Besedo ima očka: otroci in delo

V našem stanovanju imamo grelnik vode, ki včasih prav nenavadno ječi - kot bi tiho stokal in jokal majhen otrok. Zaradi grelnika imam vedno našpičena ušesa, saj nisem povsem prepričan, ali iz sobe morda slišim Adamovo stokanje?! No, pred nekaj dnevi sem pomislil, da morda grelnik vsebuje "dušo” kakšnega otroka, ki ga nekje na Kitajskem sestavlja za drobiž …

Če je volja prava ...

Seveda se naši otroci ves čas pritožujejo in nikoli jim ni nič prav, ampak se sploh ne zavedajo, kako luštno jim je pravzaprav. Ne, ni jim treba opravljati težaških del in biti nekomu novodobni sužnji, da bi prispevali nekaj k skromnemu družinskemu proračunu … nihče jih ne sili v prostitucijo, ne novači za mafijska “kurirska” dela, … konec koncev so časi taki, da otroka še po riti ne smeš udarit, ne da bi ti on sam grozil s policijo in odvetnikom, kaj šele, da to kdo vidi ali sliši kdo drug.

Pa sem se oni dan pogovarjal z znanko, kako kaj otroci in sem malo potarnal, da me jezi, ker Tarasa ne moremo nikakor pripraviti do tega, da bi tudi sam opazil kakšno delo in se ga lotil brez tega, da ga s Heleno prosiva in prosiva in potem obupava ter postoriva rajši vse sama. “Ja, pa saj je še otrok!” je bil prvi odziv, “Pustita ga, naj uživa, že tako sta mu ukradla otroštvo, ko sta ga dala leto prej v šolo!” Aha, pa smo spet tam … Namesto vnovičnega pojasnjevanja, da mu v šoli ni hudega in da se ima prav lepo, da mu nisva ukradla nič otroštva, ampak sva mu kvečjem še bolj na stežaj odprla vrata, sem se izognil prepiru in se hitro poslovil.

Vita pridno pomaga pri peki

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako otroci sploh ne vedo več, kaj je delo. In ne delajo! Ne vejo, kaj sta odgovornost in kazen in zato pač počnejo, kar se jim zahoče. In spet smo starši tisti, ki moramo otrokom dovolj zgodaj vcepiti čut za red, odgovornost in predvsem zdrave delovne navade. Saj vsi poznamo tisto “kar se Janezek nauči, to Janez zna”?!  

Jaz osebno ne vidim nič slabega, če otrok v drugem razredu osnovne šole pomaga pri hišnih opravilih - seveda po najboljših močeh. Od njega nihče ne pričakuje, da bo šel štiri nadstropja visoko s polno košaro perila in ga obesil in tudi v klet ga ne bi poslal po plinsko jeklenko. Pomivalnega stroja pa ni tako težko izpraznit in posode, pribora in kozarcev pospraviti na svoje mesto? preložiti perilo iz pralnega v sušilni stroj? Pripraviti mizo za obed? Pobrisati prah, posesati - vsaj po otroški sobi? Odnesti in pospraviti svoja oblačila v omare? Vsakodnevno pospraviti igrače, da je po sobi mogoče vsaj hoditi?

Ampak ne, to je preveč … preveč je danes, preveč bo čez tri leta in še čez pet let otrok (tedaj mladostnik) tega ne bo hotel početi. No, pa znal tudi ne. Ampak po drugi strani je staršem popolnoma vseeno, če otrok tu pa tam popije kakšen požirek piva, je cel dan izpostavljen cigaretnemu dimu, se v avtu vozi na sprednjem sedežu ali nezavarovan … no, to so stvari, ki ne le ukradejo, ampak lahko tudi za vekomaj končajo otroštvo.

Tudi Taras si zna "umazati"
roke

Najbolj zanimivo je seveda spremljati vse tri … Adam je trenutno v zelo redoljubni fazi, ko stvari sicer razmeče, a jih potem tudi pospravi. In to tako temeljito, da se je treba pošteno potruditi, da kaj najdeš - recimo ščipalec za nohte med knjigami, v čevljih pa … ja, tam je veliko prostora za marsikaj! Vita se trudi in če je Taras ne potegne za sabo, bo ubogala in pomagala na prvo besedo. Prav v veselje ji je, ko lahko pokaže, kako velika je in v vsej vnemi je včasih tudi prehitra. A ji ne bom očital razbitega krožnika / skodelice / kozarca, če se iskreno trudi pomagati. In prav tak je bil tudi Taras! In potem je bilo z vsakim letom slabše, zdaj je v neki obupni prednajstniški fazi, ko se mu nič ne da in mu je vse dolgočasno. Seveda vse tisto, kar si ni izbral sam.

Najslabše pri vsem skupaj je pravzaprav to, da kot starš preprosto nimaš volje, da bi vztrajal, energije, da bi se prerekal in potrpljenja, da bi vse skupaj pustil in počakal, če bo koga kakorkoli ganilo, da živi med “smetmi”. Potem vse postoriš sam, si vsakič znova rečeš, da je zadnjič in da boš otroka že naučil reda, ampak … vse bolj se mi zdi, da smo s tem vzpostavljanjem reda že malce pozni in da starši postajamo “sužnji” svojih otrok. 

Starševstvo je zagotovo ena najzahtevnejših služb na svetu, žal pa se prevečkrat zgodi, da je tudi obupno plačana …prav nič nas ne obogati bolj kot srečen, zadovoljen otrok, ki odrašča v odgovorno in samostojno osebo.