Poleg vzgoje otroka v samostojno, zrelo in odgovorno osebo se mi zdi izredno pomembno tudi to, da med starši in otroci vladata spoštovanje in zaupanje. Ponekod gre eno z drugim, ponekod ne, žal pa je tako, da se eni in drugi ne zavedajo pomembnosti obojega ...
Ne dolgo tega sva se z bežno znanko zaklepetala o tem, kaj se dogaja v vrtcih (ona ima v vrtcu sina, mi Vito), kaj v šolah (sama je učiteljica, mi imamo našega prvošolčka) in kaj za štirimi stenami stanovanj. V pol ure sem slišal veliko preveč grozljivih zgodb ... kako njenega sina en fant neprestano tepe v vrtcu, kako vsak dan poslušajo očitno nasilje v bloku, kjer živijo, kako so nasilni prizori staršev nad lastnimi otroci nekaj povsem vsakdanjega in navsezadnje je podoživela tudi najbolj travmatično izkušnjo, ko je hotel šestošolec storiti samomor! Ne živijo v Ljubljani, kar seveda ni opravičilo, saj se bojim, da je v Ljubljani vsega tega še veliko več, a človek se potem vpraša, kako smiselno je sanjariti o življenju v majhnem mestu, vasici, kjer te vsak pozna in kjer se ti (takole od daleč) zdi, da se ne more zgoditi prav nič nepredvidljivega.
 |
| 33 let, trije (enkratni) otroci (od leve proti desni: Taras, Adam in Vita) |
Družba, katere del smo in časi, v katerih živimo, so vse prej kot rožnati. Povsem običajno bi bilo, da zgoraj naštete težave nekako z levo roko uredijo v prvi vrsti vzgojiteljice ali pač učitelji s pomočjo psihologov in seveda tudi staršev, v skrajnem primeru se vpletejo in pomagajo centri za socialno delo. Otrok sploh ne bi smel razmišljati o samomoru in to zaradi zadev, ki se dogajajo doma! Pedagogi so preobremenjeni, socialni delavci ujeti v kolesje birokracije, starši nimamo nikoli časa in otroci so prevečkrat prepuščeni sami sebi. In tako smo vsi najraje kar tiho, da se ne bi komu kaj zamerili ali da ne bi s svojimi težavami še dodatno obremenili nekoga drugega.
Sam sem imel tam nekje do srednje šole svojega sogovornika v mami. Oče je bil preveč zaposlen in ni imel pravega časa, niti energije. Potem je bilo tega konec, saj je dvoizmenski pouk preprečeval normalne stike med tednom in ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem prehitro odrasel, starša pa tega nista pravočasno dojela in med nami je zazevala velika luknja, ki smo jo z mostovi nekako zakrpali šele v zadnjih letih. Veliko srečo sem imel, da sem imel ob sebi dva izjemna človeka (hvala Klemen in hvala Helena), ki sta tiste čase skrbela, da je imelo moje življenje smisel, da sta me (na pozitiven način) izzivala in da sem imel tudi odlične vzgojne temelje. Vloga staršev je kljub vsemu najpomembnejša, saj nas starši začnejo kaliti in oblikovati, pa čeprav včasih po lastnih in včasih po nekih utopičnih kalupih. Zato seveda ne razumem staršev, ki gledajo samo na to, kako se bodo svojega otroka “znebili”, z njim preživeli čim manj časa in odgovorili na čim manj njihovih vprašanj.
Trudimo se učiti in naučiti otroke, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ne, a v uspešnost lastne vzgoje bomo dvomili vse do nekega trenutka, ko bo otrok postavljen na preizkušnjo. Primer: otrok gre iz šole, ko se blizu ustavi avtomobil in mu ponudi nekaj, sladkarijo, igračo, zaupljive besede. Otrok ve, da mora reči ne ali zgolj iti naprej oz. se vrniti v šolo in o tem obvestiti odgovorne osebe. Pa bo otrok to naredil? Sploh, če se je zjutraj malo sprl s starši ali pa je imel slab dan in si želi malo kljubovati, se postaviti pred vrstniki. Kot mala klovnska ribica Nemo, ki je kljuboval očetu in odplaval do čolna, potem pa … no, imel srečo, da nastopa v filmu in da se je zanj vse srečno izteklo. Otrok je lahko v šoli vsak dan žrtev "bullyinga" (mislim, da Slovenci za to obliko nasilja še nimamo pravega izraza) in tako skrivnostno izgublja denar in druge stvari, je lačen, brez kakšnega oblačila in prepogosto pada po stopnicah. Seveda se lahko kaj od tega dogaja tudi doma. Bo otrok povedal, kaj se dogaja? Ali ga bo preveč sram, morda strah ali pa vas preprosto ob vašem namrgodenem izrazu ne bo želel obremenjevati.
In kako bomo reagirali starši? Kaj storiti - se iti igro "oko za oko", se boriti z mlini na veter ali kaj tretjega? Moj nasvet je, da se mora vsak od nas znati postaviti sam zase, tudi otrok. "Bully" te ne bo pustil pri miru, dokler mu ne boš pokazal, da s tabo ne bo pometal. Tudi s pestmi, če bo treba. In če bomo starši vedeli, kaj se dogaja z otrokom in da ni zaleglo nič miroljubnega, bomo svojemu otroku stopili v bran. In takrat najbrž ugotovili, da je mali "bully" pač otrok velikega "bullyja".
Želim si in vsaj zaenkrat se mi zelja uresničuje, da bi nama otroci zaupali. Potrudiva se, si vzameva čas in jima prisluhneva. Včasih otrok ne bo izdal stiske neposredno, a jo bomo starši "zavohali". In želim si, da bom imel vedno dovolj časa, da bom lahko prisluhnil svojemu otroku, ga poslušal in tudi slišal. Mu znal svetovati in pomagati, biti rama za zjokat, morda boksarska vreča za izliti frustracijo, dlan za potolažit in če bo treba jeklena pest za ubranit. In če mi to uspe vse do najstniških let, potem bom zelo ponosen. Verjamem, da bo marsikatera izkušnja zamolčana, a želim si, da bi nama tiste pomembne (in morda usodne) zaupala. Tako kot jih bova midva njima ... marsikaj nas še čaka - bolezni, tudi smrti, morda ločitve, selitve in še kaj. In otroci morajo za to vedeti, tudi starši moramo zaupati njim. In to obojestransko zaupanje, ki je - verjemite, prežeto z izrednim spoštovanjem (in morda tudi občudovanjem); je najbolj čvrst temelj, kar jih lahko ustvarimo in na njem zgradimo hišo ... družino, prihodnost.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2013.
Ni komentarjev:
Objavite komentar