Besedo ima očka: Boleče spoznanje - napake se ponavljajo

Jaz in moja fanta - na levi Taras in na desni Adam

Celo življenje se učimo, doživljamo razsvetljenja, ignoriramo očitno in si mečemo pesek v oči. Za starša sta dve spoznanji lahko precej grozni - da ti je otrok navkljub trudu pri vzgoji vse preveč podoben (sploh pri delanju napak) in da sam postajaš vse bolj podoben svojim staršem (spet pri delanju napak!), pa čeprav si si ob rojstvu obljubil, da ne boš nikoli tak.

Morda vam je kdaj kdo rekel, da je starševstvo preprosto, enostavno in se pač zgodi ter odvija. No, lagal vam je. Ali pa s svojim otrokom ne preživi prav veliko časa. V času nosečnosti te je ves čas strah, ali bo s plodom vse v redu in potem te je strah rojstva, pa seveda je vse novo in drugačno, še posebej pri prvem otroku te skrbi prav vse in zaradi vsega ustvarjaš (največkrat nepotrebno) paniko. Lažejo tudi tisti, ki pravijo, da otroka ne moreš prav zgodaj scrkljat. Dojenčki nekje pri tretjem mesecu že dobro vedo (čutijo), če veliko časa preživijo v rokah, da je najboljša tolažba kar pri mami in z glasnim jokom lahko izsilijo svoje. In ni hujšega kot poslušati bitje, ki ga imaš najrajši na svetu, ko neizprosno joče in preprosto ne neha. Popustiš, se zlomiš, narediš napako …

Najpogostejša napaka, ki jo delamo starši, je seveda popuščanje. Popustiš v prvi vrsti zato, ker se bojiš, da te otrok potem ne bo imel rad. Popustiš zato, ker nočeš otroka gledati žalostnega in razočaranega (pa čeprav je oboje pogosto odigrano). Popustiš, sploh pa v javnosti, ker si želiš prihraniti nekaj očitajočih pogledov, kakšen grozen starš si in otroku nič ne dovoliš. In včasih popustiš tudi zato, ker se ti preprosto ne ljubi več prepirat in bi rad (vsaj) pet minut miru. Bitke se začnejo okoli prvega leta otrokove starost, ko se pripravlja na prve korake in že vestno raziskuje okolico, stopnjuje z govorjenjem in potem počasi narašča skozi leta, ko otrok tudi mentalno dozoreva in se kali v verbalnih veščinah. Ja, malo me je strah, kaj bo čez pet in deset let …

Taras je zadnjič naredil križ čez plezanje oziroma sva ga naredila midva s Heleno, saj sva videla, da vsak ponedeljek išče izgovor, kako ne bi več hodil in bi raje ostal doma. Pa čeprav smo se dogovorili, da bo vztrajal vsaj do konca šolskega leta (in morda le vzljubil ta zanimiv šport), a se nama ni zdelo smiselno ga siliti v nekaj, pri čemer ne uživa. Seveda sem se jezil in mu bral levite, zakaj se nad nečim navduši in je ves zagret, potem ga pa enako hitro vse skupaj tudi mine. In da še dobro, da ga nismo vpisali v glasbeno šolo, zapravili za nakup inštrumentov in seveda tudi šolske ure, on bi se pa tja hodil igračkat. Vzporedno so se mi odvijali v glavi prizori mojih dejavnosti - nogomet, rokomet, košarka, pevski zbor, kitara, kegljanje (!!!), odbojka, fotografija, novinarski krožek, turistični krožek, karate, modelarstvo in še česa bi se najbrž spomnil. Če ne jaz, pa moja mama.    

In sem nenadoma utihnil. Spomnil sem se namreč, kako sem bil tudi sam zagret in kako hitro sem se ohladil. Ponavadi do prvega konflikta, grdih trenerjevih besed ali pač neuspeha. Včasih je bilo drugače - skupaj smo bili od prvega do četrtega in od petega do osmega razreda, trenerji so bili vse prej kot pedagogi, poleg tega je bilo vsaj meni težko narediti karkoli, saj je bila nad menoj senca uspešnega brata in želje staršev, da bi bil vedno najboljši. Poleg tega sem imel veliko težavo še s tem, da sem si krožke in dejavnosti izbiral zato, ker je bil v njih uspešen moj brat (šport) ali pa so bili všeč očetu (modelarstvo). Turistični krožek me je recimo navdušil, da sem se kasneje vpisal tudi na srednjo turistično šolo, pa čeprav je šlo bolj za nekakšne debatne čajanke, s fotografijo bi se najbrž ukvarjal še naprej (in sem kasneje tudi se), a je žal po hudi bolezni hitro umrla učiteljica, zvest pa ostajam novinarskemu oz. pisateljskemu delu. Tu, kjer ni bilo nikogar … in neverjetno, dva dni po zaključku plezanja je Taras prišel domov ves navdušen in začel pripovedovati, kako kar dve njegovi sošolki in en sošolec hodijo k tabornikom. Taborniki? Hej, tudi sam sem bil tabornik, štiri leta. Neizmerno sem užival, hodil na tekmovanja, kjer smo bili vedno med najboljšimi v naši starostni skupini, se naučil veliko novega in pozitivnega (predvsem v odnosu do narave in živali), spoznal zanimive ljudi … Zakaj sem nehal? V prvi vrsti zato, ker so se tedenska srečanja križala s fotografskim krožkom in tudi zato, ker me starša nikoli nista pustila na letovanje v Bohinj. Teden dni v naravi, druženja, zabavanja in spoznavanja novega … in potem sem imel vsako jesen znova občutek, da sem izoliran, saj sem manjkal pri nečem velikem in lepem. Taras hodi k tabornikom in upam, da bo vztrajal.

Zanimivo je, kako hitro starši prestopimo mejo, ki jo sami postavimo, ko sami rečemo, da  bomo otroka vzpodbujali in mu stali ob strani. Ali od njega pričakujemo preveč in prehitro, na naše obljube pozabimo, ko se soočimo z včasih hudimi stroški (glasbena šola recimo, kjer te mesečno poučevanje stane med 70 in 100 €, pa seveda še inštrument) in ga morda potisnemo v smer, ki je všeč nam, ne pa tudi otroku. In potem smo še tako zaslepljeni v svoj prav, da ne vidimo in slišimo obupa in nemoči v otrokovih očeh in besedah, saj ga je strah povedati, da mu nekaj ni več všeč.

Težka je starševska … učimo se z vsakim dnem, tednom, mesecem in letom, z vsakim otrokom posebej in še se bom čez dvajset let spraševal, če sem delal prav. No, čez dvajset let bom videl, kakšne otroke sva vzgojila in kaj so postali. In kot mi je zadnjič lepo rekla Helena: “Vidiš, takole naju pa vidim čez kakšnih trideset let, ko bova midva hodila okrog z vnučki …” Včasih pravijo, da je prava tista oseba, ki jo vidiš kot mati / očeta svojih otrok, jaz pa imam to izjemno srečo, da se nekdo z menoj vidi tako daleč v prihodnosti. In kljub napakam, ki so jih počeli moji starši in jih žal delam tudi jaz, upam, da bodo moji, najini otroci nekega dne ponosni na to, kar bodo sami dosegli in potem bova nanje ponosna tudi midva.    

objavljeno v reviji Naša žena, februarja 2013