Priznam, zvezo blodnjak trpljenja sem si sposodil od Johna Greena, odličnega ameriškega pisca in njegovega prvenca Kdo si, Aljaska?. Knjiga, ki se spopada z odraščanjem, težavami najstnikov, soočanjem s posledicami svojih dejanj in ponuja več odgovorov na filozofsko vprašanje Kako priti iz blodnjaka trpljenja?
Starševstvo kot trpljenje? Zagotovo bi najmanjši del starševstva označil kot trpljenje, ampak v prvi vrsti kot odgovornost, polno (sladkih) skrbi, ki so neizbežen del. In kot sem v enem svojih zapisov ugotovil nedavno - z otroci rastejo tudi skrbi. Tisti, ki kot starši v prvi vrsti in najbolj trpijo, so si pač izbrali napačen poklic. Biti starš je zagotovo najtežja stvar, za katero pa se vsak odloči sam (oziroma v paru) in največkrat tudi zavestno. In kakorkoli vedno povem, da je biti starš trem veliko težje, kot sem si predstavljal, pa ne bi tega menjal za nič na svetu.
 |
| Taras bere Adamu |
Situacija pri nas doma je pač takšna, da vsak otrok zahteva svojo mero pozornosti in v nasprotju s pričakovanji največ pozornosti zahteva in če ne gre drugače, zgrda dobi najstarejši, ki bi nama moral biti v marsičem že v pomoč. In ker se mlajša hitro učita in vidita, da do pozornosti najlažje prideš zgrda in zato je naš dom zadnje tedne zaznamovan s kričanjem, metanjem po tleh, jokanjem, metanjem stvari in ja, priznam, starševsko nemočjo. Trpiva? Ne, temu ne morem reči trpljenje, je pa občutek nemoči res grozen.
Blodnjak, torej … blodnjak, po katerem tavava in iščeva izhod iz začaranega kroga prošenj in groženj. Blodnjak, v katerem se prevečkrat znajdeva v slepi ulici in nemočno tolčeva z glavo ob zid, saj veva, da sva spet naredila / ponovila (isto) napako. Včasih se je treba prepustiti toku in samo plavati, da ne potoneš. Velikokrat je treba biti gluh in slep in pustiti otrokom, da sami pridejo do spoznanj, kaj je prav in kaj ne ter kje je meja. Nekateri to znajo, nekateri se z vsemi neumnostmi svojih otrok sploh ne obremenjujejo, a ne midva. Nama gre v nos prav vsaka malenkost. In iz tega vidika lahko rečem, da sva ujeta v blodnjaku starševskega trpljenja, a sva si za trpljenje v prvi vrsti kriva kar sama. Blodnjak smo sezidali skupaj z otroci, opeko za opeko …
In kje je izhod? Katera je najina največja težava? V teoriji je tako neverjetno preprosto - otrok ne sprejemava takih, kot so. Ne znava sprejeti, da so otroci najino ogledalo in da se morava najprej spremeniti midva. V njihovi jezi vidim in čutim svojo jezo. V njihovi nemoči priti do zaslužene in opravičene pozornosti vidim lastno nemoč, da bi mi otroci posvetili pozornost in me poslušali, ko jim kaj govorim. Tudi takrat, ko me kaj vprašajo, pa se mi medtem, ko jim odgovarjam, oni pa se že sprejo; zdi, da me nihče ne posluša in da jih odgovor sploh ne zanima. In ker se prevečkrat zgodi, da imam občutek, da me nihče ne posluša oziroma še huje - nihče me ne sliši, povzdignem glas. In s tem začnem s podiranjem domin …
 |
| Vita in Adam plešeta |
In seveda se po drugi strani čudim vsem tistim staršem, ki delujejo tako neverjetno mirni in sprijaznjeni ter brez kančka slabe vesti spremljajo (in sprejemajo) obnašanje svojih otrok - nevarne igre s še nevarnejšimi igračami, grde besede, neprimerno obnašanje, zasvojenost s sodobnimi tehnologijami, … Ali pa vsi tisti starši, ki želijo otroke ukrojiti po nekem svojem (lažnem) idealu. Oblačijo jih tako, kot je všeč njim, jesti jim dajejo samo tisto, kar sami predvidevajo, da je otroku všeč in ima rad, prijavljajo jih na najrazličnejše resničnostne šove z željo zadovoljiti lastne potlačene ambicije, izbirajo jim prijatelje, vero, … Oni so tisti, ki jim delajo domače naloge, rešujejo njihove konflikte, še enkrat živijo otroštvo in na ta način kompenzirajo napake, ki so jih počeli sami.
A otroci so nekje v svojem bistvu uporniki. Če jim starši rečejo, da je nekaj dobro, zdravo in priporočljivo in da jim bo zagotovo všeč, veliki večini otrok ne bo. Vsaj tisti trenutek ne. Upirali se bodo in počeli vse tisto, za kar pravzaprav dobro vedo, da ne smejo. Navihano vas bodo pogledali in pihnili v skledo polno moke, s flomastrom nekaj narisali na steno ali pa se polulati v hlače sredi kuhinje. Samo zato, da vam pokažejo, da jim vi - oziroma mi, ne bomo govorili, kaj morajo početi.
Sodeč po lastnih izkušnjah to traja tam nekje do 20. leta oziroma do trenutka, ko gredo otroci na svoje, ko vstopijo v svoj blodnjak. Takrat starši vidijo, česa so naučili otroke. Sprejemanja odgovornosti, samostojnosti, spopadanja s težavami in zmožnostjo reševanja tudi iz najbolj brezizhodnih situacij. V prvi vrsti jih bomo vsega tega naučiti tudi z lastnimi dejanji, ki se jim bodo vtisnila v spomin. In če kaj, si bodo moji otroci zapomnili, da ni njihov oče nikoli bežal stran od težav in da ni obupal. Pa naj je bil še tako izgubljen, vedno je našel izhod.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, januarja 2015.
