Besedo ima očka: kako pomembni so dediji?

dedi Lado s svojim šopkom 

Pred časom sem pisal o babicah in njihovi pomembnosti, pa sem nehvaležno dedke kar izpustil. Morda ali pa najbrž zato, ker sem bil tudi sam vedno bolj povezan z babicama kot pa z dedkoma, poleg tega sva tudi z očetom tesnejši in bolj iskren stik navezala šele v zadnjih petnajstih letih. Sliši se ogromno, a sva v teh petnajstih letih za najin odnos naredila veliko več kot prej v osemnajstih, ko naj bi bila vez med otrokom in staršem vseeno močnejša.

Priznam, da se sam tudi zato, ker sem pogrešal več očetove prisotnosti v zgodnjih letih, sam trudim z otroci preživeti čim več časa. Žal pa se mi na trenutke zdi, da se zgodovina ponavlja - očeta ni bilo doma, ker je delal. Delal je zato, da smo lahko živeli stopničko nad normalnim življenjem. Delal je, dokler se mu ni zgodila huda nesreča in smo mesece trepetali, ali bo z njim vse v redu ali bo invalid. Na srečo, je bilo in je z njim vse v redu. Tudi sam delam veliko - trudim se ne delati popoldan, ampak zvečer, kar pomeni, da (pre)malo spim, da sem zjutraj včasih malo bolj siten in da vsi pritiski, nespečnost in še kaj botrujejo k temu, da oslabi moj imunski sistem in da zbolim. In ko sem nedolgo nazaj tako dva dni popolnoma nemočen postaval po stanovanju in se otrokom nisem hotel niti približat, da se ne bi okužili, sem se zavedel, kaj je in kaj ni tako zelo pomembno. In seveda se še kako dobro spominjam dogodka izpred pet let, ko je bilo doma in v službi precej stresno, pritiski z vseh strani neverjetni in mi je srce dalo vedeti, da tega ne bo prenašalo. Takih pretresov si človek ne želi ...

dedi Lado z edino vnukinjo

Malokateri dedi se bo spravil menjat plenice ali hranit otroka po steklenički, kar pa ne pomeni, da so nepomembni. Daleč od tega. Ponavadi je tako, da bo otrok najboljše zaspal v dedijevem naročju. Dediji imajo očala, brke, fine ure ali kaj drugega svetlečega, kar malčke zanima in zaposli. In ko otroci zrastejo, so dediji ponavadi neusahljiv vir zgodb (otroci sploh obožujejo tiste, ki govorijo o kakšnem trapastem dogodku, v katerem sta imela glavno vlogo oči ali mami!), šal in tiste osebe, ki so vedno pripravljene na igro. Kakršnokoli igro, tudi izmislijo si jo lahko! Poleg tega so neverjetno prilagodljivi, kar otroci hitro izkoristijo in vodo speljejo na svoj mlin.

To nas seveda potem pripelje do druge težave, kjer so dediji ponavadi otrokom zelo ljubi, nam staršem pa malo manj. To pa je potuha. Včasih kar z velikim P. Naši starši so seveda sami že pozabili, kako zelo so se jezili, kadar so nam dajali babice in dedki, pa tete in strici potuho. Sam se spomnim kar nekaj dogodkov, ko sem od koga dobil potuho, pa je iz vsega skupaj nastal kakšen grozen prepir ali spor (zelo konkreten je recimo poskrbel za skoraj dvajsetletno tišino med bratom in sestro!). Potuha ni tako zelo problematična, kadar so otroci na počitnicah in tam veljajo drugačna pravila, tako da o potuhi kot taki težko govorimo. Starši imamo potem težavo otroke spraviti nazaj v red, ko se s počitnic vrnejo. Druga zgodba je, ko potuho dobijo doma - starši takrat izgubimo bitko in pogosto tudi vojno, saj mi z otrokom ne bomo preživeli le še eno uro, ampak morda celo popoldne in večer, ko bo otrok mislil, da lahko počne vse, ker smo mi v določenem trenutku dneva izgubili avtoriteto.  

Slapšakovi trije - na levi moj brat, v sredini oče in desno
moja malenkost

Oba dedija sta nekaj posebnega ... dedi Drago bo kaj hitro izklopil televizijo in peljal otroke na igrišče. Tarasa na nogometno ali pač le na travnik, Vito na gugalnice in tobogane in ko zaključijo, skoraj zagotovo še na sladoled. Ja, včasih pozabi, da mora imeti otrok s seboj čepico, kakšno plastenko vode in je potem tako kot otroka slep in gluh za vse, kar se dogaja. Moj oče, torej dedi Lado, je malce drugačen ... ravno tako se zna prepustiti igri in uživati z malčki, a ima še nekaj, kar pa res mislim, da ima le malokateri dedi. Premore namreč neverjetno voljo in izreden (naraven) talent, da ustvarja mojstrovine. Iz nič. In če se odloči nekaj izpeljat in naredit, tako pač bo. Ta zdrava trma in vztrajnost ga ženeta naprej in dokler bo vedno iskal in našel nove izzive, mu ne bo hudega. Tako je v preteklih letih za otroke ustvaril malo igrišče, simpatično hišico s kuhinjo, pa pravo hišico na drevesu, peskovnik, ob vsem tem pa je čudovito urejal skalnjake in cvetlične gredice ter okolico, poskrbel tudi za veliko jedilnico in še kaj.

Ampak, če pustim vse to ob strani, kaj je tisto, kar res odlikuje dedke (in babice, pa še koga?). Zavedanje, da jih lahko pokličeš kadarkoli, od koderkoli in s kakršnokoli težavo, pa bodo spustili iz rok vse ostalo in prišli pomagat po najboljših možnih močeh. In to preprosto zato, ker imajo v prvi vrsti radi nas in seveda imajo radi naše otroke. Karkoli več od njih ne smemo pričakovati, jim pa tudi zato (predvsem pa ZATO, ker imamo tudi mi njih neizmerno radi) pri kakšni stvari pogledamo čez prste, pa čeprav smo v prvem hipu nanje zelo jezni. Ja, v bistvu med njimi in našimi najmlajšimi ni velikih razlik - najrajši na svetu jih imamo in zanje bi pač naredili vse.  


Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.

Besedo ima očka: o babicah

Vedno, ko kdo omeni babico, pomislim na vonj. Vonj po goveji juhi, praženem krompirju, rdeči pesi in “zosu”, ki jih je babica, ki smo jo od nekdaj klicali nona, vedno pripravljala, kadar smo prišli na nedeljsko kosilo. Vonj klobas, ki jih je dedek vedno sušil v kuhinjski shrambi in okus Presadovega jabolčnega soka, ki si ga lahko spil na litre. Vonj starega in presušenega časopisnega papirja, ki je bil pospravljen na stari peči, kamor sem se vedno zatekel, ko smo prišli na obisk k drugi, zdaj že dobro leto dni pokojni babici, ki sva jo z bratom vedno klicala mama. 

Naša nona

Vonji, ki so me na obiskih spremljali od malih nog in ki se ju spomnim še dandanes. In ob babicah seveda vedno pomislim na brezpogojno dobroto. Nona je gotovo ena najbolj iskrenih oseb, kar sem jih imel čast spoznati in obenem oseba, ki nikomur nikoli ne želi nič slabega - trpi celo takrat, ko to ne bi bilo potrebno. In vedno se je razdajala za druge, tudi če ji zdravje ni dovoljevalo in bi glede na vse trpljenje, ki ga je spoznala v življenju, lahko zasluženo uživala v pokoju. Mama ni bila drugačna - prej je imela malo kot veliko, a ko smo prišli na obisk, nama je z bratom vedno postregla z najboljšimi piškoti in vedno je našla kakšen bankovec, ki nama ga je z razbrazdano dlanjo stisnila v žep.  

Moja starša z Adamom in
Tarasom

Čemu to obujanje spominov, se sprašujete? Že nekaj mesecev z nami živi moja mami, torej babica mojih dveh nadebudnežev. Babica, ki je za pol leta svoje življenje postavila popolnoma na stranski tir, saj smo kot mnogi drugi ostali brez vrtca za Vito in se je ona ponudila, da bo njena varuška. Ja, niti prositi je ni bilo treba veliko, sama se je ponudila. Temu se reče brezpogojna ljubezen, temu se reče žrtvovanje in temu se reče biti babica. Saj ne, da je komurkoli lahko! Vsi vezani, ki ste kaj živeli skupaj s partnerjem in lastno mamo ali bodočo taščo pod isto streho, dobro veste, da je potrebnega veliko potrpljenja, prilagajanja, pogovarjanja in še enkrat več sklepanja kompromisov. Če pa pod to isto streho živita še dva navihana in radoživa mulčka, je vse skupaj močno potencirano. Moji mami ravno tako ni lahko, saj je pet dni na teden stran od doma, stran od moža, drugega sina, domačega okolja in stran od navad. 

Babi Sonja z Vito

Če se ji je sprva zdelo, da bo zadeva preprosta, je kmalu spoznala, da skrbeti in se vsaj osem ur dnevno aktivno ukvarjati z navihano enoletnico, ni mačji kašelj. In če k temu dodate še štiriletnega pobalina in dva rahlo nevrotična starša, potem je jasno, da za babico tole niso počitnice. Ampak - Vita ima skoraj najboljšo (mama je pač mama!) varuško, ki se ji posveti in ki se trudi nanjo prenesti številna osvojena znanja. Od drugih varušk za več sto evrov mesečno tega ne bi dobila. Ne bi stkali vezi, ki ju bodo vezale še dolga leta. Že zdaj se gre Vita ob vikendih najprej prepričat, če babi še spi v svoji sobi in vsak večer vleče v kuhinjo, da bi babi rekla lahko noč. In mogoče se bo, tako kot jaz, ko sem se pri petih letih z nono odpravil na Švedsko in po telefonu zavohal mamino Becutan kremo, tudi Vita svoje babi Sonje čez leta spominjala po določenem vonju. Vonju dobrote in ljubezni?

Babi Romana z Vito

In tisto najboljše? Dve takšni super babici, seveda! Spadam med tiste, ki o svoji tašči govorijo o presežkih in lahko mi jo zavidate. In če drži tisto, da po tašči vidiš, kakšna bo čez toliko in let tvoja življenjska spremljevalka … ne le, da mi sploh ni hudega, ampak mi je prav fino. Meni, otrokom pa še bolj. Babi Romana nam je trdno stala ob strani, ko je bil Taras star dobro leto in ko je začel hoditi v vrtec. Moja mami takrat še ni bila v pokoju in ker živi v Kamniku ter ne vozi, nam ni mogla pomagat. Pa bi nam, seveda. 

Štiri generacije - Helena z mamo in
babico ter Vito in Tarasom

S Tarasovim vrtcem smo imeli prve mesece velike težave, saj se nanj ni in ni mogel navaditi. Blazno jokanje vsako jutro, ko smo ga pripeljali tja in vsak popoldan, ko smo prišli ponj. Vsaj enkrat tedensko je bruhal in to vse do žolča, da je bil povsem izmučen. Ponavadi je ob četrtkih nepojasnjeno dobil vročino (ki to sploh ni bila) in je moral tako ostati doma. Zelo slabo je spal, bil je razdražljiv in utrujen. Poglavje, ki ga želimo in ga uspešno pozabljamo, sploh sedaj, ko v vrtcu uživa (vrtec smo vmes zamenjali oz. dobili prostor v želenem vrtcu, kamor gre septembra tudi Vita). Mislim, da če bi ga takrat natančno pregledal kakšen psihiater ali terapevt, da bi hitro prišel do zaključka, da je otrok nekako zlorabljen. Kako? kot omenjeno, želim pozabiti, sploh, ker vidim, da je tudi Taras na tiste bridke izkušnje pozabil. In v takih časih je zelo pomembno, da ima otrok nekoga, na kogar se lahko nasloni - naj sta to starša ali pač stara starša. In takrat je bilo tako, da s Heleno v najinih službah nisva več vedela, kako naj razloživa stalne bolniške odsotnosti, predčasne odhode, dopuste in prebledelost obraza vsakič, ko nama je zazvonil telefon. 

Tarasov prvi šolski dan

Ko prideš do take točke, pokličeš babi in babi ne bo rekla ne, ampak bo najbrž prišla pomagat že tisti dan, za nekaj dni odklopila službo in dom ter se posvetila svojemu najstarejšemu vnuku. In med njima so vezi že stkane - ko pride na obisk babi Romana ali pridemo mi k njej na obisk, Tarasa ne zanima nič drugega. Zelo dobro ve, da si bo babi vedno vzela čas zanj, da ga bo poslušala in mu tu pa tam dala potuho. Prepričan sem, da se tudi med Vito in babi Sonjo tovrstne vezi že pletejo in da bo septembra, ko bo treba v vrtec (Vita) oz. domov (babi) obema zelo hudo. Potuho sem omenil? 

Seveda, tudi to so babice - nam kot mame niso prizanašale, kot mi ne prizanašamo našim otrokom, a vsi smo imeli babice, ki so nas razvajale in nam dajale potuho. Čeprav kot starši to težje priznamo, ampak včasih je preprosto potrebno zamižati na (vsaj) eno oko.    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2011.

Besedo ima očka: Kaj se zgodi, če se odveže popek?

Bila je ena tistih kolumn, ki se je napisala sama od sebe. Pa hkrati ena tistih, ki sem jo največkrat popravil in prilagodil, saj sem v tistem prvem zamahu napisal preveč. Preveč imen, preveč podrobnosti in nisem hotel nikogar prizadet. 

Ampak šlo je za občudovanje staršev, ki sta se znašla pred najtežjo preizkušnjo slehernega starša - odločati sta morali o življenju in smrti svojega prvorojenca. Nekaj, kar ne bi smel izkusiti noben starš. Nikoli! Ves čas, vsi prihodki in prihranki, vse sta podredila skrbi za sina. Zdravniki so jima večkrat med vrsticami namignili, da ga nima smisla ohranjati pri življenju, saj ne bo dolgo ... a sta se borila in upala, boril se je vrstnik moje Vite in takorekoč njen prvi prijatelj ... 

In ko je zatajila uradna medicina (ki je zatajila že na začetku!), sta se starša obrnila k alternativnim metodam. V takih trenutkih poskusiš vse, vsaka minimalna izboljšava je silen utrinek v črnini, a žal le utrinek ... 

Po treh letih neusmiljenega boja, ko je bilo družini prihranjenega bore malo, je včeraj življenje malega fanta ugasnilo. V boga (kakršnegakoli) nisem nikoli verjel ... in ne, staršem ne bo lažje - izgubili so otroka. Nikoli več jim ne bo lahko. 

KAJ SE ZGODI, ČE SE ODVEŽE POPEK IN SE RAZTRESEJO VSE ZVEZDE Z NEBA?

Kaj pa mu je zdaj, kakšne blodnje pa so to, se boste vprašali? Taras me je nedolgo nazaj vprašal, ali je mogoče, da se človeku odveže popek in kaj se potem zgodi. Pa sem se spomnil na svojega dolgoletnega prijatelja Klemna, ki mu je to svojčas predstavljalo največjo skrb - kaj se zgodi? Ali skozi popek iz nas odteče življenje? Tako, kot sem pred poldrugim desetletjem tolažil Klemna, da se to pač ne more zgoditi, sem enako potolažil tudi Tarasa. Veliko težje vprašanje, ki sem ga iz Tarasovih ust že slišal je, zakaj zvezde nikoli ne padejo z neba … no, vesolje pa je tema, o kateri se da debatirati in na katero vseh odgovorov nimajo niti znanstveniki. Momljal sem nekaj o gravitaciji, pa utrinkih in na koncu pošteno priznal, da ne vem. Ne, nisem mu rekel, da so na nebo privezane, ker je to laž!

In zakaj tak naslov? Ste kdaj premišljevali, če ima morda tudi naše osončje svoj popek in kaj bi se zgodilo, če bi se odvezal ta popek? Bi nas vse posrkala neustavljiva moč črne luknje ali bi se na nas usule zvezde z neba? Vesolje je krivično, kar vprašajte dinozavre, če kje kakšnega srečate. Starši (in sveži zaljubljenci) radi trdimo, da imamo nekoga tako radi, da smo pripravljeni zanj/-o umreti. A govoriti je lahko! Ponavadi nismo nikoli postavljeni pred to preizkušnjo, da bi morali za nekoga umreti ali da bi morali nekoga ubiti (joj, kako krut je ta izraz!) in tako dokazati svojo ljubezen. In prav je tako! Noben starš ne bi smel pokopati svojega otroka in mislim, da nihče od nas ne bi smel biti postavljen v vlogo, da odločaš o otrokovem življenju. V zadnjih mesecih smo brali veliko pretresljivih zgodb - ugrabljeni, skriti in “žrtvovani” otroci. Starši otroke izkoriščajo kot talce, jih zlorabijo kot “orožje” v boju proti nekdaj ljubljeni osebi in prevečkrat iz lastne nemoči kaznujejo (v najslabšem primeru ubijejo) sad svojega telesa. Zakaj? Zakaj tolikšna sebičnost in zmotno prepričanje, da lahko v obdobju lastne nemoči lahko odločamo o otrokovem življenju? Seveda ne iz ljubezni do otroka, temveč ponavadi iz sovraštva ali jeze do samega sebe, partnerja ali pač življenja samega. Sodi in kaznuj sebe!

Kako krivično je lahko vesolje, svet in življenje, iz dneva v dan spoznava družinska prijateljica. Prvega sina je povila mesec dni pred Vito in z njim uživala kot uživa vsaka mati s svojim prvorojencem in nasploh otrokom. Užitek ju je bilo gledati z Vito, kako sta šla vzporedno v razvoju - radovedno sta dvigovala glavici in z velikimi očmi požirala svet okoli njiju, se začela plaziti in raziskovati, tipati in okušati … In potem se je lani na neki točki ustavilo - brez opozorila, brez napovedi. Fantič je imel sicer že prej nekaj težav, ki pa jih imajo mnogi dojenčki, a to kar se dogaja z njim v zadnjih mesecih, je preprosto neopisljivo. Pri letu in pol ima manj kot deset kilogramov, ne more samostojno jesti niti piti, sedeti ali se plaziti, ne govori in celo spi zelo težko. Nekoč živahni fantič, ki je s kot lešnik velikimi očmi srkal raznolikost sveta, zdaj nemočno vegetira. V zadnjih tednih so se sicer začeli kazati drobci napredka, ki obetajo, da bo z njim nekega dne vse v redu, ampak ti dnevi so najbrž še zelo daleč. Nihče ne ve, nihče si ne upa napovedati. Težko je opisati, kako hudo je to za njegova starša, sorodnike in prijatelje, ki si tako zelo želimo pomagati, pa ne moremo. Za starša je bolezen prišla še toliko bolj nepričakovano, saj sta se vzporedno z razvojem bolezni, za katero si konec lanskega leta ni nihče predstavljal, da se bo razvila v nekaj tako okrutnega, veselila drugega dojenčka. Deklica je pred kratkim prišla na svet, a morda ne bo nikoli vedela, kako je, če imaš starejšega brata, ki ti poje pesmice, te boža, poljublja, prime za roko in odpelje na sprehod, te nerodno hrani in te uči vseh nedolžnih traparij.

Kaj se je zgodilo, zakaj se je vesolje tako grdo maščevalo? Odgovora na to vprašanje ne poznajo zdravniki, specialisti, alternativni zdravilci in seveda ga ne poznam niti jaz. Možnih razlag je najbrž tisoč in žal se mi zdi, da naši zdravniki prevečkrat igrajo televizijski lik dr. Housea in razvijajo teorije, preizkušajo, se motijo, pa spet poskušajo in tako v nedogled. Igrajo se z življenjem! Tujim, seveda. Starša opazujeta - sprva nemo in zaupljiva, z vsako naslednjo napačno potezo je zaupanja vse manj, kriki pa so vse glasnejši. Starš si in svojega otroka ljubiš bolj kot karkoli na svetu. In če je Nick Cave rekel, da nekoga najbolj ljubiš takrat, ko si ga pripravljen ubiti … Najbrž ni bil daleč od resnice!

Prijateljica je bila že nekajkrat na skrajnem robu obupa. Ali je vredno živeti? Ali se je vredno boriti? Za otroka, za katerega je celo zdravnik namignil, da drugega rojstnega dne najbrž ne bo dočakal. Življenje = životarjenje. Smrt = odrešitev? Kaj bi storili vi? Pomislite kot starši! Ne bi, kajne? Jaz tudi ne, pa čeprav mi moja racionalna plat daje vedeti, da bi bilo tisto drugo (morda) najboljše. Najboljše za koga in zakaj? V življenju se je najlažje predati, ampak če bi bilo temu tako, bi najbrž še vedno hodili po vseh štirih in živeli v votlinah. Starši smo borci in za otroke smo pripravljeni stresti zvezde z neba, tega ne storimo. Borimo se do zadnjega atoma moči, borimo se še naprej in če ne bo šlo drugače, bomo tudi umrli med trudom, da bomo pomagali našim otrokom. Ne želite pa si, da bi morali kdaj odločati o življenju in smrti lastnega otroka. Jaz bi rajši videl, da se mi takoj zdaj odveže popek!

Otroci in večjezičnost

Rek “več znaš, več veljaš” že mnogo let velja še za kako resničnega, pri čemer mnogi to razumejo kot potreba po širokem znanju različnih veščin, ne pa tudi po čim širšem znanju določene veščine. Mehanik lahko poleg avtov popravlja še motorje in menja gume, kirurg pa je težko še pediater in zobozdravnik. A ker časi niso rožnati in se vedno več ljudi ozira za delom v tujini, postaja (spet) vse pomembnejše znanje tujih jezikov. Več jih znaš, več veljaš. Z nabiranjem znanja pa je potrebno že pri najmlajših in v prav posebni, takorekoč naravni prednosti so tisti otroci, ki prihajajo iz večjezičnih družin.

Večjezičnost nekoč in danes

V letih, odkar se je Slovenija osamosvojila in počasi padajo meje, se je dojemanje večjezičnosti močno spremenilo. Nekdaj so bile večjezične družine, kjer se je poleg slovenščine doma govorilo še srbsko ali hrvaško in tudi makedonsko. Tudi v šoli smo se otroci najprej učili srbohrvaščine in šele kasneje angleščine. Tako kot zdaj se je na počitnice hodilo predvsem na Hrvaško in sporazumevanje je teklo brez večjih težav. Dandanes se mi velikokrat zgodi, da imam največ težav s sporazumevanjem v Sloveniji - zastrašujoče je, kako vse manj ljudi govori slovensko in predvsem, kako imajo otroci vse več težav s komunikacijo že v vrtcu in kasneje tudi v šoli.

Visok davek 21. stoletja (berite: kriza, ki ljudi prisili v iskanje priložnosti drugje) in po drugi strani tudi neomejene možnosti komuniciranja so poskrbele, da je v Sloveniji vedno več ljudi iz Albanije, Kosova, Romunije, afriških držav, Indije, Tajske, sovjetskih držav, … Ljubljanske ulice postajajo pravi večjezični konglomerati, enako pa velja tudi za družine.

Naravno učenje tujega jezika že od maminega trebuha dalje

Otroci iz večjezičnih družin so seveda pri osvajanju znanja tujega jezika v veliki prednosti. Pouk se začne že v maternici, kjer seveda slišijo oba jezika - tako skozi pogovor, kot tudi skozi pesmice in pravljice. Izobraževanje in srkanje znanja se seveda nadaljuje tudi kasneje - znanstveno je dokazano, da so otroci najbolj vodljivi in učljivi v prvih šestih letih življenja, ko jih lahko naučimo takorekoč vsega.

Otroci tako govorijo slovensko z enim staršem in z drugim staršem njegov/njen materin jezik. In tako kot se otrok uči tujega jezika s pomočjo tujegovorečega starša, se hkrati ta isti starš uči slovenskega jezika. Prav neverjetno pa je opazovati, s kakšno lahkoto se otroci učijo, govorijo in kasneje tudi berejo ter v trenutku preklapljajo med jeziki. Zdaj slovenščina, naslednji hip je to lahko ruščina, francoščina, nizozemščina, slovaščina, nemščina, angleščina, …

Pri vsem tem je seveda pomembno, da otroci (in tudi starši) obvladajo tudi jezik države, v kateri živijo, starši pa so tako pogosto tudi pred dilemo, kater jezik naj bo glavni doma. Dilema je toliko večja, če gre za družino, kjer oba starša prihajata iz druge države in imata tudi sama težave pri govorjenju jezika države, v kateri živijo. Takrat se potem največkrat doma uporablja materni jezik, imajo pa otroci pogosto težave pri medvrstniški komunikaciji.   

Kako otroka učiti tujega jezika?

Otroci so v svoji naravi zelo radovedni in v kolikor bo v njihovi okolici nekdo govoril tuj jezik, jh bo zanimalo več. Veliko bo odnesel že tako, da se bo z otrokom, ki tuj jezik obvlada, družil in igral. Na ta način bo spoznal besede in izraze za igrače, stvari, predmete in pojme, ki jih vsak dan opaža. Za naslednje korake nam je seveda lahko v pomoč internet, televizija, ki v zadnjih letih ponuja pester nabor programov (tudi otroških) v različnih “svetovnih” jezikih, literatura (pri starših otroka si recimo sposodimo kakšno dobro znano pravljico v tujem jeziku) in nenazadnje jezikovni tečaji. Te tečaje pogosto vodijo kar starši (ali pa njihovi znanci) otroka, s katerimi delamo prve korake in tu gre za (mlajšim) otrokom prilagojene tečaje, ki potekajo predvsem skozi igro in s pomočjo katerih se otroci “utapljajo” v čudovitih globinah tujega jezika.

Veliko bo pomagalo, če bomo plašnice odvrgli tudi starši in se z njimi učili tudi mi ter jim za nameček odprli še vrata v tujo kulturo, jih poučili o navadah, prehrani, ljudski glasbi in plesu, saj bodo otroci na ta način spoznali ne le jezik, temveč državo in kulturo.  

Večjezična prihodnost

Mnoge starše še vedno čudi ideja ministrstva, da bi v prvi triletki osnovne šole ukinili učenje prvega tujega jezika, a po drugi strani mnoge šole (in tudi vrtci) že ponujajo začetne tečaje učenja nemščine, španščine, nekateri celo arabščine in kitajščine.

Pri teh bolj kompleksnih jezikih poleg govorjenja in razumevanja je treba v obzir vzeti še branje in poznavanje specifičnih črk. Otrokom, ki kakšen tuj jezik že znajo, bo zagotovo veliko lažje učenje še kakšnega (ali več) tujih jezikov in v najboljšem primeru lahko tak otrok že do konca osnovne šole govori in razume tri tuje jezike.

Učenje tujega jezika je za otroka lahko naraven proces komunikacije z enim od staršev, v prvih letih je zagotovo igra in kasneje postane celostno izobraževanje, ki pogosto ne vključuje le učenja jezika. In čeprav jezikovni tečaji, k obiskovanju katerih je otrok lahko primoran v kasnejših letih; lahko zelo dragi in časovno obvezujoči, je znanje vsakega tujega jezika imentina naložba v otrokovo prihodnost.

Mnenje strokovnjaka (odgovarja Sandra Sešek Brajko, direktorica dvojezičnega vrtca Moje sanje)

Prednosti in slabosti zgodnjega učenja tujih jezikov?

Zgodnje učenje tujih jezikov je nedvomno prednost, saj dvojezična vzgoja lahko otroku ponudi bogato, stimulativno okolje. Ključna v tem pogledu so predvsem predšolska leta, v katerih otrok sočasno osvaja dva jezika, seveda s tempom, prilagojenem njegovemu razvoju. V zgodnjem otroštvu otroci vsrkavajo spodbude iz okolja brez posebnega napora, skozi vsakdan, druženje, igro. Ko se otroci zavedajo, da obstaja več kot ena beseda za vsako stvar, ter razločijo tudi različne pomenske odtenke, se njihov um raztegne v nove dimenzije. To daje otrokom večjo možgansko prožnost in ustvarjalnost, saj jim ponudi dve okni skozi kateri gledajo na svet.

Ko govorimo o strokovnem, pravilno vodenem in celostnem pristopu k učenju tujih jezikov, slabosti zgodnjega učenja jezikov pravzaprav lahko izključimo. Slednjim se izognemo tako, da otroku postavimo jasna pravila, da učenje tujega jezika ne predstavimo kot »prisilo« ter da s preudarno kombinacijo učnega programa ustvarimo okolje, v katerem otrok uživa, se zabava, raziskuje, krati pa se uči stvari, ki mu koristijo.

Kako se lotiti učenja tujih jezikov z otrokom, če ga sami ne znamo?

Učimo se skupaj z otrokom. Če je učenje jezika prilagojeno razumevanju otroka, naj nas ne bo strah prevzeti vloge »učenca« in nadgraditi svojega znanja. Starost pri učenju jezika ni nobena ovira, čeprav je učenje v zgodnjih letih veliko bolj intuitivno in zahteva manj miselnega »napora«. Otroka veliko sprašujmo, spodbujajmo in tudi pohvalimo.

Kdaj priporočate začetek učenja tujega jezika (v primeru enojezične družine) in na kakšen način?

Pri učenju tujih jezikov bi lahko rekli – čim prej, tem bolje. Učenje jezika v predšolski dobi je samo en vidik razvoja malčkov. Otroka je potrebno obravnavati kot celoto. Iz izkušenj na podlagi večletnega z dela z vrtčevskimi otroci, lahko rečemo, da pri učenju tujega jezika dosegamo najboljše rezultate, če istočasno spodbujamo otrokov fizični, čustveni, inteligenčni, družbeni in socialni razvoj.

Ali je za otroka lažje, da se uči “sorodnih” jezikov ali da se preprosto loti jezika, ki ga zanima?

Otroci so zelo odprti. Zanima jih praktično vse, če jim novo znanje in proces učenja le uspemo prikazati kot nekaj zabavnega, zanimivega. Otroci v zgodnjih, predšolskih letih, kar vsrkavajo spodbude iz okolja – kar velja za učenje jezikov, kot tudi vse ostale veščine, ki jim lahko koristijo kasneje v življenju. Prav zato v našem vrtcu ne dajemo poudarka le dvojezični vzgoji, temveč tudi vsem ostalim vidikom, ki so pomembni za celostni razvoj otroka – od športa, glasbe, izražanja, odnosa do narave itd.

Prvič objavljeno v reviji Lepa & zdrava, novembra 2013