev vseh časov – Lea Messija? Ali pač ponovitev po štiriindvajsetih letih in zadnjem naslovu svetovnih prvakov za Nemčijo? Težko je verjeti, da bo Nemčija ponovila polfinalno predstavo in tako zelo nadigrala še Argentino, a treba je priznati, da so Nemci zadnjih deset let v evropskem in svetovnem nogometu najbolj konstantni, da so se v zelo zanesljivi luči prikazali na tem prvenstvu, ekipa deluje pač kot odlično naoljen nemški stroj in … po polfinalni tekmi so upravičeno samozavestni in selektor Loew bo moral veliko delati predvsem na psihični pripravi svojih varovancev. Mnogi so že pokazali, da je Messija moč ustaviti in Nemčija ima vsaj v odličnem Hummelsu odličnega čuvaja, veliko pa bo odvisno tudi od tega, če bo Angel Di Maria zaigral od prve minute in kako pripravljen bo za igranje proti fizično in taktično odlični Nemčiji.

Skratka, v nedeljo nas čaka tekma, kjer se bo spopadla nemška disciplina z južnoameriškim navdihom, odlična ekipa proti odličnim posameznikom, oboji pa so seveda nadvse željni uspeha. Argentinci nanj čakajo 28, Nemci pa 24 let. Ja, v Italiji so se v finalu maščevali za poraz, na sredini pa so kraljevali Matthaus, Brehme in Klinsmann, ki jim niti Maradona ni mogel preprečiti slavja.

V napeti tekmi, ki jo utegnejo kasneje opisati kot tekmo za nogometne sladokusce, ne pa tudi za občinstvo, napovedujem končno slavje Nemčije.   

SP v nogometu Brazilija 2014 - polfinale favoritov

Presenečenj ni več, moje nogometne romantike je konec. Nekatere reprezentance pač še niso dovolj zrele, druge potrjujejo dejstvo, da najboljši zmagujejo tudi takrat, ko ne igrajo najboljše in da predtekmovanje ne pomeni veliko, če odpoveš v najpomembnejših trenutkih.

Ob vseh razburljivih tekmah, ki smo jih doslej videli na svetovnem prvenstvu, je razburljivosti počasi konec – zdaj resnično šteje le še rezultat – zmaga; trenerji s svojimi taktičnimi zamislimi postavijo koncept in diktirajo tempo.

Tekme četrtfinala so bile pričakovano izenačene, nekatere sicer manj, kot je kazal rezultat, so pa vse štiri ponudile zvrhano mero drame in razburljivosti. Nemci so pravzaprav vseh prvinah igrali nadigrali doslej zelo prepričljivo Francijo, ki ni mogla razviti svoje igre, poleg tega pa niso našli niti recepta za izredno kombinatorno igro Nemcev, ki so prikazali eno najboljših predstav na prvenstvu. Francozom se je zgodilo prav to, kar sem tiho napovedoval – »…a vprašanje, če je ta ekipa (in ne posamezniki) že dovolj zrela, da užene prekaljeno zasedbo Nemčije …«.

Tudi Brazilija se je v četrtfinalu prikazala v svoji najboljši luči, še posebej prevladujoči so bili v prvem polčasu, premoč pa so kronali tudi z zadetkoma Thiaga Silve in čudovitim golom Davida Luiza iz prostega strela. Kolumbijci so se prebudili šele po drugem zadetku, postali veliko bolj odločni v obrambi in tudi kreativni v napadu. Po znižanju rezultata (mladi James Rodriguez je prevzel odgovornost in zadel iz najstrožje kazni) so nekateri sicer še upali na izenačenje, a Brazilci presenečenja niso dovolili. Drugi polčas so sicer zaznamovali številni razmeroma grobi prekrški – predvsem Kolumbijcev, tekmo pa je zaznamoval grob nalet Zunige na Neymarja, ki je obležal in zaradi zoprne poškodbe hrbtenice že zaključil s prvenstvom. Dejstvo je, da je bil nalet zelo grob in oster, a kaj, ko je Neymar tekom srečanja nekajkrat »poletel« po zraku ob vsakem dotiku in mislim, da usodnega prekrška sprva ni nihče jemal tako zelo resno. Vprašanje pa seveda je, kako bo Brazilija igrala proti Nemčiji brez njega in tudi brez Thiaga Silve, ki je steber obrambe, ki pa je na prvenstvu že nekajkrat pokazala ne le razpoke, ampak kar luknje …

Tretje četrtfinale med Argentino in Belgijo je ravno tako ob dokaj bledi predstavi obeh ekip (tekma je bila z golom Higuaina, ki se je prebudil ravno v pravem hipu pač odločena v 8. minuti) zaznamovala poškodba enega od nosilcev argentinske igre in morda najbolj zaslužnega za njihove sicer dokaj povprečne predstave – Angela Di Marie. Že po dobrih tridesetih minutah srečanja je Di Maria začutil bolečino v stegenski mišici in če so bile prve napovedi slabe in naj bi tudi on že zaključil z nastopi, so zadnje vesti bolj optimistične in bo odlični krilni igralec, podajalec in kreator igre nared za sobotno tekmo za tretje mesto oz. za nedeljsko finale. Argentina je sicer nadzirala potek tekme, čeprav si vse do konca posebnih priložnosti niso več ustvarili oz. je bil v vratih Belgije spet zanesljivi Courtois, a če bi Belgija v skladu z dosedanjimi tekmami uspela kapitalizirati premoč v zadnjih petnajstih minutah tekme … mislim, da se Argentini tokrat ne bi uspelo izvleči.

Zadnja četrtfinalna tekma se je odvijala v skladu s pričakovanji – izrazito premočjo Nizozemske, neverjetno disciplinirano igro Kostarike v obrambi in še enkrat več odličnim Navasom v vratih. Nizozemci so imeli vsekakor več od igre in lepo število smrtnih priložnosti je ostalo neizkoriščenih, kar bi Urena v zaključku podaljška skoraj kaznoval. In nato ena najbolj nepričakovanih potez tega prvenstva – prekaljeni Van Gaal je iz igre tik pred koncem podaljška opravil vratarsko menjavo – namesto Cillessena je v nizozemska vrata stopil Krul. Slednji je v loteriji odlično opravil svoje delo, očitno nekoliko šokirani Kostaričani pa niso bili tako zanesljivi kot proti Grkom in so Braziliji pomahali v slovo.

Ampak, treba je priznati, da so prav te »male« reprezentance pokazale, da je mogoče igrati odličen nogomet in doseči pozitiven rezultat tudi proti najboljšim reprezentancam na svetu. Čile, Mehika, Kolumbija, Kostarika, Belgija, Švica, nenazadnje tudi Alžirija in Gana ter ZDA so oboževalcem nogometa zagotovo ostale v veliko lepšem spominu kot Španija, Italija, Anglija, …

Polfinale, torej …

Brazilija – Nemčija in Nizozemska – Argentina.

Brazilci na domačem igrišču, a brez Neymarja in Silve proti Nemčiji, ki je z vsako tekmo bolj prepričljiva in bo igrala z vsemi razpoložljivimi močmi. Favorit se ponuja kar sam od sebe, a sem prepričan, da bo šlo za še eno izrazito taktično tekmo, kjer bodo najbrž Nemci tisti, ki bodo diktirali tempo, Brazilci pa čakali na svojo priložnost. Kaj bo, če Nemčija hitro zadene in Braziliji ne bo uspelo izenačit? Peklensko vzdušje, pritisk na sodnika in upam, da bo FIFA določila dovolj izkušene delilce pravice, ki ne bodo podlegli pritisku. Predvsem zaradi Neymarjeve odsotnosti dajem prednost Nemčiji, ne bom pa presenečen, če se bo tekma zavlekla v podaljške.

Dve ekipi, ki si zelooo želita naslova svetovnega prvaka – Argentina ga čaka vse od leta 1986, Nizozemska sploh prvega. Seveda pa obe ekipi čaka izredno zahteven polfinalni obračun in potem še veliko finale … Argentina brez Di Marie, a najbrž z Aguerom, prebujenim Higuainom in seveda Messijem. 28 let nazaj je bil Diego Armando Maradona tisti, ki je odločil svetovno prvenstvo v Mehiki in če kdaj, potem ima Messi zdaj odlično priložnost, da dokaže, da ni le izjemen klubski nogometaš in ublaži rano minule sezone. Po drugi strani Nizozemci vse od prve tekme, ko so v vseh elementih nadigrali Španijo, napovedujejo, da so pripravljeni iti do konca. Z Van Gaalom na klopi, odličnim vzdušjem v ekipi jim morda lahko celo uspe. Odločala bo taktika, odločal bo ekipni duh in mislim, da ima Nizozemska v vseh pogledih prvenstvih.

In če smo še deset dni nazaj vsi govorili o izraziti premoči južnoameriškega nogometa, so se stvari postavile na pravo (realno) mesto – dve v tem hipu najmočnejši južnoameriški in dve evropski reprezentanci. Zanimivo bo, če se Brazilija NE uvrsti v finale, Argentina pa oziroma če bo finale kar evropsko …

Vrnimo igriščem otroke

Otroška igrišča so zapuščena. Obnovljena otroška igrišča samevajo. Kje so otroci? Zadnja leta poslušamo o baby-boomu in res človek opazi ogromno število mamic in očkov z vozički, potem pa bi se naključnemu opazovalcu lahko zdelo, da otroci z rastjo izginejo, saj jih ni videti. Kaj se dogaja s slovenskimi otroci?

Včasih na igriščih, danes …

Zagotovo se spomnite otroških dni, brezskrbnih dni, ko smo šli takoj po koncu pouka domov, tam naredili domače naloge, se učili, počakali na prihod staršev in se odšli ven igrat. Ven, na travnike, v gozdove, na igrišča in če ničesar od naštetega ni bilo v bližini, smo si to ustvarili. Avtomobilov je bilo manj in velika parkirišča so postala improvizirana teniška igrišča in prostor za igro “med dvema ognjema”, garažna vrata so bila kot nalašč za igranje nogometa, drogovi za “stepanje” preprog kot nalašč za odbojko in grmovja odlična skrivališča. Domov nas je včasih pregnal dež, ampak šele potem, ko smo preverili globino vseh luž, največkrat pa smo se domov vrnili ob mraku ali ob klicu staršev. In ne, niso nas klicali na čudežno nedosegljive mobilne telefone, ampak skozi okna.

Danes so otroci v šoli do 14., 15. ure ali celo dlje in ko pridejo domov, imajo ravno dovolj časa, da se preoblečejo in pripravijo vse potrebno za odhod na katero od danes obveznih dodatnih aktivnosti, s katerimi imajo danes otroci zapolnjen ves prosti čas. Aktivnosti so, sploh v predšolskem obdobju in prvi triadi osnovne šole, bolj preživljanje časa kot dejansko učenje ali izpolnjevanje talenta ali znanja. Obstajajo seveda izjeme in iz množic otrok, ki se ukvarjajo s športom, plesom, glasbo in še čim bo v naslednjih letih morda na površje izplaval kakšen velik talent, kot so Nika Klun, Goran Dragić, Anže Kopitar, Tina Maze in podobni. Ampak za to bo potrebno veliko odrekanja, truda in ogromni starševski finančni vložki.

Želja staršev ali otrok?

Starši napako pogosto začnejo delati že pri najmlajših, saj želijo biti vedno zraven in po možnosti dokumentirati vsak gib in vsak zvok. Otrok potrebuje samoto (oziroma družbo vrstnikov). Otrok mora sam ugotoviti, kako se premika avto, kako se zgradi stolp, kako se nekaj podre in sestavi, vstavi in vzame ven. V trenutku, ko otroku postavimo meje in postavimo pravila, mu “ubijemo” veselje do igre.

Seveda se je treba vprašati, ali Miha hodi na nogomet in Metka k baletu zato, ker si tega želita sama in v tem tudi uživata ali sta ju v to prepričala starša. Navdušenje otrok ponavadi pada z vsako povišano stopnjo zahtevnosti in predanosti, sčasoma se seveda ne morejo več ukvarjati s petimi aktivnostmi in morda celo pridejo v konflikt, bodisi s trenerjem ali sotekmovalcem.

In tu na sceno znova stopijo starši, saj njihovega Mihca pa že ne bo nihče zasmehoval in kaj si pa misli tista naduta punca, ko daje v nič njihovo popolno Metko? Napaka se vsekakor dela tudi v tem, da prave tekmovalnosti ni več, saj so vsi zmagovalci in četudi imajo trenerji (kjer gre prevečkrat za študente DIF-a) pred seboj neizbrušen dragulj, tega ne prepoznajo ali ga celo potopijo nazaj v povprečje. Slovenci pa res nismo taki, da bi radi izstopali in zato so tisti redki šampioni hitro na tnalu obrekljivcev. Vse konflikte in prepire se že v ranem otroštvu pomete pod preprogo in pozabi, otrok pa ne zna nobene težave reševati sam, saj so vedno nekje blizu starši. In seveda ni nič narobe, če otrok staršu zaupa svoje težave in se o njih pogovori ter mu starš svetuje, kako naj težave in konflikte reši, ne pa da jih rešujejo starši namesto otrok.

Hierarhija

Včasih je bila hierarhija jasna - starejše se je spoštovalo in če so na igrišče prišli starejši, s(m)o se jim mlajši umaknili. Kazen je bila lahko kakšna precej močna žoga, ki te je zadela točno tja, kjer je najbolj bolelo. Po hierarhični lestvici si napredoval - bodisi z leti in centimetri, bodisi z znanjem in dokazovanjem. Vsi so vedeli, koga si premagal na poti do tja in “včeraj Mihca, danes Miho” so vsi spoštovali.

Danes tega spoštovanja ni več. Na igriščih, če že, so otroci skupaj s starši, največkrat očeti. Če tja pridejo sami, do starejših ne pokažejo prav nobenega spoštovanja in začnejo hitro groziti, kako bo mimo prišel starejši brat, stric, oče ali pa kar vsi trije.  

Igrišča so nevarna

Res je tudi, da so se časi spremenili in da je večina staršev v dilemi, ali otroka spustiti samega na igrišče ali ne. Tam so starejši, ki grdo govorijo in se neprimerno obnašajo, tam je tisti znani nasilnež, ki rad draži in maltretira otroke, na kakšni klopi vedno sedi sumljiv moški, na travnike ljudje vozijo pse in za njimi ne počistijo, pa še čez cesto je treba in otroka lahko povozi avto …

Zato starši živijo v nekem zmotnem prepričanju, da je veliko varneje, če otroka za cel dan prepustijo “varnemu” objeme televizije, interneta in računalniških iger. No, ali pa jim - kot smo zapisali v uvodu; sleherni prosti trenutek napolnijo z dodatnimi aktivnostmi in tudi tako zavrejo njihovo naravno željo po (prostem) gibanju.

Torej, če je še pred leti veljalo, da moramo otrokom vrniti igrišča, se je zgodba v le nekaj letih popolnoma spremenila - igrišča so, otrok pa nikjer. Torej, vrnimo igriščem otroke.

Mnenje strokovnjakinje, Alenka Košir, profesorica športne vzgoje in avtorica treningov VIIT

Kaj je krivo, da se je stanje desetletnikov v dvajsetih letih (rojenih okoli leta 1980 oz. okoli leta 2000) tako drastično spremenilo - vse bolj debeli, gibalno vse slabši in vse bolj apatični?

“Nemogoče ja najti le en vzrok – teh je več in so med seboj prepleteni. Spremenil se je način življenja, starši zaradi dolgih delavnikov pozno prihajajo domov, čas za skupne popoldanske športne aktivnosti se zmanjšuje. Po drugi strani je otrokom na razpolago poplava vseh možnih tehnoloških igračk, internet, mobilni telefoni ipd., s katerimi si zapolnjujejo svoj prosti čas. Včasih smo popoldan na dvoriščih igrali med dvema ognjema in skakali gumitvist. Potem je tu še vsa predelana hrana, ki je v preteklih letih zavzela večji del jedilnikov, deloma zaradi pomanjkanja časa, deloma zaradi iskanja enostavnih rešitev. Vse te spremembe so seveda negativno vplivale na gibalno in splošno zdravstveno sliko naših otrok. Vendar se mi zdi, da se zadnje čase vseeno trend obrača v drugo smer, nazaj k nepredelani hrani in k poudarku kako pomembno je gibanje za kvalitetno življenje.”

Vaš nasvet staršem ...

“Težava današnjega časa je tudi v preveč izbire. S tem mislim na »milijon« popoldanskih dejavnosti, ki so našim otrokom na razpolago. Starši v želji po najboljšem ponavadi vpišejo še zelo majhne otroke v preveč popoldanskih aktivnosti. »Naj spoznajo čim več športov, jezikov, balet pa še kakšen inštrument …«, si mislijo, ko cele popoldneve razvažajo svoje malčke naokoli. Mislim, da v tem ni nič dobrega. Malčki so preobremenjeni z preveč informacijami in preveč usmerjani. Moj nasvet staršem bi bil predvsem to, da otrokom sami postavijo dober vzgled. Otroci hote ali nehote posnemajo vzorce staršev in če sta v družini gibanje ter zdrava prehrana vrednoti, boste s tem najbolje poskrbeli za zdravje svojih otrok. Torej, gibajte se, vključujte vaše otroke v svoje aktivnosti, vzemite jih s sabo v naravo, na vrt, v kuhinjo… naj vam pomagajo rezati zelenjavo, naj naredijo zelenjavne možičke … Skratka zdrav način življenja jim lahko predstavite na njim zabaven način in sčasoma ga bodo vzljubili tudi sami.” Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, junija 2014

Besedo ima očka - očetje nekoč in danes

Vloga očetov se je v zadnjih letih drastično spremenila. Očetje niso več gospodarji, katerih beseda je prva in zadnja, ki domov nosijo večino denarja in doma pričakujejo topel obrok, vročo kavo, hladno pivo in nekaj miru, da lahko preberejo časopis in pogledajo najljubši TV program.

Človek mora ostati otrok

No, resnici na ljubo, kar nekaj očetov je še vedno ukalupljenih po tem modelu, število aktivnosti se je še povečalo in časa, ki bi ga aktivno posvetili in preživeli z otroci je še manj. V teh domovih mama še vedno pomeni žensko, ki je najprej gospodinja, potem mati in nekje na koncu šele žena oz. partnerka. Na kratko - stereotipno velja, da so očetje tisti, ki se v vzgojo (in izobraževanje) otrok ne vtikajo kaj veliko in pobudo prepustijo svojim nežnejšim polovicam. Te dobesedno podpirajo ne le tri, ampak ponavadi kar vse štiri vogale v hiši. Moški se potem čez nekaj let zavedo, da ne poznajo niti svojih otrok, kaj šele partnerke, da so utrujeni in dobesedno “zgarani”, od življenja pa nimajo nič. Kajti - ne le, da tak moški/oče ne pozna svojih otrok, njihovih želja in ambicij, tudi oni ne poznajo njega.

Moja družina na Sv. Ahacu
nad Turjakom

Pisal sem že o svojem očetu in najinem, pogosto napetem odnosu v mladosti. Napet je bil prav zato, ker se z očetom nisva poznala. Z mami sta sicer komunicirala, tako da je vedno vedel, kaj se dogaja z menoj (in tudi z bratom), če imam kakšne težave oz. če sem zašel v slepo ulico. Bil je tam, če bi ga potreboval. Če … kajti vedno je bila bolj pri roki mami, ki me je bolj poznala in s katero sem lažje komuniciral. In tako je med nama z očetom še dolgo vladal komunikacijski šum - tudi, če je bilo potrebno in četudi sem vedel, da je najboljša in prva izbira, ga za pomoč nisem prosil. A bil je tam, v dobrem in slabem. In sem delal napake in se iz njih učil. Spominjam se, kako sem nekoč v silnem zanosu razstavil svoje kolo, da bi ga očistil, pa ga seveda mladostno zaletavo niti približno nisem znal sestaviti nazaj. Za pomoč sem prosil soseda …

A želim izpostaviti tisto, kar sem se od očeta v tem obdobju naučil. Delavnosti, poštenosti, discipline. Vrline, za katere dandanes mnogi sploh ne vedo, kaj šele, da bi imeli privzgojene. Oče je delal in garal, da nam ni nič manjkalo. Nikoli ga ni bilo sram poprijeti za delo in skoraj nikoli ni rekel ne, če ga je kdo prosil za pomoč. Nikoli ni nikogar ogoljufal in nikoli ni nikomur nič ukradel. Pa je delal za ljudi, tako zaslepljene z bogastvom, ki najbrž niti opazili ne bi, če bi kaj izginilo. Moj oče ni o tem niti premišljeval. On je pošteno naredil svoje delo, veliko bolj od bajno plačanih mojstrov, za katerimi je ponavadi popravljal, zahteval in dobil pošteno plačilo, kjer pa ni nikoli pretiraval. Zato so ga ljudje radi poklicali nazaj, zato ga je klicalo vedno več ljudi in zato lahko še dandanes odide h kateremukoli od teh ljudi in mu pogleda v oči. Človek z opravljeno osnovno šolo. In če bi taki, kot je on in njemu podobni, vodili tole našo državo, mi lahko verjamete, da se ne bi znašli v tem brezizhodnem jarku, kamor so nas pahnili vsi tisti, ki so zgolj grabežljivo kopičili bogastvo in jim ni bilo mar.

Z Adamom v kuhinji

In čeprav sem znal pogosto reči, da ga ni bilo nikoli blizu, ker je cele dneve delal, sem vesel in ponosen, da mi je pokazal, kako je treba živeti. Pokazal mi je, kar si želim tudi sam pokazati svojim otrokom. Ne, nisem odličen oče, kot me vidijo nekateri. Obenem vem tudi, da nisem tako zelo slab, kot se pogosto zdim sam sebi in žal tudi svojim otrokom. Prevečkrat povzdignem glas, grozim, kaznujem, si ne vzamem dovolj časa in sem preprosto preveč utrujen in naveličan, da bi znal otrokom prisluhniti. Zavedam se svojih napak, jih skoraj vsak večer analiziram, sam sebi obljubim, da se bom poboljšal, a pogosto že zjutraj vse obljube izginejo v meglicah ljubljanske megle. Še vedno pa se lahko pogledam v ogledalo.

"Dedi, dajva se valjat po travi!"

Bil sem prisoten pri porodu dveh otrok, dvakrat sem prerezal popkovino, vse tri sem previjal, hranil, tolažil, vstajal zaradi njih sredi noči in jih miril ter uspaval, bral pravljice, obiskoval njihove predstave in jih vozil na dogodke, sejme in koncerte, čistil bruhanje in čistil ter oskrboval rane, jim strigel nohte, česal, umival zobe in telo, vozil sem jih k zdravnikom in na preglede, sredi noči sem se vozil po zdravila in jih tudi v najbolj nemogočih razmerah vozil v nujno medicinsko pomoč, odhajal sredi službe in jih hodil iskat v vrtec, če so nenadno zboleli in še in še in še in še. S Tarasom v drugem razredu vidim, koliko vsega me / naju še čaka. Pot starševstva se je res začela že pred dobrimi sedmimi leti, a se mi pogosto zdi, da se vsak dan začenja znova. Šola, za katero ni šole in v kateri se največ naučiš kar sam. Oziroma te naučijo otroci in se učiš skupaj z njimi.

Upam le, da bodo nekega dne tudi sami prestopili prag te šole in sami videli, kako težka je. In mi odpustili marsikatero besedo in dejanje ter te iste besede in dejanja hkrati tudi razumeli. Jaz sem potreboval preveč časa ...    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2014.

 

SP v nogometu Brazilija 2014 - presenečenja, razočaranja in moralni zmagovalci

Osmina finala je za nami in postregla je z obilo razburljivosti in vsem tistim, kar dela nogomet tako zelo zanimiv in privlačen – ne glede na spol, starost, raso, socialni položaj. V nogometu vsak najde svojega junaka, svoj način izražanja in konec koncev samega sebe.

Pred napovedjo četrtfinala še obračun z boji osmine finala, ki so v zadnjih dneh poskrbeli za kar nekaj manjkajočih ur spanca …

Za prvi par Brazilija – Čile sem napovedal »podaljšek in napredovanje Brazilije« in nisem bil prav daleč od resnice, a tudi Čilenci niso bili prav daleč od napredovanja. Zelo izenačena tekma, v kateri pa so Brazilci še enkrat več pokazali svoje slabosti (škripalo je predvsem v obrambi) in mislim, da se lahko iskreno bojijo četrtfinalnega obračuna s Kolumbijo. Pinillo je – kot je za vedno ovekovečil na svojem telesu; zgolj centimeter delil od večne slave, ko je v zadnjih izdihljajih podaljška stresel prečko, podobno pa velja tudi za Jaro, ki je v zadnji seriji enajstmetrovk zadel vratnico. Skratka, Brazilci so imeli več sreče in so v četrtfinalu.

Par Kolumbija – Urugvaj sem napovedal z besedami »izredna atraktivna tekma v obe smeri in zmaga Kolumbije« in vsaj pri slednjem se nisem uštel. Kolumbijci so še enkrat več pokazali neverjeten razpon nogometnega znanja – mlada in neobremenjena ekipa igra bržčas najlepši nogomet na prvenstvu. Povsem zasluženo zmago proti razglašenemu Urugvaju, ki je zgolj čakal na priložnosti, je z dvema čudovitima zadetkoma prinesel James Rodriguez (zaenkrat še član Monaca).

Izredno zanimiva sta bila tudi oba ameriško-evropska obračuna … favoriziranim Nizozemcem so se nasproti postavili Mehičani, sam pa sem bil v tej napovedi morda najbolj drzen, a ne daleč od resnice – »izenačeno tekmo številnih priložnosti in zmago Mehike«. Nizozemci na prvenstvu nihajo in so proti borbenim Mehičanom zagotovo prikazali svojo najslabšo predstavo, a so v neverjetnem zaključku najprej izenačili in nato dosegli celo zmagoviti gol iz enajstmetrovke. Dejstvo je, da so Mehičani prevladovali celoten prvi polčas, v drugem pa so se preveč branili, res pa so tudi tulipani v zadnjih 15 minutah silovito pritisnili in gol je visel v zraku.

Dosojena enajstmetrovka je bila toliko sporna kot tista, ki je enkrat prej sodnik Nizozemcem ni dosodil in vse razprave so pravzaprav brezpredmetne. Sodniki kot vedno in na vseh prvenstvih, tudi tu delajo napake, a ker gre za odločitev v delčku sekunde, FIFA pa se odločno bori proti videoposnetkom …

Bi pa slovenskim komentatorjem odsvetoval uporabo fraz »Mehičani so na pragu uvrstitve v četrtfinale, saj še niso izgubili na tekmi, kadar je zadel Dos Santos« ali pa »odlična vožnja naše Tine Maze … da le ne bi storila kakšne napake in … odstop!«. Statistika je super, a žoga je okrogla, svoje naredi še adrenalin (ali pa krči) in sploh po osmini finala težko rečemo še za katero reprezentanco, da je izrazit favorit.

Drugi ameriško-evropski dvoboj sem napovedal kot »ne posebej atraktiven nogomet in končno zmago Kostarike« in bila je ena tistih tekem, ki je po prvih tridesetih minutah potrdila pričakovanja. Uspavanka, dobesedno. A so Kostaričani povedli, ostali brez igralci, Grki pa (spet) v zadnji sekundi izenačili (spomnimo se, da so v odločilni tekmi zadnjega kroga skupinskega dela z enajstmetrovko v zadnjih izdihljajih tekme izločili Slonokoščeno obalo) in sledili so podaljški. Grki so imeli terensko premoč in priložnosti, Kostaričani pa izjemnega vratarja Navasa in sledila je še loterija – enajstmetrovka. Izredno zanesljivi Kostaričani, razpoložen vratar in takorekoč edino presenečenje v osmini finala – Grčija; odhaja domov.   

Oba evropsko-afriška obračuna sta bila mnogo bolj izenačena kot sem pričakoval. Francija je proti Nigeriji večji del prevladovala, gol (oziroma dva) je dolgo visel v zraku, a šele v zaključnih minutah je galskim petelinom uspelo prebiti čvrst nigerijski zid, na čelu katerega je stal odlični vratar Enyeama. In če sem obračun napovedal kot »tekmo številnih priložnosti«, so imeli te predvsem Francozi, ki so zasluženo napredovali v četrtfinale in ostajajo med glavnimi kandidati za naslov.

Nekaj povsem drugega pa je bila tekma med Nemčijo in Alžirijo, ki sem jo sam predvidel kot »bolj izenačeno tekmo, kot bo na koncu kazal rezultat in zmago Nemčije«, a kdo bi si pred začetkom mislil, da bodo šli Nemci v tekmo tako podcenjujoče, Alžirci pa z zvrhano mero poguma. Pogumni Afričani so celoten prvi polčas pametno nadzirali tekmo, Nemci so se prebudili šele z vstopom Schurrleja, Alžirce je začela zdelovati utrujenost in pričakoval sem, da se bo uresničila tista klasična definicija nogometa, da je to »igra, ki jo igrata dve ekipi, na koncu pa vedno zmaga Nemčija«, a se je vse skupaj prevesilo v podaljške. Igralce obeh ekip so začeli zdelovati hudi krči, kar se je bolj poznalo pri Alžircih … Schurrle je zabil že v tretji minuti podaljška, a Alžirci se niso predali – po izjemni priložnosti v zadnjih minutah drugega podaljška, so Nemci krenili v protinapad in če je izjemni vratar Rais M'Bolhi prvi strel še obranil, so pri strelu Ozila le še obsedeli. 120 minut igre, 2:0 in Alžirci so krenili v napad, zmanjšali na 2:1 in imeli nato še eno priložnost, da bi izsilili enajstmetrovke, a jim (žal) ni uspelo. Pokazali pa so, kako lahko David igra Goljatu in da je v nogometu mogoče prav vse.

Zadnja dva obračuna – spet ameriško-evropska … Za tekmo Argentina – Švica sem napisal »napovedujem dinamičen nogomet s končno zmago Argentine«, a je bila igra za večino manjše razočaranje. Švicarji so odlično kontrolirali prostor, zaprli Di Mario in odrezali Messija ter še enkrat več potrdili, da Argentina ni tako zelo močna in nepremagljiva. Švica si je sicer ustvarila nekaj (pol)priložnosti, a »smrtno« Romera niso ogrozili. Lavezzi se v igri ne znajde, Higuain je izven forme in brez Aguera, ki s svojo nepredvidljivostjo vseeno vnaša nemir v obrambo, je Argentina še odtenek slabša. Še dobro, da imajo na klopi Palacia … V drugem delu so imeli sicer izrazito terensko premoč, a tudi oni brez pravih priložnosti in po 0:0 so sledili podaljški, tu pa spet … vsi so čakali na »božjo potezo« Messija in dočakali njegovo podajo (Arjen Robben, si videl?) Angelu Di Marii, ki je matiral Benaglia. 119 minut garanja. A še so imeli Švicarji priložnost za izenačenje – Džemaili je z glavo najprej zadel vratnico in potem s kolenom odbito žogo povsem nekontrolirano poslal v golavt. Skratka, srečna zmaga Argentine …

Zadnja tekma osmine finala Belgija – ZDA pa je postregla morda z najlepšim nogometom, kar smo ga lahko videli v tem delu tekmovanja. Takole se mi je zapisalo »Taktična tekma nas čaka z le malo priložnostmi in igro med obema šestnajstmetrskima prostoroma. Napovedujem podaljšek in končno zmago ZDA.« In kako zelo sem se motil … Belgijci so – podobno kot v zadnjem krogu skupinskega dela Nemci; nenehoma oblegali vrata ameriškega vratarja Tima Howarda, ki se je včeraj izkazal z res fantastičnim branjenjem. Njegovi soigralci so prežali na protinapade, a so bili tako belgijski obrambni igralci kot v skrajnem primeru vratar Courtois zbrani in na svojem mestu. Podaljški – dva gola Belgijcev in tolažilni gol ZDA, ki se poslavljajo, a so vsekakor potrdili, da se tudi pri njih igra kvaliteten nogomet. Odlična tekma, polna dinamike in priložnosti …

In sedaj četrtfinale ter obračun južne Amerike in Evrope … napovedi so seveda sila nehvaležne, pa čeprav so se med najboljših osem uvrstile zmagovalke skupin in bi tako lahko rekli, da je to v tem trenutku osem najboljših reprezentanc na svetu. Brazilija, Kolumbija, Kostarika in Argentina ter Francija, Nemčija, Nizozemska in Belgija.

Zadnjič je bila moja napoved takšna: »četrtfinalni pari: Brazilija – Kolumbija, Francija – Nemčija,   

Mehika – Kostarika in Argentina – ZDA, potem pa naprej v polfinalu Kolumbija – Nemčija in Mehika – Argentina in veliki finale Kolumbija – Mehika.« Uštel sem se, kar se tiče Mehike in ZDA, torej …

V petek, 4. julija nas čakata dva izredna in mislim, da tudi zelo izenačena obračuna – najprej Francija – Nemčija in potem še Brazilija – Kolumbija. Sodeč po zadnjih tekmah bi rekel, da so v rahli prednosti Francozi, a vprašanje, če je ta ekipa (in ne posamezniki) že dovolj zrela, da užene prekaljeno zasedbo Nemčije, ki na zadnjih velikih tekmovanjih obtiči tik pred vrhom. Še najbližje uspehu so bili na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem, ko jih je v finalu pokopal Ronaldo. Mislim pa, da se bo tekma zavlekla vsaj v podaljške, če ne celo v izvajanje enajstmetrovk, kjer pa prednost dajem Nemčiji.

Južnoameriški dvoboj predvsem upam, da bo postregel z lepim nogometom. Kolumbija leti in če bodo še naprej igrali, kot so igrali do sedaj, resnično ne vidim, kdo bi jih lahko premagal. Sploh pa ne Brazilija, ki zame osebno igra pod pričakovanji. Torej napovedujem tesno, a zasluženo zmago Kolumbije …

V soboto pa najprej Argentina – Belgija … če bo igral Aguero, so Argentinci v rahli prednosti, ampak govorim o možnostih 51:49. Belgijci so pokazali vse – zanesljivo obrambo, čvrsto igro na sredini in kombinatoren napad, ki mu sicer manjka učinkovitost. Argentinci se pravzaprav ves čas mučijo – najprej z BIH, nato z Iranom in tudi Nigerijo ter še s Švico in proti Belgiji jih najbrž čaka najtežji nasprotnik doslej. Imeli bodo glasno spodbudo s tribun, a vseeno navijam za Belgijo. Pokazali so lepši in bolj prepričljiv nogomet.

Morda najtežje je napovedati tekmo med Nizozemsko in Kostariko … Neprepričljivi Nizozemci, ki ne morejo več ponoviti predstave prvega kroga proti Španiji in so odvisni predvsem od Robbnovih padcev, ne bodo imeli lahkega dela. Kostarika je kljub vsemu napredovala kot prvouvrščena iz skupine smrti – premagali so Urugvaj, Italijo in remizirali z Anglijo ter z nekaj sreče domov poslali še bivše evropske prvake Grke. Igrajo čvrsto in ne najbolj privlačno in mislim, da je to še ena tekma, ki se bo odločila vsaj v podaljških … s končno zmago Nizozemske.

Prvi polfinalni par torej Kolumbija – Nemčija in drugi Nizozemska – Belgija. Finale Kolumbija – Belgija. A najprej pripravimo hladno pivo za spremljanje vseh štirih tekem v petek in soboto …