Žalostni klovn

Robin Williams nas je zapustil. Sprva šokantna novica je potem začela dobivat obraz, kako se je priljubljeni igralec takorekoč celotno kariero boril z različnimi demoni - tako z depresijami kot različnimi odvisnostmi, pestile naj bi ga tudi finančne težave … in seveda so se mnogi spraševali, kako je lahko človek, ki je tako preprosto skrbel za smeh in navdušenje vedno, ko se je pojavil, trpel za depresijo. Spraševali so se najbrž le tisti, ki se sami s tovrstnimi težavami niso nikoli spopadali. Tisti, ki jim vloga klovna ni znana.

Adam

Priznam, da je imel Robin Williams name večji vpliv, kot sem sprva sploh mislil. Dobro jutro, Vietnam je bil morda prvi film, v katerem se ga videl in ki me je navdušil za delo na radiu. Želel sem si, da bi imel svojo oddajo, v kateri bi komuniciral z občinstvom, vrtel najljubšo glasbo, pripovedoval različne zgodbe, anekdote in zanimivosti … želja (sanje) se mi (še) niso uresničile. Tista bridka resnica je tudi ta, da so mnogi današnji radia daleč od te preprostosti in spontanosti, da o glasbenem izboru sploh ne govorimo. Društvo mrtvih pesnikov, film, ki je na nek način zaznamoval mojo generacijo - vsi smo si želeli imeti učitelja, ki te sili, da razmišljaš z lastno glavo, ki ti poezijo in literaturo predstavi z drugega zornega kota, … Film je vsaj mene vsekakor navdihnil, da sem začel pisati - najprej poezijo, kasneje tudi prozo in posledično vse do današnjih dni, ko se posvečam predvsem pisanju pravljic (in s tem vsekakor ohranjam otroka v sebi zelo živahnega), enako intenzivno pa pišem tudi različne članke in kolumne, razmišljanja in še kakšen bolj fantazijski zapis. To sta dva njegova filma, ki sta name vsekakor najbolj vplivala, pa čeprav sem si jih ogledal še veliko več, tako kot sem si v zadnjih letih ogledal tudi kakšen posnetek “stand-up” showa.

Ampak to pravzaprav ni zapis o Robinu Williamsu …to je zapis o meni.

Vloga klovna me spremlja že dolga leta. V blokovskem naselju v Kamniku, kjer sem odraščal, nas je bila manjša skupina, ki nismo zapadli v (manjša) kriminalna dejanja in sam sem bil ponavadi glavno gibalo te skupine - s svojimi šalami, izmišljenimi zgodbami, načinom interpretacije, norčevanjem v prvi vrsti na lasten in šele potem na tuj račun. Nikoli ni nihče razumel, da mi včasih ni do šal, da bi se pač samo pogovarjal ali igral, po drugi strani je tudi meni prijala vloga klovna, ki je v središču pozornosti in ki ljudi spravlja v dobro voljo.

Vita in Taras

Srednja šola je bila potem zame prav posebna izkušnja … v prvi vrsti zato, ker sem - gledano iz tega klovnovskega stališča; dobil popolnega “partnerja”, ki me je dopolnjeval, podžigal, nadgrajeval in s katerim sva bila popolna kombinacija, ko je bilo potrebno občinstvo spraviti v smeh. Pri čemer je on vseeno bolj poznal mejo in je znal nehati pred mano. Sam se (pogosto) prestopil mejo in zabava se je spremenila v kup slabe volje in užaljenosti. Ampak, če nisi nekdo, ki ga ljudje opazijo, potem pa dobiš svojo priložnost, da zasiješ … pač postaneš supernova, dan za dnem.

Po drugi strani pa me je vse skupaj začelo utesnjevat in bremenit, začel sem se spraševati o lastnem smislu obstoja, doživel nekaj čudnih shizofrenih scen, ki so konkretno zaznamovale in spremenile moje življenje … bil sem klovn, ki je ljudi nasmejal, jih spravljal v dobro voljo, razbremenjeval, jim pomagal, mene pa ni nihče nikoli nasmejal. Zame je bilo vsem vseeno … potem se je najprej zgodilo, da je bila neka neposrečena šala razumljena kot moj beg iz Slovenije. Nastala je cela panika, aktivirani so bili moji starši, pa šola, jaz sem od jutra do zgodnjega popoldneva na vse skupaj pozabil in sploh nisem vedel, zakaj tak cirkus. Pa saj je bila samo šala. To mojo krizo identitete je to še nekoliko bolj poglobilo, dnevi so postajali vse temnejši, cele noči nisem spal, saj sem preživljal grozljive nočne more, čez dan sem že v oblakih videval največjo apokaliptično grozo in bližajoči konec življenja.

Vita

In tako sem se nekega večera (ne, ne spomnim se dneva, niti datuma) - pouk smo imeli popoldan, kar je pomenilo lovljenje vlaka ob 20.15 proti Kamniku, odločil, da vsemu skupaj naredim konec. Vse skupaj ni imelo več nobenega smisla. Tedaj moje dekle (danes moja žena, za katero res lahko upravičeno rečem, da je šla z mano nekajkrat skozi pekel) ni vedela, kaj storiti in ko danes pomislim, na to, da nekomu rečeš, da te danes še vidi, jutri te pa ne bo več …nekdo, ki te ima rad in ki ga imaš ti neizmerno rad, saj je bila pravzaprav le ona tisti sončni žarek, ki je prebijal oblake in vso temo. Ni me hotela spustit iz objema, jokala je, jaz pa sem razmišljal le o tem, kako ne smem zamuditi prihoda vlaka na postajo. Sebično?

Takrat nisem razmišljal o tem. Bil sem prepričan, da večina niti opazila ne bi, če me drugi dan ne bi bilo v šolo. Od nikogar nisem želel slišati, kako zelo me ljubi in kako se ji življenje brez mene zdi ničvredno. Tudi nisem želel slišati obljub staršev, kaj mi bodo kupili. Saj ni šlo za to. Nihče od njih ni bil nič kriv, nihče mi ni bil nič dolžan. Starša (in brata) sem imel vedno na razpolago, ko sem jih potreboval. A kaj, ko je bil med nami neprebojen zid in se z njimi preprosto nisem mogel pogovarjat. Takrat tega nisem mogel razumet. Zdaj, ko sem sam starš in imam podobne težave s sedemletnim sinom, se trudim razumet. Predvsem pa ne delat napak in gradit pinkfloydovskega zidu.

Bil sem pač dokaj tipičen najstnik, napačno razumljen oziroma sploh nerazumljen, ujet v vlogi, ki sem je imel dovolj, z vso črnino človeštva v svoji glavi …

Takrat mi je postalo povsem jasno, zakaj Jim Morrison ni hotel več peti Light My Fire, zakaj Jimi Hendrix ni želel vsak večer delati prevalov in med Wild Thing zažigati kitare in zakaj Led Zeppelin pač ne bodo več igrali Stairway to Heaven.

In sem šel … od avtobusnega postajališča do šestega perona ni veliko in ko sem prišel do šestega perona, na katerem je bilo seveda veliko ljudi, sem skočil na tire. V daljavi sem zagledal luč znamenitega “kanarčka”, ki se je bližal peronu.

Ne vem, zakaj sem nekaj trenutkov preden bi me vlak povozil in naredil konec, stopil s tirov nazaj na peron. Solze in poljubi? Zagotovo. Mogoče pa zavedanje, da bom naredil še svojo zadnjo klovnovsko potezo, še zadnjič zasijal, ko bodo vsi govorili o meni s tistim tipičnim stavkom “Samomor, on? Pa tako prijeten fant je bil in vedno nas je spravljal v dobro voljo …” Jimi Hendrix je tudi po Montereyju izvedel ničkoliko odličnih nastopov, na katerih seveda ni več zažigal kitar, Light My Fire gre tudi meni rahlo na živce in Led Zeppelin imajo seveda goro drugih odličnih komadov, ki bi jih bilo super kdaj slišati v živo. In jebemti, šestnajst let imam in takorekoč celo življenje pred sabo. Nič še nisem naredil. Kje so moje sanje, kje je moje življenje? Ne, ne bom. Jebi se. Jebi se zmeda v moji glavi, ampak stvari bodo šle odslej po moje. Samomor je za slabiče. Če nimaš toliko jajc, da bi lastnim strahovom pogledal v oči in jih premagal, potem pa prav. Ampak jaz jih imam. In vem, da sem se takrat odločil, da je temu dovolj. In tako sem tistega večera naredil konec. Temi.

Zvečer sem prišel domov in prva stvar je bilo zvonjenje telefona (ja, stari časi stacionarnih telefonov), saj je Helena vedela, kdaj naj bi prišel domov in kako zelo je bila vesela, ko je slišala moj glas. In ne, nobenih obljub in visokih izjav ni bilo … veselje. Njeno, da sem živ. Moje, da jo imam ob sebi.

“There must be some kind of way out of here, said the Joker to the Thief, there’s too much confussion, I can’t get no relief…” je zapisal Bob Dylan v All along the Watchtower. Ta Joker je postal motiv moje prvega tattooja, verz je bil dolgo časa moj sopotnik … iskal sem (in iščem) izhod iz tega čudnega sveta, pa izhoda ne vidim več v smrti, zmeda ostaja (tudi v moji glavi) in tudi vloga klovna me pač spremlja. Nenazadnje imam tri otroke, ki jih je treba zabavati in ni lepšega, kot slišati razposajen otroški smeh, ker njihov oči (še) ni pozabil biti otrok. Kot je pozabil in se potem spomnil Robin Williams v Spielbergovi interpretaciji Petra Pana.

Zagotovo so eden teh izhodov iz tega čudnega sveta stvari, ki jih napišem … predvsem tiste, kjer ne pišem o tem, kaj sem poslušal ali prebral, ampak o tem, kar sem doživel, o čem razmišljam, kaj se je razvilo v prostranih sobanah moje domišljije. Izhod so otroci, ki mi povzročajo skrbi, a jih imam najrajši na celem svetu in bi zanje storil prav vse. Izhod je Helena, ki je z mano in ob meni že pol mojega življenja.

Izhod je tudi verz “You rise, you fall, you’re down, then you rise again, what don’t kill you, make you more strong”, ki ga je zapisal James Hetfield in so ga Metallica predstavili v pesmi Broken, Beat & Scarred.  

Razumem. Maska klovna se spere, pade z obraza, ti pa ostaneš sam in največkrat ima vsaka svetloba svojo temo. In če najdeš svetlobo samo še z masko na obrazu, slej ali prej pozabiš. In sploh ne opaziš, da si v temi. Teme se ustrašiš, ne najdeš izhoda, ne najdeš luči, niti svetlobe … potem je konec.

Dokler pa imaš okoli sebe ljudi in veš, da nisi sam … spregovori, deli zgodbo, deli strahove, upanja … Nisi sam.