Besedo ima očka - Za boljši pogled na svet

Prva Adamova slika z očali

Zdi se, da nekaterim otrokom ni nič “prihranjeno”. V prvi polovici tega leta smo se tako veselili, ker je pri Adamu nepričakovano hitro izzvenela alergija na jajca, pa se je potem na zdravniškem pregledu izkazalo, da malce slabše vidi. Vid se mu je potem drastično slabšal, da je začel že škiliti …

Prvi znaki slabega vida so se pokazali na pregledu, ko ni najbolje razločil likov (skodelica, starinski ključ, neka žival, ki bi lahko bila pes, lisica ali volk, …) na osvetljeni tabli - res pa je tudi, da za nekatere like preprosto ni vedel, kaj predstavljajo in mislim, da bi bil počasi čas, da se zadeve malce osvežijo in posodobijo. Kasneje mu je začelo desno oko malce “odnašati” oziroma je začel škiliti in tako smo šli po napotnico za specialista. Čakalne dobe so, karkšne so, če ne želiš ravno za vsako stvar plačati, ampak že po prvem pregledu je postalo jasno, da Adam res slabo vidi. Čez mesec dni smo se morali vrniti, predtem pa smo mu morali štiri dni pred pregledom dajati v oči kapljice, na katerih z velikimi črkami piše STRUP (kapljice nikakor ne smejo priti v nos ali usta, saj lahko pride do hude zastrupitve). Kapljice širijo zenice in po njih otrok vidi še nekoliko slabše, poleg tega so takrat oči zelo občutljive na svetlobo in tako je moral v času prvega vročinskega vala ves čas hoditi naokrog s sončnimi očali na nosu.

No, nov pregled pri specialistu nas je šokiral - dioptrija +7! Vprašaš se, ali je tvoj otrok sploh kaj videl?! Zdravnik ti pove, da so otroške oči sposobne neverjetne kompenzacije in to zgolj zato, ker pač ne vejo, kako naj bi nekaj izgledalo in si podobo oz. spomin ustvarijo na podlagi tega, kar vidijo, kakor vidijo. Po drugi strani se sprašuješ, kako je vedno tako dobro razločil naslovnice knjig in tudi posamezne slike, da je znal pravilno povedati, kaj želi brati in kaj vidi. Malo razmišljaš in se spomniš, da je imel vedno težave z dojemanjem globine in da se je moral med hojo po stopnicah za nekaj držati, kako smo vsakič trepetali od strahu, ko je pritekel iz enega v drug prostor in se komaj izognil podboju, kako je ničkolikokrat prišel na le nekaj centimetrov od televizije, mi pa smo ga opozarjali, naj se usede, ker si bo pokvaril oči. Njegove oči pa so bile že pošteno okvarjene!

Nekako se potolažiš, da ima komaj dve leti in pol in da se mu bo ob redni nošnji očal vid nekoliko popravil, v celoti najbrž ne, tolažiš pa se tudi z dejstvom, da imaš napotnico in da nakup očal ne bo predstavljal prevelikega stroška. Odlično je, če veš, da vse optike sploh ne nudijo možnosti “nakupa” očal na napotnico in najdeš tako, ki to opcijo ima. Potem prideš tja in prodajalka ti pokaže, kakšne okvirje lahko dobiš na napotnico in preblediš. Kako naj dvoinpoletniku na nos nataknem klasične okvirje in kako naj se otrok igra s takšnimi okvirji na nosu, ki jih še odrasli mimogrede izgubimo?

Adam v Smokvici

Skratka, dragi starši, če boste želeli plastične, fleksibilne  in predvsem trpežne okvirje, boste morali zanje (do)plačati. V primeru, da ima vaš otrok visoko dioptrijo, boste na leče čakali kar nekaj časa (vsaj teden dni) in tudi te bo treba (do)plačati. Državi, ki ji vi ali vaš delodajalec tako vestno vsak mesec nakazujete sredstva za zdravstveno zavarovanje, vašemu otroku nameni približno 50 evrov. Mimogrede boste še ob stotaka in ker že imamo datum naslednje kontrole - novembra, kjer pričakujemo, da se bo dioptrija zmanjšala, bo treba znova menjati leče in znova plačati. No, in ker je imel naš fantič še en izbruh jeze, ko je bil jezen na cel svet in si je očala strgal z glavo ter z njimi podrgnil po kamnu in pošteno opraskal eno steklo, smo bili po treh tednih že prisiljeni v nakup ene leče. Ja, treba jo je plačati.

No, pomembno je, da je Adam nekako sprejel dejstvo, da mora nositi očala in jih ima res večino časa na nosu, pa tudi pri samem dojemanju okolice je opazna razlika, saj zdaj določene stvari in osebe(!) res vidi veliko bolj jasno in razločno. Kaj bo prinesel čas, bomo videli, vsekakor pa si želimo, da bi se tudi ta dioptrija izboljšala tako kot alergija na jajca. Vsem staršem, ki imajo občutek, da njihov otrok ne vidi najboljše (mogoče na podlagi katerega od zgoraj opisanih “simptomov”), pa svetujem, da ne odlašajo s pregledom. Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Ženska, septembra 2015.

Besedo ima očka: zadnji je lahko tudi prvi

Nedavno sem na priporočilo bivše sošolke iz osnovne šole prebral razmišljanje njene sestre, ki je postala še četrtič mama - o tem, kako ju je z možem četrti otrok presenetil, pa se ga seveda zato nista nič manj razveselila in s kakšnimi občutki se spopadata, ker vesta, da je to njun zadnji otrok. In morda bi na zapis hitro pozabil, če ne bi le nekaj dni kasneje med pospravljanjem našel prvih Tarasovih vrtčevskih fotografij, potem še Vitinih in Adamovih …

Nezgrešljivo Vita. 

In seveda me je posrkalo, najprej v čas, ko sva se s Heleno spoznala in kako si je ona tedaj želela šest (ali pa vsaj) pet otrok. Številka se je z leti nižala in seveda sva se najprej odločila za prvega - bila je to zahtevna, odgovorna odločitev, za katero bi se seveda odločila še enkrat. Pri Tarasu se je vse (razen mučnih devetih mesecev nosečnosti, ki sem jih že opisoval) dogajalo zelo hitro - tudi sam porod - ki sem ga zamudil!; in takrat je Helena rekla “Nobenega več!” In takrat je mislila kar resno! No, tudi nadaljevalo se je zelo hitro - kmalu je začel govoriti, shodil, opustil plenice in kazal svoj - uporniški; karakter.

In na neki točki sva se zavedla, da to ne more biti to, da je to šele začetek in da Taras ne bo prvi in zadnji otrok. Odločitev za drugega otroka je bila veliko lažja, le da sva Vito čakala veliko dlje in potem tudi bolj nestrpno. Pri njej so šle določene stvari hitreje, druge pač počasneje, a ko je šla enkrat še Vita v vrtec, je čas spet kar hitel mimo nas.

In šele danes, v teh precej kritičnih časih, spoznavava, kako odgovorna je bila odločitev za tretjega otroka. Vsekakor bolj odgovorna in še bolj preudarna kot je bila za prvega. Odločila sva se tudi, da bo to najin zadnji otrok. Potrditev nosečnosti za moj 32. rojstni dan, Adam pa naju je razveselil za najino “pravljično” sedmo obletnico poroke. Taras je šel le dober mesec prej v prvi razred osnovne šole in ko zdaj pogledam nazaj, ne morem verjeti, da so od tega že skoraj tri leta!

Taras. Adam?

Leto in pol je Adam že v vrtcu in hkrati spremljava, kako določene stvari Taras počne prvi in prvič in kako gre obenem Adam po njegovih in Vitinih “pionirskih” stopinjah in seveda zase mnoge stvari počne prvič, z določenimi mejniki se pač spopadamo zadnjič. Do otroka je to na nek način nepošteno, sploh, ker med njimi ne želiš delati razlik, a kot mi je enkrat rekla neka mamica: “Pri prvem otroku zabeležiš in ovekovečiš vsak gib, pri drugem si pozoren le še na tisto res pomembno, pri tretjem pa včasih pozabiš, da ga sploh imaš.” Ena od potrditev te trditve se skriva v naših fotoalbumih - Tarasovih imamo kakšnih pet, Vitinega pol, Adamove nimamo razvite niti ene fotografije! Ja, sram me je. Ne me razumet narobe - fotografij imamo veliko, le preprosto nimamo časa, da bi jih izbirali in naročali ter potem lepili / vlagali v albume.

Adam. Ali morda Taras?

S Heleno se res trudiva, da med najinimi tremi otroki ne bi delala razlik in da bi se vsak od njih v najinih očeh počutil enako pomembnega in posebnega, da so njegovi / njeni dosežki nekaj nepozabnega in enkratnega. Zakaj bi bil Adamov prvi korak manj pomemben od Tarasovega? Zakaj bi bila Vitina prva vrtčevska gledališka predstava spregledana, saj se potrudila vsaj toliko ali še bolj kot Taras?

In prav zato, ker se nenadoma zavedam, da pri Adamu določene stvari spremljam prvič in obenem zadnjič, so pravzaprav še toliko bolj pomembne! Slovo od plenic, kolesarjenje, daljši samostojni sprehodi in vzponi na kakšen hrib, praznovanja, vrtčevski dogodki … vsaka stvar, ki jo je Taras že doživel, pa jo bosta za njim še Vita in Adam, doživljamo prvič in zadnjič in predstavljajo slovo. Poslovili se bomo od triciklov, malih koles, prikupnih malih oblačil in obutve, plavalnih rokavčkov, velikih plastičnih igrač in kartonskih knjig, …

Otroci bodo zrasli in odrasli, midva se bova postarala in potem nama bodo ostali le še spomini. Na vsak njihov “prvič” in “zadnjič”, ki se bo zapisal v večnost.     Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2015.

Brkovi - nov hrvaški glasbeni fenomen

Tudi hrvaška glasbena industrija se je znašla v krizi, na lestvicah in radijskih valovih takorekoč desetletja kraljujejo in vladajo isti, prostora in priložnosti za nove, mlade, drugačne ni. Ja, slika, ki bi jo zlahka preslikali tudi na slovenski glasbeni prostor. Sem pa v zadnjih nekaj mesecih postal pozoren na kar nekaj glasbenih skupin, ki ustvarjajo po principu DIY (torej »do it yourself«) – npr. Šank, Brkovi, Mašinko, Pankreas, Gužva u16-ercu, Gajba, Fajrunt, izredno močno pa imajo tudi sceno, na kateri vladajo kantavtorice (!), kot so Nina Romić, Lovely Quinces, Sara Renar idr.   

Ljudje, ki me poznajo dovolj dobro in dovolj dolgo, da vedo, na kakšno glasbo padem in na kakšno ne, so bili nemalo presenečeni, ko sem jim predstavil zasedbo Brkovi. Zakaj? Kot tudi sami pojejo v pesmi Znanac »Pita mene jedan stari znanac, nekad panker, a sada metalac: "Kako možeš svirat narodnjake, to je brate mjuza za seljake!!« je nemogoče, da človek, ki se mu upira narodnozabavna oz. predvsem turbo folk glasba, »pade« na skupino, ki igra prav to, tj. turbo folk. Ampak dobro, Brkove bi užalil, če bi jih označil za turbo-folk skupino, saj imajo v svoji glasbi enako količino punk oz. metal elementov, so si pa sami nadeli kar dobro žanrsko oznako – »punkfolkwelness«. Kar si jaz razlagam, kot mešanico punka in folka (brez turba!), ki skrbi za dobro počutje (pa pustimo ves šovinizem ob strani). Morda gre zgolj za fazo v življenju, ko potrebujem glasbo za »odklop«, je pa res, da mi še bolj kot Brkovi v tem trenutku v ušesa sedejo njihovi soborci Šank, ki so čistokrvni punkerji z izrazitimi socialnimi sporočili in vso potrebno ostrino.

In po njihovi glasbi (nazaj smo pri brkatih mladeničih) se boste počutili boljše volje, saj so notranji glas marsikaterega moškega, ki je tako ali drugače razočaran – mogoče mu gre na živce žena/partnerka, šef, sodelavci, otroci, prijatelji, politiki, splošna klima v državi ali kaj čisto osebnega. Lahko bi rekli, da imajo Brkovi pesem skoraj za vsako priložnost.

Naslovi pesmi, ki jih priporočam v poslušanje in bi vas morale prepričati, da si fantje zaslužijo priložnost? Nisam ja za tebe, Kurvo prokleta, Skupe bomboniere, Ludivukovi, Anđeli pakla, Opasno se drogiram, Bolje da sam s frendovima pio rujnovino, Ja ne želim da budem OK, Ornela, Samo pijan mogu, Balkan star, Pizdamaterina, …

Sicer pa preverite njihovo spletno stran, kjer prav vse svoje plošče (Punkfolkwellness, Društvo Brkatih Mladića, Balkanski Esperanto, Brkati gosti in Pizda materina) ponujajo povsem brezplačno. Seveda sami (s pomočjo prijateljev in podpornikov, simpatizerjev) ustvarjajo svojo glasbo, lo/no-budget videospote, a prišli so do točke, ko so 8.3. razprodali Dom sportova! Pa to je le en v vrsti njihovih uspehov, saj je Hrvaški že jasno, da se rojeva nov glasbeno (kulturni) pop fenomen. Let3 so pač postali pretirano umetniški in so pozabili, da je glavni namen glasbe – zabava!

V Sloveniji niso prav pogosto – nastopili so v Kranju, se pa ponuja njihov nastop v mariborskem Štuku – v petek, 17.4. Kdaj jih bomo dočakali v Ljubljani (Cvetličarna se zdi kar primerna za njihov šov), ne vem. Upam, da kmalu. Zato skoraj zagotovo ne zamudim priložnosti in si jih ogledam v štajerski prestolnici.

Vprašajmo pa se, zakaj vemo več o hrvaški DIY sceni kot slovenski? Ali slednja ne obstaja ali ni vredna naše pozornosti?

Teci, Forrest, teci ...

Tek kot norost, stanje duha ali pač način življenja? Sam tečem približno leto dni in lahko pritrdim vsaki od omenjenih treh. Ko enkrat začneš, vsekakor postane način življenja in stanje duha in ker si sam tisti, ki postavlja meje, lahko postane tudi norost. Pa ne v smislu tekmovanja z drugimi, ampak predvsem s samim seboj in morda nerazumnim postavljanjem vedno bolj oddaljenih meja. Dušan Mravlje je gotovo eden največjih ultramaratoncev vseh časov in si zasluži več pozornosti od drugih že samo zato, ker je naš in ker je vsaj v našem prostoru pionir ultratekačev, ostale pa zgolj v priporočilo (in vem, kar nekaj jih manjka, zagotovo vsaj odlična Bela dama in Velika tekaška knjiga) ...

Boštjan Fon - DUŠAN MRAVLJE: TEK, MOJA NOROST

Dušan Mravlje je eden naših najstarejših (ob Balohu in Karničarju pa žal tudi eden redkih preživelih) ultrašportnikov in prav bi bilo, da Slovenci, ki vse rajši tečemo, najprej spoznamo in spoštujemo njega, potem pa se klanjamo Karnazesu, Jureku in drugim “velikanom”. Mravlje ima za pasom tek preko treh celin - severne Amerike, Evrope in Avstralije, bil je med petdesetimi izbranimi povabljenci na prvi Spartathlon in ima za seboj še vrsto drugih najtežjih preizkušenj in odličnih rezultatov.

Tekaški samouk, ki je začel teči po sili razmer (služenje obveznega vojaškega roka v tedanji JLA in izogibanje določenim obveznostim, v tem primeru dril s smrdečim konjem) in kmalu ugotovil, da ga tek izpopolnjuje in da bi bil v teku lahko kaj več kot le rekreativec. Tudi in predvsem zato, ker že tedaj ni poznal besed “predaja” in “nemogoče”, tekel pa je tudi v najtežjih razmerah in po najbolj nemogočih terenih. A to so bili le začetki v trideset let trajajoči karieri, v kateri je Dušan premagal več kot 300 tisoč kilometrov in si prislužil spoštovanje tekmecev, pa tudi organizatorjev!

Neverjetno je brati Dušanove pripovedi o začetnih krčih, s katerimi so se spopadali organizatorji prvih (ultra)tekaških tekmovanj po celem svetu, ko niso bile upoštevane prijave, ni bilo poskrbljeno za okrepčevalnice, ko so bili določeni tekmovalci favorizirani in so jo odnesli brez kazni ne glede na prekršek in seveda o tekmovalcih, ki so pomagali in z jekleno voljo širili glas o teku v svet. Tek, to je treba priznati, ni bil nikoli posebej cenjena disciplina - šprinterji so bili občudovani, maratonci občudovani, vse vmes je bilo mašilo, vse nad tem pa preprosto stanje norosti.

Nori Jugoslovan (oziroma Slovenec), ki je zvrhano porcijo (ali več njih) testenin najraje poplaknil z vrčkom (ali več njimi) hladnega piva, je bil vedno brez dlake na jeziku. Obračunal je s pogosto brezvestnimi organizatorji, ki so prevečkrat zanemarili varnost tekmovalcev ali pa z nesramnimi tekaškimi kolegi, ki so v želji po zmagi gnali in gnali ter se na tej poti niso ozirali na nikogar. A, če jim je pot prekrižal Dušan oziroma so jo oni njemu, jim je, najprej z odločnim tekom in nato še skrbno izbranimi besedami, pokazal, kje jim je mesto.

Mravlje je vedno tekel z jasnim namenom - to je bil cilj teka. Tako zelo preprosto. Seveda je bila pomembna tudi pot, a tako kot rezultat, ne najpomembnejša. Morda je prav zato 4706 kilometrov od ene do druge obale ZDA pretekel kot prvi, 4358 kilometrov Avstralije kot tretji, 5036 kilometrov od Gibaltarja do Moskve pa je zgolj pretekel. Neprevidnost in poškodba sta ga opozorili, da ni več najmlajši in da je morda čas z slovo. A tu vmes so bili še zmage v teku od Sydneyja do Melbournea (dobrih 1000 kilometrov), dvakrat na Evropskem pokalu v teku na 24 ur, najhitrejši je bil tudi na 256-kilometrski preizkušnji od Cagliarija do Sasarija in bil ovenčan kot zmagovalec na še več kot 60 ultramaratonih po svetu. Trikrat je bil drugi na Spartathlonu (245 kilometrov) in ima še vedno enega najboljših rezultatov vseh časov, štirikrat je bil drugi tudi na izredno zahtevni 6-dnevni tekmi Colac po Avstraliji in bil drugi tudi na slovitem Badwaterju v Dolini smrti. Ni slabo za nekoga, ki sta mu bila na prvem mestu udobje in funkcionalnost in se ni posebej obremenjeval s prehrano, pijačo in oblačili, veliko večino kariere pa se je uspešno izogibal tudi poškodbam.

Dušana Mravljeta bi bilo nepošteno postaviti ob bok komurkoli, saj je bil v marsičem pionir, njegovi dosežki pa govorijo sami zase. Torej je edino pošteno, da druge postavljamo ob bok Mravljetu, pa čeprav tudi sam v svoji iskrenosti priznava, da je daleč od tega, da bi bil najboljši. In če vemo, da je bil Dušan od nekdaj zelo iskren, vemo, da skromnost ni njegova vrlina, ponižnosti pa so ga vsekakor naučili številni kilometri.

Sam si je želel teka tudi preko južne Amerike, Afrike ali Azije, morda pa celo Marsa, a bo te ultra preizkušnje prihodnosti vseeno moral prepustiti mlajšim rodovom tekačev. Dušan je vsekakor dokaz, da je v življenju mogoče prav vse in sploh ni nujno, da si rojen s posebnim talentom (sploh pa ne pri teku), ampak sta dovolj že jeklena volja in vztrajnost. Nikakor ni treba poslušati strokovnjakom in slediti vsaki modni muhi, ampak je potrebno v prvi vrsti poslušati svoje telo in svoje srce ter si v glavi jasno postaviti cilj. Pot je potem vsekakor lepša in lažja. Dušan Mravlje je in bo ostal eden najboljših (ultra)maratonskih tekačev vseh časov!

Priporočam tudi:

Dean Karnazes - ULTRAMARATONEC

Karnazes, veliki zvezdnik (ultra)tekov se v prvencu predstavi kot nezaustavljiv tekaški stroj, ki se ne ustraši nobenega izziva in si vedno želi storiti še korak več. Ena tistih knjig, ki vas bo “prisilila” k teku.

Scott Jurek - JEJ IN TECI

Jurek je bil vse prej kot športnik, a s trdno voljo, neizprosnimi treningi in tudi nenavadnim načinom prehranjevanja (je namreč strog vegan) je postal eden najboljši vzdržljivostnih tekačev na svetu, ki je pretekel pravzaprav vse, kar je mogoče. In ni se še ustavil!

Christopher McDougall - ROJENI ZA TEK

Vznemirljiva pripoved o največji tekaški tekmi, ki je svet ni videl. Kdo so Tarahumare in ali smo bili res vsi rojeni za tek? Knjiga, ki večino želim-si-biti-tekač brcne v rit in jih spravi v akcijo.

Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač - ULTRABLUES

Trojica kompanjonov, tako podobnih in hkrati različnih se poda na veliki, 100-kilometrski izziv. Trojna pripoved o zorjenju in kaljenju treh tekačev in osebnosti, ki si zasluži nadaljevanje.

Haruki Murakami - O ČEM GOVORIM, KO GOVORIM O TEKU

Pripoved najbolj slavnega pisatelja med tekači, ki mu je tek popolnoma spremenil pogled na svet in življenje. Zakaj teče, kje teče in kako teče ter kaj se mu medtem podi po glavi.

Harlan Coben - literarni mojster suspenza

Ne zgodi se prav pogosto, da bi šel brat knjigo določenega avtorja in bi me tako posrkalo, da bi šel brat takorekoč vse dosegljivo. Dela Harlana Cobena so takšna … Večplastnost, skrbno ustvarjeni liki, zanimivi dialogi in seveda zgodba, ki te vleče, da preprosto ne moreš nehati brati. A se pri piscih kriminalk rado zgodi, da pišejo po vzorcu, ki ga je zlahka predvideti. Tako sem šel brat drugo, pa tretjo, četrto, peto in šesto njegovo kriminalko. In če se mi je nekje na sredini že svitalo, kdo, kako in zakaj, se mi je na koncu samo zabliskalo in me osupnilo.

Kdo je Harlan Coben?

Harlan Coben, foto: Miram Berkley

Zaman boste iskali travme v otroštvu. Rojen 4. januarja 1962 v židovski družini, v Newarku, ameriškem mestu v zvezni državi New Jersey, ki se je dolga leta ponašalo z najvišjim številom umorov in ropov na prebivalca. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Livingstonu in tako ne preseneča, da se večina njegovih del odvija na ulicah Newarka, Livingstona in New Jerseyja, občasno pa zaide tudi v bližnji New York.

Myron Bolitar

Coben je po dveh knjigah v začetku devetdesetih ustvaril lik Myrona Bolitarja in vse ostalo je pravzaprav zgodovina. Myron Bolitar je imel pred seboj bleščečo košarkarsko kariero, saj je s študentsko ekipo osvojil dva naslova prvakov, bil izbran s strani Boston Celticsov, nato pa si je v pripravljalni tekmi proti Washington Bulletsom (he he) uničil koleno in športne kariere je bilo konec. Odšel je na Harvard, diplomiral iz prava in ustanovil agencijo MB SportsReps, znotraj katere zastopa športnike in druge slavne osebnosti. Seveda pa ne gre vse (oz. ne gre NIČ!) gladko, saj so njegovi klienti pogosti osumljeni umorov oz. drugih kriminalnih dejanj, ki jih bistri in vse bolj pretkani Bolitar rešuje s pomočjo pomočnika Wina in prikupne partnerke Esperanze.  

Nagrade in priznanja

Skrajšana žoga

Bolitarjeve dogodivščine so kot po pravilu med najbolj prodajanimi in branimi knjigami v ZDA in prispevajo levji delež k več kot 50 milijonom knjig, ki so bile prodane po svetu v okoli štiridesetih jezikih (v slovenščino sta prevedeni Usodna pogodba in Skrajšana žoga). Serija je tako uspešna, da je Coben začel ustvarjati literarni “spin-off” in ustvaril lik Mickeyja Bolitarja, Myronovega nečaka, ki pa - pozor, pozor!; rešuje bolj najstniško usmerjene orehe in bo pritegnil najstniške bralce.

Coben je prvi in edini, ki je v žanru “mystery fiction” (pri nas bi lahko to prevedli kot skrivnostna ali pa misteriozna fikcija) prejel najprestižnejše tri nagrade - edgar, anthony in shamus, za vsako od teh in številne druge pa je bil poleg tega večkrat nominiran.

Anthonyja je prejel za Bolitarjev prvenec Deal Breaker, shamusa in edgarja za Fade Away, še ena Bolitarjeva prigoda Back Spin pa mu je prinesla tudi nagrado barry. Od “neodvisnih” (torej tistih, kjer ne nastopa Bolitar in jih je v slovenščino prevedenih 6) knjig mu je še največ uspeha (a zgolj nominacije in nobene nagrade) prinesla Ne povej nikomur.  

Film

Knjige, ki kar kličejo po filmskih obdelavah, so producentskim hišam začuda nezanimive. Na platnih je bilo doslej mož uzreti le predelavo že omenjene Ne povej nikomur (z izvirnim naslovom Tell No One in filmskim Ne le dis à personne), ki so jo zakrivili Francozi. Film je bil leta 2006 najbolj gledan tujejezični film v ZDA, osvojil je nagrado lumiere (francoski zlati globusi) in od devetih nominacij za cezarje (francoske oskarje) osvojil štiri. Američanom to ni dalo miru in tako je njihova različica že v delu, govori pa se o serijalnih priredbah Bolitarjevih del.  

Ozadje

Šest let

Prva informacija, ki vam jo splet ponudi ob iskanju Harlana Cobena je, da “v romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.” Avtor tega sicer ne zanika, čeprav pravi, da idejo najde marsikje, a sama ideja vendarle ni odličen, berljiv in napet kriminalni roman oz. triler.

Bralcem bo hitro jasno, da ta teza ni iz trte izvita, saj se večina romanov začne z uvodom, kjer je pojasnjena rdeča nit. Ki vmes nekajkrat zamenja barvo in se zaplete ter preplete v literarni gordijski vozel, ki ga avtor potem potrpežljivo in previdno, nikakor pa predvidljivo razplete.

Liki

Coben ima izjemen občutek za ustvarjanje likov, ki niso zgolj dobri ali slabi, temveč takorekoč dobri in slabi z vsemi odtenki enega ali drugega ekstrema. Celo tistim na videz najbolj nedolžnim nad glavo visi kakšen greh, njihov idealen spomin kazi temen madež in tudi zato je predvidevanje razpleta tako nemogoče. Prav vsak je lahko kriv, tudi glavni junak, ki je načeloma nedolžen. Če že ni kriv tistega zločina, ki tvori rdečo nit, potem je ali pa še bo zakrivil kakšnega drugega.

Glavni liki se praviloma ne ponavljajo, izjemi sta dva stranska lika, ki pa nastopata v pomembni vlogi. Prvi je Eric Wu, enigmatični Korejec, ki je za čas otroštva v rodni Koreji pretrpel (in preživel) marsikaj in se nato izuril v hladnokrvni stroj za ubijanje. Njegovo orožje so roke - sprva neusmiljene kot jeklo in nato kirurško natančne in smrtonosne s pomočjo akupresure. Bolj kot z rokami pa z jezikom in umom upravlja odvetnica in zvezda lastnega resničnostnega TV showa Hester Crimstein, ki si jo zlahka predstavljamo kot (raz)sodnico v kakšnem od kmetavzarskih resničnostnih showov, kjer sodnik presoja najbolj bizarne zločine, ki si jih človeški um lahko izmisli. Odvetnica, ki se je bojijo tožilci, policisti, sodniki in pravzaprav vsi, saj s svojo neposrednostjo in odločnostjo zasenči še tako očitno bistvo. Nadvse zanimiv je tudi enkraten lik Squaresa, ki morda najbolje prikazuje to svetlo-temno batmanovsko plat velike večine likov v zgodbah. Človek s temno preteklostjo, ki je imel sredi čela tetovirano svastiko, kasneje pa je le povezal črte v štiri kvadrate (squares) in zdaj aktivno dela z mladimi, ki so iz tega ali onega razloga pristali na cesti, kjer se trudijo preživeti. Kaj še skriva, pa naj bo presenečenje.

Ujeti v preteklost

Likov pravzaprav ni veliko, saj prav vsak doprinese nekaj k zgodbi, a so naključno “nametani” po zgodbi, da poskrbijo za zmedo in spraševanje, kakšna je pravzaprav njihova vloga.  So le opazovalci, storilci, žrtve, očividci, “naključni” mimoidoči ali kaj povsem drugega. A na Cobenovem odru življenja je vsaka vloga odigrana premišljeno in z razlogom.

V slovenščini so nam na voljo Ne povej nikomur, Odšel je za vedno, Ena sama priložnost, Samo en pogled, Gozd in Ujeti v preteklost.

Coben ni misteriozen kot King, enigmatičen kot Brown, vohunski kot Follet ali Le Carre, nemogoče ga je primerjati z Wallaceom, Christiejevo ali Doyleom. Ima svoj, prepoznaven stil pisanja, ki bralca prikuje h knjigi - skozi večer in pogosto tudi noč. Knjigo je zanimivo znova brati in opazovati indice, ki kažejo na storilca, a je dogajanje napeto, polno in dinamično, da prav veliko časa za premišljevanje ni. Od prve do skoraj zadnje, petstote strani je pač nekaj ur branja, ki bodo šinile mimo. Najbrž boste šli potem preverit ključavnico in tudi spanec utegne biti nekoliko slabši, a nič hudega - bralska izkušnja je neprecenljiva!

Najpomembnejša postranska stvar na svetu

Nadaljujem s predstavitvami zanimivih (avto)biografij na temo športa in če sem prejšnjič objavil zapis na temo jugoslovanske košarke, tokrat nekaj o nogometu ... Najbolj obširno o izvrstni biografiji morda najboljšega nogometnega trenerja vseh časov, potem pa še čisto na kratko o igralcih in dogodkih ...

Alex Ferguson - AVTOBIOGRAFIJA

Tako kot obstajajo posebni igralci, obstajajo tudi zares posebni trenerji in eden izmed tistih, ki se je že zapisal med največje, je vsekakor sir Alex Ferguson. Kar 27 trenerskih let je posvetil Manchester Unitedu in v tem času na klubski ravni  osvojil praktično vse mogoče in delal s številnimi igralci, ki jih lahko upravičeno štejemo med najboljše.

Zgodba o tem karizmatičnem Škotu se začne v ladjedelniškem okrožju v Glasgowu, kjer je začel v težaškem, garaškem okolju Alex graditi svoj značaj, kot mnogi vrstniki pa se je kmalu zaljubil v nogomet. V najstniških letih je začel resneje igrati - bil v vlogi tako napadalca kot celo vratarja in čeprav mu sprva ni nihče napovedal posebej bleščeče kariere, je bil v sezoni ‘65-’66 celo najboljši strelec škotske lige, kar mu je prineslo mesto pri Rangersih. Zanimivo je, da je pri Rangersih (čeprav je bil tedaj njegov prestop najdražji v zgodovini škotskega nogometa) kmalu padel v nemilost in to zato, ker je bila njegova žena katoliške veroizpovedi, a sam trdi, da je bilo vse bolj povezano s porazom v finalu škotskega pokala proti Celticu. Aktivno je prenehal igrati leta 1974, pri komaj 32-ih letih in postal najprej trener dveh manjših klubov, dokler ni leta 1978 prevzel vajeti Aberdeena.

Že tedaj je slovel po svoji izjemni strogosti, a je imel zaradi svoje mladosti velike težave z avtoriteto, poleg tega klubu sprva ni šlo najboljše, vse do prelomne sezone 1979-80, ko je Aberdeen osvojil škotski naslov, kar je bilo obenem tudi prvič po petnajstih letih, da naslova nista osvojila Celtic ali Rangersi. Ekipo je to povezalo in čeprav so se mnogi igralci vzkipljivega Fergusona vse bolj bali, so vseeno spoznali, da njegov način dela prinaša rezultate. V sezoni -’82-’83 pa je Aberdeen s Fergusonom na čelu pošteno vznemiril tudi Evropo - najprej je v Pokalu pokalnih zmagovalcev (nekakšen predhodnik Lige Europa) izločil izredno močni Bayern in v finalu še favorizirani Real Madrid, v evropskem superpokalu pa potem premagal še Hamburg. Ferguson je nenadoma postal zanimiv številnim večjim (Rangersi), predvsem angleškim klubom (Arsenal), a je ostal zvest Aberdeenu do leta 1986 in v sezonah, ki so sledile, kalil izredni karakter.

V tem obdobju se je prvič (in zadnjič) spoprijel tudi z reprezentančnim nogometom in v času kvalifikacij in na svetovnem prvenstvu leta 1986 vodil škotsko reprezentanco in bil nato glavna tarča govoric in želja - Arsenal, Tottenham, Liverpool ali Manchester United. Ferguson na tem mestu iskreno spregovori o svojih pomislekih in zadržkih, tudi pri sprejetju morda najtežje in hkrati najpomembnejše odločitve svoje kariere, ko je novembra 1986 podpisal pogodbo in postal trener Manchester Uniteda. Seveda nima nobenega smisla in tudi Ferguson se temu spretno izogne, “kaj bi, če bi” - ekipo je prevzel v ne najboljšem obdobju (podobnosti s trenutnim stanjem in prihodom Van Gaala so seveda zgolj naključne)in hitro zavihal rokave. Igralci, sploh tisti najbolj zvezdniški, so imeli težave z alkoholom, rezervisti pa s poškodbami in Fergusonov začetek na klopi Uniteda ni bil tako zmagovit, kot bi kdo mislil, sam pa ga opisuje kot najbolj temačno obdobje v karieri in življenju.

Potrebno je bilo čakati do sezone ‘92-’93, ko je Manchester United po kar 26 letih vendarle dočakal nov naslov angleškega prvaka, zasluge pa so šle odličnemu paru Eric Cantona - Mark Hughes. Od te točke naprej Ferguson počasi gradi tisto veliko moštvo s Schmeichlom, Giggsom, Keanom, aktiven je pri delu z mladinskim pogonom (kjer so se kalili Scholes, Beckham in mnogi drugi prihajajoči zvezdniki “rdečih vragov”), seveda pa tudi konkurenca ne počiva.

Alex Ferguson na svoj pronicljiv in duhovit način niza anekdoto za anekdoto - rivali Liverpool, Manchester City, Arsenal, Tottenham, tedaj izredno močna Aston Villa, evropski obračuni, odmevni verbalni dvoboji s trenerskima kolegoma Wengerjem in Mourinhom ter seveda zvezdniki, ki so se vrstili v garderobi - Barthez, Stam, van Nistelrooy, kasneje Beckham, Rooney in seveda Cristiano Ronaldo. Mnogi so v klub in v Fergusonove roke prišli kot izdelani igralci, a so se morali prilagoditi na njegov način dela in razmišljanja, igranja … tisti, ki tega niso bili sposobni, so odšli. Mnogi so prav po njegovi zaslugi zablesteli v vsem sijaju in se drago prodali - Beckham in Ronaldo sta vsekakor odlična primera. Fergsuon je tudi tu brez dlake na jeziku in odkrito napiše in razjasni marsikateri incident, nesporazum, spor in svojo očetovsko vlogo številnim (mlajšim) igralcem, ki so ga - hoteli ali pa ne; v svoji karieri potrebovali. 26 let in 38 lovorik, med njimi tudi kar 13 ligaških naslovov in dvakrat osvojena Liga prvakov.

Številni so mnenja, da je bila njegova največja napaka odhod leta 2013 in izbor Davida Moyesa za novega glavnega trenerja. Zdi se, da si Manchester United še vedno ni opomogel po šoku, v tej sezoni pa navkljub desetinam milijonov funtov, zvenečim okrepitvam in odličnemu trenerju še vedno ne kažejo podobe (in iger), ki bi tekmecem vlivala strah v kosti. Zdi se, da se zgodovina ponavlja …

Zdi se neverjetno preprosto, ko se Ferguson psihološko in taktično v avtobiografiji povsem “razgali”, a tudi on je potreboval takorekoč dvajset težavnih let, da je prišel do položaja, ko je lahko pravzaprav brezskrbno odločal in držal vse vajeti v svojih rokah. Igralci so ga morali upoštevati (in spoštovati), enako trenerski štab, njegovo delo je bilo nedotakljivo tudi pri lastnikih kluba in celo vedno nemilostni britanski novinarji so raje molčali. Ferguson je pomenil neuspeh in bil je toliko gospoda, da je za neuspeh odgovarjal sam.

Krivično se zdi, da Pepa Guardiolo primerjajo z njim … trenerja, ki je dvakrat prišel v ekipo z izdelano igro, zmagovalno mentaliteto in številnimi fantastičnimi igralci. Uspeh je bil posledično neizogiben. Ferguson je kot po pravilu prihajal v razbite ekipe, polne težav in on je bil tisti, ki je iz pogosto povprečnih igralcev ustvarjal nogometne fantaste. Alex Ferguson je pač trener z veliko začetnico in ne glede na to, kdo bo še stopil v njegove čevlje, mu bodo ti kar nekaj številk preveliki.    

Priporočam tudi:

David Lagerkrantz in Zlatan Ibrahimović - JAZ SEM ZLATAN IBRAHIMOVIĆ

Odlično napisana zgodba iz prve roke o problematičnem, a nadarjenem mladeniču, ki v sebi združuje balkanski temperament in južnoameriške veščine in katerega kariera je že v zenitu, ni pa še doživel tistega pravega vrhunca.

David Beckham - MOJA ZGODBA

Eden prvih in marketinško še danes najbolj zanimivih nogometašev, ki je bil na igrišču po krivici pogosto zapostavljen, saj sodi med največje. Biografija se konča v Madridu, čeprav se je njegova pot potem nadaljevala še onstran luže.

Juan Vasle - USTAVITE SVET - MUNDIAL JE TU!

Strokovnjak in poznavalec predvsem južnoameriškega nogometa je pripravil zanimiv in izredno berljiv pregled 17 svetovnih prvenstev v nogometu in se osredotočil tudi na pogosto prezrte in spregledane zgodbe in dogodke.

Ivo Gajič - BRANKO OBLAK

Za mnoge največji slovenski nogometaš vseh časov, ki je igral proti največjim in brez dlake na jeziku spregovori o številnih rivalstvih in položaju slovenskih nogometašev v jugoslovanskem in slovenskem prostoru.

Jaka Lucu - POLJUB SREČE

Lucu se je z zvrhano mero kritičnosti osredotočil predvsem na pravljični 18.11.2009 in pestro zakulisno dogajanje, ko se je naša izbrana vrsta z zmago nad veliko Rusijo še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu.  

Luca Caioli - RONALDO

Italijanski novinar se življenja in (nedokončane) kariere enega največjih nogometašev 21. stoletja loteva predvsem z novinarskega vidika. Sicer zanimivi knjigi manjka predvsem nekaj več osebnega dotika glavnega akterja.