Iz Tarasovih ust zadnje čase kar pogosto prihajajo stavki kot so “Ne maram te!”, “Nikoli mi nič ne dovolita, čisto nič me nimata rada!” in čeprav največkrat prekaljeno starševsko le zamahneva z roko, saj veva, da iz njega govori predvsem jeza, te vseeno malo zaskrbi …
Otroci so v svojih čustvih zelo intenzivni, v izražanju neposredni in ne okolišijo - enako čustveno izrazijo strinjanje in nasprotovanje, dobro in slabo voljo, ljubezen in sovraštvo. Dobro, morda je sovraštvo zanje premočna beseda … Starši smo seveda neomajni v svojem izražanju tudi izkazovanju ljubezni, pa čeprav to pogosto storimo v za otroka najbolj neprimernem trenutku. Seveda starši tudi vzgajamo in vsaj pri nas je del ljubezni tudi strogost. Otroku želiš najboljše, ker ga imaš najrajši. A kaj, ko je otroku tako težko dopovedati, da mu nečesa ne dovoliš ali mu nekaj prepoveduješ zato, ker TI veš, da bo ZANJ to boljše. Vsi smo poslušali te iste fraze iz ust naših staršev, nihče jih ni razumel, nihče jih ni jemal posebej resno - dokler nismo odrasli in nenadoma ugotovili, da so imeli starši pravzaprav prav. Samo do tja vsaj nas še čaka zelo zelo zelo dolga pot. In naporna. Polna očitkov, kako ga (kmalu bom govoril v dvojini in množini) nimava rada.
In pridejo trenutki, ko otrok zboli in pol noči sediš pri njem, ga božaš, tolažiš, meriš vročino, nosiš sirup, vodo, čaj, … z vročega čela mu umikaš od potu vlažne lase in mu želiš krepčilnega in spokojnega spanca, zraven premišljuješ …
Koliko noči si takole prebedel ob postelji in šel zjutraj kljub vsemu (torej kljub le kakšni uri nemirnega spanca) v službo in tam ves dan premišljeval, če bo vse v redu? Kolikokrat si se 15 minut pred zaprtjem vsega mogočega odpeljal v lekarno ali pa sredi noči v dežurno lekarno po kakšen sirup, ki je pomagal ublažiti težave? Kolikokrat se je zgodilo, da si v skrbeh zaradi (pre)visoke vročine pograbil otroka in ga peljal na urgenco?
Zgodilo se je, da si zgodaj zjutraj pošiljal raztresene SMS-e šefici ali direktorju, da te ne bo v službo, ker je otrok zbolel in da je prejšnjič ostala doma žena, tokrat boš pa ti in boš seveda poskrbel, da bo vse delo opravljeno. In si imel potem slabo vest, ker si večino časa preživel za računalnikom in opravljal ne najbolj nujne zadeve, namesto, da bi se posvetil bolnemu otroku.
Očital si sam sebi, ker si reveža s preobčutljivo kožo peljal na sprehod po hladnem vetru in potem jokal z njim v bolnišnici, kjer je pristal zaradi hudega vnetja. Nisi vedel, kako bi mu pomagal po zoprni operaciji mandljev in žrelnice kot da ga tolažiš in miriš in si želiš, da bi šle bolečine kar nate.
Bile so poškodbe in bili so obiski urgence tudi zaradi hudo nenavadnih zadev, kot sta recimo požrtje prstana ali padec bobnov na nožni prst … bili so odhodi sredi službenih sestankov, ko si prejel klic iz vrtca, da otrok bruha, ima vročino … pa posledično neverjetne dirke, kjer si se trudil priti kar se da hitro od točke A do točke B … bila so usklajevanja in odpovedovanja, da bi ustregel otroku, bil prisoten na predstavah in tekmovanjih …bile so noči, ko te je prebudil krik in si našel otroka v morju bruhanja in je bilo treba vse očistiti in ohraniti mirno kri ...
In bilo je veliko dni, večerov in noči, ko si si očital, kako grozen starš si. Preveč strog, ne razumeš otroka in postajaš vse tisto, kar nočeš biti. Grozen oče! Oče, ki pač zahteva preveč in premalo da. Ne mine večer, ko si ne bi očital, da bi lahko (skoraj) vse storil drugače, boljše - z manj slabe volje in kričanja, žuganja in groženj.
Ampak nikoli, prav nikoli si ne morem očitati, da svojih otrok nimam rad … da jih nimam najrajši na svetu. Želim si le, da bodo to nekega dne vedeli tudi Taras, Vita in Adam.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, januarja 2014.
Ni komentarjev:
Objavite komentar